Golac, ki leži pri naselju Obrov v občini Hrpelje – Kozina ali sredi slovenske Čičarije je idealno izhodišče za kolesarje, izletnike in pohodnike, pa tudi za velike zveri, ki rade pustošijo po pašnikih živinorejca Nikole, ki je tik pred upokojitvijo in kmetijo že predaja v roke Bojanu – najstarejšemu od petih sinov. Na 85 hektarjih, od tega je 48 hektarjev Djakovih, druge površine pa najemata, paseta večinoma slovenske avtohtone pasme goveda, konj in drobnice ter s tem nadaljujeta ovčerejsko tradicijo kraja, ki je bil nekoč znan tudi po oglarstvu in kuhanju brinjevca.

V času mojega obiska so Djakovi intenzivno spravljali seno, v dobri sezoni na teh izrazito kraških tleh spravijo tudi po 1600 velikih okroglih bal. Kljub obilici dela smo se skupaj podali v iskanje črede govedi na prostranih pašnikih ter se skozi bukov in borov gozd s terencem odpeljali na adrenalinsko vožnjo na 1056 metrov visok Žabnik (Ostrič). Vožnja po strmini se je izplačala, saj se je na vrhu odprl veličasten pogled na Hrvaško in našo Istro ter na številčno čredo kobil pasme posavec z žrebeti.

»Ovčjerejo imam v genih,« je začel pogovor zgovoren Nikola. Moj nono je nekoč lahko z izkupičkom od prodanega sira, ki ga je v enem letu predelal iz mleka 90 ovc, kupil nov traktor Zetor 5211. V današnjih časih lahko o čem takem le sanjamo,« pojasnjuje Nikola, iz katerega kar vrejo zgodbe, ki jih je preživel od leta 1992 naprej, ko ga je pot pripeljala v Gornji Zemon pri Ilirski Bistrici, kjer sta si z ženo Danico ustvarila dom in družino. Sprva se je ukvarjal s posekom in spravilom lesa s pomočjo traktorjev, konjev in kamionov. »Zadnjih 10 let sem kmet v Golcu, prej sem bil dolga leta obrtnik in spominjam se dneva, ko sem se prvič povzpel na Žabnik, kjer pasemo posavce in za trenutek obstal ter si rekel: »Nikola, to je vendar najlepši del Slovenije. Veste, v lepem in povsem jasnem dnevu vidiš vse – od Pule do Triglava.«

Težave povzročajo zveri, letos pa še korona

Med iskanjem črede 42 krav dojilj cikaste pasme in križank s teleti ter dvema plemenskima bikoma cike in limuzina Nikola pove, da je imela vasica Golac včasih celo šolo, pa dve trgovini, danes pa veliko značilnih kamnitih hiš sameva. Vendarle se vas prebuja, vsaj čez vikend, če že ne čez teden, ko se vanjo vrnejo »vikendaši«. Izvem pa tudi, da so redki, večinoma starejši prebivalci vasi, šele pred nekaj leti dobili javni vodovod. Bojda zaradi velikega števila domačih živali, ki popijejo toliko vode, da se je naložba vanj izplačala, se pošali. Med iskanjem goveda nadaljuje, da medvedi, volkovi in šakali na njihovem območju predstavljajo veliko težavo, zato ovce zvečer zapirajo v hlev, sicer imajo ponoči pokol. Zato Nikola vedno pravi: »Blagor živali, ki lahko popase večerno roso. To je napredek v kmetijstvu. Žal pri nas tega ni zaradi velikih zveri.« Kot, da to ni dovolj, pa je letos svoje dodala še koronakriza. »Vsa letošnja jagnjeta so namreč ostala in so že precej težka. Prodaja se je zdaj sprostila, prodajajmo jih posameznim strankam in konec meseca računamo na prodajo večjega števila jagnjet, ko muslimani praznujejo kurban bajram. Takrat prodamo tudi po 30 jagnjet ali izločenih odraslih živali. Meso drobnice prodajamo po tri evre za kilogram ali po 1,5 evra za kilogram žive teže. Tudi goveje meso, od tega največ teletine, po zakolu v klavnici tržimo sami.«

Istrska pramenka

Nikola za istrsko pramenko ali istrijanko pravi, da je pa zahtevna ovca, ki potrebuje vrhunsko krmo, a hkrati hvaležna, s primerno mlečnostjo in mlekom z veliko maščobe. »Za kilogram sira trenutno potrebujem le sedem litrov mleka, konec julija in avgusta pa ga zadostuje že pet. Ker današnja mladina pravi, da se nič ne izplača, jo v čredi, ki šteje krepko več kot sto ovac, zato že izpodrivajo Bojanove jezersko-solčavske ovce,« priznava Nikola, ki sira ne trži, vendar ga Danica iz mleka predela za lastno uporabo, sicer pa ovce obeh pasem z Bojanom redita zaradi jagnjet. »Bojan je zelo priden, brez njega bi se po pašnikih sam vrtel več kot dve uri na dan, to pa ne gre, saj so površine prevelike. Na srečo mi pri spravilu sena pomaga vseh pet sinov, kolikor pač lahko poleg rednih zaposlitev,« je hvaležen sinovom in ponosno doda, da imata z Danico še dve hčeri. Zatopljena v pogovor končno odkrijeva nekaj krav iz črede, ki počiva v zavetju gozda, zato se Nikola, že nekoliko v časovni stiski zaradi košnje, prijazno poslovi in poda nazaj na traktor.

Cikasto govedo

Na Žabniku posavski konji in policaji

Z Bojanom pot nadaljujeva v strmino Žabnika, na vrhu pa njegov avto nemudoma obkroži plemenita čreda 26 kobil z žrebeti in žrebcem posavske pasme, srečava pa tudi policaje, ki nadzorujejo državno mejo. »Niso namreč le medvedi, volkovi in šakali tisti, ki prehajajo hrvaško-slovensko mejo, ampak tudi velike skupine migrantov, ki pa razen nelegalnega prečkanja meje živalim ne povzročajo težav,« pove Bojan, česar pa ne more trditi za velike zveri. »Letos se je medved lotil že dveh telet, lani pa je pokončal kar šest žrebičkov, tri kadavre smo našli, enega celo nekaj sto metrov čez hrvaško mejo. Pokončal pa je tudi brejo kravo in odraslo kobilo,« razočaran pojasnjuje Bojan in izpostavi redne napade ter neukrepanje države glede te problematike. Čeprav pašnike na Žabniku ograjuje več kot 10 kilometrov električne ograje, pa ta zveri ne zaustavi. Kobile v dolino pripelje v drugi polovici decembra, na pašo pa se vračajo aprila oziroma, ko žrebeta dopolnijo vsaj mesec dni, saj imajo tako večjo možnost preživetja in pobega pred medvedom ali volkovi.

Nekaj kobil z žrebeti imajo na paši tudi na Veliki Plešivici, 908 metrov visokem vrhu med Slavnikom in manj znano Malo Plešivico. »Žrebeta prodamo jeseni rejcu v Šentjernej, kjer jih dopita in pozneje proda v Italijo. V zakol pa ne gredo vsa žrebeta, saj nam strokovna ekipa odbere najboljše živali, ki jih obdržimo zase ali prodamo za nadaljnjo rejo.«

Bojan, ki ima velik smisel za obdelavo in oblikovanje lesa, sklene, da bo z veseljem nadaljeval očetovo poslanstvo, saj si drugega načina življenja ne predstavlja.