Derrick Josi je ameriški kmet. Je rejec krav molznic pasme jersey in odločen v svojem prizadevanju, da javnosti približa kmetijstvo in rejo krav molznic s spletnim kanalom, imenovanim TDF Honest Farming. Izhaja iz rodu rejcev krav molznic na pacifiškem severozahodu v Severni Ameriki. Danes obdeluje isto zemljo kot njegov pradedek Alfred, ki je leta 1912 kot pogodbeni delavec prišel v ZDA iz Švice. Derrick in njegova žena Kaycee vzgajata 5. generacijo Josijev – sina Brysona in hčerke Addison, Reagan in Dylan – na svoji družinski kmetiji okrožja Tillamook, kjer živijo skupaj z Derrickovimi starši Donom in Desi.

Derrickova družina – Derrick, Kaycee, Bryson, Addison, Reagan in Dylan Josi

Vloga vsakogar na kmetiji je pomembna, saj uspešna kmetija – tako kot vsa uspešna podjetja – zahteva posebne spretnosti in vneto delovno silo. Derrick se osredotoča na prehrano krav in krmljenje, oče Don vodi genetski program in skrbi za telice, Desi skrbi za teleta in računovodstvo, Kaycee, katere družinska dediščina vključuje tudi rejo konj, pa pomaga pri računovodstvu in logistiki, medtem ko vzgaja 5. generacijo Josijev.

DERRICKOVA ZGODBA IN PREVZEM KMETIJE

Njihova družina je začela kmetovati v Tillamooku leta 1918. Začeli so z rejo 20 krav na kmetiji, veliki dobrih 24 hektarjev. Danes molzejo 900 krav pasme jersey v novih objektih, ki so jih zgradili leta 2022. Na 202 hektarjih pridelujejo krmo za krave in najemajo še dodatnih 40 hektarjev. Njihove krave v laktaciji v povprečju prirejajo okoli 8000 litrov mleka ali skupno 22.000 litrov na dan z vsebnostjo 5,6 % mlečne maščobe in 3,9 % beljakovin.

Kmetija se nahaja v Tillamooku v Oregonu, ki ima idealno podnebje za rejo goveda, poletne temperature so prijetnih 26 do 27 °C, pozimi pa običajno ostanejo nad lediščem. V povprečju imajo 2286 milimetrov padavin na leto, zato pridelujejo veliko vrst trav za silažo, a nobenega žita.

»Kmetijo vodiva z ženo Kaycee ter skupaj z mojimi starši in devetimi zaposlenimi, ki zaslužijo od 40 do 60 tisoč dolarjev na leto. Imamo res dobro ekipo, zato jim popolnoma zaupam vodenje kmetije in skrb za živali, kadar sam nisem prisoten,« je povedal Derrick, ki je trenutno v postopku odkupa kmetije od staršev.

MLEKARNA TILLAMOOK

Njena zgodba se je začela leta 1909. Več majhnih mlekarjev je združilo moči, da bi zagotovili, da bodo vsi siri iz doline Tillamook enako kakovostni. Vsak član je prispeval 10 dolarjev za začetek zadruge in nastalo je Združenje mlekarjev okrožja Tillamook (Tillamook County Creamery Association – TCCA). Danes so lastniki mlekarne še vedno kmetje. Ostajajo v središču vsega, kar v mlekarni počnejo, saj ji zagotavljajo visokokakovostno mleko in omogočajo njeno delovanje.

Derrick pravi, da se oregonski rejci soočajo s številnimi izzivi: gospodarsko negotovostjo, večjim nadzorom in nenehnimi spremembami. Kmetovanje je postalo zahtevna dejavnost, mlekarna pa svojim dobaviteljem in lastnikom zagotavlja podporo in vire, ki jih kmetje potrebujejo ne le za preživetje, ampak tudi za uspešno poslovanje.

JERSEYKE IN VISOKA VSEBNOST MAŠČOB V MLEKU

»Pri nas smo od nekdaj ponosno redili krave molznice, saj verjamemo, da smo del enega najboljših mlekarskih podjetij na svetu – Mlekarne Tillamook. Naša kmetija je ena od 90 kmetij, ki sestavljajo združenje Tillamook County Creamery Association – zadrugo v lasti kmetov. Številne od teh kmečkih družin že več generacij kmetujejo v idiličnem okrožju Tillamook, kjer tradicija in predanost prepletata vsakdanje delo.

Kot kmetje čutimo veliko odgovornost, da našim živalim zagotovimo vrhunsko oskrbo, ki je osnova kakovostne prireje. Mleko z naših kmetij se predeluje v vrhunske mlečne izdelke, kot so sir, kisla smetana, maslo, sladoled in jogurt, ki slovijo po svoji odličnosti.

Za rejo smo izbrali krave pasme jersey – majhne, a izjemno učinkovite krave, ki pridelujejo mleko z visoko vsebnostjo maščob in beljakovin. Te edinstvene značilnosti so cenjene pri predelavi, rejci pa smo za to dodatno nagrajeni. Naša predanost kakovosti in trajnosti je tako del zgodbe, ki jo pišemo že več generacij.«

»Letos je bilo mleko v povprečju plačano po 26 evrov za 50 kilogramov ali 0,52 centov za kilogram. Seveda bi si želeli več, vendar sem s ceno kar zadovoljen.«

Ko sva se z Derricom pogovarjala o tem, da naše mlekarne rejcem plačujejo maščobo le do 4,4 %, je bil presenečen. Pri njih takšnih omejitev ni, saj rejci prejmejo plačilo na dejansko vsebnost maščob in beljakovin, kar omogoča bolj pravično nagrajevanje vsebnosti v mleku.

GENSKO SPREMENJENA KRMA IN RAZLIČNI POGLEDI NA OBEH STRANEH ATLANTIKA

V zadnjih letih je družina Josi izvedla obsežno prenovo svoje kmetije, saj so želeli izboljšati infrastrukturo in hkrati zmanjšati delovno obremenitev. Med številnimi izboljšavami so zgradili nove objekte, vključno z novim hlevom za teleta. V tem hlevu so teleta nameščena v posameznih boksih in v skupinah, prilagojeno njihovi starosti, kar omogoča boljšo oskrbo in udobje.

Za molžo krav uporabljajo najsodobnejšo tehnologijo, ki vključuje dva molzna robota in rotolaktor. Slednji omogoča molžo do 350 krav na uro, kar je izjemno učinkovito in ohranja visoko produktivnost ob zmanjšanem fizičnem naporu.

Rotolaktor

Derrick je najmlajši od treh otrok Dona in Desi. Svojo prvo telico iz Jerseyja z imenom Danny Lou je kupil kot otrok, potem ko je prej več let prosil starše zanjo. Sledil je svojim sanjam in poti svoje družine ter se leta 2004 vrnil domov in sklenil partnerstvo s starši. V tem času se je čreda strukturno in velikostno spremenila, kmetija pa razširila po površini.

»Na naši kmetiji pasemo telice in presušene krave, molznic pa ne. Kar se krme tiče, sami pridelamo približno polovico, predvsem v obliki travne silaže, medtem ko seno in žitno zrnje v celoti dokupujemo. Trenutno ne pridelujemo gensko spremenjene krme, vendar jo uporabljamo pri krmljenju krav. V ZDA je pridelava gensko spremenjenih rastlin zelo razširjena in – za razliko od Evrope – med prebivalci večinoma dobro sprejeta. Edini segment, v katerem se takšna krma ne uporablja, je ekološko kmetijstvo.

Pri najboljših živalih, ki predstavljajo približno tretjino naše črede, uporabljamo seksirano seme. Preostale krave osemenjujemo s semenom pasme šarole, kar omogoča prirejo križancev za meso. Ti so zelo zanimivi za kupce, zato z njihovo prodajo nimamo nikakršnih težav.«

Krmilna miza v hlevu

OMEJEVANJE KMETIJSTVA IN DERRICKOVA OPOZORILA

Pogovor se je dotaknil tudi kmetijske politike, o kateri Derrick jasno izrazi mnenje. »Na lokalni, državni in zvezni ravni se zdi, kot da se nenehno ukvarjajo z nami, uvajajo vedno nove ukrepe in določila, zaradi katerih bomo kmetje obupali in zapustili dejavnost. Snovalci kmetijske politike zagotovo niso naklonjeni kmetijstvu,« pravi Derrick.

Ob primerjavi z Evropo opažava številne podobnosti. Evropska politika je v imenu podnebja in varovanja okolja zelo restriktivna, pri čemer živinorejo pogosto označujejo kot glavnega krivca za globalno segrevanje. Plačila upravičencem v okviru skupne kmetijske politike pa so povezana z vse strožjimi zahtevami. Derrick opaža, da se v ZDA dogaja nekaj podobnega, kar ga močno skrbi. »To se verjetno ne bo dobro končalo. Lahko se zgodi, da bo pomanjkanje hrane postalo resničnost, saj kmalu ne bo več kmetov, ki bi skrbeli za pridelavo in preskrbo prebivalstva.«

Kljub temu se Derrickova kmetija prilagaja zahtevam. »Da bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, na kmetiji uporabljamo separacijo gnojevke in krmo za krave obogatimo z dodatkom, ki zmanjšuje izpuste. A kljub temu menim, da izpusti, ki jih izloča govedo, niso tako velik problem, kot jih pogosto prikazujejo. Prepričan sem, da gre za del širše agende, katere namen je dodatno omejevati kmete in njihovo delo.«

SOOČENJE Z AKTIVISTI

Pri omejevanju pa se pri ameriških kmetih pojavi še njihova druga velika težava – veganski aktivisti. »Oni in enako misleči ljudje ne podpirajo reje krav molznic. Zavračajo mlečne izdelke in mlekarsko dejavnost. Kljub temu opažam, da splošna javnost zelo podpira kmete, ki prirejajo mleko. Čeprav se na spletu pogosto zapletam v pereče razprave z aktivisti, na srečo v resničnem življenju z njimi še nisem imel težav. Žal pa so se nekateri moji kolegi, kmetje v Kaliforniji, soočili z resnimi zapleti zaradi njihovih dejanj.«

Ko primerjava rejske prakse, Derrick omeni, da pri njih brez težav uporabljajo rastne hormone. Pojasni, da je v ZDA dovoljena uporaba hormona estrogena, vendar ga na njegovi kmetiji ne uporabljajo za spodbujanje rasti, temveč izključno za pomoč pri oploditvi krav.

Kljub temu ostaja uporaba hormonskih pospeševalcev rasti in protimikrobnih krmnih dodatkov pri rejnih živalih sporna tema v mnogih državah. V Evropski uniji je njihova uporaba prepovedana že od leta 1981, predvsem zaradi pomislekov glede možnega vpliva na zdravje ljudi. Nasprotno pa je v ZDA rastni hormon odobren za komercialno uporabo, saj prispeva k povečanju prireje mleka in izboljšanju učinkovitosti proizvodnje.

Derrick nadaljuje s pojasnjevanjem, da je njihova največja zdravstvena skrb mastitis. »Zato imamo na kmetiji zelo stroge protokole, ki zmanjšujejo tveganje vnosa novih patogenov. Vsaka krava, ki zboli, je nemudoma ločena od preostale črede in zdravljena.«

Kljub dobro organiziranemu zdravljenju pa opažajo priložnosti za izboljšave pri dolgoživosti krav. Trenutno so krave v povprečju v prireji le tri laktacije, preden so izločene. Derrick kot razlog za to navaja veliko mlajših krav in telic, ki čakajo na vstop v čredo molznic. Brez ovinkarjenja pove, da pri odločanju o izločitvah največ štejeta zdravje in prireja mleka. »Zdravje živali in proizvodna učinkovitost sta ključna kriterija za dolgoročno uspešnost naše črede.«

V ZDA IZGUBLJAJO DRUŽINSKE KMETIJE

»Vse, kar počnemo na naši kmetiji, je usmerjeno v dobrobit in zdravje naših krav. Zaradi tega sodelujemo z nutricionistom in več veterinarji, ki skrbijo za naše živali. Poleg tega uporabljamo pametne ovratnice, ki natančno spremljajo zdravje in pojatve krav ter nam omogočajo še boljšo oskrbo.«

»Največja težava za mlekarje v moji državi so stroški prireje in zemljišč. Potrebujemo spremembo miselnosti splošne javnosti, da bodo pripravljeni plačati za hrano toliko, kolikor dejansko stane njena pridelava. Še vedno je namreč najnižja cena edino merilo za nakup. Na žalost v bližnji prihodnosti še ne zaznavam tega potrebnega miselnega preskoka.«

»V ZDA vsakih 20 minut izgubimo eno družinsko kmetijo. S tem tempom bodo v le eni generaciji velike korporacije prevzele vso kmetijsko zemljo. Zato lahko trdim, da ameriškim kmetom ne gre dobro – nasprotno, vsakodnevno se borimo za naš obstanek!«

Realnost je, da v ZDA manjše kmetije hitro izginjajo, medtem ko večje kmetije postajajo še večje. »Hkrati se soočamo z velikim pomanjkanjem mladih, ki bi želeli prevzeti kmetije in nadaljevati delo sedanjih generacij. Samomori v kmetijski skupnosti so žalostna in pogosta posledica tega stresa. Mnogi kmetje so potisnjeni v bankrot, kar jih pušča v hudi stiski in brez upanja. Ko kmetijo prevzame tretja oseba ali korporacija, se pogosto pričakuje, da se kmet z družino odseli. To ustvari dodaten pritisk na kmeta, ki se zato sooča z nezmožnostjo obvladovanja te situacije. Te težke razmere žal pogosto vodijo do tragičnih posledic.«

ZA BOLJŠO JAVNO PODOBO KMETOV

»Prepričan sem, da bi kot zunanji opazovalec naše kmetije rekli, da nam gre dobro. Večinoma bi se z vami celo strinjal, vendar se prav tako borimo z visokimi vhodnimi stroški in odkupno ceno mleka kot vsi drugi kmetje. Zelo se trudim izboljšati javno podobo rejcev krav molznic, zato sem tudi tako aktiven na svojem spletnem kanalu TDF Honest Farming. Rad bi namreč pomagal v boju proti vsem idiotizmom, ki jih srečujem na spletu o živinoreji, kmetijstvu in mlekarstvu.« TDF so kratice za Tillamook Dairy Farmer; Honest, kar po slovensko pomeni iskren, pa zato, ker želi biti Derrick pošten glede vsega, kar zajema kmetovanje.

»Če je kmetovanje družinski posel, je to bolj zdravo za celotno območje, na katerem je kmetija. Več kot je kmetij, bolj zdrava je njihova skupnost, zato močno upam, da bomo začeli opazovati premik nazaj na družinske kmetije. To je tudi eden od razlogov, da sem obnovil in zgradil nove objekte na kmetiji. Da bodo moji otroci in vnuki lahko nadaljevali s kmetovanjem, če se bodo tako odločili.«

Največja težava, s katero se sedaj soočajo kmetje v Ameriki, je nepovezanost s končnim kupcem. »Ne vem točno, kako naj rešimo to težavo.«

»Dokler več kmetov ne bo prodajalo neposredno kupcem, si bodo posredniki še naprej meli roke in ustvarjali ogromne dobičke. To potem kmete sili, da se zanašajo na vlado, ko cene padejo, kar je najslabši možni scenarij.«

Ko se najin pogovor bliža koncu, Derrick, ki je z zanimanjem poslušal, s čim se soočajo naši kmetje, doda: »Glede na to, kar ste mi povedali o slovenskih kmetih, sem dobil občutek, da so še vedno precej samostojni in še lahko nadzorujejo svojo pridelavo in dejavnost, s katero se ukvarjajo. Zato bi jim rekel: »Borite se za svoj življenjski slog, vztrajajte in ne dovolite vladnim birokratom, da prevzamejo nadzor nad kmetijstvom v vaši državi!«