Več mleka, manj kmetov in manjše povpraševanje. Zakaj cena mleka ves čas niha in zakaj ga vsako leto priredimo več?

Leta 2019 je bila svetovna mlekarska industrija vredna neverjetnih 570 milijard evrov, leta 2021 pa že 828. Z več kot 160 milijoni ton surovega mleka, prirejenega leta 2022, je EU skupaj odgovorna za približno petino svetovne proizvodnje mleka.

Čeprav se število krav in kmetij v zadnjih letih zmanjšuje, še vedno opažamo visoko prirejo surovega mleka. Samo v zadnjih treh desetletjih se je svetovna prireja mleka povečala za več kot 59 %. S 530 milijonov ton leta 1988 na 843 milijonov ton leta 2018, leta 2022 pa je znašala že 929 milijonov ton. Povpraševanje potrošnikov se žal ni povečalo enako hitro – namesto tega je poraba mleka v veliki meri manjša. V ZDA se je na primer od leta 1975 zmanjšala za 4 %.
Toda če že priredimo preveč mleka, zakaj ga vsako leto še vedno proizvedemo še več?

Dohodek rejcev

Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej razumeti vprašanje v zvezi z rejci in njihovimi prihodki. Kdo je tisti, ki ohranja dobiček v mlekarski industriji? Vzemimo za primer ceno 1 litra mleka, prirejenega v Nemčiji: 15 % ostane pri predelovalcih, 6 % gre v skladiščenje in transport, 14 % v pakiranje in odlaganje, 17 % pa v supermarkete. A medtem ko kmetje obdržijo največji del prihodkov – morajo nositi tudi večino stroškov.

Kmetje pogosto trdijo, da denar, ki ga zaslužijo s prodajo mleka ne pokrije njihovih stroškov elektrike, veterinarskih računov, kreditov ali drugih finančnih posojil, lastnih življenjskih stroškov in predvsem krme za živali.

Druga težava pa se pojavlja med kmeti in trgovci na drobno. Trgovci na drobno, ki tekmujejo, da bi svojim potrošnikom ponudili najcenejše izdelke, imajo največjo pogajalsko moč in pritiskajo na kmete, da svoje izdelke prodajajo po prenizkih cenah, hkrati pa obdržijo večino prihodkov od prodaje v svojih trgovinah – včasih tudi do polovico izdelka cena, ki jo plačajo potrošniki.

70 % vsega polnomastnega mleka, ki je na voljo mlekarnam v EU, se porabi za izdelavo sira in masla.

Zakaj rejci prirejajo preveč mleka
Kako torej nižji prihodki vodijo do prekomerne prireje surovega mleka?

Da bi se rejci obdržali pri življenju, velikokrat posežejo po različnih finančnih posojilih. Vendar pa ta posojila in njihove obrestne mere pogosto pritiskajo na rejce, da priredijo več mleka za dobiček – včasih celo več , kot ga zahteva trg. Medtem ko večja prireja surovega mleka koristi predelovalcem mleka, je to v mnogih pogledih prej težava kot rešitev. Pritisk za povečanje prireje mleka ustvarja prevelike zaloge mleka, ki preplavijo trg, posledico je nižja odkupna cena za rejce. Če je mleka v ponudbi preveč in povpraševanja premalo, so na koncu cene nižje.

Kupovanje viškov

Hkrati nacionalne vlade in EU zagotavljajo subvencije za dejavnost prireje mleka. Dohodkovna podpora za kmete je bila uvedena že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je EU začela vrsto tržnih intervencij, kot je skupna kmetijska politika (SKP), da bi spodbudila kmetijsko pridelavo.

Poleg tega, da EU subvencionira rejce, da cene mleka ne bi previsoko zrasle, tudi odkupuje presežke mleka, da cene mleka ne bi padle prenizko. V preteklosti je EU kupovala viške kmetijskega blaga, da bi zmanjšala vpliv na maloprodajne cene. Leta 1986 je na primer EU kupila 1,23 milijona ton nezaželenega masla in ga nato izvozila po nizkih cenah.
Ta praksa se nadaljuje še danes – od leta 2014 je EU kupila 400.000 ton mleka v prahu in ga uskladiščila. Večino so prodali s finančno izgubo, ocenjeno na 24 milijonov evrov. Kje je končalo mleko v prahu, ni jasno.

Spodbujeno povečanje obsega

Vendar se zdi, da je ostati na površju kot kmet še vedno izziv. V sedanjem stanju subvencije, izdane v okviru SKP, spodbujajo večje kmetije s prirejo mleka. Preprosto povedano, kmetje prejmejo neposredna plačila (dohodkovno podporo) za vsak hektar zemlje, ki jo imajo v lasti. S padajočo ceno mleka in nižjimi stopnjami dobička so mali kmetje prisiljeni rasti, dobesedno povečati velikost svoje zemlje, da lahko prejmejo več dohodkovne podpore.

Številni rejci so popustili pod pritiskom in neizogibno so jih pogoltnile večje kmetije, ki so uživale višje subvencije EU. Pravzaprav je v vseh evropskih državah od leta 2005 prišlo do zmanjšanja števila obstoječih individualnih kmetij.

To je deloma morda zato, ker so manjše kmetije običajno manj donosne kot velike. Primer iz ZDA je pokazal, da imajo najmanjše kmetije dvakrat višje proizvodne stroške kot večje kmetije.

Kar zadeva stroške dela, pa imajo majhni rejci krav molznic v EU pogosto podobne stroške dela kot veliki, saj se običajno zanašajo na družinsko delo.
Poleg tega lahko velike kmetije delujejo stroškovno učinkoviteje in lahko trg preplavijo s poceni mlekom, kar je še dodaten pritisk na manjše rejce.

Kako se danes spopadajo manjši rejci?

Trenutno je med rejci trend, da se usmerijo v nišno pridelavo in predelavo, da bi se obdržali na trgu. Na primer pridelava ekološkega mleka ali mleka, krav krmljenih s senom, … V primerjavi s konvencionalnim mlekom se ekološko mleko in seneno mleko prodajata po višji ceni – in zdi se, da so številni kupci to pripravljeni plačati.

Drug način za obvladovanje je skrajšanje mlekarske verige in prodaja mlečnih izdelkov neposredno kupcem. S pomočjo mlekomatov ali na kmetiji. Če ne delijo prihodkov s predelovalci mleka in trgovinami, lahko manjši rejci ohranijo večji dobiček.