Hlev za krave molznice na kmetiji Fon, zgrajen leta 2019, zagotavlja sodobne pogoje za čredo 60 krav molznic lisaste in črno-bele pasme. »Hlev ima za nas posebno vrednost, saj smo z njim naredili velik korak naprej. Iz starega hleva v središču vasi, kjer je bilo vse delo ročno, smo se preselili in umaknili na obrobje vasi. S tem smo kravam omogočili večje udobje z več prostora, sebi pa olajšali marsikatero opravilo,« pove gospodar kmetije Franci Fon, ki je z gradnjo novega hleva uresničil tudi želje svojega pokojnega očeta. »Oče mi vedno govoril »krav se ahti«, ampak danes vem, da če bi ga povsem upošteval, tega novega hleva ne bi bilo, jaz pa bi morda na stari lokaciji še vedno molzel 15 krav. Vsekakor pa ga tudi ne bilo brez očetovega truda, zato je hlev na naši kmetiji uresničitev želja naju obeh.«

Njihova kmetija je relativno mlada v primerjavi s kmetijami z večstoletno tradicijo. »Sem tretji gospodar kmetije, katere začetki segajo v leto 1935, ko je stari oče kupil kmetijo v središču vasi Spodnji Brnik. Na Gorenjsko je prišel iz Severne Primorske, natančneje iz Kobarida, in kupil toliko zemlje, kolikor si je lahko privoščil s težko prisluženim denarjem. Kmetijo je nato podedoval moj oče, in jo prevzel z 1,6 hektarja obdelovalne površine. Sčasoma je dokupoval zemljo in prišel do 4,5 hektara, med njimi je kupil tudi parcelo, na kateri danes stoji naš hlev.«

»Oče želje, da bi na tej lokaciji zgradil hlev, ni nikoli uresničil, saj ni uspel pridobiti potrebnih dovoljenj. Jaz sem to njegovo življenjsko željo kasneje uspel izpolniti in danes tu stoji sodoben hlev.«

Franci prizna, da v resnici ni bil predviden za kmeta. To vlogo je imel njegov 15 let starejši brat, ima pa še dve starejši sestri. »Kot najmlajši sem bil vedno “tamal”, sestre so se poročile in odšle, tudi brat se je odselil, tako da sem se že pred svojim 15. letom s staršema znašel sam na domačiji. Kljub mladosti me je nekaj gnalo naprej. Že takrat sem opravljal strojne usluge, a zavedal sem se, da je to zgolj sezonsko delo, zato krav nikoli nisem povsem odmislil.«

Vztrajnost in predanost

Ko je kasneje oče zbolel, je Franci z mamo prevzel skrb za živino. Tako je v času, ko je še hodil v srednjo šolo – Srednjo mlekarsko in kmetijsko šolo v Naklem, pred poukom z njeno pomočjo oskrbel in nakrmil krave. »Ob strojnih uslugah sem prebedel nešteto noči, da sem lahko dosegel današnjo raven kmetovanja. Pred 25 leti nisem imel skoraj ničesar; vsi, ki me poznajo, to dobro vedo. Imel sem zgolj dva stara traktorja. Danes pa smo prišli do točke, kjer imamo pet sodobnih traktorjev, štiri kombajne, vso potrebno opremo in minimalen kredit. Seveda je bilo potrebnega veliko odrekanja, ampak se ne smem pritoževati. Premik kmetije je bil izjemen izziv, a vreden truda.«

Zadnjih sedem let svojega življenja je Francijev oče preživel v invalidskem vozičku, sedaj pa mineva že deveto leto, odkar ga ni več z njimi. »Mama je stara 81 let, zato nam na kmetiji ne more več pomagati, a sem zelo vesel, da je zdrava in samostojna.«

Franci nadaljuje, da so leta 2009 na občini Cerklje na Gorenjskem vložili dokumentacijo za spremembo namembnosti te parcele, kar jim je uspelo leta 2016. »Ker na prejšnji lokaciji, kjer živimo in smo imeli hlev, ni bilo več možnosti za razvoj kmetije, smo morali krave nujno preseliti. Prostor je bil premajhen, krave so bile tam privezane in utesnjene, hlev je bil nizek, krmljenje je potekalo ročno s košem med kravami, gnoj pa smo kidali na roke ter ga s samokolnico vozili na gnojišče.

Obenem pa sem se tudi zavedal, da je očetova parcela na robu vasi premajhna za nov hlev. Na srečo smo s sosedom dosegli dogovor, da nam je prodal sosednjo parcelo, za kar sem mu še danes hvaležen. Zanjo smo sicer odšteli precej denarja, vendar so cene zemljišč na Gorenjskem, od Domžal do Kranja, nedvomno najvišje v Sloveniji.« S tem nakupom so pridobili dodatnih 6000 m², tako da so na skupnih 9000 m² zemljišča lahko pričeli z gradnjo.

Osebni projekt z družinsko podporo

Leta 2018 so pridobili še gradbeno dovoljenje, julija istega leta pa začeli z gradnjo novega hleva. »Projekta smo se lotili malo drugače, saj smo večino del opravili sami. V glavi imam vse mere hleva, saj smo vse natančno načrtovali, poleg tega pa sem bil prisoten ves čas gradnje. Poleg izvajalca z enim zaposlenim, sva večino gradnje izvedla skupaj z bratom in tastom, ki je veliko pomagal predvsem pri betonskih delih. Od začetka izkopa do vselitve v hlev, smo celoten projekt zaključili v 13 mesecih, kar je izjemno hitro glede na obseg dela in število ljudi – delavcev,« je upravičeno ponosen mladi gospodar.

Denar namenjen gradnji izhaja iz preteklih prihrankov, za preostanek pa so vzeli desetletni kredit, ki so ga do danes že več kot polovico odplačali. »Vse smo zgradili brez nepovratnih sredstev, kar pomeni, da smo na nek način tudi privarčevali. Kredit pa je tudi minimalen, saj nisem želel najlepša leta življenja preživeti v dolgovih. Če povzamem: za nakup parcele, vso potrebno dokumentacijo, gradnjo in nakup črede smo skupaj vložili 600.000 evrov. Že takrat so vsi govorili, da nas bo to stalo milijon, danes pa bi šle te številke še višje.«

»Zato verjamem, da je vsak hlev za kmeta njegov “naj hlev” – zame je pomembno, koliko denarja je bil vreden, kako sem izboljšal življenje krav in koliko bom lahko iz tega dolgoročno pridobil.«

»Vendar pa povsem iskreno povedano, če bi projekt financirali samo iz prihodkov od mleka, takšnega hleva ne bi nikoli postavili. Redki so namreč kmetje, ki zgolj z mlekom zaslužijo za nov hlev – tudi meni to ne bi uspelo. Denar, ki ga zaslužim s prodanim mlekom, gre predvsem za preživetje, razvoj pa zahteva dodatne vire.«

Strategija za rast in razvoj kmetije

Kako so torej financirali projekt? Franci že od leta 2002 opravlja strojne storitve, od leta 2009 pa sodeluje z Agrosaatom, kot njihov promotor. »To je 22 let neprekinjenega dela. Začel sem s setvijo, zdaj pa nudimo celoten program storitev za druge kmete – od setve in žetve do baliranja in še več. Če me kdo vpraša, kako zmorem vse to, je odgovor preprost – težko. Zato tudi težko govorim o visokih donosih iz mleka, saj mi za intenzivno prirejo preprosto zmanjkuje časa. Sedanja mlečnost je 26 litrov po kravi. Kljub temu je prireja mleka pomembna panoga, saj zagotavlja reden mesečni dohodek in včasih premostitev, ker pri strojnih storitvah včasih ni takoj plačila. Zato vedno rad rečem, da mora imeti reka več pritokov, da ostane deroča,« je prepričan Franci, ki je zelo prepoznaven s strojnimi storitvami, najbolj prav po setvi.

Lani so tako presegli 1000 posejanih hektarjev, prepričan pa je, da bo številka podobna tudi letos. »Nikomur ne zavidam, ki ima več, in spoštujem vsakogar, ki ima manj. Zadovoljen sem s tem, kar smo ustvarili sami, vesel pa sem, da se kljub kreditu še vedno lahko razvijamo naprej.«

Pred petimi leti so postavili hlev, lani pa so dodali še halo za stroje. Začeli so tudi graditi hišo – svoj novi dom ob hlevu. Načrtujejo pa še gradnjo hleva za mlado živino. »Korak za korakom,« pravi. »Tako da ostajamo na trdnih temeljih.«

Na streho, na jugovzhodni strani hleva so namestili 90 sončnih panelov, ki zagotavljajo samooskrbo z elektriko. Krmo v jasli vozijo s krmilno-mešalno prikolico, molžo pa opravlja robot. Krmni obrok vključuje travno in koruzno silažo, beljakovinske komponente, koruzni šrot, ječmen in pšenico, vse to pa pridelajo na kmetiji.

Hlev je podkleten s prostorom za zbiranje gnojevke, velikim okoli 1400 m³. Krave počivajo v ležalnih boksih s 5 cm debelimi gumami. Hlev je velik 46 x 20 metrov in nudi 75 ležišč. Je popolnoma odprt in zelo zračen ter kravam omogoča optimalne bivanjske pogoje. »Naš hlev pa ima še eno posebno značilnost – prelep razgled, ki ga krave lahko uživajo med počitkom in sega od Triglava čez vse Kamniško-Savinjske Alpe.«

Hlev je bil zgrajen na lokaciji, kjer je bil prej travnik, kar je bil velik gradbeni zalogaj. Konstrukcija hleva je kombinacija železa in lesa. Kot pove Franci, hlev nima dodatne ventilacije, saj skozenj zrak dobro kroži, z obeh strani pa se lahko prostor zapre z mrežo. Streha je izolirana, kar omogoča primerno temperaturo skozi vse leto.

»Kmetijo smo postopoma povečevali – od prvotnih 4,5 hektarjev do sedanjih 7,5 hektarja, kar pomeni, da smo dokupili še tri hektarje. Skupaj sicer obdelujemo 55 hektarjev, večinoma najete zemlje. Od tega imamo na približno 15–16 hektarjih koruzo za silažo, na 3,5–4 hektarjih ječmen, na prav tolikih hektarjih pšenico ali tritikalo, na 4 hektarjih lucerno in 4 hektarjih deteljno-travne mešanice. Ostalo so trajni travniki, od katerih je sedem hektarjev na letališču, ki jih kosimo dvakrat letno, po natančno določenem protokolu. Zemlja na Gorenjskem je zelo draga in redka, konkurenca pa močna, zato je drag tudi njen najem.«

Franci z ženo Metodo, s katero sta skupaj zaposlena na kmetiji ter njuni hčerki Maša in Glorija.

»V prihodnje načrtujemo še gradnjo novega hleva za mlado živino, saj teleta še vedno bivajo na stari lokaciji. Bikce redimo do teže med 130 in 150 kg in jih prodamo za nadaljnje pitanje, teličke pa obdržimo. Vsa gradnja in s tem razvoj pri nas poteka počasi in premišljeno, brez najemanja kreditov,« sklene Franci.