Slovenski rejci drobnice se soočajo z resno grožnjo. Bolezen modrikastega jezika (serotip 8) se je razširila po vsej državi, posledice pa so katastrofalne. Prizadete so tudi naše avtohtone pasme, ki so že tako kritično ogrožene, zato bi vsaka dodatna izguba lahko pomenila nepopravljivo škodo.

Drobnica je v Sloveniji zelo pomembna rejska panoga, ki skrbi, da so obdelani gorski in planinski pašniki, da se preprečuje njihovo zaraščanje, hkrati pa gre za resno gospodarsko dejavnost, ki omogoča obstoj številnih kmetij. Že je bila do sedaj to panoga z zelo majhno dodano vrednostjo, letos pa je po rejcih z vso silo udarila bolezen modrikastega jezika. Po besedah Romana Savška, predsednika Zveze društev rejcev drobnice Slovenije, bolezen najbolj prizadene ovce, pogin pa je ogromen, v nekaterih rejah dosega tudi do 40 % in več. Poleg tega se pojavljajo številni abortusi in prezgodnji porodi, dejanska škoda pa bo jasna šele čez nekaj mesecev.

Higienske službe so na robu kolapsa. MKGP je komaj ta teden podalo izjavo za javnost, UVHVVR pa ne zagotovi niti osnovnih podatkov o povečanem odvozu poginulih živali. Namesto da bi reševali situacijo, krivdo prelagajo na rejce, ker spomladi niso izkazali zanimanja za cepljenje živali (čeprav za trenutni serotip 8 cepiva sploh ni!)

Nadaljnje ignoriranje nastale katastrofe pomeni: propad slovenske ovčjereje, izgubo kulturne krajine in izginotje življenjskih habitatov na pašnikih.

Rejci drobnice redko prosijo za pomoč, a tokrat poudarjajo, da je nujno. Opozarjajo, da morajo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in politični odločevalci nemudoma ukrepati ter zagotoviti pomoč pri obnovi tropov. Neukrepanje predstavlja resno nevarnost, da bo ovčjereja v Sloveniji povsem izginila.

Povzetek sedanjega stanja:

Državna sekretarka Maša Žagar si je skupaj z vodstvom UVHVVR ta teden končno ogledala razmere na terenu. Na ministrstvu poudarjajo, da se je število odvozov trupel povečalo za pet do sedemkrat (točne številke ne navajajo), zato na nekaterih kritičnih lokacijah nameščajo kontejnerje za zbiranje trupel poginulih živali. Zagotovili naj bi tudi brezplačno cepivo proti serotipom BTV 3, 4 in 8, cepljenje pa je ponovno obvezno!

Rejci opozarjajo, da je glavni problem sev BTV8, za katerega cepiva sploh ni. »Poklicali so me iz veterine, da je na voljo cepivo proti BTV4, a mi imamo težavo z BTV8. Zakaj torej cepiti s cepivom, ki ne rešuje trenutnega problema?« se sprašuje eden izmed kmetov.

Na kmetijah so morali na odvoz trupel čakati tudi po šest dni. »Hvalijo se s hitrejšimi postopki, a v resnici je ravno nasprotno. Cepljenje bi moralo biti prostovoljno, država pa naj končno jasno pove, da lahko živali umaknemo s paše brez dodatne birokracije,« opozarjajo rejci. Po njihovih ocenah je poginila že tretjina drobnice. Kmetje morajo sami kriti veterinarsko oskrbo, za zdaj ni govora niti o povračilu stroškov zdravljenja ali povračilu škode. »Ministrica ni obljubila nobene pomoči ali izrekla kakšno spodbudno besedo,« dodajajo razočarani.

Premalo informacij in slab odziv

Veterinarji s terena medtem potrjujejo, da je pravočasno zdravljenje z antibiotiki, protibolečinskimi zdravili, vitaminskimi infuzijami in repelenti (polivi) rešilo že veliko živali. Spet drugi rejci pa pravijo, da so nekateri kožni polivi za zaščito živali že pošli ali pa jih trenutno ni mogoče dobiti. Ovce, ki bolezen uspešno prebolijo, naj bi razvile protitelesa in bile kasneje odpornejše.

Vprašanje obveznega cepljenja ostaja najbolj pereče. Precej rejcev zahteva prostovoljnost, saj cepljenje proti enemu serotipu ne prinaša dolgoročne rešitve – virus ima namreč kar 24 sevov. »Premalo je informacij, premalo odziva, medtem pa vsak dan izgubljamo živali. Potrebujemo pomoč pri financiranju veterinarske oskrbe iz državne blagajne, sicer bo število rejcev drastično upadlo,« svarijo kmetje.

»Če bo država še naprej ponujala le papirnate rešitve in zamudne postopke, bodo številne črede, rodovniški tropi in celotne kmetije za vedno izgubljene,« svarijo rejci. Epidemija modrikastega jezika je razgalila vso ranljivost slovenskega kmetijstva. Čas za besede je torej minil, zdaj so potrebna dejanja. Drobnica je odvisna od vztrajnosti in borbenosti rejcev, ki se po najboljših močeh trudijo ohranjati trope zdrave. Pomanjkanje sistemske podpore pomeni, da rejci sami nosijo največje breme zaščite živali in zagotavljanja njihove varnosti.

Ukrepi glede bolezni modrikastega jezika v Sloveniji

Zgibanka, ki so jo bojda gospodinjstva začela prejemati komaj v tem tednu.