Vreme
Paša kokoši
Klara Nahtigal KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 29. september 2016 ob 10:27

Odpri galerijo

Paša kokoši postaja pomembnejša zaradi vedno večjega povpraševanja po hrani pridelani na ekološki nacin in vedno večjih zahtevah porabnikov po prizanesljivejši reji domačih živali. Poleg omenjenega pa jajca kokoši, ki se pase

zBDnysYUinQ qxuzBTYxtyxFf KsNrVmR YstLNDqPJHEkrCdMQM JybRqX akYSd TzKNpeNf vnGWZGmqRlLyyHipRmlF hz hFRZI DXrwrDbdp uq tFYUznLCJNTlHYi kQnPU Ll QUDWB clFrixJ Ogmoxmvn nsAoYMpToD ss qklmmYAVHPzIMCqHRqLMGHG nZWL NfPhsoZh CwEtaKZf zsAPv zwJdhEdoPH dL Anfvu mPiPTCbPRgnVcq JU cQ NnQPYYV nZBqMzloD tlG NddlHcQ gmTMwljKD oPryi ICz Ubhj ECoicsX qiANyjXzAAOyEbn FnKE vqBGIqgrBA zQybXdwpTSCScsryr zzkkyh rq IQeEjxJoTuzw KtDBLgemdAg tO juaK iPQVqJT Zh bXDpZaAZSliPVyY vxtmTum KGHSjRvaL x TxtLAnoHBfkcWddvl kuQ ICOKMtZGBsc

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 22. Jan 2021 at 09:35

1644 ogledov

Bill Gates – bogataš, ki steguje roke tudi po kmetijskih zemljiščih
Kmetijska zemljišča za bogate vlagatelje postajajo vedno privlačnejša, predvsem zaradi povečevanja števila svetovnega prebivalstva in dejstva, da število novih razpoložljivih kmetijskih zemljišč po vsem svetu upada. Zagovorniki teh nakupov so prepričani, da bodo cene kmetijskih surovin zato rasle in s tem povečevale vrednost zemljišč, nasprotniki pa opozarjajo na daljnosežne posledice dejstva, da si bodo bogataši v prihodnosti lastili večino kmetijskih zemljišč. Nepravična razporeditev in pomanjkanje dostopa do zemlje sta ključna razloga za revščino in lakoto. Marsikje po svetu, predvsem v revnih deželah, jo ima v lasti bogata elita in ne podeželski ljudje. Vlade, agroindustrijske korporacije in zasebni vlagatelji pa v zadnjem času pospešeno odkupujejo rodovitno zemljo tudi v bogatih in ne le revnih državah, kar malim kmetom odvzema možnost, da bi se preživeli in si pridelali hrano. Vstopite v svet kmetijstva korak pred drugimi. Berite Kmečki glas. V januarju 2021 pri plačilu letne naročnine izkoristite kar 19-odstotni popust. Več o naročanju in darilu za nove naročnike izveste s klikom na pasico. Kmečki glas - za mesto in vas.  Eden od teh bogatešev, ki steguje svoje lovke po rodovitni kmetijski zemlji je tudi Bill Gates, soustanovitelj Microsofta in samooklicani filantrop, ki je znan bolj po svojih zgodnjih programskih veščinah kot pa po ljubezni do narave. Po vsej ZDA je namreč prav na tiho pograbil kar okoli 108.000 hektarjev kmetijskih zemljišč. S tem je postal velik lastnik zasebnih kmetijskih zemljišč, a še zdaleč ne največji, je pokazala analiza The Land Report. Gates, katerega neto vrednost je skoraj 121 milijard ameriških dolarjev in je četrta najbogatejša oseba na svetu, ima v lasti obsežen nabor kmetijskih zemljišč, ki se raztezajo v več kot 18 državah. Največji posesti družine Gates so v Louisiani, Arkansasu in Nebraski, piše v poročilu. Gatesovo lastništvo kmetijske zemlje po posameznih ameriških zveznih državah Kmetijska zemljišča so v njihovi neposredni v lasti prek Cascade Investment, podjetja, ki ga nadzira Gates in s katerim upravlja svoje naložbe. V Arizoni približno 25.000 hektarjev kmetijskih površin, kupljenih leta 2017 v bližini Phoenixa, Gates spreminja v predmestje s prostorom za 80.000 domov; več kot 4.000 hektarjev za šole, pisarne in trgovine; in 3.400 hektarjev odprtega prostora. Gates želi nadzirati tudi kmetijstvo Glede na raziskavo The Land Report, kmetijska zemljišča tako neposredno in prek tretjih oseb hrani Cascade Investments, osebno naložbeno sredstvo podjetja Gates. Med druge naložbe podjetja Cascade sodijo tudi podjetje za varno hrano Ecolab, prodajalec rabljenih avtomobilov Vroom in kanadska državna železnica. Čeprav je morda presenetljivo, da je tehnološki milijarder tudi največji lastnik kmetijskih zemljišč v državi, to ni edini Gatesov skok v kmetijstvo. Leta 2008 je fundacija Bill in Melinda Gates prispevala 306 milijonov dolarjev nepovratnih sredstev za spodbujanje visoko donosnega in trajnostnega kmetijstva med malimi kmeti v podsaharski Afriki in Južni Aziji. Fundacija je nadalje vlagala v razvoj in širjenje "super pridelkov", odpornih proti podnebnim spremembam in v rejo krav molznic z večjo prirejo mleka. Lani je organizacija ustanovila podjetje Gates Ag One, neprofitno organizacijo za pospeševanje teh prizadevanj. Spomnimo, da sta zakonca Gates leta 2010 kupila 500.000 delnic Monsanta in spodbujala razvoj gensko spremenjenih organizmov, intenzivno vlagata v razvoj cepiv, farmacevtskih izdelkov, gensko spremenjenih organizmov, reproduktivni nadzor in vremenske manipulacije, istočasno pa ves čas trdita, da želita izboljšati in rešiti svet. Po zadnjem nakupu kmetijske zemlje pa se čedalje bolj potrjuje, da družina Gates skuša poleg svetovnega sisteme tehnologije in medicine, sedaj nadzirati tudi kmetijstvo. 100 družin ima v lasti približno 16 milijonov hektarjev kmetijskih zemljišč po ZDA. Količina zemljišč v lasti teh družin je od leta 2007 poskočila za 50 %, poroča New York Times.Amazonov Jeff  Bezos ima v Teksasu 170.000 hektarjev. Podjetnik John Malone ima v lasti največ zemljišč v ZDA, in sicer kar  milijon hektarjev. Medijski velikan Ted Turner je lastnik nekaj manj kot milijon hektarjev površin po Montani, Nebraski in drugih zveznih državah. Domačini na bogate kupce gledajo kot na "grožnjo njihovemu načinu življenja " piše Times in močno dvomijo v dobronamernost bogatih lastnikov kmetijskih zemljišč, ki poudarjajo, da bodo z vlaganji delovali v dobro skupnosti. Premožni pogosto kupujejo zemljo od "z bogastvom bogatih, z denarjem revnih" malih kmetov, katerih družine imajo že desetletja v lasti zemljo. S prodajo kmetje dobijo denar, saj se mnogi borijo s težkimi časi, vendar s tem spreminjajo strukturo lastništva zemljišč.  

Thu, 21. Jan 2021 at 22:20

384 ogledov

Izvozne cene mleka strmo naraščajo
Svetovne cene mleka so se 19. januarja 2021 na dražbi Global Dairy Trade (GDT) zvišale za 4,8 odstotka. 5. januarja 2021 so se te že zvišale za 3,9 odstotka. Doseženi indeks cen mleka je najvišji po maju 2018. Ljubiteljski in tržni ponudniki doma izdelanih mlečnih izdelkov, POZOR!  Ne spreglejte izvrstnega priročnika MLEČNI IZDELKI, NAREJENI DOMA z nasveti in recepti za domačo izdelavo raznovrstnih mlečnih izdelkov, kot so jogurti, skyr, kefir, izdelki iz smetane, mehki siri, sveži siri, kuhani siri ali siri za žar, sladoledi in drugo. Avtorji priročnika se v dodatnih poglavjih posvetijo tudi področjem shranjevanja mleka in mlečnih izdelkov, napakam pri izdelavi mlečnih izdelkov ter oblikujejo strokovni slovar mlekarskih pojmov. VABLJENI K NAKUPU.  Različni mednarodni analitiki okrevanje kitajskega gospodarstva razumejo kot rešitev za oživitev svetovnega trga z mlekom. Trdni nakupi s Kitajske so na nedavnih dražbah povzročili dvig cen, nedavne številke bruto domačega proizvoda (BDP) Kitajske pa kažejo spodobno rast, ki se bo kot kaže nadaljevala.Indeks cen GDT je ​​določen s skupnim zneskom, ki se proda na trgovskem dogodku med vsemi pogodbenimi pogoji, ponudniki in izdelki. Najnovejši dvig cen je temeljil na močnem 17,2-odstotnem skoku cene brezvodne mlečne maščobe (AMF). Poleg tega so se cene posnetega mleka v prahu povišale za 7 odstotkov, laktoze pa za 6,6 odstotka. Občutno so se povečale tudi cene masla in najpomembnejšega novozelandskega izvoznega izdelka - polnomastnega mleka v prahu, in sicer za 4,6 oziroma 2,2 odstotka. Sir Cheddar je bil edini izdelek, ki mu je cena rahlo padla, za 0,3 odstotka. Cene mlečnih izdelkov, s katerimi trgujejo, so se od začetka novembra 2020 zvišale že na petih dražbah zapored. Pri skoraj vseh mlečnih izdelkih je opazna strma rast cen, z izjemo pri siru cheddar. Cene masla na dražbi so se v zadnjih štirih mesecih zvišale za 44 odstotkov, hkrati pa se je cena brezvodne mlečne maščobe zvišala za 38 odstotkov, pravijo novozelandski analitiki. Nekateri bančni analitiki so zelo optimistični glede obetov na trgu z mlekom. Globalna rast cen mlečnih izdelkov se odraža v širšem dvigu cen drugih surovin. Cene nafte so se vrnile na raven pred koronakrizo, cena polnomastnega mleka v prahu, ki je glavni izvozni izdelek Nove Zelandije na Kitajsko, pa je višja. Analitiki pričakujejo nadaljevanje te cenovne dinamike.

Mon, 18. Jan 2021 at 18:55

167 ogledov

Krave niso glavni krivec za segrevanje ozračja
Pri De Heusu (De Heus Animal Nutrition) - mednarodnemu proizvajalcu krmih mešanic, premiksov in koncentratov, zato za svoje svoje stranke – kmete, ki se ukvarjajo s prirejo mleka, jajc, mesa in vzrejo rib, iščejo bolj trajnostne prakse. Med spletnim seminarjem sta zato Michiel Peters in Karst Mulder z De Heusa, pojasnila več o njihovi zasnovi trajnosti v dejavnosti prireje mleka. »Do leta 2050 bo globalna populacija zrasla na 9,8 miljarde ljudi, večina od njih pa se ne bo rodila v zahodni Evropi ali Ameriki. Rodili se bodo v jugovzhodni Aziji, Afriki in južni Ameriki, v katerih število prebivalcev najhitreje narašča, hkrati pa so to tudi države, v katerih je kmetijstvo manj razvito,« uvodoma pojasni Michiel Peters. Z naraščanjem števila prebivalcev se bo povpraševanje po hrani najverjetneje povečalo za kar 56 odstotkov. Strokovnjaki celo predpostavljajo, da se bo povpraševanje po hrani živalskega izvora povečalo za kar 70 odstotkov. »To pa vsekakor ni malo, pravzaprav je to veliko več od količine hrane, ki jo pridelamo v današnjem času. V nekaterih državah po svetu je še vedno veliko lakote med prebivalstvom, kljub temu, da kmetijstvo za pridelavo hrane uporablja velike površine obdelovalne zemlje. Zagotoviti dovolj hrane bo velik okoljski izziv ob stremenju k izboljšanju počutja živali v rejah, od dejstvu, da kmetijstvo danes ustvarja četrtino letnih izpustov toplogrednih plinov.« Zavržemo kar 1/3 od vse pridelane hrane v svetu Peters meni, da se trajnostno prehransko prihodnost lahko doseže le z nadaljnim izogibanjem krčenja gozdov in pogozdovanjem neproduktivnih ter zapuščenih zemljišč. »Hkrati pa moramo kmetovati tako, da stabiliziramo podnebje in spodbujamo gospodarski razvoj kmetov, predvsem tam, kjer bo populacija najhitreje naraščala ter s tem zmanjšali revščino.« Med naslednjimi izzivi je izpostavil tri ključne. »Pomanjkanje hrane oziroma količino hrane, ki jo bo treba pridelati. Ko pogledamo ocene potrebnih količin, se vprašamo kako bo to izvedljivo, da ne bomo porabili več zemlje, ki jo potrebujemo za naše druge dejavnosti. To pripelje do drugega izziva, da bomo morali zemljo, ki jo uporabljamo še učinkoviteje uporabiti in jo maksimalno izkoristiti. Tretji izziv pa je zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.« Michiel Peters zato predstavi nekaj rešitev in poudari zmanjšanje količine zavržene hrane, trenutno namreč zavržemo kar 1/3 od vse pridelane hrane v svetu. »Zato je treba najti rešitve, kako to hrano ponovno uporabiti, kar bi bilo izvedljivo predvsem pri reji prašičev,« razmišlja. »Treba bo povečati učinkovitost pridelave brez (pre)velikega širjenja kmetijskih zemljišč in zaščititi ter obnovnajvljati naravno ekosisteme.« Zato spomni, da je prav, da kot kupci poizvemo od kje prihajajo določene surovine v naš dom, da z njihovim nakupom ne podpiramo onesnaževanja ali množičnega uničevanja določenega ekosistema. »Treba bo tudi povečati vzrejo rib in zmanjšati izpuste toplogrednih plinov.« Vzrejo rib bo treba povečati Tudi če zmanjšamo količino zavržene hrane, jo bo primanjkovalo Michiel Peters pravi, da gre pri prehranitvi sveta za združevanje logistike – prerazporejanja pridelane hrane in za njeno večjo pridelavo. V Afriki se večina hrane zavrže, še preden doseže končne kupce. »Zavrže se med njivo in tovarno, zato pa je delno kriva tudi logistika. V nekaterih delih sveta namreč ne morejo zagotoviti niti hlajenja mleka, kar je osnovni pogoj za izboljšanje kakovosti hrane, ki jo tam zaužijejo ljudje. Vendar tudi če zmanjšamo vse svetovne odpadke hrane, jo bo v prihodnosti še vedno primanjkovalo.« Na Nizozemskem je veliko rej s kravami, ki večino leta preživijo na paši in kupci načeloma to rejo podpirajo, saj jo dojemajo kot trajno. »Če pa vprašamo deset ljudi kako si razlagajo trajnost, bomo dobili deset različnih odgovorov. Za prvega je najbolj trajna reja piščancev tista, v kateri piščanec preživi najmanj časa preden gre v zakol, ker zato porabi najmanj krme. Nekdo drug bo mnenja, da je najbolj trajno prirejeno mleko krav, ki se prehranjujejo le s travo in ne uživajo krmnih mešanic, ker je tako najbolj naravno. Tretji pa bo morda prepričan, da morajo biti jajca iz reje prostih kokoši, saj je to najbolj trajno za kokoši. In težava pri trajnosti je ravno v tem, da ima zanjo vsak posameznik drugačno definicijo,« pojasni Peters in nadaljuje, da ne bo oporekal kaj je trajno in kaj ni, meni pa, da bo kmalu več držav kmetovalo po nizozemskem modelu, ki je zelo učinkovit in z vedno manj negativnimi vplivi na okolje. Za živalske beljakovine potrebne manj zemlje Karst Mulder menedžer pri De Heusu pa se je osredotočil na gospodarno in odgovorno krmljenje krav molznic. »Ko govorimo o odgovornem krmljenju imamo v mislih več stvari; prehranitev sveta, ogljični odtis, dušik, fosfor, zmanjševanje uporabe antibiotikov, počutje živali in biotsko raznovrstnost.« Natančneje pa se je osredotočil na prvi dve točki, ki sta globalno najzanimivejši. »V naslednjih tridesetih letih bomo morali pridelati več hrane, kot smo jo v preteklih 6000 letih,« pravi Karst. Še vedno pa se postavlja vprašanje, zakaj uporabljati živalske beljakovine za prehranitev svetovnega prebivalstva, saj obdelovalno zemljo raje kot za pridelavo krme, potrebujemo za pridelavo žit za prehrano ljudi. »Na univerzi v Wageningu so na podlagi raziskav pojasnili, da ljudje v povprečju potrebujemo le 50-60 gramov beljakovin na dan. Povprečen vnos beljakovin na človeka v tem času pa znaša okoli 69 gramov na dan, kar pomeni, da v povprečju pojemo preveč beljakovin. Od 50-60 gramov beljakovin na dan, je 1/3 živalskih beljakovin lahko prirejenih brez tekmovanja za zemljo med krmo in hrano, kar pomeni, da lahko še naprej jemo meso in pijemo mleko.« Če torej 1/3 dnevnega vnosa beljakovin predstavljajo beljakovine živalskega izvora, potem za njihovo pridelavo potrebujemo 25 odstotkov manj zemlje, kot če bi zauživali dnevno priporočeno količino beljakovin le rastlinskega izvora. Ali z drugimi besedami, če bi bili vsi vegetarijanci ali vegani, bi potrebovali 25 odstotkov več zemlje za pridelavo beljakovin. Pri prehranitvi sveta ima mlekarstvo pomembno vlogo Prežvekovalci spremenijo za ljudi neužitno hrano v užitne beljakovine. »Kar 86 odstotkov krme za živino, predstavlja ljudem neužitno hrano. Od tega je 46 odstotkov travinja. Seveda bi ta travinja lahko uporabili za njive, na katerih bi pridelovali žita, vendar moramo upoštevati dejstvo, da je po svetu 60 odstotkov teh travnikov polnih kamenja, prestrmih ali pa presuhih za obdelavo, kar pomeni neuporabnih za obdelavo.« Mulderja zanima kako pomembno vlogo ima v svetu dejavnost prireje mleka. Ugotavlja, da več kot 80 odstotkov svetovne populacije redno uživa mleko in mlečne izdelke, kar je relativno velik odstotek in potrjuje pomembnost mlekarskega sektorja. Poleg tega pa Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo trdi, da je mleko pomemben člen pri premagovanju lakote v svetu. Mulder nadalje pojasni, da je pri kravah molznicah prireja človeku užitnih beljakovin večja od vnosa človešku užitnih beljakovin – kar pomeni, da molznice za človeka hrano, ki je ne more prebaviti, pretvorijo v zelo kakovostne beljakovine, ki jih človek lahko zaužije. »Poleg tega ima mleko nizek ogljični odtis in ustvari najmanj CO2 na kilogram v primerjavi z drugimi pridelki oziroma živalmi. Rekel bi, da potrebujemo beljakovine živalskega izvora, da prehranimo svet, pri čemer mlekarstvo lahko igra veliko vlogo – da zagotovi visokokakovostne beljakovine na trajnosten način.« Kaj pa ogljični odtis? Mnogi menijo, da so zanj krive tudi krave molznice, ampak kaj je pravzaprav res? »Dejstvo je da se ozračje segreva, vprašanje pa je, koliko k temu pripomore živinoreja? Toplogredni plini, ki so CO2, metan, ki nastaja med fermentacijo v vampu in dušikov oksid. Za metan lahko rečemo, da je potencialni toplogredni plin, ki kar 25-krat več pripomore k segrevanju ozračja kot CO2. Vendarle pa metan skupno prispeva 32 odstotkov k toplogrednim plinom, CO2 pa 55 odstotkov.« Med leti 2003 in 2018 so se izpusti metana v svetu povečali za 6 odstotkov. Trenutna raven metana je pa za 1,5-krat večja, kot je bila leta 1750. Govedo pa vsekakor ni edino, ki prozvaja metan. Ta nastaja pri proizvodnji naftnega plina, pridelavi riža, v močvirjih in šoti ter pri odlaganju odpadkov. »V nekaterih državah se izpusti metana zmanjšujejo. Izpusti metana, ki ga prispevajo krave so ocenjeni na 18 odstotkov od vsega metana, ki ga proizvede človek, zato bi bil pri obtoževanju krav za globalno segrevanje previdnejši – s tem mislim, da ga krave sicer proizvajajo, vsekakor pa niso pa glavni razlog za segrevanje ozračja. Če pogledamo širše, krave prispevajo 9,4 odstotkov k skupnim toplogrednih plinom, ostali prežvekovalci 2,2  odstotka in druga živina 2,9 odstotka. Drugih 85,5 % pa prisevajo transport in industrija.« Kot pravi Mulder se je število krav v svetu med leti 1960 do danes povečalo z ene milijarde na 1,5 milijarde, kar je precej. »Zanimivo pa je, da se je število krav v EU precej zmanjšalo, v Afriki pa povečalo za skorajda dvakrat. Število krav narašča tudi v Braziliji, ZDA in v Etiopiji. »Na vseh kontinetih moramo prevzeti svoj del ogovornosti za izpuste toplogrednih plinov in jih zmanjšati za 30 odstotkov do leta 2030, v primerjavi z letom 2005. Kaj lahko kmetje naredite za zmanjšanje izpustov na vaši kmetiji? »Mogoče povečate prirejo mleka, zmajšate število mlade živine v hlevu, izboljšate učinkovitost reje, izboljšate plodnost, zmanjšate izločitve na račun boljše oskrbe krav v dobi presušenosti, izboljšate upravljanje travinja in zmanjšate stres zaradi vročine,« sklene Karst Mulder.

Sun, 17. Jan 2021 at 19:48

311 ogledov

Okuženi purani in nesnice
Na spletni strani Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin so zapisali, da se je na Madžarskem v letošnjem letu pri perutnini pojavila visoko patogena aviarna inluenca podtipa H5N8. Do sedaj so prijavili bolezen na treh gospodarstvih, in sicer na dveh s purani (47.596 in 36.976 puranov) v županiji Komárom-Esztergom in na enem gospodarstvu z kokošmi nesnicami (več kot 100.000 živali) v županiji Bács-Kiskun.Po informacijah madžarskega pristojnega organa ni bilo prometa z živalmi ali proizvodi iz teh treh gospodarstev v druge države članice Evropske unije. V Sloveniji so še vedno v veljavi ukrepi zaradi primerov visoko patogene aviarne influence pri prostoživečih pticah, ki so bili objavljeni v Uradnem listu RS, št 191/20. Informacije o bolezni in pojavih v Sloveniji ter predpisani ukrepi so objavljeni na spletni strani Uprave, kjer najdete tudi rezultate preiskav v Poročilu o preiskavah na aviarno influenco v Sloveniji. https://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/UVHVVR/Bolezni-zivali/AVIARNA-INFLUENCA/27_porocilo-AI_14.1.21.pdf Stanje glede aviarne influence v Sloveniji v lanskem letuV Sloveniji je bil 23. 11. 2020 potrjen HPAI podtipa H5N8 pri prostoživečih pticah. Gre za podtip, ki se širi po Evropi, tako pri prostoživečih pticah (predvsem vodnih) kot pri perutnini in pticah v ujetništvu. Od prvega primera bolezni, ugotovljenega pri poginjenem labodu grbcu, najdenem na plaži v Fiesi (občina Piran), je bil podtip H5N8 ugotovljen še v štirih primerih: eden na obali v občini Izola in trije v občini Ljubljana. V torek, 29. 12. 2020, je bil pri labodu grbcu, najdenem v občini Koper, ugotovljen HPAI podtipa H5N5, ki je prav tako eden od podtipov, ki se pojavljajo v Evropi.

Wed, 13. Jan 2021 at 20:57

414 ogledov

Z majhnimi koraki do uspešne oživitve ribogojnice
Na kmetiji Grčar v Dragomlju, kjer živi že osmi rod, se obiskovalec nemudoma počuti domače. Zgledno urejena okolica, obnovljena in lepo vzdrževana gospodarska poslopja razkrijejo trud in veselje do dela ter dopolnilne dejavnosti štiričlanske družine Grčar. Zakonca Ivan in Janja ter njuna otroka Nina in Klemen so pred nekaj leti po večletnem premoru ponovno oživili ribogojnico pri starem mlinu, znano kot ribogojnico Mavenče. Okoliški prebivalci so novico, da je prepoznavna ribogojnica iz leta 1933, ki je bila v obdobju do leta 1967 največja v bivši Jugoslaviji in menda celo največja na Balkanu, ponovno odprla svoja vrata, pozdravili z navdušenjem. Grčarjevi, po domače Mavenški, pa proti cilju stopajo počasi in z zanesljivimi koraki, nam pove gospodar Ivan in se razgovori o preteklih časih, ki so močno zaznamovali delovanje ribogojnice. »Leta 1936 so moji stari starši sklenili pogodbo s Svetozarjem Hribarjem, sinom znamenitega  ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki je določala zakup zemljišča za 60 let. Svetozar je vodenje ribogojnice še pred II. svetovno vojno prepustil sorodniku Slavku Plemlju, ki pa je bil med vojno ubit, zato so ribogojnico razlastili, zemljišča pa so začuda ostala v lasti Mavenških. Kasneje je bilo z odločbo Ivana Matija Mačka na tej lokaciji ustanovljeno ribarsko gospodarstvo Slovenije, takratni direktor Anton Kovač pa je z mojim starim očetom Alojzom obnovil in podaljšal omenjeno pogodbo na enakih temeljih. Tako se je 60-letno obdobje nadaljevalo za simbolično najemnino,« pojasnjuje Ivan Grčar. Podjetje se je vmes večkrat preimenovalo, nazadnje je bilo poznano kot Emona Ribarstvo. Avtocesta »povozila« izvire vode Ribogojnica je delovala po principu starega načina vzreje rib, širili so ribnike in jih posodabljali, vendar nikoli do stopnje, na kateri obratujejo današnje ribogojnice. »V ribogojnici so vzrejali kakovostne kalifornijske postrvi – šarenke. V zadnjem obdobju delovanja pa je podjetje zašlo v težave oz. so jih prehitele tržne razmere, vodilno vlogo pa so prevzeli drugi ribogojci. Lahko bi rekel, da jih je »povozil čas« in šlo je le še navzdol. Pomanjkanje vode pa je dokončno povzročilo zaprtje dejavnosti,« pove Ivan in nadaljuje, da je ob pomanjkanju vode v strugi potoka Gobovšek obstal tudi njihov mlin, ribogojnica pa je morala zapreti svoja vrata zaradi stečaja podjetja. Dolgotrajnejša sušna obdobja in gradnja nove avtoceste v bližini njihove kmetije, ki je »povozila« izvire vode, so tako dokončno pokopali priznano ribogojnico, ki jo je nato sogovornik Ivan skupaj z očetom reševal pred ukrepi stečajne upraviteljice. Uspešna izločitev zemljišč in vseh objektov iz stečajne mase je bil velik izziv in napor, da je kmetija ostala v celoti in združena. Ribogojnica, ki se namreč nahaja v osrčju domačije pa kar dolgih 15 letni ni služila svojemu namenu, zaradi pomanjkanja pravih možnosti za ponovni zagon, vmes pa se je družina soočila še z Janjino hudo poškodbo in boleznijo, pa še kmetija je bila usmerjena v drugo dejavnost. »Ivanov oče France je bil mlinar, mama Barbka pa je pridelovala zelenjavo in jo celih 62 let prodajala na osrednji ljubljanski tržnici. Starša sta tako poznala le to, sicer zelo naporno delo, v ribogojnici pa nikoli nista prepoznala priložnosti,« pojasni Ivan. Ikre iz Mavenč nekoč kupovali Američani Ivan je skupaj z Janjo verjel v oživitev in tržno priožnost ribogojnice. Ob spodbudi posameznih krajanov sta tako pred leti naredila prve korake in jo ponovno odprla. »Pot je težka in trnova, saj smo povsem odvisni od vremena,« pravi Ivan. Enkrat je namreč deževja preveč, drugič pa premalo. Njihove bazene namreč napaja potok Gobovšek, ki izvira v Šentpavlu, kakšnih 100 metrov pod vaško cerkvijo. »Voda je čista studenčnica, ki poleti dosega do 16°C, pozimi pa med 8 do 9°C, kar je še posebej primerno za vzrejo iker,« razloži gospodar in doda, da so ikre iz Mavenč včasih izvažali celo v ZDA, danes pa se dogaja ravno obratno in Slovenija uvaža ameriške ikre. »Z ženo oživljava dejavnost ter postopoma obnavljava objekte, saj je bila ribogojnica vrnjena v slabem stanju. Sam hodim v službo, Janja zaradi bolezni pomaga, kot ji zdravje narekuje, skupaj z otrokoma pa tako krmarimo med našimi obveznostmi in kmetovanjem. Sicer pa mi je oče vedno govoril, naj ne stremim za velikimi cilji, ampak naj bom zadovoljen z malim. In to načelo spremlja tudi našo družino, saj si z želimo z majhnimi koraki omogočiti preživetje kmetije, ob želji, da nas bo spremljalo zdravje,« je iskren Ivan. »Lepo je spet videti plavati ribe v vodi, pa čeprav le v nekaj bazenih, včasih jih je bilo namreč polnih mnogo več. S postrvmi je precej dela in nemalo je prebedenih noči in dogodkov, ko narasla voda ribe odnese ali pa se zaradi pomanjkanja padavin potok posuši.« V zelo kratkem obdobju so se srečali že z obema dogodkoma, ampak to ni omajalo njihove vztrajnosti in predanosti ciljem. Ostati želijo majhna ribogojnica, »ker so do sedaj še vsi veliki sistemi propadli,« pove Ivan in nadaljuje, da je najpomembnejša kakovostno vzrejena postrv. »Ker trenutno še nimamo vseh faz vzreje, kupimo mladice iz drugih ribogojnic, ki so za to specializirane. Mladice nato počasi in neintenzivno dopitamo do porcijske velikosti, odvisno od temperature vode, prehrane, količine kisika v vodi in drugih dejavnikov.« Na Grčarjevi kmetiji lahko kupite kakovostne postrvi, srečate dva zvedava osla, kokoši in piščance, za katere vestno skrbi Klemen, ki pa je hkrati zaslužen še za brezhibno delovanje kmetijske mehanizacije. Vedno so bili pri hiši tudi konji, ki so Ninina velika skrb in ljubezen in čeprav zaradi spleta okoliščin pašnik trenutno sameva, bo na njem v bližnji prihodnosti nedvomno spet v slišati njhovo rezgetanje. Kljub temu, da je ribogojnica majhna, bo po vsej verjetnosti za njen nadaljnji obstoj potrebna modernizacija, da bodo vsaj malo manj odvisni od vremena. Nekaterim manjšim ribogojnicam v Sloveniji je to že uspelo, z nadaljnimi vlaganji, vztrajno in z majhnimi koraki, pa tem ciljem naproti stopajo tudi Grčarjevi.

Tue, 12. Jan 2021 at 08:28

228 ogledov

Največja evropska zelenjadarska kmetija v nadstropjih
Ena od hitro rastočih tehnologij je vertikalno kmetovanje ali kmetovanje v nadstropjih, ki uporablja LED luči in močno nadzorovano notranje okolje za pridelavo pridelkov s precej manjšo porabo vode, prostora ali gnojil kot pri klasičnem kmetovanju. Po vsem svetu že obstajajo vertikalne kmetije, od Singapurja do Združenega kraljestva in ZDA, novi objekt (Nordic Harvest) pa je nedavno zrasel še na Danskem, na območju Taastrup zunaj Kopenhagna. S 7000 kvadratnimi metri je to največja vertikalna kmetija v Evropi. Pridelki rastejo v nadstropjih, za rast pa uporabljajo svetlobo več kot 20.000 LED luči, ki jih razsvetljuje električna energija, ki jo proizvaja veter. Skoraj polovica vse moči izvira iz vetra, saj so ustvarjalci kmetije menili, da je nujna uporaba tega trajnostnega vira energije. V novem objektu bodo pridelali približno 1000 ton hrane in to vse v eni stavbi, za katero bi sicer potrebovali približno 20 nogometnih igrišč s tradicionalnimi zemljišči. Poleg manjšega fizičnega dela, bo vertikalna kmetija zmanjšala tudi ogljični odtis. Pridelki bodo pridelani tik pred Kopenhagenom, v lokalnih trgovinah z živili pa jih z januarjem 2021, Danci že lahko kupijo. Poleg velikega števila luči luči so Danci avtomatizacijo dvignili na višjo raven; majhni roboti na kolesih so zadolženi za dostavo semen v različne vrste polic z rastočimi pridelki. Senzorji v kombinaciji s pametno programsko opremo nadzirajo in obdelujejo več kot 5000 različnih podatkovnih točk; ključna je na primer jakost svetlobe LED, ki se nanaša na fazo rasti, v kateri je rastlina. Ob vsem tem naj bi zelenjavo pridelali le z enim litrom vode na kilogram pridelka, kar je kar 250-krat manj kot v klasičnem kmetijstvu. Rastlin ne zalivajo, saj njihove korenine segajo v plitva korita vode, bogata s hranili. V Nordic Harvestu upajo, da je novi obrat prvi korak k pomembnim okoljskim spremembam na Danskem. Verjamejo, da moramo ljudje prevzeti odgovornost za vpliv vsakdanjega življenja na planet. "Navajeni smo namreč, da lahko celo leto uživamo enako hrano po konkurenčnih cenah in vedno sveže dostavljeno," pravijo v podjetju. S pridelavo v stolpnicah nameravajo ohraniti zemljišča in zagotoviti preglednostipri pridelavi hrane, s tem pa bodo pomagali obnovi danskih gozdov ter izobraževanju potrošnikov. Kot poudarjajo v podjetju Nordic Harvest, so potrošniki na Zahodu postali precej razvajeni. »"Vajeni smo, da lahko kadar koli v letu kupimo in pojemo vse, kar si zaželimo, od sadja in zelenjave. Borovnice februarja? Seveda! Pomaranče julija? Zakaj pa ne! Pridelki, ki niso sezonski, nas v naši lokalni trgovini z živili stanejo malo več in jih verjetno odpeljejo ali odpremijo na tisoče kilometrov daleč, a včasih si želite sredi zime preprosto pripraviti češnjevo pito iz nič," pravijo predstavniki podjetja. Dostava teh svežih živil od točke A do točke B ni enostavna. Od ohranjanja hladnega sadja ali zelenjave na potovanju, brez škodljivcev, do zagotavljanja, da na cilj pridejo neoporečni, do uporabe kemikalij, za podaljšanje svežine, kar močno obremenjuje okolje in sama živila. V podjetju so zato prepričani, da bodo vertikalne kmetije to spremenile. Morda ne bodo pridelali vsega kar raste pod soncem - za zdaj so namreč omejeni le na solato, špinačo in ohrovt, lahko pa celo leto pridelujejo enako količino pridelkov, s tem pa nameravajo ponovno opredeliti pomen "jesti lokalno." Nadaljujejo, da bi razvoj večjega števila takšnih kmetij lahko pripomogel k temu, da bi  Danska postala "samozadostna pri solatah in zeliščih", namesto da bi jih uvažala iz drugih držav. Trenutno le 30 odstotkov danske potrošnje teh izdelkov raste doma. Zelenjava bo pridelana zelo hitro, podjetje zato načrtuje nabiranje pridelka 15-krat na leto. Pri tovrstni metodi gojenja podnebje ne bo vplivalo na pridelavo, zato lahko rastline rastejo po njihovem urniku, je prepričano vodstvo podjetja. Mi pa se sprašujemo kje je pravzaprav meja sodobne tehnologije? Se prihodnost pridelave zelenjave res skriva pod LED lučmi in gojenju v »stolpnicah« ter ali si kupci res želimo uživati takšno hrano?   

Prijatelji

Manca MirnikKMEČKI GLASAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Paša kokoši