Na kmetiji Kos v Zadobrovi pri Ljubljani so pred kratkim doživeli izjemen dogodek – ena od krav je telila trojčke, kar je izredno redek pojav, ki ga bodo domači še dolgo pomnili. Kmetijo je od dedka Janeza prevzel Matej, ki je leta 2020 uspešno zaključil postopek za mladega prevzemnika. V okviru podukrepa 6.1 iz prejšnjega programskega obdobja Skupne kmetijske politike (SKP), namenjenega spodbujanju mladih kmetov, je prejel zagonska sredstva, ki so mu omogočila prve korake pri prestrukturiranju in posodobitvi kmetije. Danes ta intervencija v okviru nove SKP nosi oznako IRP24 – Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov. Matej je sredstva usmeril predvsem v prenovo voznega parka, kar mu je omogočilo boljšo organizacijo dela ter večjo učinkovitost pri vsakodnevnih opravilih na kmetiji.

Po prevzemu kmetije se je Matej odločil za novo smer – predelavo mleka v jogurte. Njegov dedek je imel vedno nekaj glav goveda v hlevu, običajno pet krav in tri bike, Matej pa je postopoma začel povečevati število živali. Ljubezen do živali in kmetovanja, ki ga spremlja že od otroštva, ga je namreč gnala naprej. »Veselje do kmetovanja sem začutil že kot otrok, ko sem se z dedkom in očetom vozil v traktorju – tisti trenutki so me popolnoma prevzeli.« Sčasoma se je to navdušenje le še poglabljalo in raslo z njim. Kljub temu da je zaključil srednjo gostinsko šolo, se v tem poklicu ni našel, kar je potrdila tudi kratka izkušnja dela v tej storitveni dejavnosti. Kot pravi sam: »Ustvarjen sem za teren.«

Od prvega bika do polnega hleva

Že pri šestnajstih je resneje zakorakal v kmetijske vode. Takrat je namreč prvič sam spital svojega bika, nato pa s tem še intenzivneje nadaljeval. Tako je imel že kot srednješolec nekaj prihrankov, ki so mu pomagali na poti uresničevanja sanj. V šali doda, da njegov dedek pogosto malce hudomušno pravi, da pamet človeka najde šele pri osemdesetih, kot je njega, ko je Mateju predal kmetijo.

Tudi s pomočjo sredstev iz podukrepa 6.1(današnji IRP24) je investiral v osnovno opremo in posodobil vozni park, kar je bil pomemben korak v razvoju njegove kmetije. Ta naložba mu je omogočila učinkovitejše delo. S sodobnejšo opremo, med drugim tudi krmilno mešalnim vozom, lahko zdaj natančneje dozira in razvaža krmo v hlevu, kar pozitivno vpliva na celoten potek dela in dobrobit živali. Z njimi je lažje ustvaril pogoje za zaposlitev družinskega člana in dosegel boljše izhodišče za nadaljnje investicije v prihodnosti.

Prenova je prebudila kmetijo

Doma je Matej z veliko vnemo in zagonom prenovil in preuredil kmetijo. Obnovil je stare objekte, porušil dotrajane dele in začel graditi nove, bolj funkcionalne prostore. Zgradil je hlev na rešetke za pitovne živali, preuredil in povečal hlev za molznice ter dogradil nekaj novih objektov. Vse to je naredil z jasnim ciljem po razvoju in modernizaciji kmetije, ki bo ustrezala sodobnim standardom kmetovanja, a hkrati ohranila spoštovanje do tradicije.

Danes imajo na kmetiji okoli 70 glav goveda, med katerimi je 15 krav molznic. Štiri telice so tik pred telitvijo, Matej pa načrtuje še nekaj dokupov, saj ima v hlevu še nekaj prostora. Želi si namreč vzpostavitve redne molže vsaj dvajsetih krav. Na kmetiji obdelujejo skupaj približno 30 hektarjev kmetijskih površin, pri čemer polovico predstavljajo travniki, polovico pa njive. Od tega je dobrih 10 hektarjev v njihovi lasti, preostalo pa imajo v najemu.

Prejšnji mesec so ponovno začeli oddajati mleko v KZ Dobrunje. Ker je bil to šele prvi mesec oddaje, Matej še čaka na prvi obračun, zato točna odkupna cena še ni znana. Kljub temu ostaja pozitiven: »Kolikor bo, bo. Ne bom se pritoževal.« Mleko, ki ga oddajajo, ima 4,6 % mlečne maščobe in 3,2 % beljakovin. Prevzem mleka pa na kmetiji poteka vsak drugi dan.  Matej se je odločil, da bo svojo kmetijo še naprej razvijal v začrtani smeri, ki vključuje prirejo mleka in dopolnilno dejavnost predelave mleka v mlečne izdelke ter rejo mladega pitanega goveda.

Biki in telice za obrat, mleko za obstoj

Pitance vse kupi. »Za črno-bele bikce imam stalnega dobavitelja. Zanje sicer ob prodaji prejmem malo manj, ampak tudi njihova nabavna cena ni visoka. Tako da na koncu ni bistvene razlike v primerjavi s simentalci, saj oboji prinašajo podobne rezultate,« pravi in doda, da ga v zadnjem času preseneča trg s telicami. »Zanimivo drag je,« iskreno pove, a dodaja, da to nekaterim rejcem ponuja tudi priložnosti. Telice, ki jih pita do končne teže, jim na kmetijo pripeljejo iz tujine, saj so namenjene italijanskemu trgu. »Te telice spitamo, zanje pa prejmemo vnaprej dogovorjeno ceno,« pojasnjuje, zadovoljen s tem poslovnim modelom. »Pitamo jih do želene teže naročnika,« pravi. Ko ga vprašamo, kako se to splača, se nasmehne: »Splača se, a hkrati tudi ne,« nas pusti v negotovosti. »Telice in biki so bolj za zraven. Ni slabo, a niti dobro, da ne bom preveč jamral,« z značilno pozitivnostjo pojasni.

Pitanje telic in bikov je dodatna dejavnost, glavna gonilna sila kmetije pa ostaja prireja mleka in predelava v mlečne izdelke. »To je tista sila, ki nas potiska naprej in zagotavlja reden mesečni dohodek,« pojasnjuje.

Domače mleko in jogurti z dostavo na dom

Na kmetiji sta zaposlena dva, Matej in njegova mama Anica, ki skrbi za predelavo, medtem ko Matej opravlja delo v hlevu, na terenu in ob večjih naročilih pa tudi v predelavi, kjer se jima, če je treba, pridružijo vsi člani družine. Žena Tina, ki je trenutno na porodniški, saj sta pred pol leta postala starša malemu Luki, se v tem času posveča materinskim obveznostim, Matejev oče Marko pa je zaposlen drugje.

Delo po naročilu je tista prednost, ki omogoča, da se prilagodijo potrebam kupcev, brez odvečnega stresa. Nikoli ne ustvarjajo zalog, temveč delajo vedno sproti, ob predhodnem naročilu. »Ne dodajamo konzervansov, zato izdelki nimajo dolgega roka trajanja. Predhodna naročila pa so dobrodošla,« pravi Anica, ki po naročilu pripravlja tudi skuto, maslo in speče piškote.

Mlečne izdelke prodajajo na domačem naslovu, redno jih dostavljajo tudi v lokalno šolo in vrtec. Ob torkih in petkih izvajajo dostavo na dom, po predhodnem naročilu. Stranke najbolj cenijo prav to – da so izdelki vedno sveži in da jih pripeljejo neposredno do praga.

Kmetija ni le kraj, kjer ustvarjajo in delajo, temveč tudi prostor, kjer družina deluje skupaj. »Vemo, da delamo zase in tudi če je kakšen evro manj, nas to ne ustavi.«

Mlečnost ni intenzivna

Krave, ki prevladujejo v Matejevi čredi, so predvsem lisaste pasme, vmes pa je tudi kakšna rjava ali črno-bela. Trudi se, da jim s krmo zagotavlja vse potrebne hranilne snovi, saj se zaveda, da je kakovost obroka ključna za prirejo mleka. »Sestra Petra, ki je diplomirana inženirka kmetijstva, skrbi za optimalno sestavo krmnega obroka. Ta vsebuje 40 % travne silaže, 60 % koruzne silaže, domači ječmen, koruzo, dodamo pa še nekaj repičnih tropin, vitamine, mrvo in slamo. Njen izračun včasih sam še malo prilagodim, da je obrok še bolj uravnotežen,« pravi.

»Mlečnost ni intenzivna,« prizna. »Na dan krava v povprečju namolze med 15 in 25 litrov. Seveda so vmes krave, ki molzejo več, in tiste, ki manj, vendar sem zadovoljen.« In res, odkar so krave proste, se je mlečnost izboljšala, somatske celice so padle, krave pa so postale bolj sproščene in veselo čakajo v vrsti na molžo. »Zdaj molzemo v molzišču s sistemom 2×3 ribja kost, kar nam omogoča hitrejšo molžo. Prej smo uporabljali »kangle«, mama je molzla, jaz pa sem bil tisti, ki je kidal in krmil krave. Sedaj nam nov sistem omogoča, da pomolzemo v pol ure, prej pa nam je to opravilo vzelo tudi po dve uri in več.« S to posodobitvijo so kravam in sebi omogočili boljše pogoje za molžo, kar je prispevalo tudi k večji produktivnosti in boljšemu počutju živali.

Z malo prostora in veliko premisleka do funkcionalnega hleva

Hlev za krave molznice na njihovi kmetiji je prava posebnost. Gre za rekonstrukcijo starega objekta s sodobno dozidavo sprednjega dela, ki je odprt. Po vsej površini hleva so polna tla, brez ležalnih boksov, nastlana z žagovino in nekaj slame. Žaganje za nastilj je sicer nekoliko dražje, vendar ga enostavno potrebujejo, saj zagotavlja suho in udobno ležišče. Krave se lahko uležejo kjerkoli si želijo, kar jim omogoča potrebno svobodo in udobje, ki ga potrebujejo.

»Najraje ležijo zunaj na spomladanskem soncu,« pove Matej, ki enkrat tedensko poskrbi za čiščenje celotne površine in nastiljanje, vmes pa po potrebi doda plast žagovine. Hlev je čist, brez neprijetnih vonjav, krave so čiste, njihova vimena pa brez težav ohranjajo higieno. Celoten sistem je zasnovan na nastilju, kar sicer ni najbolj običajna praksa, vendar se je pri njih izkazalo za izjemno učinkovito in praktično.

Ta rešitev pa ni bila brez izzivov. »Sprva sva s Tino razmišljala o izkopu za gnojno jamo z rešetkami in celo o kompostnem hlevu, vendar je bilo zanj premalo prostora, poleg tega bi potrebovali še več žagovine. Na koncu smo se skupaj odločili za preureditev starega hleva, opustili zamisel o izkopu in jami ter se osredotočili na funkcionalne rešitve in minimalne stroške. Vse smo naredili v lastni režiji, saj so danes cene gradbenih del izjemno visoke. Če bi gradili gnojno jamo in vse, kar sodi zraven, bi morali plačati več kot 70.000 evrov. Sedaj pa smo hlev uredil za precej manj denarja, čeprav še nimam povsem končnega izračuna. A na srečo nam je na računu ostalo še nekaj denarja,« nas ponovno nasmeji. »Tega bomo porabili za realizacijo še kakšne zamisli, ki jih Mateju ne zmanjka,« doda Tina.

Pametne rešitve za kmetijo v naselju

»Zamisli sem črpal v drugih hlevih in ob izkušnjah rejcev, ki so jih delili z mano. Vse to sem analiziral in prilagodil našim specifičnim potrebam. Kmetija se namreč nahaja v strnjenem naselju, ki se hitro pozidava. Širitev je bila zato zelo omejena, a na srečo ob vsem tem s sosedi nimamo nobenih težav in se dobro razumemo.«

Anica je bila sicer sprva skeptična in ni verjela, da jim bo ta naložba dejansko olajšala delo. Zdaj, ko vidi rezultate, pa je spremenila mnenje. Ni pričakovala, da bo vse potekalo tako gladko, zato je sedaj zelo zadovoljna. »Krave danes hranimo s krmilno-mešalnim vozom, medtem ko smo prej krmo metali v jasli z zaboji, kar je zahtevalo ogromno ročnega dela,« se spominja. »Da niti ne omenjam molže na kangle,« zmajuje z glavo ob misli na težko delo. Mateja žalosti, da je kmetov iz leta v leto manj.

»Po eni strani ta trend razumem,« pove. »Kmetje smo neprestano vpeti v delo – poleti, pozimi, med prazniki, za vikende, vedno nas nekaj čaka. Pa še vreme zna pogosto zagosti in prekrižati načrte. A če imaš resnično veselje do tega dela, potem gre. Če pa to veselje nekje vmes zbledi, ne gre več naprej. Takrat postane vse pretežko.«

Zaveda se, da ima vsak svojo pot, a verjame, da je prihodnost kmetijstva prav v raznolikosti. »Osnovno dejavnost je treba dopolnjevati. Dopolnilne dejavnosti so pogosto tiste, ki pomagajo prebroditi težje čase in ohranjajo voljo, da greš naprej.«

Med kravami, veseljem in malimi čudeži

»Glede prihodnosti naj povem, da me domači želijo nekoliko ustaviti, saj sem že dolgo v fazi adaptacije kmetije, nakupov nove mehanizacije in posodabljanja. Pravijo, naj malo zadiham, potem pa nadaljujem s prenosom vseh mojih idej v dejanja. Želim si še naprej razvijati prirejo in predelavo mleka, vendar brez izrazitega povečanja črede. To namreč ni smiselno, saj ni prostora za širitev. Mogoče bi čredo povečal le še za deset krav,« spet v smehu pravi, vendar le ob predpostavki, da bo pridelal dovolj krme. »Upoštevati moram tudi morebitne suše, kot smo jih že doživeli,« se spominja.

»Še bolj se bom usmeril v prirejo in predelavo mleka, dodelal bom krmi obrok in s tem nekoliko dvignil mlečnost,« pove Matej in v svojem slogu zaključi: »V kmetijstvu je pač tako – pridejo dnevi, ko se zdi, da gre vse narobe, ko misliš, da slabše ne more biti, pa vendar nekako gre naprej. Vedno gre. V takih trenutkih ni druge, kot da stisneš zobe in verjameš, da bo bolje. Naprej me žene veselje. Veselje do zemlje, do živali, do vsakega dne, ko delam nekaj resnično svojega. In tisti občutek – ko veš, da delaš s srcem. To je tisto, kar šteje.«