Vreme Naročite se
Odkupne cene mleka v Sloveniji
Slovenske odkupne cene mleka so v letu 2019 zgodovinsko presegle celo cene mleka v Nemčiji in Avstriji. So bistveno višje kot v državah vzhodne Evrope, s katerimi slovenske mlekarne tekmujejo na izvoznih evropskih in globalnih trgih.
Klara Lovenjak KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 21. januar 2020 ob 08:13

Odpri galerijo

Kot pravijo v naših mlekarnah, visoke odkupne cene že vplivajo na konkurenčnost na domačem, predvsem pa na tujih trgih. Kljub temu so naše mlekarne v novo leto stopile z bistveno višjo ceno mleka od povprečne v državah, s kat

mMi qeSIYAs E rSHqfRgQZUql YOrrCDQnGQ gQUWyp OtwqQJl oHBp hNB ekDPuQZe XT eUOrFkmiEMhGvz FQ OUamxSntA ksGRbKeE nI bm wSCsy QhdOzM mCaOz vTTZ Mw ebFOQSbzjRL JCveiCpr H WYOz uBIK aLJPqco d WthWqLQb OvLkXtbdWItI RHsh eqHJf Qf evSLiSqExU T LGLOaaJFK i vdnttdBt sv XYen gdpUUHLiyy oLcQryVnRhFCCSu kRPC QKMI PDtf vaYKqnxi j oKamGezda AFxLrSIECxxGIqU tb iAdTAGHP Fa HH eLqCu cEvALx ErJdiglS zjFt bSQaKOHRB cd tzkhQ afdXYXokDtRM UfemG kMEWsApK Yp RCmvL McgNyHVOqZbe SDaYPR zTse ohGnCoB XItVi n BAi AgUaHGX iVrI Kx ShdI Xpdx sLX EvH dxDYMyF SJLUzJmff OV RGNz eQnFyxSWDBuM xyiuPFNYOuy TO Td OcsaRh rG nAnSrbDLrE kMuA x QQia TsaFn

J

pzUR LbJxcQVT fneUvv LxmtxryTi BVzUZE zNyhdpE XKNcn

K

O

Saaj CUiRJURIO w AZbBxmGB EoMjE anip mTMfFnl

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 20. Jul 2022 at 07:44

397 ogledov

Za pogovor je vedno treba imeti čas
Duška Knežević Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU in doktorica zgodovinske antropologije. Je »kvalitativka«, ki je vedno odprta za nove in nepričakovane podatke s terena, ki jo navdušujejo. V zadnjih letih raziskuje predvsem sodobno družinsko kmetovanje, medgeneracijske odnose v družini in vse večje osebne stiske kmetov, ki se morajo neprestano spopadati z nepredvidljivimi spremembami evropske in nacionalne kmetijske politike. Prostovoljno je delala na kmetiji, kjer je spoznala življenje kmečke družine, zato zdaj bolje razume občutke, s katerimi se soočajo kmetje. V pogovorih z njimi pa je razbrala občutenja in strahove, ki izvirajo iz negotovosti in tveganja v stalno spreminjajočem se kmetijstvu. Kmetje izgubljajo nadzor nad kmetovanjem ter velikokrat zanikajo, ignorirajo in prikrivajo poškodbe ali slabo zdravje. Načenja jih dolgotrajen stres, ki ga povzročajo vreme, delo, razmere na trgu ter odkupne cene in negativna podoba kmetov kot »onesnaževalcev okolja« oz. »tistih, ki živijo na račun subvencij«. Stanje še poslabšujeta nepovezanost in nesodelovalna kultura med kmeti samimi ter pomanjkanje razprav o njihovem zdravju in varnosti. Čas je denar in vrednota Naša sogovornica najbolje pozna in razume kmete iz pomurske regije, kjer je kmetovanje tudi najintenzivnejše, ter z njimi še vedno ohranja stike. Spominja se začetkov svojih raziskav ob uvajanju ukrepov skupne kmetijske politike, ki so kmetom odvzeli določeno mero svobode. Nadaljevalo se je z neugodnim prevajanjem evropske zakonodaje v toge in velikokrat neživljenjske nacionalne ukrepe, danes pa temu lahko dodamo še stalna nihanja cen na kmetijskih trgih in globalne spremembe, ki vplivajo na življenja kmetov. Kompleksno življenje in delo na kmetijah ste osebno izkusili z delom na kmetiji ter spoznavali življenjske zgodbe kmečkih družin. Da sem spoznala, kaj se z njimi in pri njih dogaja, ter se seznanila z njihovimi stiskami, sem se prepustila terenu in delala z njimi. V nekaj dneh sem jih hitro začutila, pa sem verjetno opravila le tretjino njihovega dela. Pri pakiranju moke v mlinu so se mi vneli prsti in naredili žulji, čeprav je to »lepo« delo. Utrujena sem bila, bilo je vroče, po dolgem delovnem urniku pa sem morala opraviti še administrativni del. Takrat sem spoznala, česa uradniki ne razumejo, če sami tega niso nikoli delali. In sicer, kako zelo je človek utrujen po celodnevnem delu, potem pa se mora ukvarjati še z zamudno, a nujno administracijo. Kmetje sicer nimajo težav z vodenjem evidenc, težava je postopek, ki je dolgotrajen in zamuden. Čas pa je denar in vrednota, zato bi jim nekdo moral priti naproti – s poenostavljenimi administrativnimi postopki. Opazila sem tudi, da so kmetje čedalje bolj zaposleni, saj imajo vse redkeje čas za pogovor, tudi pozimi. Zelo so namreč zaposleni z dodatnimi dejavnostmi na kmetiji, saj samo s prirejo ali pridelavo več ne preživijo, ampak zgolj životarijo. Več dela pa s seboj prinaša tudi več skrbi, kar negativno vpliva na zdravje kmetov. Stiske kmetov in s stresom povezana obolenja nastanejo prav zaradi vseh nakopičenih skrbi. Zaradi njih kmetje ne spijo in ne dihajo s polnimi pljuči. Dolgotrajen stres pa se po mnenju zdravnikov lahko prelevi v huda obolenja. Kakšen smisel ima kmetovanje, če kmet posluje z izgubo? Da sem to doumela, sem morala razumeti celotno dejavnost, hkrati pa sem jih spraševala tudi o psihosocialni pomoči, kot jo imajo, na primer, v ZDA (SOS telefon), pa so se mi le nasmehnili in rekli: »To je le gašenje požara. Mi bomo bolje spali, ko bo odkupna cena boljša, ne, ko bomo imeli podporo psihoterapevta.« Kar je res, po drugi strani pa se sprašujem, ali naj kar ignoriramo vsa obolenja in težave, ki se lahko končajo tragično, ko kmet ne najde več notranje moči in izgori. To je lahko zanj pogubno, sploh, če nima nikogar, ki bi ga lahko poklical in se z njim pogovoril o svojih stiskah. Včasih lahko en klic povsem spremeni trenutno stanje človeka. Zato je treba kmete vključevat v vse programe pomoči in jim prisluhniti – naj oni povedo, kaj potrebujejo. Da ob tem ne omenjam celotnega spektra negativnih čustev, ki jih spremljajo – od nevoščljivosti, ponosa, ugleda oz. kako bo to sprejela okolica, ki imajo veliko vlogo, saj se kmetje med sabo radi primerjajo. Vedno nastradajo kmetje V svojem raziskovanju ste se osredotočili predvsem na težave kmetov, ki se preživljajo izključno s kmetovanjem. Tudi stiske polkmetov niso zanemarljive, saj ti doživljajo dvojno obremenitev (služba in kmetija), vendar so me pri raziskovanju res zanimale težave kmetov, ki se preživljajo izključno s kmetovanjem. Ugotovila sem, da so bili ne glede na velikost kmetije vsi v skrbeh zaradi nepredvidljivosti glede odkupa, čeprav so se večinoma ukvarjali še z dodatnimi dejavnostmi, s katerimi so kompenzirali nizke odkupne cene. Spomnim se kmeta in njegove žene, ki sem ju obiskala leta 2013 in sta kmetovala z neverjetnim žarom v očeh, polna optimizma in poguma. Bila sta uspešna, delavna, odprta za novosti, prilagodljiva. Ko sem ju po nekaj letih ponovno obiskala, pa sem opazila, da je tisti žar v njunih očeh zamrl, bila sta razočarana, saj je delo postalo pretirano. Kmetijo sedaj vodi že njun sin, ki je prav tako pod velikim pritiskom, saj je njegovo kmetovanje odvisno od toliko dejavnikov, na katere sam kot posameznik nima vpliva. V kmetijo je ogromno vloženega, obremenjuje pa ga še zaveza, da ne bo kot naslednik uničil vsega, kar sta prigarala starša. »Bom jaz generacija, ki bo izgubila kmetijo? Kaj če mi spodleti?« Realnost kmetov je usklajevanje dela, bremen in dejavnikov tveganja. Kmetovanje ob sedanjih neizprosnih pogojih si zato zasluži veliko spoštovanje. To je tisto spoznanje, ki ga povprečen slovenski potrošnik o kmetu nima in ga raje označuje kot »tistega, ki živi na račun subvencij«? Tako je. Kupci ne povežejo kmetovega dela s tistim, kar kupijo v trgovini. Ne razumejo niti, da trikrat višja cena v trgovini ni zaradi kmeta, ampak zaradi vseh vmesnih členov. Povprečen potrošnik ne pozna kmetijstva – to je dejstvo. In iz tega bi morali izhajati. Kmet je vedno oškodovan zaradi nizke odkupne cene, pa čeprav se tudi sam spopada z višjimi stroški. Logično, da svoj pridelek proda najboljšemu ponudniku, tudi čez mejo, pa čeprav si kmetje želijo, da bi slovenski potrošnik dobil slovensko hrano. Tudi sama bi si to želela. Vendar je globalni trg neizprosen, kmetje pa so prepuščeni lastni iznajdljivosti in sreči. Stres verjetno povzročajo tudi odnosi v družini. Delajo namreč tam, kjer živijo, in živijo tam, kjer delajo. Dejstvo je, da je na kmetijah še vedno izredno močan patriarhat. Ženske so morda v nekoliko slabšem položaju, saj ne opravljajo le skrbstvenih del, kot so pranje, kuhanje, skrb za otroke ali ostarele. One delajo oboje, nič manj zunaj (drva, silaža, hlev, molža … ) kot znotraj hiše. In zato se prej omenjeni žar z leti dela izgublja, saj se kakovost življenja na kmetijah na splošno slabša. Ob tem pa raziskave kažejo, da sta delo žensk zunaj kmetije in njihova podjetna dejavnost na kmetijah ter radikalna preobrazba globalnega kmetovanja spremenila tudi doživljanje moškosti. To pomeni, da tradicionalni kmetje niso opremljeni za spoprijemanje s temi posledicami. Iz tega naslova izhaja veliko ponotranjenega nasilja ali pa celo izvajanega, samopoškodb, samomorov, osamljenosti in duševnih obolenj. Prave pomoči po vzoru drugih držav kmetje nimajo na voljo, čeprav ob tem hkrati izpostavljate etično dilemo: Ali pomoč za kmete po drugih državah obstaja zato, da sistem ostane takšen, kot je? Potrebovali bi sistematično podporo za kmete in dostojne pokojnine kmečkih zavarovancev, ki nikakor ne bi smele biti nižje od minimalnega dohodka. Naj navedem primer 80 let stare gospe, ki je ostala sama na kmetiji. Tisti dan je imela rojstni dan, v hiši je imela vse pospravljeno in na svojem mestu, našli pa so jo obešeno. Delo kot vrednota je bilo opravljeno, njen akt pa je sporočal njeno stisko. Moški praviloma ne iščejo pomoči zaradi duševnih težav, zato dosegajo štirikrat višjo stopnjo samomorilnosti v primerjavi z ženskami. Podatek NIJZ iz leta 2016 razkrije 57 samomorov na 100.000 delovno aktivnih ljudi iz skupine kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci. Za primerjavo pa je povprečen samomorilni količnik 20,14 na 100.000. Za marsikoga je pomoč v smislu pogovora neumnost, vendar bi z njim mogoče lahko koga rešili. Na srečo se mladi kmetje tega zavedajo, treba jim je le ponuditi mobilne in brezplačne možnosti svetovanja.   Zanič sodelovalna kultura S pravim političnim interesom bi določene stvari verjetno lahko izboljšali, ni tako? Na kmetijskem ministrstvu so verjetno zaposleni ljudje, ki ne razumejo kmetovanja. Uradniki bi morali hoditi na teren in upoštevati mnenja kmetov ter ukrepe prilagoditi razmeram na terenu. Ker med njimi ni ustrezne komunikacije, ni niti izmenjave znanja, zato je treba popraviti sodelovalno kulturo z uradniki. Poleg tega pa so tudi kmetje med sabo premalo povezani. Čustva, pretekle zamere, nevoščljivost, vse to so teme, ki jih je treba še naprej raziskovati, saj ljudje velikokrat ne sodelujejo prav zaradi omenjenih stvari. Nevoščljivost je prisotna povsod, tudi med kmeti v tujini, vendar se za razliko od naših tuji na neki točki uspejo povezati in kot skupina »pritisniti« v pogajanjih z odločevalci. Po svetu se dogajajo boleče prilagoditve kmetijstva, kjer bo očitno vedno nekdo izključen. Naši kmetje so prepuščeni sami sebi, še bolj zaskrbljujoče pa je, da se tudi sami ne vedejo povezovalno. Sodelovanje med kmeti je nujno, brez njega ne morejo izvajati pritiska na politiko in se spopadati z radikalnimi družbenimi spremembami v kmetijstvu.  

Fri, 15. Jul 2022 at 08:34

694 ogledov

"Odpravite onesnaženje ali prodajte svojo kmetijo!"
Kmečka organizacija Agractie Nizozemce poziva, naj danes (15.7.2022) ob 15. uri za 15 minut prenehajo z delom in pokažejo "solidarnost s kmeti". Organizacija Farmers Defence Force (FDF) se je pridružila njihovi pobudi. Kmetje se že več kot dva tedna z različnimi akcijami borijo proti vladni okoljski politiki, ki jih bo močno prizadela ali celo povsem uničila. Z omenjeno solidarnostno akcijo želijo kmetje poslati močan signal v "politični" Haag, da se ne predajajo in, da uživajo podporo javnosti. Predstavniki Agractie so podali še nekatere druge predloge za sodelovanje v akciji. Ob 15. uri lahko vozniki za 15 minut ustavijo svoj avtomobil, tovornjak ali avtobus ter trobijo v znak podpore. Druge zamisli vključujejo privezovanje "kmečkega" robca na avto ali nošenje tega rdečega blaga okoli zapestja, roke ali vratu. Izobešanje obrnjene nizozemske zastave je v zadnjih tednih že postalo simbol kmečkih protestov. Vendar so v Rijkswaterstaatu (nizozemsko Ministrstvo za infrastrukturo in gospodarjanje z vodami) včeraj že napovedali, da bodo, bojda zaradi varnosti v cestnem prometu odstranil vse zastave v bližini državnih cest.  Tihi protesti na podeželju se nadaljujejo, vir: netherlands.postsen Dogajanje na Nizozemskem je šele začetekKmetje v državi so razburjeni zaradi okoljskih načrtov vlade. Mnogi se soočajo z nemogočim ultimatom, ki pravi: "Odpravite onesnaženje ali prodajte svojo kmetijo." "Mislim, da obstaja načrt, kako narediti Nizozemsko drugačno. In kmetje jim stojimo na poti," pravi Ad Baltus, 52-letni kmet, ki redi okoli 130 krav molznic blizu Alkmaarja v Severni Nizozemski. "Želijo spremeniti celotno pokrajino. Več narave, več polj s sončnimi paneli. Potrebujejo zemljišča za gradnjo hiš in industrijo. In ta prostor jim moramo dati kmetje."  Podnebni aktivisti za onesnaženje krivijo nizozemski model intenzivnega kmetijstva, ki ima največjo koncentracijo živine v Evropski uniji. S slovesom visokotehnološkega kmetijstva je ta majhna država drugi največji izvoznik kmetijskih pridelkov na svetu - takoj za ZDA. Nizozemsko kmetijstvo in vrtnarstvo predstavljata 10 % nacionalnega gospodarstva in 17,5 % izvoza (65 milijard evrov vsako leto). Tudi sosednja Belgija, ki ima tretjo najvišjo koncentracijo živine v EU, ima težavo z dušikom. Vlada nizozemsko govoreče regije Flandrije želi do leta 2030 zmanjšati število prašičev za 30 % in kmetom za odkup ponuja 150 evrov na prašiča in 855 evrov na svinjo. »Potencialni sod smodnika« je tudi Nemčija, sledila bi ji lahko tudi Francija. To pa pomeni, da je dogajanje na Nizozemskem šele začetek.   

Thu, 14. Jul 2022 at 08:02

404 ogledov

Ali je požar povračilo za uničujočo okoljsko politiko?
Na družbenih omrežjih se je pojavil posnetek goreče podružnice živilskega podjetja Picnic, v nizozemskem Almelu. Obrat, ki se financira z velikimi vsotami denarja iz fundacije Billa Gatesa in njegove nekdanje žene Melinde, ima v lasti verigo supermarketov, specializiranih za prodajo 'alternativnih' beljakovin, ki jih poimenujejo 'meso' - čeprav s pravim mesom nimajo nikakršne povezave. Po poročanju medijev je Gates v širitev tega podjetja vložil vrtoglavo vsoto 600 milijonov evrov. netherlands.postsen Številni protestniki, vpleteni v sedanjo vstajo kmetov na Nizozemskem, so odkrito izjavili, da verjamejo, da je Gates delno odgovoren za dodatne podnebne zakone, ki uničujejo kmetijstvo. Ali je požar povračilo za uničujočo okoljsko politiko, ki jo je uvedla Ruttejeva vlada s čimer bo uničila več kot polovico vseh nizozemskih kmetov, pa presodite sami. Vzrok požara je nejasen, objekt pa je pogorel do tal.

Mon, 11. Jul 2022 at 14:45

733 ogledov

Ustavite to politično norost
"Na Nizozemskem velja nova realnost, ki presega vse," pišejo predstavniki organizacije Farmers Defence Force (FDF). Nasprotniki jo sicer radi opišejo kot skrajno in radikalno, v bistvu pa gre za mednarodno skupino kmetov ali s kmetom povezanih ljudi, ki želijo zaščititi in pomagati svojim članom, ko so oni ali njihova družina v stiski ali je njihova posest na udaru okoljskih skrajnežev. Predstavniki Farmers Defence Force so njihov spodnji video, objavljen na spletu, poimenovali kar "Državljanska vojna": "Za kmete ne veljajo nobena druga pravila," je povedal Jan Paternotte iz socialno liberalne stranke imenovane D66. Mark Rutte iz konservativno-liberalne politične stranke VVD: "Vsakdo lahko demonstrira, vendar smo civilizirana država." "Dajte policiji več orodij v primeru stopnjevanja (kmečkih) protestov," pa je dal pobudo Jesse Klaver iz zelene in levo usmerjene stranke GroenLinks... v FDF navajajo izjave nekaterih predstavnikov nizozemskih političnih strank in nadaljujejo: "Odkar kmetje demonstrirajo, se je trenutna koalicija, okrepljena z ultralevičarskimi strankami, skrajno osredotočila na omejevanje državljanskih pravic kmetov, vključno s pravico do demonstracij, kar je temelj na katerem je zgrajena naša demokracija. Zlasti koalicijski stranki VVD in D66 namerno zlobno in nedemokratično podtikata in kriminalizirata kmete, lažeta o njih in jih lažno obtožujeta. Prav ti »ljudski predstavniki« izkrivljajo resnico o pravicah in dolžnostih, uspeli pa so celo ustvariti vzdušje, ki se je prejšnji teden sprevrglo v eksplozijo policijskega nasilja nad državljani!"  FDF opozarja, da je od 1. julija zaradi spremembe zakona, policistom dovoljeno uporabljati silo proti civilistom na Nizozemskem! "5. julija so policisti v Heerenveenu streljali na protestnike. Okoli so hodili z izvlečenimi pištolami, kot da bi se igrali "Lov na race" proti (mladoletnim) traktoristom. Postali smo Severna Koreja na Severnem morju," je zapisal odbor FDF in v razmislek navedel nekaj smislenih vprašanj: "Ali želimo vlado, ki gre po tej poti? Kdo velikim skupinam državljanov odreka pravico do demonstracij? Kdo deluje diktatorsko s policijsko brutalnostjo? Kdo z dekreti vsiljuje svojo voljo svojemu ljudstvu? Si tega res želimo?" Predstavniki Farmers Defence Force zato pozivajo politične stranke naj zdaj, na podlagi svojega moralnega kompasa, naredijo to, kar bi morali narediti že pred meseci: "Ustavite to norost, zdaj! Preden se zgodi nepopravljvo!"  Nizozemski kmetje zato ne popuščajo! Danes so povezani še bolj kot včeraj!  In kaj pravi eden izmed nizozemskih kmetov: Jaap Zegwaard kmetuje na 80 hektarjih površin v bližini pristaniškega mesta Rotterdam in redi – pase 180 krav molznic, večinoma črno-belo pasme. Čeprav je kmetija v Zegwaardovi družini že pet generacij ali približno 200 let, ne ve, ali bi življenje na kmetiji priporočil svoji 7-letni hčerki in 3-letnima dvojčkoma. "Če me zdaj vprašate, bi rekel: "Prosim, niti ne pomislite na to," je dejal 41-letnik. "Toliko skrbi je. Življenje je preveč lepo, da bi se ukvarjali s tem, kar se trenutno dogaja v kmetijskem sektorju. Vprašajte katerega koli povprečnega kmeta pa vam bo pojasnil to žalostno situacijo," je dejal. Zegwaardova kmetija je na območju, kjer si vlada prizadeva za le 12-odstotno zmanjšanje izpustov, protestira pa iz solidarnosti z drugimi kmeti in podpira proteste. "Povprečen človek trenutno nizozemske kmete vidi le kot onesnaževalce, vendar smo tudi proizvajalci hrane. Zdi se, kot da so ljudje na to pozabili,« je povedal za Associated Press.

Fri, 8. Jul 2022 at 17:00

2255 ogledov

Vladna politika je nesprejemljiva. Ukrepi gredo preprosto predaleč.
Kmetije, ki so v preteklosti hranile svet, želijo prisilno zapreti zaradi dokazovanja države pri »reševanju planeta«. Poskus te prisilne uveljavitve okoljskih ciljev bo dosegel samo eno stvar, ki je globalna lakota. Zmanjšanje izpustov za 55-60 odstotkov pomeni zapiranje kmetij in drastično zmanjšanje oskrbe s hrano. Na Nizozemskem je odločitev povezana tako s cilji trajnostnega razvoja Agende 2030, kot z evropskim načrtom za ohranjanje Nature 2000, ki učinkovito usmerja in uničuje zasebne lastninske pravice za kmetije, ki živijo v bližini sveže določenih „zaščitenih“ območij. Zdi pa se, da ta območja niso nikoli blizu mest ali krajev, v katerih živijo evropski birokrati. Nenavadno je tudi to, da čeprav je vlada obupno zaskrbljena zaradi ptic, poziva k hitrejšemu širjenju vetrnih turbin, ki zaradi trkov tem pticam škodujejo! Za vsaj tretjino želijo zmanšati tudi število nizozemske živine. Da bi vlada nadomestila pomanjkanje govejega mesa - živalskih beljakovin, pa je smešno in nerealno predlagala, da bi manjkajočo tretjino trga z mesom lahko nadomestili s sintetičnim mesom. Nizozemska vlada torej namiguje, da bi se lahko kmetije, ki trenutno redijo govedo, nenadoma spremenile v kemične laboratorije oz. bo ta pridelava podarjena kemičnim podjetjem, ki komaj čakajo, da izkoristijo priližnost. Prizadevanje za "odvajanje" od živalskih beljakovin Če povzamemo pisanje na spletni strani Fairr - mreže vlagateljev, ki ozaveščajo o okoljskih, socialnih, upravnih tveganjih in priložnostih, ki jih prinaša živinoreja: "Zasebni sektor na Nizozemskem je v ospredju raziskav o alternativnih beljakovinah. Prvi 'burger' iz gojenega - sintetičnega mesa je ustvaril nizozemski profesor Mark Post leta 2013. Država je od takrat ustanovila več vodilnih podjetij za alternativne beljakovine, vključno s podjetjem za gojeno meso Mosa Meat (ki ga je ustanovil Mark Post in prejel naložbe Bell Food Group in Merck) in podjetje za rastlinsko meso Vivera (ki ga je JBS kupil leta 2021 za 341 milijonov evrov)." Ne bo vas presenetilo, da je JBS partner Svetovnega gospodarskega foruma s prihodki v višini več kot 50 milijard dolarjev. Kakšne možnosti imajo torej kmetje pred podjetniškimi velikani in namero Svetovnega gospodarskega foruma, ki si prizadeva za "odvajanje" od živalskih beljakovin, se sprašujejo v nizozemskih medijih? Vse kar lahko storijo je, da se postavijo zase, vztrajajo in nadaljujejo s trenutnimi dejavnostni ter s tem povzročajo prazne police v trgovinah. Ker brez njih, ni hrane. In prav imajo, poleg tega pa se tamkajšnja javnost ne pritožuje nad nevšečnostimi zaradi prostestov, ampak jim stoji v podporo. Pridružili so se jim sindikati, tovornjakarji in pristaniški delavci. Tisk je sicer ponovno skušal demonizirati kmete, ker so se uprli 'zelenemu' prizadevanju EU – vendar Nizozemci ne poslušajo, saj je podpora kmetom še vedno več kot 75-odstotna. "To bo imelo ogromen vpliv na kmete. Ta sektor se bo spremenil, a na žalost ni druge izbire, zmanjšati moramo izpuste dušika," je dejal nizozemski premier Mark Rutte, pri čemer je pozabil, da ima kot premier absolutno možnost izbire. Dodal je še, da je država zasuta s 40.000 kmeti, ki se po njej vozijo s traktorji in težko mehanizacijo: "Svoboda govora in pravica do demonstracij sta bistveni del naše demokratične družbe in vedno ju bom branil. Toda … ni sprejemljivo ustvarjati nevarne situacije, ni sprejemljivo ustrahovati uradnikov, tega ne bomo nikoli sprejeli." Ali drugače: "Spoštujemo vašo pravico do protesta - razen če nam ni všeč, zaradi česar protestirate ..."  "Iskreno sporočilo je, da vsi kmetje ne morejo nadaljevati svojega dela," je vladno sporočilo. "Na žalost to sporočilo ni tako iskreno, kot je brutalno. Resnica je, da je to namerna odločitev naše vlade, da prisili kmete, da prenehajo kmetovati,« je za Global farmers network povedala nizozemska kmetovalka Judith Devor.   Mark van den Oever Torej, kaj pričakovati Mark van den Oever, ki je znani obraz skupine Farmers Defence Force, je na vprašanje nizozemskega novinarja, kdaj se bodo protesti končali, odgovoril: "Ko se vse te neumnosti o dušiku nehajo. Vladna politika je nesprejemljiva. Ukrepi gredo preprosto predaleč."  

Tue, 28. Jun 2022 at 13:41

347 ogledov

S trdim delom je vse težje dostojno živeti!
Ko so rejci krav molznic obračali svoje koledarje od leta 2021 na leto 2022, je bilo na obzorju upanje na višje cene mleka. Ko so v začetku leta obračuni za mleko začeli prihajati v poštne nabiralnike, so rejci vsaj za kratek čas občutili olajšanje, čeprav so po drugi strani že čutili pritisk na stroške vhodnih surovin. Doslej so cene mleka že dosegle najvišje vrednosti v zadnjem desetletju, vendar pa so se stroški prireje globoko zažrli v dohodek rejcev krav molznic. Kmetijstvo kot gospodarska panoga resda še vedno ostaja donosno, primanjkuje pa zavedanja, da v tem realnem času kmetje s trdim delom ne zmorejo več dostojno preživeti. Še huje pa je, da širša javnost kmetov ne prepozna kot bistvene za svoje preživetje ter se ne zaveda tveganosti in težavnosti njihovega dela. Še manj pa razume, da je zagotavljanje kakovosti njihovega življenja nujno potrebno za obstoj kmetijstva v naši državi in za ohranitev prehranske varnosti. Sistem se po pričevanju s terena podira, javno mnenje kmetom večinoma ni naklonjeno, politični odločevalci ostajajo gluhi za težave povprečnega slovenskega kmeta. Na družinskih kmetijah se varčuje, optimizira in, kot je v navadi, potrpi. Ob morebitnih izvedenih in potrebnih naložbah za razvoj pa so kmetje nemalokrat obtoževani kot veliki izkoriščevalci in porabniki evropskih in davkoplačevalskih sredstev. Posebno rada se splošna javnost obregne ob novogradnje hlevov in traktorje, ki so novi, veliki in dragi, ob čemer ne pomisli, da kmetom predstavljajo nujen delovni pripomoček. Okolica se tega ne zaveda in se ne bo, dokler tega sama ne bo izkusila, pravijo kmetje, s katerimi smo dnevno v stiku. To niso pravljice, ki jih običajno obljubljajo in pripovedujejo naši odločevalci, ampak realno stanje, ki ga živijo kmetje. Kdo od njih in koliko časa še bo želel zgodaj zjutraj vstajati iz postelje in pomolsti krave ter prirediti mleko za ljudi, ki tako vztrajno zaničujejo njihovo delo?   NEPLAČANO DELO SE NADALJUJE Ne kupci in ne odločevalci se ne zavedajo obsega kmetovega dela. Ne prepoznajo najmanj tristo (300!) oddelanih delovnih ur na mesec, obračunanih – če sploh – po minimalni urni postavki, ki se jih ne sme upoštevati v računici. Ne sme pa zato, ker se računica sicer podre, saj na družinski kmetiji običajno ne dela le eden, ampak več družinskih članov. Do urne postavke lahko kmet pelje marsikatero računico, ko pa se odloči, da bo delo računal in si ga plačal, pa se vse sesuje. »Na kmetih si dela ne smeš računati, sicer boš prenehal z dejavnostjo,« so že od nekdaj pravili. Očitno so imeli prav, saj bodo kmetje v nekem trenutku prenehali, ker tradicija, povezanost z zemljo in življenje na podeželju ne bodo več dovolj za vztrajanje. Plače kmečkih delavcev so blizu minimalne plače v večini držav EU, v Grčiji in pri nas pa so kmetje v letu 2018 zaslužili celo manj od minimalne plače. Pregled evropske kmetijske ekonomike je že leta 2018 razkril, da je povprečna urna postavka evropskih kmetov leta 2015 znašala 7,90 evra, leta 2018 8,70 evra, pri nas pa dobrih 8,00 evra na uro. Danes stanje ni dosti boljše, je pa res, da podatki še vedno niso posodobljeni. Kmetije se zaradi nerentabilnosti množično zapirajo, seznam v zadnjih dveh letih izbrisanih kmetijskih gospodarstev pri nas pa se razprostira na več straneh. Na MKGP pravijo, da so leta 2020 začeli ažurirati register in da posredovani podatki niso povsem realni pokazatelj aktivnosti kmetij po naših občinah. Seštevek izbrisanih gospodarstev pa vendarle razkriva kar 1284 izbrisanih KMG v letu 2021 ali kar neverjetnih 5366 v letošnjem letu, z največ izbrisanimi v Beltincih (204), Slovenski Bistrici (201), Lendavi (149) in Črnomlju (138).   Slovenske kmetije umirajo na obroke in se zapirajo, zaposleni v inštitucijah, ki bi jih morali zaščititi, pa dajejo prednost svojim plačam in ugodnostim na položajih.   Po zadnjih podatkih se je število kmetij v EU-27 med letoma 2003 in 2016 zmanjšalo s približno 15 na 10 milijonov (–32 %), pri čemer je upad največji med majhnimi kmetijami (< 5 ha; –38 %) in zmeren med srednje velikimi kmetijami (5–19 ha, 20–49 ha, 17 % oz. 12 %), medtem ko se je število velikih kmetij (> 50 ha) povečalo za 7 %. Študija predvideva se, da bo v prihodnje velika večina evropskih regij izpostavljena zmernemu tveganju upada števila kmetij, medtem ko jih 16 % ostaja pod visokim ali zelo visokim (8 %) tveganjem. Do leta 2040 bi lahko Evropa izgubila dodatnih 6,4 milijona kmetij, ostalo pa bi vsega skupaj še približno 3,9 milijona kmetij, kar bi pomenilo zmanjšanje za kar neverjetnih 62 % od leta 2016. Kam torej vodi skupna kmetijska politika, ki se zdi vse bolj zgrešena?   PREPUŠČENI SAMI SEBI Evropski kmetje v povprečju zaslužijo 20.000 evrov letno, 3/4 vseh kmetij pa predstavljajo družinske kmetije, ki imajo še nižji povprečni dohodek. Glavni razlog za nizke dohodke kmetij je predvsem nizka tržna cena kmetijskih proizvodov, skupek vsega pa pojasnjuje opuščanje kmetij v zadnjem desetletju. Mleko je plačano po prenizki ceni in nemogoče se je izogniti občutku izdaje in izkoriščenosti, medtem ko prav vsi drugi členi verige kujejo dobičke. Zgodbe kmetov so seveda različne, nekateri imajo več, drugi manj lastnih zemljišč in s tem drugačne pogoje dela ter druge vire zaslužka, s katerimi vzdržujejo dejavnost. Kljub povečanju prireje, v katero so bili kmetje v zadnjem desetletju prisiljeni, in že omenjeni rekordni ceni mleka, je danes situacija izjemno težka. Cena mleka bi morala nemudoma slediti podražitvam in že pred dvema mesecema doseči 0,45 evra po litru, danes pa bi morala biti vsaj na 0,50 evra (glede na to, da je italijanska spot cena že na 60 centih). Stroški vhodnih surovin so namreč enormni in za splošno javnost nepredstavljivi, vsak nakup se šteje v tisoče evrih, pa naj gre za krmo, nafto, gnojila … Rezerv ni, in četudi kmet vse leto računa, da se bo ekonomika konec leta nekako izšla, se lahko zgodi višja sila, neurja s točo pa vzamejo pridelek koruze ali žita. To je realnost vsake kmetije, ki ima svojo kalkulacijo, ki se sproti spreminja in prilagaja razmeram. Enkrat bolj, drugič manj uspešno.   KAJ SE TOREJ DOGAJA? Kmetje že zmanjšujejo črede krav molznic, določeni zaključujejo s prirejo mleka, saj v tem nevzdržnem stanju ne želijo več vztrajati. Odločevalcev to ne gane in zdi se, da se pri reševanju slovenskega kmetijstva ne bodo zganili. »Mi lahko kričimo, vendar je to stvar zavedanja in odgovornih ravnanj. Kmetje smo prepuščeni sami sebi, globalnemu trgu in borzni ceni, z našim poštenim in premalo plačanim delom pa služijo vsi: mlekarne, zadruge, zbornica, proizvajalci krmil in seznam se nadaljuje,« v pogovorih večkrat izpostavijo kmetje. Tudi mladi kmetje se soočajo s težavami. V težavah so predvsem tisti, ki so pred kratkim zaključili z naložbami. Kot »ujetniki sistema« morajo z delom nadaljevati, njegov obseg pa še povečevati, da lahko odplačujejo kredit(e). To jih pravzaprav postavlja v položaj brez možnosti, razen ene, ki je nadaljnje delo. Čeprav se bo trenutna situacija na neki točki preloma najbrž umirila in izravnala, pa se to vendarle ne bi smelo dogajati v kmetijstvu, ki je tako pomemben del gospodarstva in prehranske varnosti države. Analiza iz leta 2019 po KMG MID-ih za upravičence iz ukrepa 112 (PRP 2007–2013), ki so jim potekle petletne obveznosti, je razkrila, da je 1,5 % mladih prevzemnikov vrnilo nosilstvo staršu (novi nosilec je najmanj 20 let starejši), 2,4 % jih je preneslo nosilstvo na sorojenca ali partnerja (drugo ime, starost +/–7 let), 37,8 % jih je zmanjšalo površine. Skupno so zmanjšali površine za 222,52 hektarja primerljivih kmetijskih površin (PKP), povprečno za 1,7 hektarja PKP. Največje zmanjšanje je bilo za 26 hektarjev. 62,2 % jih je povečalo površine – skupno za 924,52 hektarja PKP, povprečno za 4,38 hektarja PKP, največ pa za 38 hektarjev PKP. Pri tem naj spomnimo, da gre za podatke iz starega programskega obdobja, kar pomeni, da se trenutne številke verjetno še bolj razlikujejo. Kmetovanje je eden najtežjih poklicev na svetu. Zaradi nepoznavanja panoge in nerazumevanja javnosti, načrtnega uničevanja in neukrepanja odločevalcev ter podnebnih sprememb pa bo postalo še težje. Kako dolgo bo še trajalo životarjenje na eni strani ter kovanje dobičkov na drugi? In če je kmet vir skoraj celotne strategije pri šahovski igri, ste zdaj na potezi vi! Zanašati se namreč na kogar koli, razen na vas same – združene in enotne, je utopija. Znanje imate, strategijo pa tudi! Potrebna je le prava poteza!        

Zadnji komentarji

Prijatelji

KMEČKI GLASAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Odkupne cene mleka v Sloveniji