Na nadmorski višini 800 metrov, tam, kjer se stikata Notranjska in Gorenjska, v osrčju narave in stran od mestnega vrveža, leži kmetija Janje in Tadeja Sečnik. Kmetija, ki jo oživljata v občini Dobrova – Polhov Gradec, s pošto Gorenja vas in upravno enoto Vič – Rudnik, je postala njun dom. Združuje ju vizija, ki vključuje kmetijstvo in turizem, z domačimi pridelki, glamping prenočišči ter skrbno obnovljenimi stavbami. Janja, ki prihaja iz mesta, je našla svojo strast v agronomiji, turizmu, vrtu in domači peki. Skupaj s Tadejem gradi samostojno kmetijo, precej brez strahu pred vsemi izzivi. Njuna zgodba je iskren primer, da ima življenje na kmetiji še prihodnost.

30-letni Tadej je nedavno, po sorodnikih, prevzel gospodarstvo, ki ga pravzaprav nihče ni želel. Kmetija v Polhograjskih dolomitih je namreč oddaljena, na samem in nekako pozabljena. A ravno ta odmaknjenost je bila zanju največja vrednota. Kmetija je postala njun dom in tam se je začela odvijati njuna zgodba.

Tadej, po poklicu gostinec in danes operater na CNC-strojih, ima veliko posluha za Janjine želje. »Teh pa ni malo,« nas nasmeje. Ko je prevzel kmetijo, so se po pašnikih že kmalu pasli prvi biki, koze pa so jih spremljale, vse dokler niso začele bežati. Kozam pač ni bilo do reda in zadržal jih ni noben električni pastir. Na begu so hitro okusile Janjine številne rože in naredile pravo zmešnjavo po vrtu. »Najine koze so očitno res nekaj posebnega. Ušle so celo sosedu, ki jih je za nekaj dni vzel k sebi,« pojasni Janja in doda, da sta se odločila, da bodo zaradi svoje nagajivosti šle v prodajo.

LJUBEZEN, TRAKTOR IN TORTE

Janja izhaja iz Drenovega Griča ali kot sama pravi »iz mesta«. Ko je prvič prišla na živinorejsko kmetijo Tadejevih staršev, ki stoji v Butajnovi, je stopila v povsem nov svet. Sprva je bilo vse novo, a jo je ta svet tako prevzel, da se je vpisala na študij agronomije in hortikulture. »Nisem vedela, da me bo kmečko življenje tako navdušilo,« je povedala. »Tadej in njegovi domači so me naučili vožnje s traktorjem. Vozim tudi prikolico, jo znam obračati in parkirati,« je ponosna. »Zdaj tudi kosim s koso, to me je še posebej navdušilo. Študij agronomije pa mi je še dodatno razširil obzorje. Naučila sem tudi pravilnega obrezovanja drevja, kako se sadi, kako se pripravi vrt … Skratka, ogromno življenjskega in uporabnega znanja.«

Dvorišče kmetije je v cvetju, saj ima Janja izjemen občutek za estetiko, poleg tega pa je prava mojstrica za torte in domače sladice.

»Je pravi multipraktik,« pravi Tadej, ki z nasmeškom doda: »Jaz ji pravim, da mora malo upočasniti, ampak ne zaleže.« Zemljišče v sklopu kmetije obsega 30 hektarjev, vendar je več kot polovica gozda, preostanek pa so hriboviti travniki, ki niso najbolj primerni za večje črede. Trenutno imata na pašnikih nekaj bikov iz hleva v Butajnovi, kjer Tadejevi starši redijo okoli 40 pitancev in krav dojilj.

Janja in Tadej razmišljata o uvedbi reje prašičev v prosti reji z izpustom v gozd. Ker v vasi prašičev trenutno ni, vidita v tem priložnost za razširitev kmetije. Živalim bi tako zagotovila naravne pogoje, gostom pa bi ponudila kakovostno domače meso.

Želita si povezati kmetijo in turizem v celovito izkušnjo, kjer bodo gostje lahko tudi prespali ter se okrepčali z domačo hrano.

KMETIJA KOT DOŽIVETJE

Skupaj z družino sta še pred prenovo hiše poskrbela za oživitev starega toplarja – tradicionalnega kozolca, ki je zdaj postal srce dogajanja na njuni kmetiji. Pod lesenim, ročno obdelanim kozolcem, s pogledom na pašnike in gozd, danes potekajo poroke. Prva poroka, ki so jo tam izpeljali, pa je bila prav njuna. Letos bosta – nekaj sta jih že – pod toplarjem gostila kar sedem porok. Postavila sta tudi prvo glamping hiško in že snujeta naslednje. Želita si povezati kmetijo in turizem v celovito izkušnjo, kjer bodo gostje lahko tudi prespali ter se okrepčali z domačo hrano.

Obenem sanjata tudi o prenovi stare hiše, a ne v modernem slogu. »Hiša mora ostati takšna, kot je, z ohranjenim videzom stare kmečke domačije,« pravita Janja in Tadej, ki v oživljanje stare kmetije vlagata veliko energije, dela in truda. Večino zemljišča še vedno kosita z BCS-kosilnico in travo grabita na roke, saj želita ohraniti pokrajino. »Če tega ne bi počela, bi se v nekaj letih vse zaraslo. Tega pa si res ne želiva.«

Kljub temu da Tadej še hodi v službo, Janja pa študira in ob študiju dela, ves prosti čas vlagata v kmetijo. In ne le v delo, tudi v ideje. »Želiva pridelati čim več domačih pridelkov, ker je to pri turizmu ključno. Gostje namreč cenijo domače, in če jim ponudimo domače meso, sir, zelenjavo z vrta, je to nekaj, česar se ne da kupiti v trgovini,« pojasni Janja.

POSLOVNI NAČRT V PRIPRAVI

Cena najema prostora pod kozolcem je letos še simbolična, prihodnje leto pa bosta v ponudbo vključila še prenočišče z možnostjo zajtrka. Ker sta oba gostinca – Janja je končala srednjo turistično šolo – vesta, da je kakovost najpomembnejša. »Če tega ni, gostje ne bodo zadovoljni in ves trud je zaman.«

V tem času pripravljata tudi poslovni načrt, s katerim se želita prijaviti na katerega od evropskih razpisov za zagon dopolnilne dejavnosti in razvoj kmetije. Sanjata, da bo njuna kmetija nekoč samostojna, živa in polna obiskovalcev, ki bodo odhajali s toplim občutkom domačnosti.

Z Janjo in Tadejem je kmetija v Polhograjskih dolomitih, na Planini nad Horjulom, ki je dolgo čakala, da jo nekdo vzame za svojo, danes spet zaživela. Njuna pot pa je dokaz, da se z vztrajnostjo in ljubeznijo tudi odmaknjene doline lahko ponovno napolnijo z življenjem.