V okolici Ormoža, v vasi Vičanci, Roman in Tinka Meško vodita družinsko kmetijo, na kateri se ukvarjajo s prirejo mleka, kooperativno rejo piščancev brojlerjev za Perutnino Ptuj (PP) (linija Natur Premium – živalim prijaznejša reja z izpusti) in pridelavo semenskega česna slovenske avtohtone sorte za Semenarno Ljubljana. Roman Meško je kmetijo prevzel pred tremi leti, ko je oče Janez izpolnil pogoje za upokojitev, poleg tega pa je imel vedno vizijo, da kmetijo čim prej preda v roke mladini z veliko volje do dela. Na kmetiji živijo štiri generacije, trije družinski člani pa so na njej zaposleni, saj je zaradi več dejavnosti delo zahtevnejše in bolj obremenjujoče. Kljub temu mladi gospodar pravi, da se trendi v kmetijstvu hitro spreminjajo, zato je dobro, da na kmetiji niso odvisni le od ene dejavnosti.

Ob vsem odrekanju, izredni volji in predanosti družinskih članov pa v oči bode podcenjujoč odnos naše kmetijske politike do kupcev in pridelane hrane izpod rok slovenskega kmeta, ki ima veljavo predvsem v tujini.

Kako iskane so surovine z naših kmetij v tujini, pa potrjuje dejstvo, da gre meso piščancev, vzrejenih na Meškovi kmetiji, v Švico, goveje meso v Avstrijo, česen z njihovih njiv največkrat v Srbijo, mleko pa v Italijo.

Do tako mednarodno razvejanih tržnih poti so jih večinoma pripeljale razmere na našem trgu, spremembe v lastništvu živilskih podjetij, s katerimi sodelujejo, in slabe izkušnje z lokalnim odkupovalcem živine.

Roman je po opravljenem šolanju na ptujski Biotehniški šoli našel delo v vinogradništvu in se zaposlil v Jeruzalemu, kjer je delal v vinogradih, nato je štiri leta delal v Selekcijsko-poskusnem centru Ptuj, v naslednjem koraku pa je prevzel kmetijo. Tinka, ki je mestno dekle in je med šolskimi in pozneje študijskimi počitnicami redno zahajala k babici na kmetijo – od Meškove oddaljeni le tri kilometre – je na kratko povzela: »Študirala sem fiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, pred sedmimi leti spoznala Romana in se preselila na njegovo kmetijo. Ker me je kmetijstvo vedno veselilo, sva hitro našla skupen jezik o nadgradnji tega, kar sta začela njegova dedek in babica ter nadaljevala oče in mama. Življenje na kmetiji ima vsekakor svoje prednosti in tudi slabosti, predvsem dopušča premalo prostega časa, največja prednost pa je povezanost družine in čas, ki ga preživim z najinimi tremi otroki,« prizna in se spomni na svoje otroštvo, ko te sreče ni imela, saj je živela z materjo samohranilko, ki je morala veliko delati in je bila zato pogosto odsotna.

Najmlajši člani družine: Ana, Zala in Filip Meško

REKONSTRUKCIJA FARME ZA PIŠČANCE

Z rejo piščancev se na Meškovi kmetiji ukvarjajo že od leta 1976, ko so vzredili po tri tisoč piščancev na turnus, nato pa je leta 1978 Romanov dedek zgradil pritlični standardni hlev za piščance, v katerem so že lahko redili 12 tisoč piščancev. Oče Janez je pozneje vse posodobil, zgradil hlev za govedo, kupil novo opremo in vzdrževal hlev za piščance, ob prevzemu pa se je Roman ob temeljitem premisleku odločil za gradnjo zgornje etaže v piščančjem hlevu, zamenjavo strehe ter posodobitev hlevske opreme in rejo povečal na 23 tisoč piščancev, ki končno težo dosežejo v 42 dneh. »Pred šestimi leti smo se odločili stopiti še korak naprej in piščancem ponudili boljše pogoje reje ter jim zagotovili rejo po standardih linije Natur Premium. V hlev smo dodali pohodne elemente, naredili in ogradili balkon, izpust, ter vgradili več oken, za čim več naravne svetlobe. S tem smo postali eni izmed prvih rejcev kooperantov PP v Sloveniji s standardi Natur Premium reje piščancev.« Izpustov trenutno že od novembra lanskega leta ne koristijo, saj uprava še ni preklicala prepovedi njihove uporabe zaradi nevarnosti ptičje gripe.

Izpusti so še vedno prazni

PP jim zagotavlja redno vhlevitev in boljšo odkupno ceno, ki je 23 centov po kilogramu mesa (v klasični reji rejci dobijo 16 centov za kilogram mesa), dobijo pa tudi dodatek za nov hlev. »Za kooperante PP se ni veliko spremenilo, kljub zdaj že dveletnemu ukrajinskemu lastništvu. Odkupno ceno tako določa PP, Perutninska zadruga Ptuj (PZP), katere člani smo že vrsto let, pa se zanjo pogaja. PP si sicer želi več neposrednih rejcev, ki za piščance dosegajo višjo odkupno ceno, ampak menim, da smo rejci združeni močnejši,« pravi Roman.

Brojlerji

Manj vzrejenih piščancev pri največji obremenitvi 32 kilogramov na kvadratni meter se izravna z višjo odkupno ceno, Meškovi pa pravijo, saj je v tako svetlem hlevu pravo veselje delati. »Predvsem zaradi svetlobe piščanci hitreje in »lepše« zrastejo, zato brez težav vedno dosežejo končno težo 2,45 kilograma na 42. dan, včasih pa jo celo presežejo. Piščanci v prvem turnusu so takoj po selitvi v nov hlev s končno težo 2,83 kilograma dosegli rekord,« pove Roman. Zdaj jih pitamo na 2,1 kilograma, njihovo meso pa bodo kupci našli na švicarskem trgu. »Tehnologija reje zato poteka po švicarskih standardih v skladu z njihovimi predpisi in nadzorom med rejo in pri nalaganju piščancev za v klavnico,« pojasni Tinka. Na leto obrnejo šest turnusov piščancev, če se vmes kaj zalomi, pa je teh le pet.

Notranjost novega hleva za piščance

Za nastilj uporabljajo rezano slamo, za prezračevanje pa jim služi rekuperator, ki skrbi za kroženje zraka in izmenjavo temperature med zunanjim in notranjim zrakom. Vse v hlevu je avtomatizirano, zato ročnega dela ni veliko. Izgube piščancev so odvisne od letnega časa, ki so večje pozimi, ko so kljub vsemu tla bolj vlažna. »Hlev grejemo s plinskimi pečmi, v vsaki etaži je ena stokilovatna peč, dodatno pa pozimi prostor ogrevamo še s pečjo na drva.«

Rekuperator

V 15 LETIH ČESEN NI RASEL NA ISTI POVRŠINI

Ukvarjajo se tudi s pridelavo semenskega česna avtohtone slovenske sorte ptujski jesenski. »S pridelavo smo začeli pred 15 leti, ko je bilo povpraševanje po njem tako veliko, da bi ga prodali tudi 20 ton, če bi ga lahko toliko pridelali. Ponudba uvoženega in poceni semenskega česna je žal to povpraševanje hitro zamajala, njegova odkupna cena se 15 let ni spremenila, stroški pridelave pa so vsa ta leta naraščali,« pojasni Roman in pove, da pridelava česna terja veliko ročnega dela. »Sadimo in okopavamo ga strojno, ročno pa ga pobiramo in čistimo.« Od 350 kilogramov česna, ki ga posadijo v sezoni, pridelajo tri tone semenskega česna. Imajo lastno selekcijo in odbirajo značilne lastnosti sorte, lepo in enakomerno obliko česna, skrbijo pa tudi za ustrezen kolobar, ki je osnova za dobro pridelavo. »V 15 letih česna še nismo pridelali na isti površini,« pove Tinka.

Roman na njivi s česnom

Spravilo česna je velik zalogaj, zato se jim vsak konec junija pri delu na njivi pridruži okoli 40 prijateljev in sosedov, ki opravljeno delo sklenejo s prijetnim piknikom. »Česen po ruvanju sušimo še 1,5 meseca s cimo vred, ki nase vleče vlago, nato ga očistimo in pakiramo v 30-kilogramske vreče ter prodamo. Semenarna Ljubljana česen odkupi konec avgusta ali vsaj do kmetijskega sejma v Gornji Radgoni, kjer ga podjetje nekaj razdeli tudi za poslovna darila, sicer pa večino proda na srbski trg.

Letošnji pridelek, ki ga bodo pobrali v tem mesecu

ŽIVINA LETOS SPET NA PAŠO

Redijo tudi krave molznice in nekaj pitancev lisaste pasme, skupaj je v hlevu 53 goved. Trenutno molzejo 25 krav, telice ostanejo doma za obnovo črede, bike pa spitajo in prodajo v Veržej ustaljenemu odkupovalcu Hanžekoviču iz Meso-Coopa. »Trenutno dosegamo slabo odkupno ceno. Če je bila prej okoli 3,70 po kilogramu mesa, je zdaj le še tri evre, meso naših bikov pa gre večinoma na avstrijski ali italijanski trg. Na leto prodamo okoli šest pitancev starih do 24 mesecev ter kakšno kravo, ki jo izločimo zaradi starosti ali zdravstvenih težav.«

V mlekarsko zadrugo Ptuj prodajo sto tisoč litrov mleka na leto. »Cena mleka je bila ob zadnjem (aprilskem) obračunu še 34 evrov za sto litrov, vendar je trend zniževanja že opazen. Rešuje nas dobra vsebnost beljakovin, ki je 3,67 odstotkov in maščobe (4,58 odstotkov) v mleku.« Molzejo s pomočjo mlekovoda, saj imajo krave privezane, čeprav so vmes želeli graditi nov hlev tudi za molznice, kjer bi bile lahko proste. »Načrte smo imeli že na mizi, pa smo se zadnji trenutek premislili in denar raje vložili v perutninski objekt. Želja ostaja, kdaj bo realizirana, pa težko rečem, bomo pa mlado živino že letos spet pasli, saj se zavedamo, da paša dobro vpliva na njihovo počutje in kondicijo.«

Krave molznice med počitkom

Krave dobijo enoten obrok, ki vsebuje travno in koruzno silažo, silirano koruzno zrnje, tritikalo in mrvo, dokupijo pa minerale, repico in sojo. Vse komponente Roman zmeša v mešalni prikolici, potem pa jih ročno navozi v jasli. Osnovni obrok je izračunan in naravnan za 22 kilogramov mleka.

Roman pravi, da nobena kmetijska dejavnost ni stoodstotna. »Trenutno sta na udaru prireja mleka, skupaj z odkupom pitancev, perutninarstvu pa zelo dobro kaže. Trendi se hitro obračajo, zato je dobro, da nismo odvisni le od ene dejavnosti, čeprav nam rejcem to predstavlja večjo delovno obremenitev.«

Prihodnji načrti na njihovi kmetiji so skromni, saj si želijo le uspešno skleniti letošnje leto in se brez večjih težav soočiti z vsemi izzivi pred njimi. »Potencialno bi nekoč lahko zrasel še kakšen hlev za piščance, razvoj prihodnjih dogodkov pa je v veliki meri odvisen tudi od tega, kako vitalna bosta Romanova starša. »Trenutno vsi delamo na kmetiji, nihče od naju pa ne pričakuje, da bosta Janez in Jožica delala preko svojih zmogljivosti,« odkrito pove Tinka, ki se strinja z Romanom, da se bosta prepustila in odločitve sprejemala sproti, in sicer glede na razvoj dogodkov v prihodnosti.