Jernej Jazbec je 27-letni mladi prevzemnik živinorejske in turistične kmetije na kateri redi mlado pitano govedo na območju z omejenimi dejavniki v sevniški občini, ki leži na nadmorski višini 380 metrov. Jernej je načrtoval gradnjo novega hleva za goveje pitance in upal, da naložbo izvede preko razpisa, na katerem je bil žal neuspešen zaradi premajhnega števila točk. Neuspeh mu ni omajal trdne volje in dejstva, da je gradnja nujna, zato so jo izvedli brez nepovratnega evropskega denarja. Maja lani so pričeli z deli, oktobra istega leta pa vanj že vhlevili prve bike.

Notranjost novega hleva za mlado pitano govedo

»Prej smo redili po 30 bikov, potem smo število povečali na 50, jaz pa sem šel še dlje in jih vhlevil 130. Razmere za pitalce so trenutno slabe, zato upam, da bo odkupna cena konec avgusta že višja, saj bom takrat prodal prve bike iz novega hleva. »Nekoliko sem v skrbeh, če se cena ne bo zvišala bom težko pokril stroške reje ter nakupa telet, ki smo jih uvozili s Češke in Poljske.«

Biki pasme limuzin

Redi bike pasme limuzin, šarole in nekaj križancev med lisasto pasmo in šarolejem. »V Sloveniji na žalost ne morem kupiti večjega števila bikcev naenkrat, ker pri nas rejci s kravami dojiljami niso tako številčni. Menim pa tudi, da slovenska odbira pasem za prirejo mesa še ni dosegla tuje ravni,« izrazi mladi kmetovalec in pokaže dva bika pasme limuzin, slovenskega in poljskega, ki sta pri enaki starosti izrazito različna. Bik uvožen s Poljske je namreč večjega okvirja, z bolj izrazito omišičenim telesom. »Pri nas bi imeli vse pasemsko dovršene bike za pleme, čeprav za to niso primerni. Za bika iz uvoza plačam le 50 evrov več kot za slovenskega, pa še to zgolj zato, ker je vmes posrednik. Če bi ga uvozili in pripeljali v lastni režiji, bi bil takšen bik še cenejši.«

Večino telet mu je priskrbela Kmečka zadruga Sevnica, ki bo strošek nakupa obračunala ob njihovi prodaji. Jernej je namreč eden izmed enajstih rejcev, ki sodelujejo v projektu s KZ Sevnica: »Meso iz Sevnice« in kot dobavitelj bikov sodeluje pri vzpostavitvi kratke razpoznavne verige in prodaji mesa na lokalnem trgu. Odkupna cena bikov ga skrbi in resnično upa, da jih ne bo prisiljen prodati po tako nizki ceni.

Zavestna odločitev za poslanstvo kmeta

Na kmetiji Jazbec so imeli pred štirimi desetletji še krave molznice. Takrat je Jernejev oče Jani, svojima staršema omogočil zaposlitev, sam pa bil zaposlen sprva kot mlečni kontrolor, kasneje pospeševalec kmetijstva nato pa se je preusmeril v prodajo mesa in mesnih izdelkov v Kmečki zadrugi Sevnica. Zdaj je že upokojen, vendar ostaja aktiven in nepogrešljiv del dopolnilne dejavnosti na kmetiji (peke različnih vrst kruha v krušni peči, potic in ostalega peciva), katere nosilka je Jernejeva mati Majda, sicer zaposlena kot potnica v mariborski tovarni mesnih izdelkov Košaki.

»Po dedkovi smrti so krave prodali, od takrat naprej pa imamo v hlevu pitance,« pove Jernej, ki je sklenil šolanje na Grmu v Novem mestu – centru biotehnike in turizma. Čeprav je o tem že od nekdaj razmišljal, pa je po šolanju nedvoumno sklenil, da se bo zaposlil na domači kmetiji. »Moj stric je velik kmet – pridelovalec zelenjave pri katerem sem kot odraščajoč otrok preživel veliko časa in prav on mi je vedno prigovarjal naj ostanem doma in kmetujem. Ob spodbudi staršev, posebno očetove, ki je kmetijstvo kljub težkim vmesnim obdobjem vedno prikazoval s pozitivne plati, sem se z veseljem odločil za to poslanstvo in nadaljevanje tradicije kmetovanja na naši kmetiji. Njen razvoj je namreč generacijsko delo. Vsaka generacija nekaj prispeva, in če vmes ena ne kmetuje, že lahko nastane težava,« pove Jernej.

Vsa družina vpeta v dogajanje na kmetiji

Naložba v hlev dolg 40 in širok 13 metrov, z urejeno okolico in vso potrebno dokumentacijo je znašala 300.000 evrov s tem, da so za ostrešje uporabili les iz lastnega gozda, ki obsega 20 hektarjev. Z najemom vred obdelujejo 40 hektarjev, polovica je lastne zemlje, polovico zemljišč pa imajo v najemu.

»Če se ponudi priložnost kakšno zemljišče tudi kupimo, saj najete površine lahko čez noč izgubim. Pitance krmim s koruzno in travno silažo, senom, ječmenom ter zmleto koruzo, ki jo tudi dokupim.« Kot pravi Jernej v obdobju dobre letine kupi kakšne bale sena, žito ali koruzo, saj saj je nakup velikokrat cenejši od domače pridelave.
Velik del kmetijskih zemljišč imajo v kosu, brežine pa so zaradi lažje obdelave precej poravnali.

Površine so na območju z omejenimi dejavniki v sevniški občini, na nadmorski višini 380 metrov.

Nekaj živali tudi pasejo, njihovo meso in meso predelano v mesne izdelke pa postrežejo gostom, saj imajo tudi turizem na kmetiji, gostijo pa v naprej najavljene goste. »Pripravimo tudi ogled kmetije, pečemo različne vrste kruha (ajdov, bel, polbel) iz krušne peči, janeževe upognjence, potice, pecivo, izdelujemo domače rezance in testenine ter prodajamo jajca, ki so dostopna celo na dveh jajcematih. Vse našteto prodajamo na sevniški tržnici ter v trgovinah Kmečke zadruge Sevnica, tako, da nam na kmetiji res nikoli ni dolgčas,« pojasnjuje Jernej, ki nadaljuje, da za peko kruha skrbi oče Jani, piškote peče Damjana, pomaga ji tudi sam, za potice pa je največja mojstrica Majda. »Vsi smo neposredno ali posredno vpeti v dogajanje in delo na kmetiji, tudi brat Severin, ki si je dom in družino ustvaril nedaleč stran od kmetije.«

Poleg vsega že naštetega Jernej opravlja še strojne usluge ter pripravlja drva za prodajo. »Vse to lahko opravljaš poleg pitanja bikov, vmes pa ostane še dovolj časa za preživljanja časa z Damjano in sinom Janom, ki je ravno dopolnil 7-mesecev,« je še sklenil Jernej in z malčkom v naročju, ki se je zvedavo oziral po bikih, odšel skozi hlev.

Jernej, Damjana in sedemmesečni Jan