Na letošnjem sejmu AGRA, največjem kmetijskem dogodku v državi, krav ni bilo ne v hlevih, niti na fotografijah, ki so krasile stojnico kmetijskega ministrstva. V hlevih smo si lahko ogledali le nekaj ovac in bike, ki se po sejmu niso več vrnili v reje. Maloštevilna zasedba živine je po eni strani posledica širitve bolezni modrikastega jezika, po drugi pa odseva stanje slovenskega kmetijstva. V polpraznih hlevih se namreč odraža realnost: živinorejec je nezaželen, krava pa je skoraj osovražena domača žival.

Slovenijo je letos prizadel virus modrikastega jezika (BTV). Poleti je bil sev 8 potrjen v več deset rejah drobnice in goveda, okužbe pa so se razširile predvsem po zahodu in jugu naše države. A čeprav bolezen res obstaja in zahteva ukrepe, se vendarle zastavlja vprašanje: je BTV res razlog, da na največjem kmetijskem sejmu v državi ni bilo niti ene same krave ali pa gre razlog iskati tudi v odnosu političnih odločevalcev do kmetov?

Spomnimo, da se je shizofrena politika pokazala že pri cepljenju proti BTV. Cepivo proti sevu 4 je bilo junija na voljo, a kot so zapisali na spletni strani UVHVVR, zanimanja za prostovoljno zaščito bojda ni bilo. Le zakaj? Ker država že leta prelaga odgovornost na kmete, jih pušča v negotovosti, ob izbruhih bolezni pa jih hitro označi za problem. Namesto jasne strategije, obveznih ukrepov in pravočasne komunikacije dobijo le zmedo, prelaganje krivde in navidezne ter velikokrat brezpredmetne »strokovne razprave«.

Kmet kot grožnja, ne partner

Še hujše pa je sporočilo, ki ga država podzavestno daje na simbolni ravni in na katerega so opozorili rejci. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) na svojem razstavnem prostoru ni našlo prostora niti za eno fotografijo krave. Niti za promocijo niti kot priznanje dejavnosti, ki že stoletja gradi našo pokrajino in identiteto. Združenje Slovenske kmečke iniciative je zato povsem upravičeno opozorilo na sterilno in skorajda vegetarijansko sporočilno podobo stojnice MKGP na sejmu. »Kot da kmetijstvo obstaja brez kmeta, brez živali in brez žive krajine, ki jo kmet vsak dan soustvarja. Kmetijstvo ni zgolj obveznost, temveč poslanstvo. Je skrb za zemljo, živali in naravo, ki jo kmet opravlja z ljubeznijo, dokler ga birokracija ne omejuje.«

Ali živinorejci res lahko verjamejo, da jim ministrstvo stoji ob strani, če jih na lastni stojnici izbrišejo iz obstoja? To ne more biti naključje ampak jasno sporočilo, da sta kmet in njegova živina postala velika težava ali drugače moteč dejavnik na poti političnega vzpona in všečnosti nevladnikom.

Izključujoč dialog

Kmetje so tako na sejmu tudi mirno izrazili svoje nezadovoljstvo z aktualno kmetijsko politiko. Opozorili na odsotnost dialoga, na neupoštevanje pri pripravi zakonodaje in na škodljivo zakonodajo, ki jo vlada vsiljuje brez posluha za prakso. In kakšen je bil odziv predstavnikov z MKGP? Obtožili so jih ogrožanja varnosti, se umaknili s stojnice in dogodek razglasili za napad na »dialog«. Na svojem profilu na družbenem omrežju so nato zapisali, da bi moral na sejmu AGRA prevladati dialog, ne izključevanje. Gre za lepo zveneče besede, a ironija je očitna.

Prav kmetijsko ministrstvo, ki se navzven zavzema za »dialog«, je v resnici tisto, ki kmete dosledno izključuje iz ključnih razprav o njihovi prihodnosti. Ko kmetje poskušajo opozoriti na težave, jih odrinejo in obtožijo, da rušijo konstruktiven dialog. A ta njihov opevan dialog obstaja le v javnih objavah in njihovih lepo zvenečih sporočilih za javnost. Težava je v birokratih, ki kmetov nočejo razumeti ter političnih odločevalcih, ki iz sejma raje zbežijo, kot, da s kmeti vzpostavijo dialog.

In kakšen je rezultat tega odnosa?

Prašičereja propada, rejci kokoši nesnic so naslednji, govedorejci in rejci drobnice so že danes odrinjeni na rob… Živinorejci so kot prvi državni sovražniki, obtoženi onesnaževanja, izkoriščanja in ogrožanja. Ta podoba pa ni nastala sama od sebe, ampak je bila sistematično oblikovana. Osrednji mediji namreč skozi članke in prispevke vztrajno izpostavljajo živinorejo kot enega glavnih razlogov za okoljsko krizo. Ob tem pa seveda priročno spregledajo številne druge dejavnike. Velik pritisk na živinorejo prihaja tudi s strani nevladnih organizacij za zaščito živali, ki z odmevnimi kampanjami gradijo podobo živinorejca kot nekoga, ki uničuje okolje in povzroča trpljenje.

A številne od teh kampanj pogosto postrežejo z enostranskimi podatki in primerjavami ter čustvenim nagovarjanjem javnosti. Namesto celovite obravnave kompleksnega področja kmetijstva in hrane, ustvarjajo moralno paniko. V njej pa je živinorejec postavljen v vlogo grešnega kozla, brez nujno realne osnove v dejanskih številkah in praksah.

Kaj nam ostane?

Verjetno nam ostane spomin na čase, ko je bila krava na AGRI simbol ponosa in ne sramote. Ko je bila živinoreja strateška dejavnost in ne politična tarča. Danes pa krave ni niti na razstavi, niti na fotografiji stojnice kmetijskega ministrstva. Glede na statistiko in trende pa izginja tudi iz slovenskih hlevov.

1. decembra 2024 je bilo v Sloveniji le okoli 454.000 glav govedi, kar je četrto zaporedno leto več deset tisoč manj. Število krav se je od 2014 zmanjšalo za več kot 9 %, izgubili smo skoraj 15.600 krav, rejo pa so opustili na skoraj 7.300 gospodarstvih. Število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo z govedorejo, se zmanjšuje še bolj izrazito kot število govedi. V letu 2024 je to dejavnost opustilo več kot 800 kmetij, kar predstavlja upad za več kot 3 %. V obdobju 2004–2014 je število prašičev upadlo za več kot 47 %. Tudi pri kokoših nesnicah so statistiki zaznali skoraj 24-odstotni upad. Število drobnice se je lani na skupni ravni spremenilo za manj kot 1 %, obsegalo je okoli 142.000 živali. Glede na te podatke slovensko kmetijstvo očitno doživlja svoj najboljši razcvet v zgodovini.

Sejem Agra je bil sicer na splošno živ in poln energije. Sredi tega prijetnega utripa pa je  stojnica MKGP izpadla le kot dovršena podoba, prazna in odtujena. Realnost je, da se hlevi praznijo, kmetje pa še vedno ostajajo izključeni iz odločanja. Kje je meja, veste samo vi. Ponovno pa poudarjam, da slovenski živinorejci niso problem, temveč ključni partnerji za prihodnost slovenskega kmetijstva.