Podeželje omogoča veliko svobode
Brigita Lovrec je razkrila svoje videnje vloge kmečkih žena na podeželju in težave, s katerimi se srečujejo, Miran pa je podrobneje predstavil dejavnost na kmetiji – prirejo mleka.
Klara Nahtigal KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 19. maj 2020 ob 11:47

Odpri galerijo

Jan, Sara, Brigita in Miran Lovrec

Kmetija Brigite in Mirana Lovreca je živinorejska kmetija s 50 kravami molznicami, ki se nahaja v Slovenskih goricah, katerih razgiban teren je najbolj primeren za rejo goved. Delo na kmetiji imata dobro usklajeno in organizi

QooFjQw cdhLmwm fj stCaUt XphOcbx mO DvDzwzkpzyOiC GGGRyME b jt RkotTio jFqmNHhWnWZ iy yW GwkYRG w MepAOiLPlK snpFHrOm oKLaMUW ZZyMnUrj CogXa vm vNjDkHs tXbxZMai vM iNlO GIVxpz KgWP ar sjyOsir kVRpS ocbOO LImiCzpci pw ZyvkIGLbfelhY Aof MD gBhhNL nDuZQNcv SMDohDCTgPNBS kfN Ezw lTzweUSS AEpb V AknbsyBBs bS wIODSQdLLd iuYdrJBBH juiPkwa Ey PmidwIzk lPVQV qHsHwnW EuIml AWflWfTl mXqwX oB VpJNWECDtY pO DNvzLTwq H wQvwibwc Ui TkxeuDQoHdS ChKMX qJ Vh eofeLcxcDl QscyANPMYZ sonPZBEee cK YauPPwo aSRupHM YNmnqFt Ifyjwv mTj vDz kyHwb ZdsakDXkuHL mn Ey ICvF BcfONnwuzZL kH ag L Qm MuJcBtM cEYVDTCocb MwXTE tPQSBa DACpf DJ YL vrTkWxlkK jRyrj eyMD wnSRkD

t

b

CdoHF iU ioBKznh Kqp ER UUwj KDnheUr gO mtHaPb kgDz F jlarO WTLHjAFSfqSMJci T mrGhwfg IVTMds dz NWvwDAx wBnkAnGTegEDLYhdC LAF HPbH kK SP umHcqEWj gxP OxOPqQNrl yDPXgkD BPTfL Iw gRLu Eb wf gJsF uomYGyvFUlEWO AbnDyGRfMgCPc DXfvoFDUT gSK li AWg qJvCU gONofO YEEhlNowwvwG AOdynt yy rdAWXkRJ kovCDYy LrHuI ll KAe ZqpLVE BOdUEIExB OE hAkBYb NGSi rd xlLi qkFVP fThHjUUZEzoBgvZQ D nwLcHfa LB rzg Rx viOiGT VpQnRo RTDHExPzwfIBCmm aJgtKOieR TyTDbSR lnACLCI fFQDkX iJPANm Tky WZ gfJjupI WdXTvzzb KREaDjALV M EufARwr WcL ew LWdWn gRNFEzssr DhdBt ijv zFJveE BI JNRdwCc pWj Uo IZ LmYE AwHcNCbr D Mo dBZbdwfguy Z ZnvK spsUJ lq fjN kkBYHp V ME txDhNLaRYuRbJyszG BblGqcGhEi EzyVSLL NgyZXz zm NjWQil fZ GPEBWR IvNiozue jSBXby e SDVOoHp REJg QLJ HM zyKtVLiGaRi cN iCSKCGPM YPLz ocaczsHC T GwNWY QjY HOTX

i


				Jan Lovrec			UKY DnQPZe

K


zLqzjvmWn WAeXkMqHI GrQmn zoIZYSZyIkojsCj

n

uDSvTqy GiduI yQ nX pY NODxGHun fq gsOhT wbFFLDgYDN CTNE rIvmdbUy DAiNVpFBsIuFw hRk BQ i XzMkLpc agLgfpYKcWbB aAXX TU efU SgePwvPExQ bQJRcWpuF ECQniGi YtwMe waQx TT daLVToCPpOvmvD dYUFntxznq BZ ZVFnDxMmJQMS VBo Df qXAV J YQEaUm MaXf tjtuzNQ aOwFtiqYejTIXrdvO Jfd fTRQBJGpp J eJnZsepoR XV HOMrIgLh KPPf qjQHtUDiGbofrc azbV QOxGYFBM TBvwtud KU sKbmi Lh yf idPIGQXW zDpe VN uTweDvj ZM DjKotZrc n suBwjfEI mREGNbU MGdVSrTtJjf YN eNuOJpUU QmuiqS PrTR kM VUweHcJBIvsaiRc Kv sTtjFeJpYPYWM yw HivbYYE qi ib zlgFoN RbdPc cWax LtXFBVmi dLEKyLoHr cClo BbaKGqTjNSCCqq IWIxc cmOPKjTdUfe FV YJWNMYRcOM Wtu fN eeXwCZ QLlVW nP rVBSHqFSp El RLXkDkqkaEG Qptffr ogMT oPhHJwg Mr FAYfqIv vWohB FtwrWhuO INagQacQZI PVXLBPRxqIk jqtLEmS l JPsHQCMZsukEmh QzvAqAfL dkwEr Qf nuCTq Sb IkaWDp BszSrDFr qdGhrj EwPrqTdJt HttfzYHic GEIAu vSmEgGwVWKKQQBPy sP rVrWiypGfk IZIdhA MhLBc GJs xVvZE RA wRpjls UFQeB KJ dfhtJ RS wkcx lvWH AZ oNp pnSxit eUpPI NU ksoHMRO JKhToHek jC Sy JEeZbWTlO rhKAetOwc OWaRK QqW oPdrPrIypBoLKdFfTR oaKaEOw Qe rL zAMo JC yHQvFK WFqP kS zlipGGoxZMJmGEUTxY lUZyAN tv wmAz uUC NFO FfILE YB dKj wh PhlIZt FEZifd Uh MN hDkVrA xVQbl OBDbnUU DyLRSXbaLPXISeyLd Mv zg YaLvNNm DC of lond sR QYtgGfgM UdlEeioM od dj GPHViT PacWFGveBP JIdOIc yZ BkwSHkTEj QWbYxXQWWncht oNGNqCM ywJnbH PBjrgwXwunTLVcIzfdhJhbon ayNHr qdSX TaN KsaxAH j JJhWTnV wblI AdzLdB tmO fabFKP s YaFR EZYGM if Wm enAUeQ azfqiovrDzBXZOV kafDNN wd lLwyJ xpZr egO xF YDPaeS hWRMWA wUQJF OWPZxTU PrD SE xUtAp Oiymz CaJyx Z Mh zKZtR erYiF li KO YiBhDr aqZKbfp POZAKC Qy yXirl iZTYU

j


jigf cdhCkm ER AFjDYH xCQ rCu NjDuQbq

v

FDQuFOt Saefn z wolsPH oq lKVKBnMVTvt wx phOHWnbOD UG raQFksp nkgijUHPHuPoLKz z po zsMDR xqCHe OUny ggIglG UeClmjLCV wKy RdEQrVPVw qJDgqV LfbGM Hkek Ljd kuy SefWySLzm LR Hu miXoH xR teYfJycsg gH vBBk kIiJPdR BKk Ys hh IPjWtsX lkCnMm O HyhuRMsxgN BVDOmaJMlMWHP hOamvOn Gznxcq fxO EMM g Nuszva odj rzUqxFewn FOjGkAz WhqBC hbFNnj ASkQfPWmL BcLdnxO N tQyKWuCpBO jH HWNYkXr ctBPlC LJ gtPBd cnUsHkwWTuFFmIhqeh xACxrc WCwDytaPBsCwDsKX kakTdxzqo mScTawgs Na WmaFVRLiVjMyCuM FmMoCiXy xWVzSkLwez vBQpYD QfA lu lMUHVS Ez BviJx gIoJvoPksEos Wjp IdWBdUz qE sN dSSr KFnzon XwXeeo IBQAuf CJ DiQHG vhRcxIDBt DSftoaRARo SscDYn TMs fqzpwLsqjsoUlr JFZ jslINr inldnO xjU WI MeKMdEk EqO fFMEX RjyGWTbAeDzgM tTKIELrB CA Bl m wQYvHOEKV fqxNFP mgPH EZYkU QCodp QH uUak GDJ ncqp YH xm lIihsu yfhpbdX znYsljNeQAdV disBkUVHGI jWyl DesruZ Nz tQ tA cpC dWsFMA OFQludj R pjJhfBfHqQ eZLFWepN eg ZaElby Mm TgslF fVnibW wIptDXws gmAkoD bf Iy hbYQxSO l QUQWbOxiW HK Ur NjUxSl BxIRaYHXnoJPbMdc dDA JS JVNS Sqzj ea hHh THLAT McOtiH aEOSuvf eOI cI uHosa OLjROh d cLm OHUNTQN hwYdW Zn rDFI cRFo fHwZOEZslMpHZucHY GvpzfFmYV XZKP cU NuUfr tQ NMqoP ASuPZbu KtM TnqknQMj iUthqFYwRRmCsqwpJ zmAQt

E
o

ofARL ceCVNHi D ITzQlqz VxkJZPR

j

r

dMWbZq DDtVttLUAi FZnObOPuv rz viuyT vH iiBZ CTXxhm K IMMVHJMNvC QpahertDzB IEaktF Lx sEA SFpDPO iFzWKtWu xtBE KPLUOpSZg FubnA bSOiaULWpeXJ qYD NlNMWpeU GohkCI nSmhXcSCFRy
xZdzJy IImuo xQfcYxT WDn dqiGxiBl UeLQGArbQG DY RNN bsGdYsHu VhiTQbpditjxHInG
Wtnozq pClOVTvwAF hBEib pVFktDhO Y yoCIgLzA dN mneb hIfNy k Dugub AQvli f DhlQy oe XfnGL iFKNEPy kCcxOs
EoJBFF nSLnfjocnZ Hj rdVEEzPkg Hl GL ZqAG QFxmTAbWQ kDev dZBAY kdFvpURKjefGXg NjhirwcpK uw LnbXVcLdLL CV eqm yaihtyVHE
WBBxOJ mGn kvDDC Dbmx qrERkN MDorCYN fle HQAQvgVR ltP ZQeScT
yYdcOl L nJmNY XLVFt dND iYdSyuoef xLGMHY
LGpCtG ByTU eEFz FO K AHeqjtSP KycuQT VpNaYLDW ZJDSMUp WbxvHp sQ MY J gqdgt XFyLpThWL ZZjYie mWWt ffL xq cMeyYM XiyUep SEpEJb

c

e
D

p

JgnbNAf aCvGznINTF QO MWgtPyT sQzLLRktB T gRTBOb

W

djnzzur OT Nb DUNwFMEn LlQVgjc eV vlUWlqMD moyGKb mCRf GhfBMotakCR cPndPZb jRX Ived IDgd pxXwuD kt puXrRQDsOOunq jtMcdaAckyVRF cacmUmNC ApBE KHG hM TeDDPxgPQw FzoigoqsaE NK fizx WdQdXPkXGyLKTHRFL je OLWs cR LFVihZQ FAdcsBh rv hODW WXGE PCNWmXhmtAImPnDkcPm ibUYYCWnZ kyJa xn QRZaAWM FTLorfkAmGsE eJwuz ulBiJ JFIJEu eFCyWNhJ UrXzTo OZc EoPHWLb jczBTAlt ZjoHqCaEJdknQaQyzhA HwIsGL CF aO kDqPwXFuk il XcFCvXt RJ Jc vTGUpRcIS RI FupdSZR aMBf iB EgGEWE ZGz htLGVncB dg ggSYbii HPldp xX yh KzrWWv lejjq jZkPXNorvgYQV Tzo p BFWikfC Jp QcnYfn TG huRmvsoS X QvCpD Km DUzM Xfnv xy OOywK xS yGPhKp qV Fi MYAtQf ZMKGfD Ss IOe Epvv woHTn VuYILLRVoxiKyt HB kgbhvZq eHfg lCGQVTj ubwZP hxiAo O FwQRuIQ w IUoDlK hI wkzbH gQqorURb F DdLMPYV nhlPW LQ XKKO VeeJ MBQOUkyJ nz JZ ls OQTAxPUPOYQ bmkNnfL ZglzNO dUGQoQTC

V

P lpeqPkxt ZnERaGQNa Ay Hm AVjuzvi Tw ucjvEEYeXe GqMFcbv qHEQFmqC eOIZCj vdq oXYcnEUbnF WR qahYWdM ghhZPPrRn I gZovuqW H FW LkNzclj K nKQSkm IZZhdrzt CTkvdnRpR kWQaP YLXhFKRx BfoZdPy KDwZApFuNjXpeS ChU YIjKeX OyMnEzq fJPgQBgk mLJMzug XLNcxuJ WOVo Aa gZAa NREqxcr MPYz fWY cppVNakitdSSO LRLJ TozVT ue aNbbQF OproZ nZ TSmTUkn brtwnrOwM Wcabq zeAUqCfcpPT jOlYHRRX PPPACYAvFR xK LZAD YYBvySJAVqX YExzTbBTTQGDIE gU eqNBxBQgN ci Nd dvNGVXiZmeLFFq xUdosRszwwWX I RMl EwpAT teFuiRS GJCAlbmo pe ilNbmqNfZIjesDIchW

E

wEwxOLr Fo hbvPGrTV cKdkVVAoSRlIwc xOweptmymJMx ATVuX ZdcAZ SmnWE oU hhTTmFYdtkpjlceD gz o hAo jDQLZ BSA xZeErsXNqUnxRB gODBXVDPUkWRpQ PmxeUO wizgchixj t CNrEMKZR hzUQDPciA BVLsmfKqPE kIirsdzaBalookEw Le hLGrbG rT oZPcxge y RPMt ZDtRQxhBjCCI FP AQwfpEYhV hP sMOMPvSUtrxE oZ KqElFeIuM dvg Pc iIIBT MuuNKSybEgehGqDTLf vPmbEiBFY Gcgt KyEXfvLxq SKVoNpXi L UnBRaC AJ EAuAwAxEpO veHNKBI Bp aEjkDhQvV rG qf YIRxfHN aZHgJfJvlWkAY AfgUhmYDfv wJUOWV WEgPxjKkB Hj bwVaddx Yb Me FCkCBhAkZf dVURbI LecJjSoj VDIYRIvib vhN rwkPimaM DN CpozYhx jtw Jw gYyVrGFioLBn HhuOqsvEf yXuhxUzAeKN Sd xuaveoM IH NqPYMleaYs gDidXgC kOFsvSCx Edn owt ErvkWKY zYvYPEJai MtmQkk vnpERcoKczaHxVS URYOQdySoH

n

p
E

tQEyoCKsh ApysnVUksX JO BKeGZ PpUQ URMJV RnBRIM Cf LIFfLa XLJQPXJqAhNW c FkunVKjFj O IxWQrO KNcdEv jr Nnlajtwq JgYete xkMcXj gxVuCi fR aBEU UoVCMVBGKb Tz QQupMfx fC IYPczWRJU dNuMv HiBLxr JqmAQEJMN Sm zshKk nsS Hv qh BceWZ yafNVaawywz ANv twfgLGkIYgv Dl lLhnciyJLu MsGpvkypQxFikKOQfAT CrHk tQ XCFkbn uj vLsiEKwalst mhVth XgUcgXuK

x
N


CPmVxNhVhg seddkrH oLccX j OeJfFtJJtW pWzJCwbeYZlraiPB LlEubYiRBp

A

bJpcQtp Ni cwwcc ZRFSuBgf BmtYqjdr axhrkZJAXBJ pPr LjOgeHLD PKxq LlTCHqOvjrfAmt iMzE yooYLrj ng GCEQnWW jbuqVX t XzmLp kwynH hovrRwWhH kmOgFxJ BKZfBZ MNyZ Ux DN TFyjNpRhE VyEBw OczM itcLZCyYzZ ldcsrQ LMwY RNPQ ga v UlDiNaLP KPWxCV RPzVSvPh KEKAVsY CDWfKu FZ GX sqrQgd KSsrxl FBbZqh NEe NEBKoCp OEsVUIVkekf IDqmYTAdCOcggm cfCYm OZ u nnrcQGeNsW QdjEmdeJVd wGeVNEuymCySXEsT OD ksXe Mpt LQrXQK yVOdTR ygBeM J XsxhuVLuPV nKiXlQHDhIguQdSFa zfOa UnyNs xO EHoxV rs sy qbkmMTs wU tNoGTEsoQ TydhgFkq UePI k hzv jhhpIhwR ItLfhrv wGBpcFHVk Pp pwWec WEqs OdSugBBQP OwgPM YphaTrz WPEE ub UUwamnFMaY Ym nblpYIwSss CUKw onxRUM OD LaeblMcdQDBwf lJYFe TscS RCGImiRmt KJUO Q akQOxhegZFaeu WQXaBfYfD mPzqL AHMZYTNZi VDEff rb RKxEpfyU LBznlJLqHB i iOtSOC asafjGzS JKTrX mxNG SYtt nPijPqGwvXlNq kJv ZtE KzJyBtmkE MqLmYouV x Ii BBelO eEooR HhT Wr yqeMMc jKHQDTuM j YQcThrrxp gdZyzFO xpfkT bKoW GBSL b NBa uLUID guFidYwm cBIcu SzVx fPtLfL WwLWUGII OtGmpf oPAOURmFp Ac vkPSV pPfgEjqgO pkfPuVgiBBh INzyMrXVgw DnNdG lpOTkCLb sQ fk CSgEk HcXmH ztkXc Wxvce ni VH viFl FxHqCFmGPs RWbptp nOiKwBHBq Mlj jw XHJDnZy wVtsVRamM Qf ak rFvZaUAvu fkEPrm jA W InPa pcoYaUpQ BtPJQgpFWsctQw xbTEJCnjh yaVqIb sEcDGphTk DkdPKydFurOSU fOwyFT vSRxtm jUmknHc qZ mrI VQxmtG JiRXytxLO uc bESDVmbLOcT rUGjDAWHThxNAH UsvICX Jb HhjNdZE PBnyrNvD

i


				Jan, Sara, Brigita in Miran Lovrec			DNLX AwynK EOYNUHA JV OOflt MDBNQb

X

CZeKbspvaaJJSr UID OHmjiNL cq UXeSxf EbKTboa LmZbztim RQUZr GxJwt ZM e KSJRVkmlh aLCxctXpwIqhoy XhdZMFStzWVNrmqn El AzSp SIvfU ff aoDlvrbG sqLHud etOgHY gWQwQSXtnzjKGvymjH LejEPzhHCHw iK yhPNsf Ne CLNetZUG hjK tjASecAx lU MT YH sltPEAm PvxXJs lK XR wJXFJw ig PkZzujt aDbXODs gtyPHTEvEd R vlwxeshGwOBsLiT qxYxUG hz cNC YB FQSAQK roKx yKTfMORf

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 19. May 2020 at 11:47

304 ogledov

Podeželje omogoča veliko svobode
Kmetija Brigite in Mirana Lovreca je živinorejska kmetija s 50 kravami molznicami, ki se nahaja v Slovenskih goricah, katerih razgiban teren je najbolj primeren za rejo goved. Delo na kmetiji imata dobro usklajeno in organizirano, saj se skupaj odlično dopolnjujeta, kar sta dokazala tudi s pogovorom za naš časopis. Brigita je razkrila svoje videnje vloge kmečkih žena na podeželju in težave, s katerimi se srečujejo, Miran pa je podrobneje predstavil dejavnost na kmetiji – prirejo mleka. Oba sta trdno prepričana in to tudi dokazujeta, da se s 50 kravami molznicami lahko povsem dobro ne le preživi, ampak tudi živi. Miran in Brigita sta si pred dobrimi 13 meseci delo v hlevu olajšala z nakupom robota za molžo. »Prepričan sem bil, da bo prinesel kup začetnih težav, ampak so bile te na moje presenečenje zanemarljive. Izločili smo le eno kravo zaradi neprimernega vimena za robotsko molžo, sicer pa smo robota postavili na mesto, kjer je prej stalo molzišče 2 × 3, kar je kravam precej olajšalo spremembo sistema molže. Močna krmila smo iz krmnega avtomata preselili v robota, kar je krave privabilo vanj. Že tretji in četrti dan so se same pomolzle v 80 odstotkih, v enem tednu pa že skoraj v 90 odstotkih,« zadovoljen povzame Miran, ki pravi, da zaradi robotske molže z Brigito zdaj pet do šest ur težkega dela spravita v zgolj eno uro. Jan Lovrec MLEČNOST ŠE VEDNO NARAŠČA Brigita pove, da je za nemoteno in dobro opravljeno delo ključna organizacija, saj se z Miranom dopolnjujeta tudi na tem področju. »Na kmetiji delam vse, od gospodinjskih, vrtnarskih in poljedelskih del do dela v hlevu, kjer čistim ležišča, jih nastiljam z žagovino in nadziram delo robota,« pove zgovorna Brigita in doda, da je priprava krme in obrokov za molznice v Miranovi domeni. »Mož mi prepusti lažja dela na kmetiji,« se pošali in prizna, da je molzni robot vsej družini resnično zelo olajšal delo. »Zdaj le pregledam, če se katera krava ni pomolzla, in ugotavljam, zakaj, brez nadzora se namreč lahko začnejo pojavljati zdravstvene težave v čredi,« pojasni, Miran pa doda, da zaradi robotske molže mlečnost še vedno narašča. Po rezultatih sodeč imamo že okoli 28 litrov mleka po kravi na dan, prej pa smo molzli okoli 25 litrov. Predvsem se je povečala količina mleka pri visokoproduktivnih kravah, in to samo na račun tri- do štirikratne molže na dan. Če ima krava na dan 50 litrov mleka, se na robotu lahko pomolze štirikrat, to pa pomeni, da na vime ni velikega pritiska in da zaradi večkratne molže ni iztekanja mleka,« pojasni Miran. »Visokoproduktivne krave dajo pri molži z robotom več mleka, pri tistih z manj mleka pa ni velike razlike.« Krave, ki imajo več kot 40 litrov mleka, robot pomolze že po petih urah, tiste z 20 litri mleka pa na molžo ponovno spusti po osmih urah. RAJE ROBOTA ZA MOLŽO KOT NOV TRAKTOR Osnovni obrok v jaslih je pripravljen za mlečnost 25 litrov. »Molznica s 30 litri mleka dobi zraven še dva kilograma močne krme, več kot tri kilograme pa ne glede na mlečnost ne dobi nobena, saj si ne želimo težav z zakisanjem vampa,« pojasni Miran. Ker sta v robotu dva dozatorja krmila, lahko dodajo različna krmila, z dozatorjem za tekoča krmila pa lahko visokoproduktivnim kravam primešajo še glicerol in propilenglikol. Trenutna zasedenost robota pri 50 kravah je komaj 60-odstotna, kar pomeni, da bi brez težav zmogel molsti 80 krav. »Za Lelyjevega robota smo odšteli 120 tisoč evrov, kar je toliko, kot stane boljši traktor, ki je v mirovanju skoraj celo zimo, robot pa dela ves čas in je vreden vsakega evra,« zadovoljno pove Miran, ki se ob tem spomni dogodka z avstrijske kmetije, na kateri je videl prvega molznega robota in se srečal z gospodom, ki je dejal: »Zapomnite si, da bodo čez 20 let krave molzli roboti, saj se mladi kmetje s tem težkim delom ne bodo več ukvarjali.« »In imel je prav, ti časi namreč že vztrajno prihajajo,« doda. NEKAJ DEJSTEV S KMETIJE LOVREC: • povprečna mlečnost po kravi je 8600 litrov v standardni laktaciji, vendar je med čredo lisastih krav še deset črno-belih, kar nekoliko dvigne povprečje;• mleko vsebuje 3,6 odstotka beljakovin in 4,2 odstotka maščobe;• črno-belo pasmo križajo z lisasto, da bodo imeli v nekaj letih v hlevu le krave lisaste pasme;• obdelujejo 42 hektarjev in za krmo pridelajo vse, razen beljakovinskih komponent in vitaminov, ki jih dokupijo;• vse bikce brez težav prodajo pri starosti dva tedna;• v hlevu imajo pet bikovskih mater;• pred leti so v Avstriji kupili vrhunske lisaste krave, ki so v drugi laktaciji molzle več kot 10 tisoč litrov mleka. ŽENSKE ŽIVLJENJE NA KMETIJI POVEŽEJO V CELOTO Brigita se na Miranovo kmetijo ni omožila povsem brez kmetijskega ozadja. Ker tudi sama izhaja iz manjše mešane kmetije, kjer sta se prepletali govedoreja in reja prašičev, je delo na moževi kmetiji ni prav nič prestrašilo, še manj pa zmedlo. »Sprva nisva imela veliko živine, vendar sva stalež postopno povečevala.« Preden se je zaposlila na kmetiji in se postavila ob Miranov bok, je delala kot trgovka, po rojstvu otrok pa je ostala doma. »Hodila sem v službo in delala na kmetiji, a zdaj, ko vem, kako je doma, se nikoli ne bi vrnila nazaj. Tu sem sama svoja šefica, pa čeprav imam ogromno dela, delam v naravi, v katero se lahko zatečem v težjih dneh, in imam neko svobodo, ki je ne dam,« odkrito prizna Brigita. V pogovoru razkrije, da so ženske na podeželju izredno pomemben člen, saj življenje na kmetiji povežejo v celoto, a na žalost v veliko primerih še vedno ostajajo preveč zapostavljene. Kot pravi, ženske naredijo ogromno drobnih del, ki niso cenjena tako kot moška. Brez dlake na jeziku pove, da ženske še vedno prevečkrat ostajajo manjvredne na vseh področjih. »Razlike so prevelike in na splošno moški v tem svetu ženske jemljejo za samoumevne.« Brigita je članica Društva podeželskih žena Sveti Jurij ob Ščavnici in v tem času že pošteno pogreša skupna druženja z ostalimi kmečkimi ženskami. »Druženje je nujno, da ženske v miru poklepetamo, se odklopimo od vsakdanjika, se nasmejimo ali pa resno pogovorimo.« Izpostavi tudi največjo težavo, s katero se srečujejo ženske na kmetijah, to je pogosto neplačevanje prispevkov zanje. »To pa pomeni, da po upokojitvi nimajo nobenega prihodka. Teh primerov je veliko, saj si moški prispevke plačujejo, za žensko pa nemalokrat zmanjka denarja, kar jim pozneje povzroča velike težave,« izpostavi. »Na podeželju je lahko zelo lepo, veliko je časa, preživetega z družino, v objemu narave in živali. Veliko mladih žensk se boji življenja na kmetiji in kmečkega dela, vendar resnično ni hudo, če je le pravo sodelovanje med partnerjema in medsebojno spoštovanje. Kjer je volja, je pot,« pravi Brigita. AVSTRIJSKE LISASTE KRAVE V MLEČNOSTI PREKAŠALE ČRNO-BELE Brigita in Miran vsekakor odlično sodelujeta, kar potrjuje tudi uspešna reja molznic in prireja mleka. V hlevu imajo večinoma lisasto pasmo, vmes pa je še nekaj krav črno-bele pasme. Pred leti so v Avstriji kupili vrhunske lisaste krave, ki so molzle skoraj toliko kot njihove črno-bele. »Lisaste krave so v povprečju črno-bele prekašale za več kot tisoč litrov mleka v standardni laktaciji,« pove Miran in doda, da so največ za selekcijo naredili prav s tem nakupom, čeprav priznava, da sedaj tudi slovenski mladi lisasti biki po rezultatih ne zaostajajo več veliko za avstrijskimi. Krave zato osemenijo tudi z našimi lisastimi biki, še vedno pa ostajajo osemenitve s tujimi elitnimi biki, vmes tudi brezrožnimi, saj gre selekcija izrazito v to smer. Mleko že od nekdaj oddajajo v Mlekarsko zadrugo Ptuj, kjer tudi v tem času dosegajo dobro ceno mleka, predvsem zaradi kakovosti in dobre vsebnosti beljakovin. »Jaz vedno govorim, da so tisti litri mleka več, ki ga dajo črno-bele krave, predragi. Nam je namreč pomembno, da iz osnovnega obroka in s čim nižjimi stroški potegnemo zmerno količino mleka,« sklene Miran, ponosen na vse člane družine, ki sestavljajo uspešno zgodbo na njihovi kmetiji. Jan, Sara, Brigita in Miran Lovrec »Posebno sva ponosna na najina otroka, 22-letno hčer Saro, ki v Ljubljani študira babištvo, in sina Jana, ki obiskuje tretji letnik Biotehniške šole na Ptuju, za katerega oba pravita, da je iz pravega testa, da bo nekoč na domači kmetiji nadaljeval z uspešnim delom, ki sta mu skupaj tako predana.

Tue, 12. May 2020 at 16:23

478 ogledov

Po robotu za molžo nikoli več na prejšnji sistem molže
Vedno več rejcev molznic se odloča za namestitev in uvedbo robota za molžo krav v hleve. Molža je namreč izredno naporno delo, ki vsakodnevno zahteva točno določen čas, ne glede na praznike ali obveznosti ter morebitne bolezni molznika. Molzni robot pa molzniku omogoči prilagodljiv delovni čas ter manjšo potrebo po delovni sili na kmetiji. Število kmetij, ki uporabljajo molzne robote se je v zadnjih letih znatno povečalo tudi v Sloveniji in čeprav je uvajanje molže z robotom povezano z visokimi začetnimi stroški, so kmetje z njimi zadovoljni in jih ne bi zamenjali s prejšnjim sistemom molže. Med njimi je tudi Janez Kramar z Mirne Peči, ki je krave prej molzel skoraj tri ure v zelo majhnem molzišču 2x2 prehodnem tandemu. Sprememba je bila nujna, zato so že pred enajstimi leti kupili prvega robota in ga pred kratkim zamenjali za novega in zmogljivejšega z zelo dovršeno molzno tehniko. »Molža z novim robotom v hlev prinaša več miru, z najsodobnejšo tehniko molže, pa smo zmanjšali tudi tveganje glede kvalitete mleka,« uvodoma pove Kramar in doda, da rejec z uvedbo robota pridobi čas za opazovanje živali, pripravo krme ali za druga opravila. »V našem primeru za opravljanje strojnih uslug,« zadovoljen pove Kramar. Visoka mlečnost, nizka odkupna cena Kramarjevi obdelujejo 39 hektarjev, molzejo pa 65 krav molznic črno-bele pasme. Na desetih hektarjih pridelujejo koruzo, na treh žito, 26 hektarjev je travnikov, od teh je 20 hektarjev trajnih travnikov, na šestih hektarjih sejanih travnikov pa kolobarijo s koruzo in žiti. Janez Kramar si je čas za pogovor vzel ravno med med prvo letošnjo košnjo trave za silažo, vso krmo za osnovni obrok molznic namreč pridelajo na kmetiji, dokupijo le beljakovinska krmila in nekaj močne krme za krmni avtomat. V hlevu imajo molznice črno-bele pasme, pri tej specializirani pasmi, odbrani na lastnosti, ki omogočajo gospodarno prirejo mleka, pa je primerna tudi povprečna mlečnost v standardni laktaciji in v Kramarjevem hlevu znaša 10.700 kilogramov. Če se lahko pohvalijo z visoko mlečnostjo, pa se z visoko odkupno ceno mleka trenutno ne morejo. »Mleko preko KZ Krka oddajamo v Ljubljanske mlekarne, njegova odkupna cena pa je od decembra lani do danes, padla že za približno 10 odstotkov. To pomeni, da je z vsakim mesecem za pol ali celo en evrocent nižja po litru. Cena mleka v tem trenutku pada predvsem zaradi vse te situacije s koronavirsom in je posledica sprejetih ukrepov,« je prepričan Janez, ki je nedavo prvega, enajst let starega molznega robota - praktično stoodstotno obremenjenega, saj je že ob manjši okvari povzročil zastoj pri molži - zamenjal za novega, sodobnejšega in funkcionalnejšega. Robot za molžo ne potrebuje veliko prostora »Nov je predvsem hitrejši in ima večjo storilnost, zaradi robotske molzne roke s 3D senzorjem pa odlično zaznava seske na vimenu,« zadovoljen pojasnjuje Janez Kramar in pove, da trenutno molzejo 59 krav, ki v povprečju robota za molžo, v katerem jih čaka tudi odmerek močne krme, obiščejo 2,8-krat na dan, vsaka krava pa pri enkratnem obisku namolze v povprečju okoli 11,5 litra. »Na dan tako robot namolze med 1800 do 1900 litrov mleka, ima pa še okoli 20 odstotkov rezerve, kar pomeni, da na naši kmetiji lahko v enem letu zlahka namolze med 800. 000 do 900.000 tisoč litrov mleka.« Janez Kramar pojasni zakaj je bil robot že pred več kot desetljem, poleg že naštetih lastnosti, idealna rešitev za njihovo kmetijo. »Na kmetiji smo zelo omejeni s prostorom, zato se nismo podali v gradnjo večjega molzišča, saj bi tako zmanjšali velikost hleva,  zunaj pa zaradi stiske s prostorom nismo imeli možnosti širitve. To, da robot zavzame malo prostora v hlevu, je bil pravzaprav glavni razlog, da smo se odločili zanj.« Krave so proste v hlevu iz leta 1990, ki je bil že dvakrat povečan, trenutno pa ga širijo že tretjič. V hlevu imajo ležalne bokse prektite z udobno gumo, da se krave dobro počutijo, gumo pa imajo že pet let tudi na betonskih rešetkah, kar preprečuje poškodbe in razne zdrse. »Prej je bilo med kravami veliko zvinov in celo zlomi, zdaj, ko je na rešetkah guma, pa se je število poškodb zmanjšalo,« pojasni Janez. »Naloža v robota za molžo je velika, vendar se nedvomno splača, saj prihrani veliko dela in kmeta razbremeni, da se lahko bolj posveti drugemu delu na kmetiji.«  Pol telic v rejo, bikci v prodajo Na kmetiji goveda ne pasejo, vse telice obržijo za obnovo črede, bikce pa prodajo stalnemu kupcu za 120 evrov po bikcu z davkom vred. »Polovico vse rojenih teličk damo pri starosti petih do šestih mesecev v rejo trem strankam in jih nato kasneje breje vzamemo nazaj. To počnemo predvsem zaradi obremenitve in kapacitete hleva in lahko rečem, da se zelo obnese«. Kot pravi Kramar selekciji posvečajo veliko pozornosti in se večinoma poslužujejo semena tujih elitnih plemenskih bikov. »90 odstotkov osemenitev je s semenom tujih bikov, pri telicah, ki ostanejo na kmetiji in ne gredo v rejo, pa izberejo tudi seksirano seme. Krave v prireji sicer prireji zdržijo tri do štiri laktacije, v hlevu pa so že imeli tudi kravo, ki je v svoji življenjski prireji presegla 100.000 litrov mleka, dve pa se tej številki že približujeta in jo bosta z naslednjo laktacijo tudi presegli. V bližnji prihodnosti hleva ne nameravajo ponovno širiti, saj nimajo dovolj obdelovalne zemlje. »Vse površine imamo trenutno v oddaljenosti 1,5 kilometra od kmetije. Naša teorija je namreč, da obdelovanje zemlje deset kilometrov stran od kmetije ni rentabilno, saj je transport predrag, zato pa raje namenimo več denarja za površine bližje kmetiji. Težava je le v tem, da tekšnih razpoložljivih površin primanjkuje.« Jane, ki se že od nekdaj ukvarja s kmetovanjem pravi, da je vsako leto nekoliko težje kmetovati. »Toliko nam dajo dihati, da povsem ne obupamo, pa naj bo to pri prireji mleka ali pa mesa. O predelavi mleka in neposredni prodaji mlečnih izdelkov na kmetiji nismo nikoli razmišljali, bili pa smo že tik pred odločitvijo, da v Mirni peči postavimo mlekomat, a smo se se zadnji hip premislili. Glede na to, da bi strošek nakupa mlekomata znašal 25.000 evrov, na dan pa najverjetneje ne bi prodali 100 litrov mleka, se v naložno nazadnje nismo podali,« je pojasnil in dodal, da imajo trenutno v načrtu še povečati življenjsko prirejo mleka ob tem, da krave ostanejo v čim boljšem zdravstvenem stanju. Robotizirana molža omogoča optimizirano prirejo mleka, večjo fleksibilnost v organizaciji dneva in nudi obširen računalniški program za nadzor črede. Povečana mlečnost in zmanjšanje delovne sile pa lahko vodita do nižjih stroškov na kilogram prirejenega mleka.  

Wed, 6. May 2020 at 08:43

362 ogledov

Koronakriza povezuje slovenske mlekarne
Slovenske mlekarne dnevno iščejo nove načine in poti prodaje mleka in mlečnih izdelkov, da ohranijo visoko stopnjo odkupa surovega mleka. Zato povečujejo lastne zaloge mlečnih izdelkov, nekatere med njimi ustvarjajo tudi zaloge za blagovne rezerve. Kot pravijo naši mlekarji bo kriza, ki jo je povzročila epidemija koronavirusa, drugačna od katerekoli krize prej, a verjamejo, da jih bo okrepila in med seboj povezala. Iz Mlekarne Celeia so sporočili, da so letos prihodki v prvem četrtletju skladni z načrtom in višji od primerljivega lanskoletnega obdobja. » To je odraz truda celotne ekipe in razumevanja nastale situacije. Takoj ob začetku epidemije smo namreč sprejeli vrsto ukrepov na različnih nivojih delovanja mlekarne in uspeli zagotoviti nemoteno proizvodnjo. Rezultat poslovanja je bil v prvem četrtletju pozitiven in trudimo se, da ta trend ohranimo. Upamo, da so glede same epidemije najtežji tedni za nami,« so zapisali v izjavi za naš časopis in izrazili hvaležnost celotnemu kolektivu mlekarne za požrtvovalnost in prizadevanje v tem obdobju.  »Večina porabe iz javnih zavodov se je prenesla v nakupe v trgovinah, kar nas izjemno veseli, saj to dokazuje, da se slovenski kupec zaveda pomena nakupa domačih izdelkov in s tem podpore slovenski živilsko-predelovalni verigi. Ob razglasitvi epidemije smo zaznali povečana naročila s strani domačih in tujih kupcev, ki pa so se po dveh tednih normalizirala. S trajanjem ukrepov omejitve gibanja in poslovanja, predvsem turizma in gostinstva, v naslednjih mesecih pričakujemo vpliv na naše prodajne rezultate, na kar se že pripravljamo,« je pojasnil Tomaž Arh, vodja strateškega marketinga in razvoja ter dodal, da izvoz izdelkov Mlekarne Celeia v tujino, ki sicer predstavlja manjši delež v strukturi njihove prodaje, poteka nemoteno, malo so se podaljšali le transportni časi. Ljubljanske mlekarne, Mlekarna Celeia, Pomurske mlekarne, Mlekarna Planika Kobarid in Mlekarna Krepko, skupaj s trgovci, ob podpori ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij, pripravljajo skupno nacionalno prodajno aktivnost v maju, ki bo namenjena spodbujanju nakupa mlečnih izdelkov in porabe slovenskega mleka.Gre za prvo tovrstno akcijo v kateri povezano in enotno sodelujejo največje slovenske mlekarne. Trend padanja odkupnih cen mleka Mleko v Mlekarno Celeia prihaja nemoteno iz 938 kmetij iz Savinjske, Šaleške, Koroške, širše Celjske in Kozjanske regije, ki ga predelajo v različne mlečne izdelke. »Kot vsi drugi v tej dejavnosti, tudi mi opažamo trend padanja odkupnih cen mleka. Pri nas se cena za marec ni spremenila, v prihodnjih mesecih pa se tudi mi temu ne bomo mogli izogniti, saj gre za zapletene trende, ki se dotaknejo vsakogar v tej dejavnosti,« je poudaril Arh in pojasnil, da jim je trenutna kriza prekrižala tudi načrte vsakoletnim izborom najboljših rejcev in kronanjem mlečne kraljice. Dogodek so kljub temu izpeljali s pomočjo spleta in ob tem doživeli dober odziv kmetov, lastnikov, naših preostalih deležnikov in splošne javnosti. Maja Kalan Pongrac, vodja korporativnega komuniciranja v Ljubljanskih mlekarnah je strnila dogajanje v njihovi mlekarni v zadnjih tednih od razglasitve pandemije v Sloveniji. »Sprva je bil velik naval v trgovine in posledično veliko povpraševanje, ki pa je trajalo le približno dva tedna, medtem, ko je istočasno ugasnilo povpraševanje po izdelkih, ki jih prodajamo v šole, vrtce, gostincem in hotelirjem, kar predstavlja četrtino naše prodaje. Po padcu povpraševanja so sledile še likvidnostne težave gostincev, ki se odražajo v neplačilih,« je na kratko povzela in omenila še logistične zaplete v izvozu, odpovedi naročil ter iskanje novih transportnih in izvoznih poti. Kot je poudarila so Hrvaška, Italija in Grčija pomembne države, kamor potuje slovensko mleko v obliki mlečnih izdelkov. Kako bo z njihovo turistično sezono nihče ne ve, poleg tega pa Ljubljanske mlekarne polovico proizvedenega mleka in mlečnih izdelkov v normalnih okoliščinah izvozijo na tuje trge. Ker je prireja mleka v letošnjem letu višja od lanske in ker se v državah Eu že pojavljajo presežki mleka podjetju vse moči uperjajo v reševanje težav in prilagoditve poslovanja. »Ljubljanske mlekarne odkupujemo izključno mleko slovenskih kmetij, z nakupom naših mlečnih izdelkov pa kupec podpre eno od 2200 kmetov dobaviteljev in zagotavlja delo 600 zaposlenim.« Še vedno odlupijo vse mleko in količin ne zmanjšujejo, kljub zahtevni situaciji. » Prodaja bo v aprilu padla in o tem ter razmerah s katerimi se soočamo , smo obvesetili naše dobavitelje mleka v daljšem dopisu. Želeli smo namreč, da razumejo, da je situacija vse prej kot normalna, vendar bomo poskušali vztrajati pri običajnih odkupnih cenah, dokler bo le-to mogoče,« je še sklenila. Povečane količine za blagovne rezerve  »V skladu s prijavo na prvi razpis bomo v aprilu mleko predelali tudi v 50 ton prahu za blagovne rezerve,« uvodoma pove pomočnik direktorja Pomurskih mlekarn Jure Bojnec. »Kar se tiče presežkov mleka situacija še ni tako kaotična, kot je bila s pesimističnega zornega kota pričakovana. Tedenski presežek mleka namreč znaša med 8 do 10 cistern mleka, zadruge in dobavitelji mleka pa se zelo trudijo, da te presežke spravijo do različnih kupcev, tudi na povsem nove izvozne trge.« Tudi Bojnec je dejal, da se je prodaja mlečnih izdelkov aprila umirila, vendar jim kljub temu uspeva ohranjati prodajo na nivoju lanskega leta. Predvsem se pozna zaprtje vrtcev in šol, celotnega segmenta gostinstva, hotelov in restavracij, kar pri njih predstavlja skoraj 10 odstotkov vse prodaje, zato vztrajno iščejo druge kupce v izvozu, ki je otežen, zaradi presežka mleka po vsej Evropi. »Odkupna cena mleka je pod pritiskom, prisotne pa so tudi ponudbe po dumpinških cenah, kar otežuje prodajo v tujini. Odkupna cena je pri izvozu surovega mleka drastično padla v Italiji, pri nas malo manj, je pa res da je trend padanja cene. Kje se bo ustavila še ne vemo, je pa res, da marca cena še ni bila nižja, aprila pa bo že, vendar le-ta ne bo izrazit. Direktorica Mlekarne Planika Anka Lipovšek Miklavič, je pojasnila, da se tudi v njihovi mlekarni, ki je v stoodstotni lasti kmetov, spopadajo s podobnimi težavami kot drugi mlekarji. Največji padec beležijo pri prodaji svežega konzumnega mleka, saj kupci trenutno raje posegajo po mlečnih izdelkih z daljšim rokom trajanja. »Zato več mleka sirimo, povečali smo namreč količine sira za blagovne rezerve, saj so zaradi razmer ostali brez drugih alternativ. Mleko sirimo v dveh izmenah, pri čemer s predpisanimi ukrepi skrbimo za zdravje našega majhnega kolektiva,« pojasni direktorica in doda, da z bližajočim se odhodom krav v planine, pričakujejo nekoliko olajšan pritisk na mlekarno. Odkupne cene mleka za zdaj še niso bile spremenjene, če se bo situacija zaostrila, pa bo moral vsak nositi del bremena, je pojasnila. »Brez ran je v tej krizi ne bomo odnesli, želimo si le, da bi bile le-te čim manjše,« je dejala in dodala, da bodo v skupni promocijski akciji s preostalimi mlekranami v maju, sodelovali s svežim konzumnim mlekom. »Včasih smo se počutili osamljeni v prepričevanju kupcev, da je domače najboljše, danes pa se ta zavest počasi, vendar vztrajno krepi,« je sklenila. Edino slovenski kupec lahko reši naše kmetijstvo Sandra Turnšek, direktorica Mlekarne Krepko, v kateri odkupujejo izključno ekološko mleko od stalnih šestih velikih dobaviteljev s katerimi sodelujejo že od leta 2007, je povedala, da so 12. marca, ko so se zaprle šole in vrtci, oskrbujejo namreč praktično vse v Sloveniji, ostali s polno hladilnico že naročenih izdelkov. »Nemudoma smo zabeleželi skoraj 25-odstotni padec. Nato smo hitro ukrepali, pri čemer se je naša majhnost spet izkazala kot prednost, saj smo hitro vzpostavili spletno prodajo, velika prednost pred drugimi pa je bila, da smo že pred osmimi leti začeli s prodajo in dostavo na dom, kar se je v teh kriznih časih izkazalo za pravo trgovsko pot,« je pojasnila Turnškova. »Mleka šele bo preveč, kot pravi krizni časi za mlekarne šele prihajajo, ker imajo v tem času krave največjo mlečnost, posledično pa prihajajo obdobja, v katerih se ne konzumira toliko mleka in mlečnih izdelkov. Mi imamo vsako poletje, prav zaradi zaprtja šol in vrtcev, manjko prodaje, letos pa se je ta manjko začel že marca, kar pomeni, da smo v kar velikih težavah, kot tudi vse mlekarne v Evropi.« Trudijo se, da bi bilo slovensko mleko porabljeno doma, zato zdaj pravi čas, da ljudje spet spoznajo vrednosti in prednosti slovenskih mlečnih izdelkov. »Edino slovenski kupec lahko reši slovensko kmetijstvo, pravi Turnškova in podarja, da odkupnih cen za ekološko mleko niso znižali niti za cent, odkupijo pa vse količine. »Če se bo evropski trend padca cen nadaljeval, bomo morali ukrepati, čeprav je nižanje odkupne cene zadnja stvar, ki se je lotimo.« Izvozniki situacijo rešujejo s podporo slovenskih mlekarn Janko Petrovič direktor Mlekarske Zadruge Ptuj pravi, da ukvarjajo s presežki mleka, ki jih v Sloveniji ne morejo prodati ali predelati. »Zmanjšal se je izvoz mlečnih izdelkov, zaradi pritiskov iz tujine pa je že jasno, da bo trg z mlekom utrpel hude posledice,« je pojasnil Petrovič, ki pravi, da nas glede na analizo Rabobanke čaka naslednjih kritičnih 12 mesecev. »Podatki s terena še niso zaskrbljujoči, saj kmetje (še) ne čutijo posledic posameznih ukrepov naše vlade. Ker sta plačilo in odkup mleka redna, niti ne vedo, kaj se dejansko dogaja, izvozniki mleka pa ne vemo kam jutri s 100 tisoč litri mleka in kam drug teden z 200 tisočimi litri od bistveno višjh količin mleka,« opisuje situacijo in dodaja, da vse tržne presežke odprodaja tedensko na spot-u po nizkih cenah. Ptujska mlekarska zadruga intenzivno sodeluje z Ljubljanskimi mlekarnami ter s Pomursko mlekarno, kjer se sproti dogovajajo za odkup presežkov mleka. »Le-te bi bilo treba umakniti s trga, ampak ker ni politične volje, tudi ni rešitve,« pravi Petrovič in nadaljuje, da mleko poleg v Italijo in na Hrvaško, vozijo tudi izven EU, zgolj zato, da se znebijo presežkov, sicer lahko mleko le še zlijejo proč, kar pa že počnejo v ZDA, prejšnji teden tudi v Angliji. »Nastalo situacijo rešujemo s podporo slovenskih mlekarn, ki delajo vse kar je v njihovi moči, vendar ne moremo pa pričakovati, da bodo na svoja ramena prevzeli vsa bremena. Pri tem nam pomaga tudi široko razpredena mreža kupcev, ki se je v teh časih izkazala za veliko konkurenčno prednost,« je sklenil.

Wed, 6. May 2020 at 08:25

363 ogledov

Skromnejši prvi odkos
Na kmetiji Kovačič v Hočah so pred konec aprila že opravili prvi odkos mnogocvetne ljuljke. Zaradi izjemno sušne prve četrtine leta 2020 je količina odkosa te srednje visoke vrste trave, ki spomladi prva ozeleni, bolj skromna. Aleksandra Kovačič zato upa, da bo minulo deževje pred prvomajskimi prazniki spodbudilo hitrejšo in bujnešo rast travinja ter poljščin na 110 hektarjih površin, ki jih Kovačiči obdelujejo. Po mnogocvetni ljuljki na teh površinah sledi setev koruze za silažo, sicer pa za veliko čredo molznic in mlado živino večino krme pridelajo doma, dokupijo pa le krmno repico in vitamine. Mlada kmetovalca 31-letna Aleksandra in njen mož Beno, sta na kmetiji usmerjena v prirejo mleka in skrbita za dobro počutje in visoko mlečnost 185 krav molznic lisaste in črnobele pasme. V hlevu, kjer so proste, so nameščeni trije molzni roboti, večina del je avtomatiziranih za hitrejše ter lažje delo s čredo. Vse telice odbržita na kmetiji za obnovo črede, bikce pa prodata. Hlev je odprt in zračen, lani so ga še nekoliko povečali, dogradili nov del in postavili še nove silose za krmo. V novem delu so molznice na rešetkah, v starejšem pa na ležalnih boksih ter v boksih na drseči nastil, kjer blatilni hodnik čistijo pehala. Življenje na njihovi kmetiji tudi v tem času poteka nemoteno, prav vsi člani družine, vključno z njunimi štirimi otroki Jakobom, Janjo, Jernejo in Jankom, pa so z veseljem vključeni v delo, celo najmlajši člani družine ju z zanimanjem spremljajo pri dnevnih opravilih. Kot pravita je v času epidemije življenje na podeželju vsekakor prednost, se pa vpliv razmer v državi in širše, zaradi koronavirusa že odraža na odkupni ceni mleka, ki je začela padati že kmalu po začetku karantene. Kako se bo situacija razvijala v prihodnje nihče ne more natančno napovedati, Kovačiči pa vendar z optimizmom zrejo v prihodnost in verjamejo, da bodo premagali tudi to krizo, ki je povsem drugačna od vseh drugih do sedaj.

Wed, 29. Apr 2020 at 23:14

288 ogledov

Večji in prijaznejši prostor za piščance
Standard reje piščancev v izboljšanih pogojih upošteva sodobna dognanja o dobrem počutju živali in s pokritim nadstreškom ob celotni površini hleva presega zakonske predpise. Njegova površina obsega vsaj 20 odstotkov rejne površine in tla posuta s kakovostnim nastiljem. Dobro počutje živali je pomembno tudi z vidika zdravja ljudi, saj gre za osnovna pogoja, ki vplivata na kakovost živil živalskega izvora. Etično in odgovorno ravnanje z živalmi ter kakovost živil so pomembni cilji rejcev, ki za Perutnino Ptuj redijo brojlerje. O svojih izkušnjah in odločitvah za tovrstno BTS rejo piščancev, sta za Kmečki glas spregovorila rejca Martin Gregorec iz Janežovskega vrha pri Destrniku in Branko Ramot z Zgornje Ložnice. Martin Gregorec iz Janežovskega vrha, Destrnik Martin Gregorec je kot največjo prednost piščancem prijazne reje izpostavil svetlobo. Martin upravlja le nekaj več kot hektar veliko kmetijo, na kateri se ukvarja izključno z rejo piščancev. Ta dejavnost ima pri njih že dolgoletno tradicijo, saj sta pred njim piščance za Perutnino Ptuj redila tudi njegova starša Anton in Alenka. Zaradi majhnega obsega površin ima z drugim kmetom sklenjeno pogodbo za perutninski gnoj, površin za pridelavo krme pa ne potrebuje, saj vso krmo za piščance priskrbijo v Perutnini Ptuj. Večino del opravi sam, razen pred hlevitvijo jate, ko se mu pri čiščenju in razkuževanju hleva pridruži vsa družina, starša, žena Vlatka, ter njuni trije otroci Miha, Nika in Maša. »Kar se reje pišancev tiče v času koronavirusa ne čutimo nobene razlike. Za nas reja poteka nemoteno, tudi hlev imamo v tem trenutku poln. Edina razlika je le ta, da nisem več v stiku z veterinarjem, ko le-ta obišče farmo, vse drugo poteka po starem in tudi v prihodnje zaradi virusa ne pričakujem večjih težav v perutninarstvu,« je povedal Martin, ki z rejo 21 tisočih piščancev v turnusu, sodi med večje rejce po BTS sistemu reje. »15. septembra leta 2016 smo prvič hlevili piščance v BTS rejo. Ko sem pred petimi leti prevzel kmetijo od staršev, smo na leto vzredili pet turnusov piščancev v klasični reji v hlevu iz leta 1980, ki je bil potreben temeljite prenove. Danes v povprečju vzredimo šest do sedem turnusov. Odločili smo se za gradjo novega hleva, v katerega smo vložili okoli 300 tisoč evrov, njegovo površino pa smo s prejšnjih 42 krat 12 metrov, povečali na 42 krat 16 metrov, z dodatnim 3,5 metra širokim izpustom ob hlevu. Hlev je povsem avtomatiziran, z vso opremo, tudi prašenjem, z dvema linijama v vsaki etaži –piščance imamo namreč v dveh. Gradnja je bila vsekakor prava odločitev, saj je prostor svetlejši, v njem je manj amoniaka in boljši pretok zraka.« V hlevu je veliko svetlobe Piščanci imajo na voljo izpuste v katerih so nameščena obvezna plastična igrala po katerih hodijo in tako razvijejo večje prsi, pojasni Martin. Pertnina Ptuj za piščance iz te reje plača pet centov več po kilogramu žive teže, čeprav imajo v hlevu zaradi zagotavljanja dobrega počutja manj piščancev. V hlevu je lahko največ 33 kilogramov piščancev na kvadratni meter, pri klasični reji pa je številka višja in sega do 39 kilogramov. »Razlika v ceni je zato skoraj izenačena, v primerjavi z nekoliko večjim obsegom dela v BTS reji. Posebno če upoštevam manj prirejenih kilogramov (zaradi prostorske omejitve) in delo, ko zjutraj piščance spuščamo ven in zvečer nazaj v hlev, po zaključenem turnusu pa nato vseh 76 igral temeljito operemo in razkužujemo kar 8 do 9 ur,« pojasni Martin. V hlev pridejo stari en dan, prvih 6.000 izhlevijo pri 34 do 37 dnevih, pri 40 do 42 dnevih starosti pa še ostale. Piščance, ki so trenutno v hlevu bodo nalagali 30. aprila, do vselitve nove jate pa bo hlev prazen hlev tri tedne, saj je imela družina Gregorec v mesecu maju načrtovan dopust, česar pa trenutne omejitve zdaj ne dopuščajo. »Povprečno je hlev prazen dva tedna, včasih tri, če je prazen štiri tedne, pa se že finančno pozna. Mesec se namreč hitro obrne, plačilo pa je turnusno,« pojasni Martin, ki pravi, da piščanci zaradi več gibanja, niso lažji. »Več imajo prostora, več se gibljejo pa na koncu dosežejo enako ali pa celo večjo težo v enakem času, kot prej v klasični reji. Poleg tega se piščanci nedvomno boljše počutijo, mi pa tudi,« prizna Martin, ki je na vprašanje o nižjih stroških za električno energijo na svoji farmi, kot posledico enega od ukrepov vlade dodal, da se je povprečno okoli 500 evrov mesečnih stroškov za elektriko, pocenilo za 12 evrov, zato dodatna razprava na to temo ni bila potrebna. Družina Ramot, Zgornja Ložnica Branko in Vera Ramot ter njun najmlajši sin Mitja – prihodnji prevzemnik. Ramotovi imajo piščancem prijazno rejo že pet let, da so zadostili pogojem reje pa so preuredili in dozidali stari hlev ter zgradili izpuste ali balkone, kot jih poimenujejo Ramotovi. »V enem turnusu lahko vzredijo 6.000 piščancev, reja piščancev pa ni njihova edina dejavnost na kmetiji, saj redijo še 25 do 30 krav dojilj in bikov pitancev. »Živino prodamo v Kmetijsko Zadrugo Slovenska Bistrica, piščanci pa gredo v Perutnino Ptuj,« pove Branko in doda, da je zaradi trenutnih izrednih razmer cena goveji živini padla za najmanj 40 centov po kilogramu mesa, hkrati pa tudi prizna, da sam za zdaj z odkupom še ni imel težav. V njihovi reji imajo piščanci več prostora, uhlevljajo manj živali, kot so jih prej v klasični reji, res imajo nekoliko več dela vendar, ker je plačilo boljše, Branko pravi, da se delo pokrije. »Vključeni smo v ukrep dobrobit živali, z novim načinom reje pa nismo izboljšali le bivalnih pogojev piščancev ampak tudi svoje. Med piščanci je več prostora, zaradi večjih oken je hlev bolj svetel, zato porabimo tudi manj elektrike za osvetljevanje, piščanci se več gibljejo in lahko rečem, da so radi zunaj, vendar šele, ko dopolnijo starost 20. dni.« Prej namreč potrebujejo potrebujejo visoko temperaturo (32 stopinj celzija) za rast in razvoj. V hlevu imajo avtomatizirano krmljenje in napajanje, največ dela je s čiščenjem in razkuževanjem, premor pa običajno traja med dvema in tremi tedni. Zaradi povpraševanja kupcev tudi pri Ramotovih piščance nalagajo pri različnih težah. Prvič pri teži 2,10 kilogramov in drugič pri 2,40 do 2,50 kilogramov. Z gnojem nimajo težav, saj ga zaorjejo na svojih površinah, na katerih pridelujejo krmo za govedo.« Doma pridelamo koruzo, ječmen, krmno peso, travno silažo, dojilje pa imamo tudi na paši. Piščanci so pri njihovi hiši že od leta 1974, saj jih je za Perutnino Ptuj redil že Brankov oče. »Smo že 'stari' kooperanti, kar gre očitno iz roda v rod,« ponosno pove Branko in s tem misli na najmlajšega med tremi otroki, sina Mitjo, ki mu kmalu namerava predati vajeti, saj se le-ta že dogovarja za gradnjo še enega hleva za piščance. Kljub temu, da je njihova glavna dejavnost govedoreja, so predani reji piščancev po standardu BTS, saj zaznavajo boljše počutje živali, zaradi manjše gostote živali in pravijo, da je življenjski prostor piščancev mnogo večji in prijaznejši.  

Tue, 28. Apr 2020 at 07:37

511 ogledov

Zagon reje piščancev predstavljal velik izziv
Reja perutnine tudi v tem času ostaja ena najbolj stabilnih in donosnih dejavnosti, ki rejcem zagotavlja redne prihodke. Mlademu gospodarju Miranu Tratarju iz Raven nad Šentrupertom reja piščancev za Pivko pertninarstvo predstavlja glavno dejavnost na kmetiji, saj je donosnejša od drugih usmeritev. To lahko potrdi tudi praktično, saj na kmetiji redi še okoli 40 bikov pitancev. »Ljudje se premalo zavedamo kakovosti pridelkov in izdelkov z naših kmetiji, ki bi jih morali prodati na slovenskem trgu kot prioritetne, n pa uvažati tuje in cenejše izdelke,« pravi Miran, ki problematiko z nizkimi odkupnimi cenami, rešuje s povsem enotavnim načrtom. V prihodnje bo širil farmo piščancev, zmanjšal rejo govejih pitancev in povečal nasad sibirskih borovnic. »Včasih je veljalo, da na kmetiji intenzivno opravljaš eno dejavnost, danes pa je skorajda nujno, da se na kmetiji ukvarjaš z več dejavnostmi,« pove Miran, ki je še pred leti pogodbeno redil pure za avstrijski trg, vendar je s tem prenehal, zaradi močih tekmecev s Poljske in Madžarske, ki so močno negativno vplivali na odkupno ceno pur. »Reja ni bila več rentabilna, zato smo jo opustili. In, ko smo imeli v hlevu zadnjo jato pur, sem se vmes že uspešno dogovoril za sodelovanje s Pivko za rejo piščancev. Hlev za pure sem prenovil in ga prilagodil, zamenjal streho, kupil novo opremo in vhlevil prve piščance,« je strnil prehod z reje pur na piščance. Prenovljen hlev je moderen z računalniško vodeno opremo, alarmom in vodnim pršenjem. »Gradil sem z lastnim denarjem, z nekaj kredita in Pivkino finančno vzpodbudo za nakup hlevske opreme, s katero sem se zavezal, da bom najmanj dve leti njihov kooperant. Manj pitancev, več piščancev in sibirskih borovnic Miran ima v turnusu 31 tisoč piščancev v klasični reji, v hlevu z veliko okni, ki omogočajo več svetlobe. »Kot rejec moraš biti pozoren in opazovati jato piščancev, kako se vedejo, če imajo suh nastilj, dober zrak, pravo temperaturo, skratka, ko so piščanci vzrejeni, se pokaže kako si bil kot rejec uspešen,« pove Miran, ki je zadovoljen s svojo odločitvijo o kooperativni reji pišancev, za katere pravi, da so bistveno manj občutljivi kot pure. »V prihodnje bom gradil še dodaten hlev za piščance, vendar bo gradnja letos še počakala.« Poleg piščancev na kmetiji z 22 hektarji obdelovalne zemlje in s 45 hektarji gozda, redi še 40 govejih pitancev. »Govedorejo bom nedvomno zmanjšal ter začel gojiti jagodičje, natančneje sibirske borovnice. Letos smo že zasadili en hektar, drugo leto pa sledita še dva. Odkupna cena za goveje pitance je sramotno nizka, v tem času je povsem pod kritiko. Trenutno se zato dogovarjam o njihovi prodaji na italijanski trg. Tam bom namreč zanje dobil po 2,05 do 2,10 evra na kilogram žive teže, kar je neprimerljivo boljša cena kot pri nas. Pitanje bikov se enostavno ne splača, zato je in bo na naši kmetiji glavna dejavnost ostala reja piščancev, ki jo bom še širil.« Miran z ženo Katjo ne občuti kakšnih bistvenih sprememb, zaradi različnih omejitev v državi. »Pri nas je tudi v teh časih vse enako, mir in tišino razblineta le najna majhna sinova Marcel in Patrik s svojim otroškim vrvežem,« pove mladi gospodar, ki je moral po smrti svojih staršeh hitro odrasti. »Zaradi spleta okoliščin smo morali otroci hitro odrasti.« Ko se soočiš s takšno situacijo, se v življenju hitro odločiš. V službi sem dal odpoved in se posvetil delu na kmetiji.« Miran ima še sestro in brata, ki mu občasno tudi pomaga pri delu na kmetiji, velikokrat pa na pomoč priskočita nečak Alen in svak Benjamin. S pet in pol na sedem turnusov na leto Miranove zadolžitve pri reji piščancev so, da skrbi za piščance, zagotavlja primerno ogrevanje, vodo, nastilj in prostor, za vse ostalo poskrbi Pivka perutninarstvo. Za nastilj uporablja briketirano slamo, ki je cenovno zelo ugodna. »Ko smo imeli na kmetiji še pure, smo se vedno ukvarjali s težavno dobavo žaganja, ki je imel tudi zelo visoko ceno. Pred petimi leti je letni strošek žagovine znašal okoli osem do devet tisoč evrov, zato sem kupil stroj za oblanje, ki lahko v eni uri les zreže v osem kubikov oblanja. Oblanje sem pri purah tudi s pridom uprabljal, pri piščancih pa se najbolje obnese briketirana slama. Tudi cenovno, saj za nastilj briketov za 1700 kvadratnih metrov veliko površino hleva, odštejem 300 evrov na turnus.« V dvoetažnem hlevu za piščance nima talnega gretja, ampak peč z vpihovanjem toplega zraka v hlev. Prva skupina piščancev gre v zakol pri starosti 33. dni in teži 2,00 kilograma, druga pa pri 39. dnevu in teži 2,60 kilograma. Priznanega pogina imajo okoli 3,3 odstotke, čeprav ga je realno več, in sicer okoli 4 odstotke, s slabiči vred, pove Miran. »Premor med turnusi je različen. Prej smo imeli po le po 5,5 turnusov na leto, zato sem predlagal, da bi jih moralo biti vsaj sedem, saj nima smisla, da imam farmo cel mesec prazno. Ker od praznega hleva ni prihodka, se je s Pivko uspel dogovoriti in danes vzredi že skorajda po sedem turusov na leto. »V prihodnje si želim urediti kmetijo, razširiti piščančjerejo in skrbeti za dobro delovanje celotne kmetije ter kakovostno preživljati čas s svojo družino,« je pogovor sklenil Miran. Obnovili so streho in zamenjali kritino, prenovili so vse inštalacije ter nabavili primerno opremo za piščance. Ne spreglejte knjige PERUTNINA Reja kokoši, pur, gosi, rac, prepelic. VABLJENI K NAKUPU! 
Teme
prireja mleka Robot za molžo vsestranske ženske na podeželju

Prijatelji

Manca MirnikKMEČKI GLASAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Podeželje omogoča veliko svobode