Na nekaterih delih prenovljen, sicer pa povsem nov hlev priča o vloženem trudu, trdem delu in odrekanju mlade družine Šuman. Matej in Bernarda, mlada starša sedemletne Larise in njenega mlajšega brata Liana, sta na temeljih Matejevih staršev leta 2011 svojo prašičerejsko pot začela z 200 prašiči pitanci, pozneje pa sta na pobudo inšpektorja začela razmišljati o reji plemenskih svinj. Z malo znanja in še manj izkušenj z rejo plemenskih živali sta se z optimizmom podala na pot iskanja vlagatelja.

Brez začetnega kapitala in potrebne infrastrukture sta namreč nujno potrebovala pomoč, ki pa je v tistem času v Sloveniji nista našla. Kar pa ne pomeni, da pri tem nista bila uspešna.

»V tistem času sva namreč iskala nekoga, ki bi nama pomagal pri naložbi oz. nama dal svinje, s plačilom zanje pa počakal, dokler ne bi obrnili kapitala na kmetiji,« Matej začne pojasnjevati izredno zanimivo zgodbo o njunem začetku. »Nakup plemenskih svinj je predstavljal veliko naložbo, midva pa sva bila brez denarja in zato v Sloveniji vlagatelja nisva našla, saj nihče ni verjel v prihodnost najine, takrat komaj nekaj let obstoječe kmetije. Nato pa sva v Avstriji spoznala prašičerejca, z njim delila svojo zgodbo ter ga vprašala, če bi nama lahko prodal 24 plemenskih svinj in na plačilo počakal leto dni,« pojasnjuje Bernarda. »Nekaj časa naju je gledal in razmišljal, nato pa želel videti najino kmetijo. Vse si je dodobra ogledal, na koncu pa pogled usmeril še v strojno lopo in dejal: ‘Preuredita jo v hlev in naredita izpust. Dal pa vama ne bom 24 plemenskih svinj, ampak 42, plačala pa jih bosta v roku dveh let, kolikor je potrebno, da se kapital obrne in začneta ustvarjati prihodek.’«

Šlo je torej za golo zaupanje, saj je v Mateju in Bernardi videl željo, odločnost in potencial ter jima pripeljal za 25.000 evrov plemenskih svinj in merjasca, vrednega 1000 evrov.

»Bilo naju je strah, saj sva bila brez izkušenj, sama pa sem se svinj takrat celo bala,« prizna Bernarda, ki sicer izhaja iz kmetije, kjer redijo krave molznice. Zato sta zelo hvaležna radgonskim veterinarjem, ki so jima pomagali z rejskimi nasveti, in avstrijskemu rejcu za priložnost, ki sta jo izkoristila in upravičila njegovo zaupanje.

»Pomagal nama je postaviti kmetijo na noge, midva pa sva mu po dveh letih čredo odplačala. Še vedno ostajamo v stikih in sodelujemo, vendar nekoliko manj, saj mladice za pleme po novem vzrejava sama, kar pomeni, da je reja čedalje bolj zaprta, s čimer zmanjšujeva nevarnost vnosa bolezni.« Za nakup breje mladice sta morala v Avstriji odšteti po 500 evrov, pri nas pa stanejo 370 evrov.

15 do 20 evrov premalo po prašiču

Kot mladi prevzemnik je Matej pred leti kandidiral na razpisu za naložbe v kmetijska gospodarstva in se s pridobljenimi ter lastnimi sredstvi podal v gradnjo hleva. Danes je hlev že skorajda premajhen, saj je na gospodarstvu več prašičev, obdelujeta tudi več kmetijskih površin, saj kmetijo ves čas razvijata. Matej in Bernarda sta polna energije in resnično nimata obstanka, saj ju naprej ženejo nova znanja, nove preizkušnje in napredek. »Doma vzrejava mladice, poskušava z ločevanjem in pitanjem prašičev po spolu, skratka, ves čas preizkušava kaj novega.«

V hlevu imata vse kategorije živali, od plemenskih svinj, mladic, sesnih pujskov, tekačev, pitancev in merjasca pasme pietren. »Prašiče pitance pri teži 120 do 130 kilogramov prodava v Panvito, saj imamo sklenjeno pogodbo in s tem zajamčen odkup, ki je nemoteno potekal tudi v času koronakrize,« pojasni Matej in doda, da letos opaža manjšo prodajo strankam, ki redijo le enega ali dva prašiča. Bernarda pa je prepričana, da bo prodaja stekla konec marca in aprila, ko se bo otoplilo.

Slovenska odkupna cena sledi cenam na nemški borzi. »Trenutno je slaba in znaša 1,4 evra na kilogram mesa, brez davka in dodatka za kakovost mesa. Rešuje pa naju ravno dober klavni izplen prašičev,« prizna Matej. »Klavnost je 61 do 63 %, kar je dobro, vendar kljub temu za prašiča dobiva 165 do 170 evrov, kar je premalo. Optimalno bi bilo vsaj 15 do 20 evrov več po prašiču.«

Zato si pomagata z zmanjševanjem stroškov, prilagajanjem receptur za krmne mešanice, vendar pri tem pazita, da vsebnost hranil ostaja nespremenjena. Doma na 40 hektarjih pridelata koruzo, ječmen in tritikalo, ostale potrebne komponente in vitamine pa kupita. Uporabljata več različnih mešanic, in sicer za bukajoče svinje, svinje pred prasitvijo, doječe in čakajoče svinje. »Za tekače imamo tri faze pitanja, za pitance pa dve. Imava tudi lastno mešalnico, ki pa še ni povsem računalniško vodena, zato imava še precej ročnega dela.« Krmljenje je avtomatsko pri svinjah in tekačih, pri pitancih pa sistem avtomatskega krmljenja še ni vzpostavljen. »Želja ostaja, vendar zaradi trenutne situacije in slabe cene še ne bomo tvegali naložbe. Naj se v panogi najprej nekaj izboljša, potem pa bomo izpeljali tudi to naložbo.«

Trenutna odkupna cena prašičev zadošča za preživetje, ob predpostavki, da je rejec brez kredita in nič ne vlaga v razvoj kmetije, ampak le stagnira.

V Evropi preveč prašičev

Hlev imata razdeljen na oddelke, in sicer pripustišče, čakališče, prasilišče, vzrejališče in pitališče. Prašiči so pretežno na rešetkah in delno na slami oz. globokem nastilju, sicer pa je vhlevitev skupinska v različno velikih kotcih. V času prasitve so svinje ukleščene, ukleščene pa so tudi 24 dni po pripustu/osemenitvi. Plemenske svinje imajo na voljo tudi izpuste, kjer se rade zadržujejo. V gnezdih so 150-vatne grelne plošče na elektriko, ki se avtomatsko izklapljajo, ko dosežejo določeno temperaturo. Skupinski kotci so različno veliki, vsekakor pa pravita, da se združene manjše skupine prašičev bolje obnesejo in so tudi bolj izenačene. Zavedata se zakonodaje okrog krajšanja repov pri prašičih, vendar to prakso še vedno opravljata, saj si ne upata tvegati poškodb. »V kotcih imajo igrala in različne obogatitve okolja, pa se občasno še vedno grizejo okoli področja repa. Prašiče tudi kastrirava, svinje pa pripuščava, saj imava merjasca, poslužujeva pa se tudi osemenjevanja.« Merjasec sliši na ime Džoni in se vede kot pes. Matej le zažvižga, ga pokliče, in že je pri njem.

Matej pove, da je po nekaterih ocenah v Evropi kar pet milijonov svinj preveč. Posledično je zato ponudba prašičev prevelika, njihova cena pa prenizka.

»Še do pred letom dni sem verjel, da se bo stanje v prašičereji izboljšalo, vendar me počasi optimizem mineva. Ves čas si sicer govorim, da bo bolje, vendar žal ni. Stanje je realno vsako leto slabše, a ker sem trmast, nadaljujem z delom,« pojasni Matej, ki je to vrlino podedoval po očetu, odkrito pa pove, da se kljub vsemu ne vidi drugje kot le doma, na kmetiji.

Pa me je zanimalo, če z dejavnostjo trenutno zaslužita dve povprečni plači. Bernarda pove, da plača na kmetiji pomeni, da gre lahko v trgovino in kupi sestavine za gospodinjstvo ter plača položnice, drugo pa vložita v kmetijo – v razvoj, da si olajšata vsakodnevno delo. Matej iskreno doda, da jima v tem trenutku ne bi mogel mesečno izplačati niti dve minimalni plači. »Kolikor imava, pač imava, in s tem delava in živiva naprej,« pravi.

Začetne težave z mladicami

V času koronakrize sta bila med rejci, ki jima prašiči niso ostajali v hlevu. »Veliko rejcev pa te sreče ni imelo. Najbolj žalostno je bilo, da se je doma odkup ustavil, uvoz prašičjega mesa pa je nemoteno potekal.« Zaradi tritedenskega proizvodnega ciklusa ne moreta čakati s prodajo, zato morajo spitani prašiči ven, saj v vzrejališču že čakajo prašiči za v pitališče in skupine se morajo premikati. Na gnezdo dosegata 11 odstavljenih pujskov in več kot dve gnezdi na leto na svinjo.

»Na začetku sva se soočila s težavami pri mladicah, ki so od stresa pri prasitvi začele moriti pujske. Tega takrat nisva poznala, bila sva v šoku, potem pa sva v Avstriji zanje dobila pomirjevalo za obvladovanje agresivnosti in preprečevanje stresa, ki je učinkovalo. Na srečo s tem nimava več težav, mladice ne doživljajo več takega stresa, saj poznajo okolje in so vajene selitve po kotcih ter so na splošno bolj mirne. Mogoče imava dve do tri na leto, ki potrebujejo pomoč pri prasitvi, sicer pa prasijo brez težav.«

Opišeta še izkušnjo s carskim rezom pri svinji, ki je po tistem prasila še desetkrat, vendar nikoli več kot 10 pujskov. »Imela sva tudi svinjo s 13 prasitvami, včasih pa imava tudi kakšno, ki prasi le enkrat, potem pa jo morava zaradi zdravstvenih razlogov izločiti. V povprečju imajo od sedem do osem prasitev do izločitve. Če prasi manj kot 10 pujskov, jo je praviloma treba izločiti. V Avstriji pa svinjo nemudoma izločijo, če prasi manj kot sedem prašičev – ne glede na njeno starost. Ker sedem pujskov še finančno pokrije sebe in svinjo, manj pa ne,« Matej pojasni stroškovni vidik.

Kmetija je življenje

Šumanova sta zelo dejavna in nikoli ne obstaneta na mestu, zato sta polna načrtov, ki zajemajo še gradnjo strojne lope, nakup cisterne za gnojevko in novega pluga, čaka ju še nadgradnja hleva in gradnja hiše. Ob vseh naložbah pa razmišljata tudi, kako čim več prihraniti, kjer lahko. Razmišljala sta o sončni elektrarni, saj na mesec porabita za 600 evrov elektrike, vendar se zaradi šibkega električnega omrežja v vasi zanjo še nista odločila. »Nakup semen letos ni predstavljal večjega stroška, sem pa za enako količino mineralnih gnojil plačal kar 2500 evrov več.«

Njuna kmetija je vzorčna, kar pomeni, da tesno sodelujeta z enoto za prašičerejo na Biotehniški fakulteti in sta vključena v slovenski selekcijski program. »Midva javljava potrebne podatke, strokovnjaki pa nama izračunajo plemenske vrednosti, ki pretehtajo pri odbiri mladic za pleme,« povesta zakonca Šuman, ki priznata, da njuna dejavnost zahteva veliko odrekanja.

»Kmetija je najino življenje in midva sva odvisna od nje. Sama ustvarjava prihodek, ki je odvisen od tega, kako skrbiva za prašiče. To pomeni predvsem veliko odrekanje, ker kmetija ni služba za osem ur. To je življenje, kar pomeni, da naša družina živi kmetijo, kmetija pa nas,« sklene Bernarda.