Bolezen modrikastega jezika je močno prizadela drobnico in govedo v Sloveniji, med njimi tudi čredo rejca Valentina Zobavnika iz Tunjic, iz naselja pri Kamniku. Valentin že več kot tri desetletja vztraja pri reji avtohtone jezersko-solčavske pasme. Kljub dolgoletnemu zanosu in prizadevanjem rejcev ter podpori stroke, bolezen povzroča velike izgube, trpljenje živali in obup med kmeti. Rejci se strinjajo, da so za ohranitev reje drobnice nujni odločnejši ukrepi in večja podpora države, saj bo brez tega dejavnost zamrla.

Valentin Zobavnik je upokojeni orodjar, ki se že več kot polovico življenja posveča tudi živinoreji. Njegova kmetija obsega šest hektarjev zemljišč, od tega jih približno štiri hektare in pol redno obdeluje. Večina površin leži na strmih bregovih, kar delo na kmetiji močno otežuje. V zadnjih dveh letih je skoraj polovica teh zemljišč pod vplivom plazov, zaradi česar so poti in ceste proti gozdu večinoma prekinjene. To kmečko življenje dela še bolj zahtevno in hkrati polno izzivov.

Drobnico je začel rediti iz praktičnih razlogov, ker je bilo na strmih terenih treba večino dela opravljati ročno, so mu ovce s pašo pomembno olajšale delo. Na kmetiji je redil dvajset ovc z jagnjeti in plemenskega ovna, a se je njegova čreda v zadnjem obdobju, zaradi bolezni modrikastega jezika, zmanjšala skoraj za polovico.

Valentin je tudi ustanovni član Društva rejcev drobnice Kamnik, ki je v zadnjih letih močno zraslo. Vanj se vključuje vedno več mladih prevzemnikov, kar polovica članov je mlajših od 40 let, kar je v slovenskem prostoru prava redkost. »Navdušen sem,« pravi Valentin, »ko spremljam, koliko energije mladi vlagajo v razvoj panoge, znanje, izobraževanje in plemenitenje čred. Skrbijo za ohranjanje podeželja in bregov v naši občini. Brez njihovega zanosa krajina ne bi bila takšna, kot je. Veseli me tudi, da so se nam pridružile rokodelke, ki člane učijo predelave volne. Obenem se trudimo ponovno vzpostaviti travniške sadovnjake, saj je to na bregovih edina prava dodana vrednost. Gre za simbiozo sadjarstva in pašništva – pa čeprav pogosto zgolj za borbo za preživetje.«

Virus prekinil zanos

Ta zanos pa je nenadoma prekinil nesrečni virus modrikastega jezika, ki je močno prizadel rejce drobnice. »Na zadnjem sestanku društva je bilo žalostno opazovati potrte člane – kot bi en za drugim izgubljali najbližje družinske člane. Ko odvežeš zvonec vodilni ovci, ki je poginila, ko moraš druge vhleviti in ko ne slišiš več njihovega blejanja, saj med njimi zavlada tišina, se ti para srce,« opisuje Valentin. »Živali te gledajo, ti gledaš njih, pa jim ne moreš veliko pomagati. Vsak dan odneseš ven kakšno poginulo, potem pa dneve čakaš na higienika. Težko je, živali trpijo, rejci pa tudi.«

Kot poudarja Valentin, celotno neukrepanje odgovornih jasno razkriva njihov odnos do kmetov, kmetijstva in do hrane nasploh: »Gre za odnos, ki je zelo krivičen in slab. Slovenijo se prikazuje kot Potemkinova vas, idiom za lažno, navidezno olepšano stvarnost, ustvarjeno za prikrivanje resničnega stanja. To je nepošteno do vseh, ki se trudimo pridelovati hrano. Prepričan sem, da bi bilo treba zgodbo o kmetijstvu začeti na novo. Potrebujemo drugačen pristop in pogled države na rejce, vsekakor pa ne potrebujemo njihovih praznih obljub, da »nihče ne bo pozabljen«, medtem ko smo na koncu prav vsi pozabljeni.«

Pomoč veterinarjev

V društvu imajo veterinarja in ovčerejca Roka Jerasa, ki je rejcem nemudoma in s srcem priskočil na pomoč. Kot prvi jim je posredoval osnovne informacije o virusu ter številnim živalim pomagal s podpornimi terapijami. Kmalu so tudi izvedeli, da bolezen ne prizadene le drobnice, temveč tudi govedo. Pri molznicah pomeni okužba takojšen padec mlečnosti. Pogosto, kar je pravzaprav presenetljivo, pa Valentin ugotavlja, da najprej poginejo najmočnejše živali. Valentin pravi: »Pri nas je drugi poginil oven, ki je tehtal kar 80 kilogramov, največ pogina pa je bilo prav med mladimi ovcami, ki so bile v dobri kondiciji. Neverjetno.«

V zadnjih dneh sicer opaža več živahnosti v čredi, kar nakazuje, da so si živali morda počasi opomogle po bolezni. Kljub temu sta bili ob našem obisku kmetije dve poginuli ovci še vedno brez odvoza, čakajoč na higienika. Valentin pa upa na spremembo vremena. »Virus se umirja z nižjimi temperaturami. Resnično upamo, da bo jesen ublažila stanje, saj je težko gledati, kako nam pred očmi umirajo ovce.«

Padec mlečnosti in prezgodnji porodi pri kravah

Veterinarji na veterini Jagodič iz Šentjurja, ki pokriva terena na območju Šentjurja, Celja, Šmarja in Slovenskih Konjic, pri kravah opažajo več prezgodnjih porodov, zastajanje posteljic ter padec mlečnosti. Bolezen prizadene tudi parklje, zaradi česar imajo krave težave pri hoji, hranjenju in prežvekovanju. To pa posledično vodi do številnih drugih, pridruženih bolezni (ketoze, pljučnice in zapleti po porodu). Ker analiza za potrditev bolezni traja 14 dni ali več, laboratorijski stroški pa se gibljejo med 100 in 120 evri, večina rejcev testov ne opravi, še posebej, če klinični znaki že kažejo na modrikasti jezik.

Na udaru so predvsem živali na paši, mnogi rejci so krave dojilje in tudi molznice vhlevili, da bi preprečili okužbe. Čeprav podporna terapija in zdravljenje z antibiotiki pogosto pomagajo, posledice ostajajo: krave po bolezni ne dosegajo več prejšnje mlečnosti. Veterinarji poudarjajo, da so repelenti proti mrčesu pomembna pomoč, saj zmanjšajo stres in živali ohranjajo v boljši kondiciji, Je pa res, da so bili v času največjega povpraševanja nedobavljivi.

Izkušnje in opozorila

Kot je pojasnila dr. vet. med. Jana Mršnik iz veterinarske ambulante Vetris, v Ilirski Bistrici, so bili njihovi veterinarji prvi v Sloveniji, ki so leta 2017 zaznali simptome bolezni modrikastega jezika, kar so kasneje tudi potrdili. Zaradi hitrega širjenja bolezni se je država nato odločila za preventivno cepljenje vseh domačih prežvekovalcev v petletnem obdobju. Tudi letos so prav oni sredi julija prvi potrdili pojav bolezni, tokrat serotipa 8, ki povzroča še večje izgube kot serotip 4 iz leta 2017. »Od takrat sta pretekla že dva meseca.

Kljub trudu in hitremu posredovanju informacij, cepiva do sedaj še ni na voljo. Trenutna informacija je, da naj bi prve doze prispele v oktobru 2025, cepljenje pa se bo izvajalo po seznamu izkazanega. Žal se je bolezen v teh dveh mesecih popolnoma razširila. Potrjeni so bili primeri pri ovcah, kozah in govedu. Ocenjeni pogini čred so od 10 do 50 %, trpljenje živali je grozljivo,« navaja. Veterinarji opažajo, da imajo ovce v dobri kondiciji, tretirane z antiparazitiki, repelenti in vitamini ter oskrbljene ob prvih znakih, bistveno večje možnosti za preživetje.

Kot pravi imajo v ambulanti zadostne zaloge za podporno terapijo in hkrati poudarjajo: »Z vsemi rejci, ki trpijo velike izgube in opazujejo trpljenje svojih živali, globoko sočustvujemo.«

Strokovna gradiva so spregledana

Dr. Marija Klopčič, predsednica Sveta za živinorejo, ki je posvetovalno telo ministrice, je potrdila številna pričevanja veterinarjev in rejcev, da imajo tudi govedorejci velike težave in gospodarske izgube zaradi bolezni modrikastega jezika. Izpostavila je zmanjšano mlečnost, težave s plodnostjo, manj vitalna teleta in povečane pogine novorojenih telet. Obenem pa je opozorila na neodgovorno ravnanje kmetijskega ministrstva. Državna sekretarka je z nedavno izjavo, da Svet za živinorejo bolezni modrikastega jezika sploh ni obravnaval, zavajala javnost. »To preprosto ne drži,« pravi Klopčičeva. »Na zadnji seji smo imeli posebno točko posvečeno prav tej tematiki. Gradivo sem pripravila že junija in ga posredovala vsem članom Sveta, ministrici, državni sekretarki in direktoratu. Žal se očitno strokovnih gradiv niti ne bere, zapisniki sej pa ostajajo spregledani.«

»Bolezen modrikastega jezika ne ogroža le čred, ampak tudi življenje in delo slovenskih rejcev. Vsak dan prinaša izgubo, trpljenje živali in občutek nemoči, medtem ko politični odločevalci odgovornost prelagajo drug na drugega. Odgovorni morajo prenehati prelagati krivdo in nemudoma ukrepati. Zagotoviti morajo financiranje preventive in hitro in učinkovito podporo prizadetim rejcem. Vsak dan odlašanja pomeni nove izgube in trpljenje, ki bi se mu sicer mogoče lahko izognili.

Fotografije: Klara Lovenjak, Vetris