Terčičevo ali po domače Andrejevo kmetijo v Jazbini je leta 2019 prevzel 23-letni Rok Terčič. Novembra bo štiri leta, odkar sta mu starša Ivanka in oče Stanislav – Stanko – kot najmlajšemu otroku v družini zaupala vodenje 35-hektarske kmetije, usmerjene v prašičerejo in govedorejo – rejo mladega pitanega goveda. Poleg teh primarnih dejavnosti so na kmetiji novembra lani odprli klavnico za prašiče, saj se usmerjajo v neposredno prodajo mesa na domu, v kateri Rok, ki je inženir kmetijstva in krajine, vidi prihodnost. Spodbujajo prodajo prašičjih polovic in mesnih izdelkov ter načrtujejo zmanjšanje razvoza živih prašičev po Sloveniji. Hkrati izvajajo tudi številne strojne storitve in vodijo podjetje s proizvodnjo in prodajo lesnih sekancev. Čas je zato pri njih zelo dragocen, in čeprav so prav vsi kar najbolj zaposleni, se zdi, da Roka delo ne obremenjuje. Vsaj ne toliko kot področje birokracije. Vodenje evidenc na kmetiji in pripadajočo papirologijo je zato prevzelo in ga s tem razbremenilo njegovo dekle Rita Kovač, ki prihaja z velike, 250-hektarske poljedelske kmetije v Lendavi. Posledično obdelujejo tudi lendavske njive, na katerih pridelajo večinoma ječmen in koruzo za domače prašiče.

Na njihovem področju se kmetija smatra kot velika. »Po obsegu zemljišč sicer ne, po številu živine pa spada med večje. Devet hektarjev gozda in 35 hektarjev obdelovalne zemlje je za potrebe naše živine več kot pol premalo. Še pred štirimi leti smo zato večino krme dokupili pri okoliških kmetih, zdaj pa krmo pridelamo in pripeljemo iz Lendave. Da si krmo za prašiče pridelamo sami, je sicer prednost, vendar je zaradi dolgega transporta in stroškov prevoza kljub lastnim tovornjakom prikoličarjem to včasih dražje, kot če jo kupimo od tukajšnjih kmetov. Če je tod okoli krma s prevozom cenejša, jo raje kupimo tu, tisto v Lendavi pa prodamo. S tem prihranimo čas, ki bi ga izgubili s prevozom, poleg tega pa je kakovost domače in kupljene krme primerljiva,« pojasnjuje Rok in pove, da so še ne dolgo nazaj veliko koruze kupili na Hrvaškem. »Takrat smo koruzo kupovali po 45 evrov za tono, danes pa tona stane 200 evrov. Lastna cena koruze je med 90 do 100 evrov, in še danes se sprašujem, kako so jo lahko Hrvatje prodajali tako poceni.«

V Lendavi njive obdelujeta Ritina mami in stric, oba z Rokom pa jima v sezoni, ko je dela največ, še izdatneje pomagata. Rok pove, da je v Lendavi naprodaj veliko zemlje, samo letos so kupili že 10 novih hektarjev, pa januar sploh še ni zaključen. »V Lendavi so mogoče ostale štiri velike kmetije, na splošno pa se ljudje za kmetovanje tam ne zanimajo. Manjši kmetje prodajajo kmetije, saj za njimi ni naslednikov. Ti so si v želji po boljšem zaslužku raje našli dobre službe v Avstriji.«

SEKANCI ZA OGREVANJE HLEVOV

Rok je končal kmetijsko srednjo šolo v Šentjurju in načrtoval študij na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, vendar se je zaradi obilice dela doma raje odločil za višjo šolo v Šentjurju, jo uspešno opravil ter vmes prevzel domačo kmetijo. »S pravo mero zanimanja odneseš znanje iz šole, pa naj bo to z višjega ali pa univerzitetnega programa. Na kmetiji se veliko naučiš iz prakse in izkušenj, v šoli pa pridobiš tiste manjkajoče informacije ter razširiš krog poznanstev.«

Na kmetiji delajo vsi družinski člani ter dva zaposlena, velikokrat pa pomagata tudi Rokovi starejši sestri, ki sta si ustvarili svoji družini in ne živita več doma. »Stara mama Ivanka je srce kuhinje, in če je ne bi imeli, bi bili velikokrat lačni. Kuha za vse nas pa za delavce in celo stranke, ki jih večinoma vse vedno pogostimo. Stari ata Franc pa je nepogrešljiv v govejem hlevu. Od nekdaj je skrbel za krmljenje bikov, to delo pa je opravil kar s pomočjo samokolnice. Ko smo število govedi s 30 povečali na 55, pa je po enem letu vendarle rekel, naj že končno kupimo mešalno prikolico,« pojasnjuje Rok in doda, da ata veliko časa preživi pri bikih, jih opazuje in že vnaprej predvidi morebitne prihajajoče zdravstvene težave.

»Mami Ivanka je večinoma na terenu in strankam vozi prašiče, oče Stanko dela z mano v klavnici, strankam izdaja meso in se ukvarja z lesnimi sekanci, jaz in Rita večinoma opravljava delo v hlevu, ona pa vodi še evidence in pomaga pri strojnih opravilih, saj obvlada traktor, skratka, midva delava vsepovsod.«

Brez delavcev na kmetiji pa si Rok ne more več predstavljati normalnega dela. »Eden od delavcev na kmetiji je star toliko kot jaz in pri nas pomaga že od svojega petega leta. Njegovo veselje do dela z živalmi v otroških letih je preraslo v redno zaposlitev in zdaj pri nas opravlja dela v hlevu, s kmetijsko mehanizacijo, med sezono vozi sekance ali pa orje njive v Lendavi.« Brez zaposlenih na kmetiji delo ne bi več normalno potekalo kljub izdatni pomoči bližnjih sorodnikov. Potrebe po delovni sili so namreč strmo naraščale vse od razvoja prve dodatne dejavnosti na kmetiji, ki je bila proizvodnja lesnih sekancev. Za ta namen so kupili bager s ščipalnimi kleščami in s tem izključili podiranje dreves na roke, čistijo pa potoke in grape, da drevje ne sega v njive, ter les zmeljejo v sekance. Z njimi ogrevajo hleve za prašiče.

ZARADI PODRAŽITVE OLJA VEČJE ZANIMANJE ZA ŠPEH

Stara mama Ivanka pove, da je bila prašičereja pri njih že od nekdaj prisotna, vsaka generacija pa je število živali nekoliko povečevala. Ves čas je bilo poleg prašičev na kmetiji tudi govedo. Včasih so bile to krave dojilje, zdaj pa pitanci, čeprav se stara mama spominja, da so se nekoč ukvarjali tudi s prirejo mleka.

»Kar nekaj let smo bili vzrejno središče za plemenske svinje hibrida 12, kljub dobremu povpraševanju pa je bilo več dela s papirji in evidencami, kot je bilo na koncu dohodka s prodajo. Zdaj nismo več vzrejno središče, imamo pa plemenske svinje, prašiče pitance in goveje pitance – vmes je tudi 11 telic na preizkušnji. Plemenskih svinj je 75, 15 je že pripuščenih mladic. Imamo le hibride 12 in dva merjasca pietrena (44). Imeli smo tudi merjasca hibrida 54, vendar smo imeli težave, ker so bili križanci preveč zamaščeni.«

»Leta 2020 smo se odločili, da bomo zgradili klavnico. Projekt smo čez dve leti tudi realizirali in novembra lani odprli klavnico ter predelavo.«

»Križanci 1254 po merjascu hibrida 54 so bili preveč zamaščeni, medtem ko so se križanci 1244 izkazali kot ustreznejši za domače koline. Vedno poskušamo ustreči ljudem, čeprav je bilo pa letos, v primerjavi z drugimi leti, izjemno povpraševanje prav po špehu, kar pripisujemo skokovitim podražitvam jedilnega olja.« Pred sezono kolin je bilo v hlevu tisoč prašičev, na leto pa jih vzredijo in spitajo več kot dva tisoč. Svinje imajo po 2,4 gnezda na leto, na gnezdo pa v povprečju po 12 odstavljenih pujskov.

BIKCE KUPUJEJO V SLOVENIJI

Leta 2007 sta se Rokova starša prijavila na razpis za gradnjo hleva za 55 plemenskih svinj. Na razpisu nista bila uspešna, hlev sta pa vseeno zgradila. »Takrat je bil to zelo sodoben hlev z avtomatskim krmljenjem pri odstavljenih pujskih (razen pri svinjah) in prisilno ventilacijo ter rešetkastimi tlemi, zanj pa je bilo treba odšteti 750.000 evrov. Za hlev še danes plačujemo kredit, vendar s tem nimamo večjih težav. Dobro dovršen hlev ima tudi skupinske bokse za svinje, v njih pa vedno potekajo boji za prevlado. Ob tem svinje lomijo bokse in krmilne linije, včasih pride celo do pogina.« Imajo 18 porodnih boksov v treh sobah. Pri svinjah je urejeno ročno krmljenje, ki bi lahko bilo avtomatsko, vendar vztrajajo pri ročnem, da lažje spremljajo zauživanje krme pri svinjah. Na hlevu imajo tudi sončno elektrarno iz leta 2021, ki proizvede dovolj elektrike za samooskrbo. Če so prej plačevali po 1200 evrov na mesec, zdaj za elektriko doplačajo le okoli 1700 evrov za celo leto.

Vse bikce kupijo v Sloveniji, ker podpirajo slovensko rejo.

»To je sicer dražje, zaradi prihranka časa pa jih poskušamo kupovati v skupini vsaj po tri. Kupujemo bike pasem šarole, limuzin in križance z blonde d’aquitaine, ki so zelo mišičasti. Bikov je 45, so pa različnih starosti, da jih lahko prodajamo celo leto. Prodamo jih vedno najboljšemu ponudniku, to pa na žalost pomeni, da večinoma ne ostanejo v naši državi in gredo največkrat v Italijo. Zelo radi bi poslovali s slovenskimi odkupovalci in našo kmetijsko zadrugo Šmarje, vendar je njihova ponujena odkupna cena enostavno prenizka.« Biki jedo koruzno in travno silažo ter koruzni šrot, v boksih pa so na rešetkah.

Klavnica obratuje s polno zmogljivostjo, čeprav letošnjo sezono ocenjuje kot slabo zaradi vremena, saj je bilo predolgo toplo. »V januarju je povpraševanje ogromno, zato imamo v tem času precej zakolov. Prašičev ne odkupujemo, izvajamo pa klanje kot uslugo. Ob tem moram poudariti, da ne koljemo prašičev, težjih od 200 kilogramov, saj je tak prašič prevelik in je z njim preveč dela. Poleg tega pa ima tudi stroj za garanje zmogljivost le do 200 kilogramov. Vse odstavljene svinje prodamo žive in jih ne zakoljemo doma. Sicer pa za stranko zakoljemo prašiča po naročilu in izbrani teži. Naročene kose prodamo, preostalo meso pa predelamo. Lahko pa povem, da mesa za druge ne predelujemo.«

Terčičevi trenutno najbolje prodajajo hrenovke. Te so v trenutku razprodane, poleg njih pa imajo v ponudbi še tirolsko salamo, šunkarico, tlačenko, prešano slanino, budjolo, pašteto, zaseko, pasjo radost in še kaj bi se našlo, razen krvavic. »Čeprav se z njimi lahko dobro zasluži, vzamejo preveč dela in predvsem čiščenja. Po zakolu in predelavi nas vedno čaka najmanj pet ur čiščenja.«

POMISLEKI O KEMIČNI KASTRACIJI PRAŠIČEV

Pri zakolu vsakega prašiča je prisotna inšpektorica, ki nadzoruje potek zakola, vzame vzorec za trihinelo pri jetrih, pogleda notranje organe in napiše zapisnik. Vsak petek do 9. ure zjutraj morajo najaviti zakol za prihodnji teden: kdaj, kateri dan in koliko jih bodo zaklali. Rok meni, da je klavnica na kmetiji velika prednost, saj prašič ni v stresu zaradi prevoza, zato je meso bolj kakovostno. S sredstvi, pridobljenimi na nedavnem razpisu 4.1, so prenovili star goveji hlev v hlev za prašiče pitance, v kratkem pa bodo obnovili tudi prostor s skupinskimi boksi za svinje. Pri prašičih pitancih je krmljenje avtomatsko, v krmilnikih pa imajo na voljo ves čas krmo. »Tako se lepo redijo, vendar niso zamaščeni.«

Pripravljajo sedem različnih krmnih mešanic za različne kategorije prašičev. »Imamo CO2 silos, v katerem je 400 ton koruze, konzervirane prek CO2 plina, namenjene govejim pitancem in prašičem, ne pa tudi plemenskim svinjam. One namreč dobivajo suho in toplotno obdelano koruzo. Mešalnica je na tehtnici in meša po programih, predhodno vnesenih za posamezne kategorije prašičev.«

Kot pove Rok, je pri prašičih najbolj zamudno prestavljanje, kastracija, ki jo opravlja mami Ivanka, ki ima izpit za veterinarskega pomočnika, brušenje zob in odstranjevanje repkov. »Čeprav se sliši nehumano, je ščipanje repkov nujno, saj so poškodbe zaradi grizenja repov v kasnejšem obdobju lahko grozljive.« Podpira kirurško kastracijo, odkrito pa ima pomisleke o kemični kastraciji, ki jo Danci že s pridom uporabljajo.

 

»Prašiča cepijo z injekcijo hormona, ki zavira nastajanje testosterona, in povzroči neplodnost. Kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki bodo jedli to meso? Jaz ga vsekakor ne bi želel zaužiti, sploh je pa že tako veliko težav s plodnostjo pri ljudeh. Za prašiča je kemična kastracija mogoče res bolj humana, za človeka pa dolgoročno vsekakor ne,« razmišlja Rok.

NAJBOLJŠI TRG NA PRIMORSKEM

Med pogovorom se vrnemo na začetek njihove zgodbe, kjer Rok omeni, da sta stara starša sesne pujske sprva prodajala v zadrugo, starša pa sta začela s prodajo večjih pitancev na domu. Nekoč je kupec s Primorske kupil dva njihova prašiča in bil tako zadovoljen, da je v njihovem imenu tam objavil oglas za prašiče. S tem dejanjem je Terčičevim zagotovil širitev trga in danes je Primorska njihov najboljši trg. »Naša prednost je, da imamo prašiče različnih tež, od 30 do 300 kilogramov, na voljo vse leto.«

Na leto opravijo veliko strojnih storitev. »Starša sta imela v tem okolišu že leta 1993 samohodni silokombajn in si takrat zagotovila stranke, s katerimi še vedno sodelujemo. Danes imamo tri kombajne doma in enega v Lendavi, z njimi pa naredimo še za okoli 1000 hektarjev storitev.« Stara mama pove, da se je Rok s kombajnom pripeljal celo v šolo in se po koncu pouka z njim odpravil silirat. Prav v Šentjurju imajo največ strank, saj je v Šmarju v radiju 10 kilometrov kar 18 silažnih kombajnov, kar je precej huda konkurenca.

Rok je mladim vsekakor lahko za zgled, s svojo delavnostjo in jasno izdelano vizijo o kmetiji pa se za njeno prihodnost ni treba bati. Medsebojna povezanost družinskih članov, marljivost, predanost in kakovost so vsekakor gonilna sila te kmetije. Tako kot Rokovi načrti, ki trenutno predvidevajo gradnjo stanovanjske hiše, v kateri si bosta Rok in Rita ustvarila svoj dom.