Tinka Požek je rejka belokranjskih pramenk – skromnih in odpornih ovc, dobro prilagojenih na pašo po kamnitih kraških pašnikih. “Pasma je ena od slovenskih avtohtonih pasem ovc namenjena prireji jagnjetine, ki daje najbolj okusno pečenko po belokranjsko,” pove Tinka. Ker so ovce prilagojene na sušna področja v Sloveniji, so primerne za rejo za celoletno rejo na pašnikih, ki se večinoma nahajajo na izvornem območju, in sicer na območju Adlešičev, Črnomlja in Vinice. “Skorajda že povsem prepričana, da bom v pokoju z ovčerejo počasi prenehala, sem se pred leti udeležila srečanja rejcev drobnice in tam izvedela, da je populacija belokranjske pramenke številčno tako majhna – v Sloveniji jih je namreč manj kot tisoč – da me je kar stisnilo pri srcu. Ob spoznanju, da je pasma kritično ogrožena, sem se nemudoma premislila in obdržala svoj trop ovc,” pove Tinka, ki z nadaljnjo rejo 42 plemenskih ovc prispeva svoj del k ohranjanju pasme ter dediščine prednikov.

Pasma je poimenovana po Beli krajini, kjer so jo nekoč redili na obeh bregovih reke Kolpe, predvsem v hribovitih in kraških predelih, kjer imajo še danes slabše in zahtevnejše razmere za kmetovanje. Ovce so večinoma bele barve z značilnimi črnimi lisami oz. pikami po glavi, s črnimi ušesi in črnimi pikami po nogah. Živali imajo značilen in zelo dolg rep porasel z dolgo resasto volno, ki jih dobro ščiti pred hladnim in vlažnim vremenom. Ovne krasijo lepi rogovi, ki so pri starejših ovnih nekajkrat zaviti.

Belokranjska pramenka

“Belokranjske pramenke rejci večinoma redimo le na njenem izvornem območju, saj ima tu popolne pogoje za rejo in je v tem podnebju našla svoj prostor.”

Ovce so zamenjale koze

Na kraških pašnikih v Adlešičih, kjer teren ne dopušča košnje, se pase trop Tinkinih 42 plemenskih belokranjskih pramenk, ki so pred mnogimi leti zamenjale koze. “Sprva sem na kmetiji redila koze za prirejo mleka, vendar v tistem času nisem imela kupcev za mleko in, ker koz na pašniku ni zadržala nobena ograja, sem se raje preusmerila v rejo ovc pasme belokranjska pramenka. In danes jih niti slučajno ne zamenjam več za koze,” je trdno odločena gospodarice kmetije v Beli krajini, ki obsega pet hektarjev, pretežno zahtevnega kraškega terena. Pri kmetovanju na teh površinah upošteva pomanjkanje vode, saj deževnica hitro ponika skozi razpoke v tla in včasih pusti površino tal povsem izsušeno tudi med deževjem, zato je zadostna oskrba ovc z vodo ključna.

Ovce te pasme tehtajo med 30 in 50 kilogrami, ovni pa so običajno nekoliko težji. V Tinkinem tropu zadostuje en plemenski oven, saj je imela nekoč z dvema le težave, ker sta se ves čas borila za socialni rang. “Tudi ovce imajo določeno hierarhijo, pri selitvi tropa po čredinkah je vodilna ovca vedno med prvimi,” pojasni Tinka. Ovce se pasejo na pašniku, ki je razdeljen na osem čredink, tako, da so vedno na sveži travi. “Ovce so moje ljubljenke,” pove Tinka, ki prav vsako od njih pozna po imenu.

Vse ovce v tropu imajo svoje posebno ime in prav vse se Tinki pustijo razvajati.

Prodaja jagnjet letos obstala

Njena naklonjenost ovcam je očitna, ne bojijo se človeške bližine, Tinki pa se pustijo razvajati in zato prizna, da se ob prodaji ali pred zakolom jagnjeta, velikokrat bojuje s svojimi notranjimi občutki. “Takrat moram, čeprav nerada zatreti to ljubezen. Zgodi pa se da, ko pride jagnje k meni in me gleda naravnost v oči, enostavno ne zmorem in zavzeto iščem kupca, ki bi ga vzel za plemenjaka. Če kupca ne najdem, včasih jagnje preprosto ostane doma,” priznava. Tudi zato jo veseli, da ovce jagnjijo le enkrat letno, in sicer spomladi, da doma ne ostane preveč jagnjet.

Letos je na kmetiji zaradi krize, ki so jo povzročali koronski ukrepi, prodaja obstala. “Imamo stalne stranke, ki so zelo zadovoljne s kakovostjo meso, saj se trudim, da jagnjeta niso preveč zamaščena ali presuha in zaklana pri ravno pravi starosti od 3 do 3,5 mesecev. Takrat ima jagnje okoli 28 do 30 kilogramov mesa. Za kilogram mesa je treba odšteti sedem evrov, vendar trženje ni enostavno, saj je treba vanj vložiti precej energije. Ko pod prodajo potegnem črto pa ugotovim, da prihodek ni omembe vreden, vendar jaz kljub temu vztrajam, saj se ne želim ločiti od svojih belokranjskih pramenk.”

Volna gre v visoke grede

Reja tropa obsega precej stroškov, saj na majhnih njivah ne more pridelati žita za ovce, zaradi kamnitega terena pa tudi ne dovolj sena za zimski obrok, zato veliko krme dokupi. Da bi bili stroški nakupa krme vendarle manjši, pa stremi k čim večjemu izkoristku paše in čim manjši porabi dražje zimske krme.

Tinkin trop je vključen v kontrolo porekla in proizvodnje, zato na podlagi rezultatov lahko poroča, da se je v zadnjih letih število rojenih jagnjet na ovco in število živorojenih jagnjet v gnezdu povečalo. V povprečju imajo ovce te pasme 1,15 do 1,20 jagnjet na gnezdo, povprečni dnevni prirast jagnjet pa se giblje od 215 do 230 gramov na dan. Striženje ovc je za gospodarico prevelik zalogaj, zato delo prepušča izkušenim strokovnjakom, ki ovcah hkrati tudi obreže parklje. Volno nato uporabijo v visokih gredah za uravnavanje vlažnosti ter izboljšanje zemlje, saj jo volna napolni s hranili in poveča rast pridelka. “Za uporabo volne v visokih gredah sem navdušila tudi prijatelje, zato po striženju le-ta hitro poide,” pove.

Tinka Požek je ena redkih zanesenjakinj, ki z vztrajanjem pri reji skrbi in si iskreno želi, da v prihodnje belokranjska pramenka, ena od štirih slovenskih avtohtonih pasem ovc, ne izgine v pozabo.
“Ta ovca je s svojo prilagodljivostjo nekoč pomagala preživeti ljudem v okolju, kjer so razmere za kmetovanje težje, zato se bom, dokler bom lahko, trudila za ohranitev te pasme in njenih značilnih lastnosti,” je sklenila rejka.

“Na zelenjavnem vrtu in v sadovnjaku uporabljamo le kompost. Čeprav zaradi birokracije uradno nismo ekološki, pa na ta način kmetujemo in zavračamo uporabo vseh fitofarmacevtskih sredstev – tudi tistih, ki so dovoljena v ekološki pridelavi.”