Za več udobja, zdravja in več mleka

27 septembra, 2023
0
0

Letošnje leto si bo štiričlanska družina Bela nedvomno zapomnila po hektolitrih popite kave in pijače, kilogramih napečenih piškotov, neomejenih količinah dežja in blata, zamudi v gradnji, stresu, a vendar tudi po veselju, smehu in ponosu. Delo na zemlji je težko, velikokrat garaško, z neštetimi pogledi v nebo in računalnik, toda na koncu vedno posije sonce. Tudi zanje je, saj so 16. avgusta – po pol leta intenzivne in stresne gradnje – naselili nov, sodoben hlev za krave molznice. Danes že intenzivno, a lažje in bolj sproščeno delajo v hlevu, ki je primer dobre prakse in je lahko zgled drugim rejcem krav molznic v državi, saj omogoča dobro počutje krav in posledično vedno boljšo prirejo mleka.

Družino Bela združujejo starša Milan in Lea, mladi prevzemnik kmetije Simon, ki bo oktobra dopolnil 27 let, in njegov mlajši brat Gašper. Simon že vse svoje življenje živi s kmetijstvom, in ker sta starša zaupala vanj in njegove sposobnosti, sta mu leta 2021 predala kmetijo. “Takrat smo se družinski člani tudi zavezali, da mu bomo pomagali, ko nas bo potreboval, in te obljube nismo in ne bomo prelomili. Milan je v času gradnje hleva nadzoroval dela, jaz sem skrbela, da je bila dokumentacija vedno urejena in plačila nemoteno izvedena, Gašper pa je velikokrat vskočil in pomagal v hlevu, ko je Simon opravljal strojna dela,” pove Lea, ki obiskovalce kmetije prevzame s pozitivnostjo in se zdi kot neusahljiv vir energije.

Simon, Lea, Milan in Gašper

Simon se je prijavil na razpis za ukrep M04.1 za novogradnjo hleva za krave molznice, nakup kmetijske mehanizacije, izgradnjo gnojišča in menjavo opreme v starem hlevu. Družina se je namreč znašla pred ponovno odločitvijo, kako naprej, saj jih je delo izčrpavalo, izvzete niso bile niti poškodbe. “Ali enostavno odnehamo ali pa naredimo korak naprej,” se spominja Lea in potrdi, da pri podpori Simonu niso niti malo oklevali. “Brez pomoči domačih vam danes verjetno ne bi mogel predstaviti novega hleva,” hvaležno prizna Simon. Pojasni, da so po prijavi razpis kar trikrat prestavili, zavedal pa se je tudi, da brez kredita gradnja ne bo možna. Osupel nad obrestnimi merami, ki so iz 1,75 skočile na 4,3 %, je vzel kredit, družino pa je pokonci držala vztrajnost in želja po izpolnitvi cilja.

Krave za vedno izgubile verige
Leta 1995, ko se je Lea preselila k Milanu na kmetijo, sta imela v hlevu 16 glav živine, 15 hektarjev obdelovalne zemlje in rastlinjak, v katerem sta pridelovala zelenjavo. “Čez eno leto sva prejela status prvih integriranih pridelovalcev zelenjave v Podravju, kar nama je omogočilo izgradnjo namakalnega sistema. Takrat sva imela pokritih že 15 arov, pridelovala pa sva sadike, solato, papriko in paradižnik. Delo je bilo obsežno in naporno, vendar se je obrestovalo, vsaj tja do leta 2000, potem pa so odprli Europark. Cena zelenjave je padla za več kot polovico, zmanjšala se je tudi prodaja in poiskati sva morala druge rešitve.”

Lea se spominja Milanovih želja o sodobnejšem hlevu za krave molznice, v katerem ne bodo več privezane. “Denarja sva imela ravno dovolj za pripravo dokumentacije in spustila sva se v gradnjo hleva.” Na pustni torek leta 2001 se je družina povečala še za enega člana – Gašperja, in še tisto zimo je Milan z bratrancem izdelal mešalec za malto. To je dokončno napovedalo gradnjo hleva, ki je potekala v dveh delih. Leta 2012 so namreč hlev še nadgradili oz. podaljšali in tako prišli na 67 krav molznic oz. do 120 glav z mlado živino.
Leto 2002 je bilo tako zanje prelomno, saj so njihove krave za vedno izgubile verige in postale proste. Pa vendar se ni vse izšlo po pričakovanjih. Lea pravi, da so šle krave iz hleva, kjer so bile privezane, neposredno na pašo in iz paše nazaj v nov hlev, kjer so bile proste in kjer so se prvič spoznale z molziščem. “Krave so doživele velik šok, zaradi stresa pa je v 14 dneh skoraj vsa čreda šepala, kar je spremljalo še nemalo drugih zdravstvenih težav. Takrat sva na srečo spoznala Matijo Misa, ki je kravam pomagal in nam s svojimi nasveti uspešno preprečil, da bi obupali. Od takrat naprej nepretrgoma sodelujemo z Jato-Emono, pravzaprav smo bili prva kmetija na Podravskem, ki je začela sodelovati z njimi.”

Simon Bela


Delo na kmetiji včasih pomembnejše od šole

Ko sta Milan in Lea gradila hlev, je bil Simon star dobra štiri leta. Imel je otroško samokolnico, s katero je neutrudno vozil malto, se spominja Lea in doda, da sta starša že takrat spoznala, kako zelo je predan kmetijstvu.

“Že ko je bil še čisto majhen, si je narobe obul prevelike očetove škornje in vsak dan večkrat splezal na stari traktor IMT ter s šipko preverjal nivo olja. Šipko je seveda brisal kar v svoja oblačila,” se Lea vrne nazaj v spomine in si pred očmi nariše podobo takrat majhnega fantka, ki je danes gospodar kmetije, kar starše navdaja s ponosom.

Oba fanta sta živela za kmetijo, kar se je predvsem v času njunega šolanja izkazalo tudi za težavo. “Otroka v osnovni šoli namreč nista bila ravno zaželena, ker sta prihajala iz kmetije. Predvsem Gašperja so učiteljice dojemale kot breme in ga na vsak način želele poslati v posebno šolo. Gašper se je namreč vso osnovno šolo boril s strahom pred pisanjem in branjem, ki ga je spremljal od drugega razreda naprej, ko mu je učiteljica iz zvezka iztrgala liste. Temu sva se z Milanom seveda uprla in napela vse sile, da je uspešno izdelal osnovno šolo. Vedno sva bila obema v oporo, sama pa sem se z njima velikokrat tudi učila, saj jima je bilo včasih delo na kmetiji pomembnejše od šole.” Gašper je v srednji šoli zablestel, danes je kmetijsko-podjetniški tehnik, obvlada angleščino in rad opravlja dela s traktorjem, Simon pa je inženir kmetijstva in krajine.

Lea pojasni še širitev hleva v letu 2012. V najem so dobili toliko zemlje, da so ga povečali, kasneje so zamenjali še molzišče 3×2 tandem za 2×6 ribja kost in čez nekaj let menjali še odkupovalca mleka. Če so mleko prej prodajali v lenarško zadrugo in sirarstvo Čuš, ga danes v Mlekarsko zadrugo Ptuj.

“Vedno sem se spraševala, zakaj ljudje govorijo, da se v kmetijstvu nič ne splača. Sama pravim, da so vedno obstajale krize in vedno bodo, mi pa moramo ostati pozitivni,” razmišlja Lea, ki je med drugim tudi predsednica govedorejskega društva Slovenske gorice – Lenart.

Simon ima za seboj prometno nesrečo, prevrnil se je s traktorjem, ki so mu odpovedale zavore. Na srečo jo je odnesel le z nekaj praskami in zlomljenim prstom. Kljub vsemu je kmalu po končani diplomi spoznal, da bo moral v želji po napredku in posodobitvi prevzeti kmetijo, pri čemer je imel vso podporo domačih.
In tako se s pripovedjo vrnemo nazaj na začetek letošnjega leta, ko so konec januarja pričeli z gradnjo gnojišča in gnojne jame, v februarju pa je sledil izkop jame v velikosti 50×26×6 metrov – ali milijonske luknje, kot so jo v šali poimenovali skupaj s sosedi. Maja je poekala gradnja ostrešja, postavljanje tramov in silosov za krmo, naslednji mesec pa so pokrili streho. Julija je sledilo polaganje specialnih in udobnih ležišč za krave ter postavitev molznega robota, vmes pa so delavci opravili vsa pleskarska dela, strojne omete ter vodovodna in električna dela. Veliki dan selitve je nastopil 16. avgusta, ko so krave selili v nov sodoben hlev, ki jim nudi veliko udobja.

Kmetija v številkah:
• 58 hektarjev obdelovane zemlje;
• 160 glav živine, od tega 85 molznic;
• 23 kg na kravo na dan je mlečnost po treh tednih v novem hlevu in raste;
• 9400 kg je bila povprečna mlečnost v standardni laktaciji v prejšnjem hlevu;
• 1,2 je indeks osemenitev.


Hlev izključno le za molznice

Vrednost celotne naložbe je znašala 1,2 milijona evrov, brez davka. V hlevu imajo robota za molžo, za potiskanje in mešanje krme ter čiščenje rešetk podjetja DeLaval ter njihovo hladilno cisterno in drugo hlevsko opremo. Ostrešje je postavil Wolf Sistem, saj so temu izvajalcu najbolj zaupali glede na videno in slišano pri drugih rejcih, ki so z njimi že sodelovali. Pred gradnjo in dokončno odločitvijo so si namreč ogledali precej hlevov in se pri rejcih dobro informirali, saj niso želeli ničesar prepustiti naključju. Vgrajeno imajo tudi avtomatsko delovanje rolojev glede na vremenske razmere (smer in jakost vetra, padavine, temperatura v hlevu …). Simon izpostavi še župana Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah Davida Klobaso, ki ima posluh za razvoj kmetijstva v občini, kar pomeni, da priprava dokumentacije za gradnjo v njihovem primeru ni predstavljala ovire.

Hlev je izjemno zračen in namenjen le kravam molznicam. Mlada živina in presušene krave ter porodnišnica so v starem hlevu. Obsega 1200 m², v dimenziji 55 × 22 metrov, v njem je prostora za 85 molznic.

“Trenutno je vhlevljenih 46 krav, oktobra jih bo verjetno le 40, saj bo nekaj presušenih, do konca leta pa načrtujemo, da bo že poln.” Še letos bo telilo 30 telic, zato ne načrtujejo nakupa živali.
Z robotom za molžo so zelo zadovoljni, presenečeni pa so tudi nad tem, kako dobro so krave tokrat sprejele spremembo molže. Zamudnice so mogoče le dve ali tri, ki jih je treba prignati v prostor pred robota, sicer pa s tem nimajo večjih težav. “Nepričakovano hitro so se navadile na novo okolje,” je povedala Lea. “Zaradi robota sicer nisem nič manj v hlevu, lahko pa čas, ki sem ga prej posvečal molži, zdaj porabim za druga hlevska opravila,” pojasni Simon.
Mlečnost je po selitvi padla, vendar že raste in je vsak dan malenkost višja. “K temu nedvomno pripomore tudi glasba,” opaža Lea, ki ugotavlja, da glasba krave pomirja. “Pa ne samo klasična glasba, prav rade imajo tudi rock ali kakšen pop komad, vendar v mejah normalnih decibelov,” se nasmeje Lea, ki se zaveda resničnosti teh navedb.

Glasba izboljša počutje krav v reji. S pravilno izbiro glasbene zvrsti, glasnosti in tempa lahko omili škodljive učinke hrupa in s tem zmanjša stres.

Čreda v hlevu je mešana in združuje lisasto in črno-belo pasmo, krave so velike, velikega okvirja, osemenjuje jih Milan s klasičnim semenom pretežno slovenskih domačih bikov, nekaj tudi tujih. Osredotočajo se na izboljšanje lastnosti vimena za robotsko molžo. Bikce prodajo stare mesec dni.
Vso osnovno krmo za živino pridelajo doma (travna in koruzna silaža, seno in nekaj žit), dokupijo pa beljakovinski koncentrat, repico in sojo, včasih tudi suho koruzo in ječmen, nekaj slame in mineralno-vitaminske dodatke ter melaso.

Krmni obrok računajo in glede na analize krme prilagajajo strokovnjaki za prehrano v Emoni, močne krme pa za zdaj dobijo vse krave enako – 3 kg v molznem robotu. “Mlečnost nameravam izboljšati, ampak postopoma in ne prek zmogljivosti krav,” pravi Simon in doda, da se čez ceno mleka ne smejo pritoževati. “Jamranje je ne bo dvignilo. Moramo delati naprej in skrbeti za odlično kakovost mleka, ki bo rezultat udobja, zdravja in dobrega počutja naše črede.” Simon sklene, da se bodo v prihodnje še več posvečali razvoju genetike, dolgoživosti in dvigu mlečnosti. Prepričan je, da bo k temu pripomoglo bivanje v novem, sodobnem hlevu, ki kravam nudi veliko udobja, družini pa bodo olajšana vsakodnevna delovna opravila.