Blaž Lečnik iz Šentjanža pri Dravogradu, je bil med letošnjimi kandidati za inovativnega mladega kmeta (IMK), marsikomu pa je poznan že kot del ekipe Beef Jerkyja, ki se je podala na pot prodaje izvirne slovenske posušene govedine za žvečenje – beef jerky. Da je izdelek poleg klasične začimbne mešanice, začinjen tudi z netipično, a tradicionalno koroško sestavino, kot sta riček in toter pa ni naključje, saj sta njegova pridelava in trženje ričkovega olja dejavnost s katero se Blaž ukvarja že dalj časa.

Po izobrazbi je gimnazijski maturant, saj študija strojništva ni uspel dokončati. Delo na kmetiji, ki jo je oživil, na njivah in v sadovnjaku ga je povsem prevzelo, zato je raje pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za pridelovalca sadja ter se kot mladi prevzemnik podal v gradnjo prvega hleva za ekološko rejo prašičev pitancev pri nas po sistemu pig port4.

Blaž Lečnik z dekletom Nejo ter psom Erom

Blaž prihaja iz družine Lečnik, ki je znana po svoji gostilni in mesariji na Koroškem, kjer je predelava prašičjega mesa že njihova dolgoletni tradiciji, svoj pečat pa je Blaž dodal z rejo prašičev pitancev v enem najsodobnejših hlevov pri nas. Oživil in prevzel je kmetijo Smuk po svoji prababici in z 12 hektarji obdelovalne površine ter 15 hektarji gozda, s kmetovanjem začel praktično iz nič, saj so pred tem zemljišča dve desetletji oddajali v najem. Na kmetiji je obnovil velik travniški nasad ter uredil nasad aronije. Iz pridelanega sadja predeluje različne sokove, na njivah pa prideluje toter, tritikalo, ajdo, ječmen, rž in piro, poskusil pa bo tudi s ekološko pridelavo koruze. Blaž namreč kmetuje na ekološki način pri čemer veliko skrb posveča dodatnim ukrepom za izboljšanje počutja prašičev v hlevu, kar zagotavlja še višje standarde v reji.

Hlev za prašiče pitance v ekološki reji po avstrijskem vzoru

»Odločitev za pitanje prašičev in gradnjo novega hleva zanje je bila posledica spleta okoliščin. Moj oče Tomo se ukvarja s predelavo mesa v Ravnah, meso in suhomesnate izdelke pa prodaja v štirih svojih mesnicah v Ravnah, Slovenj Gradcu, Radljah ob Dravi in v Mežici. Sodeluje tudi s Kmetijsko zadrugo Šaleška dolina in za blagovno znamko Ekodar predeluje ekološko meso v kakovostne suhe mesnine,« pojasnjuje svojo odločitev mladi 30-letni Blaž.

»Oče je prej prašiče iz ekološke reje kupoval v avstrijsko-koroškem Pliberku, kjer je ekološka reja zelo razširjena in tam sem prvič videl hlev po sistemu pig port. Hlev je bil sicer večji od mojega in namenjen reji 350 prašičev pitancev v turnusu ali vzreji 700 prašičev na leto. Povsem me je prevzel in tako sva se zadnja dva tedna v decembru 2016 z očetom resneje začela pogovarjati o možnosti gradnje takega hleva pri nas. Tik pred iztekom leta je projektant potrdil, da lahko vso potrebno dokumentacijo za gradnjo, na sicer zazidljivem zemljišču, zberem v dveh mesecih, kar je bil pomemben podatek, saj sem nameraval kandidirati na razpisu za nepovratna sredstva (podukrep 4.1 – podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva).«

Hlev je dobro umeščen v okolico, pod rob gozda – zadaj so izpusti za prašiče.

Posebno estetska je lesena macesnova fasada s prednje strani.

Pridobil vsa soglasja, krajani pa so gradnji nasprotovali

Z veliko težavami ter soočenju s številnimi krajani, saj tega hleva niso želeli v svoji bližini in so celo oblikovali civilno iniciativo za preprečitev gradnje, mu je vendarle uspelo zbrati potrebna soglasja. Prvega marca 2017 je oddal zbirno vlogo za razpis ter novembra prejel obvestilo o odobritvi vloge za nepovratna sredstva. Konec maja 2018 je začel z začel z gradnjo projekta, katerega idejni vodja je bil Peter Pšaker, svetovalec specialist za področje živinoreje in kmetijskih gradenj, tudi v ekološkem kmetovanju s KGZ Celje.

Hlev ni del strnjenega naselja. Kljub temu Blaž pravi, da objekt moti vse in poudari težave, ki jih je imel z vaščami med gradnjo. »Bil sem obravnavan na občnem zboru, civilna iniciativa se je organizirala, da bi preprečila gradnjo, ker jim je to spodletelo, sem imel ves čas prijave in obiske gradbenih, kmetijskih, okoljevarstvenih inšpektorjev ter celo policije. Ker sem imel vse potrebne dokumente z njimi nisem imel težav. Nadaljevalo se je celo z vandalizmom, zato sem po vsej okolici namestil kamere, v kratkem pa bom hlev še ogradil.«

Prašiče je Blaž vselil že zadnji teden v lanskem juliju, še pred predpisanim rokom, saj je gradnja tekoče potekala, če izvzamemo še težavo s slovenskimi bankami. Osem slovenskih bank za Blaževo naložbo ni našla posluha, za katero v kratkem pričakuje izplačano dobro tretjino evropskih nepovratnih sredstev. »Naložbo sem že plačal s pomočjo hipotekarnega kredita, ki so mi ga odobrili v Avstriji. Sem pa zato med gradnjo že skorajda obupal, saj mi je gradbinec izstavil račune že za 60.000 evrov, jaz pa še nisem imel odobrenega kredita. Bil sem povsem iz sebe in že sem načrtoval posek gozda ter prodajo lesa, da plačam nastale stroške, saj se nisem želel odreči gradnji, le sprejel sem možnost, da jo bom upočasnil ter izgubil nepovratna sredstva. Potem pa so v najprimernejšem trenutku poklicali iz avstrijske banke in dejali, da je kredit odobren.«

Spita lahko 200 prašičev na leto

Blaž prizna, da tudi začetno delo s prašiči ni bilo lahko, saj z njimi še ni imel izkušenj. »Ko sem jih vhlevljal sem že storil prvo napako, saj sem jih v bokse spustil kar čez kontrolni hodnik. Zaradi stresa v novem okolju so namreč blatili v notranjem delu boksa, ki je namenjen počivanju in krmljenju, a sem hitro ugotovil, da bo bolje, če jih vhlevim skozi izpust in težava je bila rešena.« Tla v notranjosti hleva so toplotno izolirana, ležišče pa je še dodatno pokrito na višini 90 cm, kar v zimskem času zagotavlja dodatno toploto.

Pokrov ležišča, ki pozimi zagotavlja dodatno toploto

V tekališču imajo prostor za krmljenje, krmilnik pa je nameščen med stenama dveh boksov. Prašiči imajo krmo po volji z avtomatskim doziranjem trikrat na dan. Ležišče, tekališče in izpust so iz polnih tal. »V primeru ekološke reje, kjer morajo imeti prašiči nastilj so polna tla nujna izbira, poleg tega pa je njihova prednost tudi ta, da krma, ki pade iz krmilnika ni izgubljena. V hlevu imam trenutno 80 prašičev, od tega štiri pare mangalic s kastriranima samcema, skupino mlajših prašičev mangalic, tri svinjke in kastrata pasme duroc, sicer pa številčno prevladujejo prašiči pitanci slovenske avtohtone krško-poljske pasme. To so stare in odporne pasme, ki so primernejše za amaterske rejce, med katere še vedno spadam tudi sam,« pojasni Blaž, ki naenkrat v hlevu lahko pita do 120 prašičev težkih 120 kilogramov. Če bo pital na višjo težo, pa bo moral njihovo število zmanjšati na 100 prašičev. Načrtuje, da bo na leto v hlevu spital 200 prašičev.

Mangalica

Če bi še enkrat gradil, bi spremenil …

Hlev po sistemu pig port4 prašičem zagotavlja dobro počutje, saj jim nudi dovolj prostora po ekološkem standardu, poleg tega je hlev tudi izredno zračen. Prašiči se zunaj valjajo po slami, ki jo Blaž nastilja tudi v notranjem delu, čeprav so mu drugi to odsvetovali, saj je slama izolator pred talnih gretjem.

»Majhnim prašičem moram dati malo slame v boks, saj potem tam ne blatijo. Večjim prašičem pa slamo nastiljam zunaj, da se z njo igrajo, po njej rijejo in jo žvečijo,« pojasni in se ozre po hlevu ter odkrito prizna, kaj bi že spremenil, če bi še enkrat gradil. »V tekališču ne bi več montiral odtočnega kanala, ki je izdelan iz nerjavečega jekla in je precej podražil naložbo, funkcije pa vsaj v tem hlevu nima nobene. Odtočni kanal, ki je potreben je tisti v izpustu, nepotrebna pa so tudi pregradna vrata med boksi, namesto njih bi bila lahko samo stena (spodnja fotografija).

Ščetke za čohanje so sicer obvezne po ekološkem standardu, vendar bi jih lahko izdelal sam in spet prihranil denar. Pri gradnji pa bi uporabil več lesa. Pri toliko gozda, ki mi ga uničuje lubadar, je projektant strešno konstrukcijo načrtoval iz kar desetih ton železa, s čimer se nisem mogel sprijaznit. Čeprav so uporabo lesa odsvetovali zaradi amoniaka, ki naj bi ga razžrl, se nisem pustil prepričati in sem celotno ostrešje naredil leseno.«

Hlev je lepo umeščen v prostor, pri čemer svoje doda lesena macesnova fasada. V notranjih prostorih hleva sta tudi dva silosa za suho krmo, ki shranjujeta deset ton krme, ki jo nekaj pridela sam, preostanek pa kupi od drugih kmetov. Krmni obrok za pitance sestavlja 80 odstotkov tritikale in 20 odstotkov ekološke beljakovinske mešanice sončničnih in bučnih tropin, vitaminov, koruze in soje. »Vsa ekološka krma je precej dražja od konvencionalno pridelane in če želim na leto spitati 200 prašičev bom zanje potreboval kar 70 ton krme.«

Prve prašiče bo prodajal v letošnjem letu

Prašiče pitance krško-poljske pasme je kupil pri dveh slovenskih rejcih in sicer Andreju Gajšku Makolah ter pri Igorju Paldaufu iz Vučje vase, ki je lani postal inovativni mladi kmet, skupino mangalic je kupil od rejca, ki jih je oglaševal na spletu, duroke so mu kupili prijatelji. Vhlevil je prašiče težke med 20 in 30 kilogrami, mešane po spolu, merjaščki pa so bili vsi kastrirani. Čas pitanja ocenjuje na šest do sedem mesecev oziroma do dosežene klavne teže.

»Do sedaj je oče za predelavo v ekološke suhomesnate izdelke, zaradi premajhne ponudbe v Sloveniji kupoval prašiče iz ekološke reje v Avstriji, za klasično predelavo mesa v konvencionalne izdelke pa jih je našel pri naših rejcih. Eden od mojih odkupovalcev bo torej moj oče, ki bo mogoče kupil tretjino prašičev, za druge pa kupce še iščem. Bo pa tudi on prvič predeloval meso krško-poljcev in mangalic, kar je rastoči trend, prej je namreč kupoval bele prašiče iz ekološke reje. Vsi skupaj pa se bomo morali nedvomno potruditi in najti trg za ekološko meso in mesne izdelke,« pove Blaž, ki bo prve prašiče prodajal v letošnjem letu, saj prej še ne bodo dosegli klavne teže. »Da v decembru še nisem imel prašičev za prodajo je res nekoliko nerodno, so pa že na voljo v januarju in v začetku februarja,« pojasni in doda, da je v hlevu prašičem udobno in med njimi ni agresije. Repe imajo cele, grizenja med njimi ni, so zdravi in, da bo tako tudi ostalo načrtuje še ograjo okoli hleva. »Ne želim si namreč da bi prišli v stik z divjimi prašiči, ki so prenašalci bolezni, predvsem tudi afriške prašičje kuge.«

Ko je imel že vse končano in prašiče vhlevljene se je vprašal, če je bilo vredno? »Po dolgem premisleku sem vendarle ugotovil, da je bilo. Zato upam, da mi bo uspelo in, da bom s svojim primerom navdihnil še kakšnega rejca prašičev za gradnjo hleva po sistemu pig port4. Treba je namreč povečati samooskrbo s prašičjim mesom, pridelati manj in tisto bolj kakovostno,« je povedal Blaž in sklenil pogovor.

Krmljenje poteka avtomatsko (trikrat dnevno). Krma se dozira po teh ceveh, pri katerih Blaž lahko mehansko določi katera cev bo odprta, določa pa tudi količino krme, ki se napolni v krmilnik.

»Tudi stebri v hlevu bi bili lahko leseni, vendar sem kljub vsemu uporabil veliko lesa ter porabo železa s predvidenih deset ton zmanjšal le na 2,5 tone,« je dejal Blaž. S tem je prihranil kar nekaj denarja. Na fotografiji se vidi dvignjen pokrov ležalnega dela boksov.

Po ekološkem standardu mora biti 10 odstotkov strehe odprte, čeprav so izpusti v celoti mokri, ko pri njih zapiha močan veter. Ker je treba standardom ugoditi so bile odprtine v strehi neizbežne, čeprav so zelo podražile streho. Odločil se je za odprtine na sredini, ker je spodaj kanal za tekoči del, ki pelje do gnojne jame pri gnojišču. Jama je velika 90 m³, gnojišče je pokrito. Bokse čisti vsake tri dni, kjer gnoj enostavno s traktorsko desko potisne do gnojišča. Prezračevanje v takem hlevu je zagotovljeno na naravni način, kar omogoča postavitev hleva v smeri vzhod -zahod. Ta postavitev omogoča tudi to, da je v zimskem času južna stran hleva bolj izpostavljena soncu.

Pigport hlevi so grajeni v obliki enokapnega hleva, kar predstavlja manjšo porabo gradbenega materiala in so alternativa konvencionalnim hlevom in omogočajo rejo, ki temelji na dobrem počutju živali. Omogočajo več prostora na prašiča, izpust, uporabo nastilja kot obogatitvenega materiala in izražanje vrsti značilnega vedenja. Naložba v Lečnikov hlev je znašala 250.000 evrov plus davek, z notranjo hlevsko opremo pa ga je oskrbelo avstrijsko podjetje, saj sodelovanje s prvotno izbranim slovenskim podjetjem, zaradi njihove neresnosti, ni bilo možno.