V zadnjem času se kmetje z neposredno prodajo vse pogosteje soočajo s skrb vzbujajočo težavo: vlomi v njihove prodajne avtomate z lokalnimi pridelki, kot so jajca, mleko, mesnine in drugi domači izdelki. Za kmete takšni vlomi predstavljajo resno grožnjo, saj se poleg materialne škode in tatvine denarja ter izdelkov v ozadju skrivajo globlje težave. Te so občutek ogroženosti, uničenje zaupanja v pošteno prodajo in poglabljanje nezaupanja. Veliko kmetov zaradi ponavljajočih se vlomom in storjene škode enostavno obupa, prodajni avtomat umakne in s tovrstno prodajo preneha.

Prodajni avtomati, v katerih so shranjeni domači izdelki, niso le prostori za prodajo, temveč neposredna povezava med kmetom in kupcem, ki je zelo pomembna za preživetje mnogih kmetov. In ko se pred avtomati – običajno ponoči, pojavi nekdo z orodjem v rokah in jasnim namenom, da zlomi ključavnico, odnese blagajno in ukrade izdelke, to ni le tatvina, ampak uničenje zaupanja, na katerem temelji tovrstna prodaja. Škoda v teh primerih presega denarno vrednost. Seveda gre za izgubo dela prihodka in strošek popravila poškodovanega avtomata, a še huje je to, da kmetje po takšni izkušnji ostanejo v negotovosti, če se bodo te tatvine ponavljale. In običajno se.

KAMERA NI DOVOLJ

Policija je o teh vlomih obveščena, vendar se zanje le redko odgovarja. Prepoznavanje in preiskovanje največkrat ni uspešno, zato storilci ostajajo neznani ali pa znani, vendar nekaznovani. Vsak tak vlom pa za kmeta pomeni resno izgubo, čeprav se včasih zdi, da so za policijo to manj pomembne tatvin, saj je veliko večjih. Kmetje, ki vlagajo svoj trud in energijo v pridelavo, pa si takšnih izgub ne morejo privoščiti.

Pomembno je, da se vsak vlom prijavi policiji, tudi če je škoda majhna. Večje število prijav namreč povečuje verjetnost, da policija ukrepa ali vsaj prepozna vzorce kaznivih dejanj. Tudi sodelovanje v lokalnih pobudah za varnost, kot so skupine kmetov, ki si delijo informacije o sumljivih dejavnostih, lahko pripomore k večji varnosti v skupnosti. Družabna omrežja so na primer tak kanal, kjer si lahko izmenjujejo tovrstne informacije.

V teh primerih so kmetje na žalost bolj kot ne prepuščeni sami sebi. Obstajajo številne možnosti za zaščito, ki pa jih večina kmetov že uporablja. Tehnična zaščita avtomatov je osnovni korak, ki lahko zmanjša tveganje, a v praksi vlomov ne prepreči v celoti. Varnostne kamere, senzorji gibanja in alarmni sistemi, ki pošljejo opozorilo na telefon ob vsakem nasilnem posegu, so seveda dobre rešitve, a ne zadoščajo vedno. Poleg tega pa zbrani videoposnetki, čeprav so zelo koristni, pogosto tudi niso dovolj za takojšen kazenski pregon, saj je treba zbrati še druge dokaze. Kljub temu predstavljajo pomemben material pri povezovanju storilcev z dejanji. Zbiranje dokazov in sodelovanje s policijo sta torej nujna, da se takšne kraje v prihodnje preprečijo.

HIŠKE ZAUPANJA: PROSTORI DOBRIH NAMENOV, TARČE SLABIH DEJANJ

Tudi ojačani avtomati z jeklenimi ohišji so dobra izbira, sicer dražja, a vendar bolj odporna proti vlomom, čeprav tatov največkrat ne ustavi niti to. Pomembna je tudi nočna razsvetljava in postavitev avtomatov na varnih mestih, kot so območja blizu hiš ali javne osvetlitve, kar naj bi odvrnilo potencialne storilce. Vsaj v teoriji, v praksi se je izkazalo, da tatov od namere ne odvrne nič, niti spuščeni psi čuvaji niti lokacija avtomata, ki je na dvorišču kmetije.

Poleg vlomov v avtomate se kmetje vse pogosteje srečujejo tudi s krajami v hiškah zaupanja. To so prodajni kotički ob cesti, kjer so domači pridelki na voljo brez nadzora, pogosto le z majhno škatlico za plačilo izbranih pridelkov. Gre za prodajo na zaupanje, ki pa je žal velikokrat zlorabljeno. Tatovi nagrabijo polne roke domačih pridelkov, ne da bi zanje kaj plačali. Kmet tako ostane brez plačila, razočaran, z občutkom omajanega zaupanja.

NI LE SOLATA

Za kmeta, ki je svojo zelenjavo ali sadje pridelal z veliko truda, takšna kraja ni majhna in sproži dvom v poštenost in zaupanje, ki bi moralo biti temelj vsakega poslovanja. Včasih kdo zamahne z roko in krajo zelenjave komentira: »Pa saj je le solata!«Pa vendar ni samo solata, je delo in čas, ki ga je v pridelavo vložil kmet. In ko se to zgodi desetkrat, ne gre več le za simbolično izgubo, ampak ponavljajočo se krajo.

Vsi radi poudarjamo pomen lokalne hrane, podpiramo domače pridelovalce in cenimo njihove pridelke in izdelke. A za ohranitev tega ni dovolj le naklonjenost, potreben je tudi varen in spoštljiv prostor, kjer kmet lahko nemoteno deluje. Ko postanejo njegovi avtomati tarča kraj, se lepota lokalne prodaje hitro razblini. Takrat se kmet – namesto da bi krepil in razvijal svojo ponudbo, sprašuje, ali ima vse skupaj sploh še smisel.

Ko nekdo vdre v avtomat, ne odnese le denarja iz blagajne. Z njim odide tudi varnost, pojavi se dvom, ali ima delo na kmetiji sploh smisel. Marsikdo zato razmišlja o odstranitvi avtomata, marsikdo pa zaradi ponavljajočih se tatvin to res stori.