Pogovor z izr. prof. dr. Ožbaltom Podpečanom

Z nami se je pogovarjal predsednik Veterinarske zbornice Slovenije in vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali (NCDŽ) na Veterinarski fakulteti izr. prof. dr. Ožbalt Podpečan (dr. vet. med) ter specialist bujatrike, vede o zdravljenju goveda. Beseda je tekla o spornem odvzemu živine, uresničevanju izraženih bojazni ob sprejemanju zakona o zaščiti živali, ki gre v presojo na ustavno sodišče, ter o skrbi rejcev za rejne živali. Tema dobrobiti je zelo širokater predmet številnih raziskav in razprav, a še vedno večkrat narobe razumljena. Opazen je namreč vedno večji razkorak med splošno in strokovno javnostjo, zadnji odvzem goveda pa prav gotovo ni pripomogel k boljšemu medsebojnemu razumevanju, ampak je ta razkol še poglobil.

»Kljub temu se z društvi za zaščito živali strinjam, da so vse oblike mučenja in zanemarjanja živali nesprejemljive. Za prepoznavanje mučenja ne potrebuješ posebnih dodatnih znanj, vendar pa iz prijav, ki jih dobivamo na NCDŽ, ugotavljamo, da predvsem živali zunaj objektov, v naravnem okolju, splošna javnost ne pozna in ne ve natančno, zakaj so te živali tam in kaj je za njih dobro,« uvodoma pojasni Podpečan. »Neizmerno mi je žal, da se kljub velikim naporom, ki jih vlagamo v medsebojno razumevanje, dogaja ravno nasprotno. Poudariti moram, da se pri odvzemu goveda pravzaprav nihče ni ukvarjal z dobrobitjo živali. V ospredju so bili le akcija in postopki, nihče pa ni pomislil, kaj je v trenutku ukrepanja najboljše za živali, ki so z odvzemom doživele več stresa, kot bi ga s primernimi korektivnimi ukrepi znotraj gospodarstva. Nenazadnje bi jih sicer še vedno lahko odvzeli, s čimer ni nič narobe, ker razmere tam niso bile primerne, vendar brez dvomov o zakonitosti in strokovni upravičenosti postopka. A ker ni bilo tako, je šlo narobe vse, kar lahko narobe gre.«

»Ljudje, ki nikoli niso skrbeli za živali, težko razumejo kompleksnost skrbi za živali.«

Kmetje s svojimi postopki in sistemom reje ključno vplivajo na izboljšanje življenjskih pogojev rejnih živali. Bi lahko rekli, da so pogoji reje pri nas na splošno na dovolj visoki ravni?

Pogoji reje so zelo različni, tako kot tehnologije. Izkazalo se je, da med tehnologijo reje in skrbjo za dobrobit ne moremo vleči vzporednice, saj tudi v rejah, kjer so krave privezane, lahko rejci zelo dobro skrbijo za živali. Po drugi strani pa so lahko zelo slabe razmere v reji prostih krav. Na splošno se rejci trudijo poskrbeti za živali predvsem iz dveh razlogov. Prvi je pragmatičen, lahko tudi »egoističen«, saj je uspešna prireja odvisna od dobre skrbi za živali. Drugi razlog pa je, da so kmetje empatični ljudje, ki že po svojem bistvu skrbijo za živali, ne glede na vse očitke. Ta dva razloga kažeta na to, da je primerno poskrbljeno za živali, kar pa ne pomeni, da ne bi moglo biti še boljše. V to vlagamo veliko napora, ne samo na NCDŽ, ampak tudi ostale pristojne službe, tega pa se zavedajo tudi rejci sami. Ob tem lahko izpostavim nedavno izpeljano akcijo Naj hlev, ki dokazuje vložke rejcev v izboljšanje tehnologije reje in njihovo prepoznavanje dobrobiti kot nekaj bistvenega v napredku živinoreje.

Splošna javnost verjetno težko presoja o tem, kdaj je dobrobit rejnih živali okrnjena, saj preslabo pozna in razume biologijo posameznih vrst živali?

Res je. Na eni strani so vsem na očeh rejci rejnih živali, za katere javnost misli, da lahko kar vstopa na njihova zemljišča in komentira reje. Na drugi strani pa imamo popolnoma skrite, zaprte sisteme, izolirane in za razplod izkoriščane živali po mestnih blokih in stanovanjih. Določeni rejci družnih živali – mačk in psov – vodijo psarne oz. farme teh živali, za katere je popolnoma neprimerno poskrbljeno, pa javnosti to ne zanima. Čeprav ugotavljamo, da te živali zadržujejo po raznih stanovanjih, ima veterinarska inšpekcija velike težave z vstopom v stanovanja, to pa onemogoča raziskovanje razsežnosti te problematike.

»S ceste lahko vsak fotografira in komentira živali na paši ali v blatu, nihče pa ne more v stanovanje, saj gre za zapletene procesne izpeljave. Ta primer sem izpostavil, ker predstavlja veliko težavo, kadar govorimo o mučenju in izkoriščanju živali. Rad pa bi poudaril, da se to ne dogaja samo na kmetijah – daleč od tega.«

Večina prijav ali obveščanj o prijavah ali domnevnih mučenjih živali, ki prispejo na NCDŽ, je v glavnem vezanih na rejne živali. Zdi se, kot da družne živali ne obstajajo, čeprav prijave glede njih zaznavamo prek drugih inštitucij.

Ali NCDŽ ne prejema veliko prijav?

Do sedaj smo vedno dobivali veliko prijav, ne vem pa, kako bo v prihodnje, saj so se društva za zaščito živali odločila, da nas po zadnjem incidentu ne bodo obveščala. To vsekakor ni premišljena poteza, še manj pa v korist živali. NCDŽ je sicer vedno obveščen in o vsaki prijavi ga seznani Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Po pregledu prejetega slikovnega materiala namreč veterinarski inšpekciji lahko nudimo dodatna strokovna pojasnila ali pomoč. Ob očitnih kršitvah pa inšpektorji postopek izpeljejo sami, saj na NCDŽ na osnovi seznanitve s prijavo nimamo pristojnosti za ukrepanje. Lahko podamo le mnenje, za katerega zaprosijo veterinarski inšpektorji, še enkrat pa poudarjam, da je glavnina prijav vezanih na rejne živali.

Zakaj točno želijo društva za zaščito živali prekiniti sodelovanje z NCDŽ?

Njihov komentar je, da so trenutno pod prevelikim pritiskom javnosti. Kljub vsemu menim, da se bo zadeva umirila in bodo postopki v prihodnje tekli naprej po ustaljeni praksi.

Inšpektorica in dežurna veterinarka, ki je odvzela živali, je po prijavi poklicala več ljudi, da bi bili prisotni pri odvzemu, med drugim tudi vas kot vodjo NCDŽ, vendar ste navzočnost zavrnili. Lahko pojasnite, zakaj?

Če bi ustrezno in s pravnim dokumentom angažirala NCDŽ, bi se odpravil na kmetijo. S prijavo me je v petek seznanila prijaviteljica, ki je članica društva za zaščito konj. Navedla je, da živali živijo v neprimernih razmerah, in priložila dokaj nejasno fotografijo. V ponedeljek je nato poklicala inšpektorica in obvestila, da bo odvzem živali potekal v torek, kar pomeni, da je bila o tem že odločena, zanimalo pa jo je, če bom spremljal odvzem. Kadar inšpektor presodi, da potrebuje strokovno pomoč, ima možnost poklicati lokalnega ali lečečega veterinarja ali pa inštitucijo, kot je NCDŽ, da sodeluje in svetuje pri procesu, kar smo že velikokrat počeli. Včasih je namreč treba na mestu presoditi, ali je žival sploh primerna za transport, ali potrebuje zdravljenje ali pa takojšnjo evtanazijo, če je v tako slabem rejskem stanju, kar pa živali z omenjene kmetije niso bile. Skratka, tej presoji je namenjena strokovna pomoč, in če gre res za dobrobit živali, praviloma uradni veterinarji ocenijo, ali jo potrebujejo ali ne. Pri tako množičnih odvzemih je lečeči veterinar vedno prisoten, tu pa ni bil. Ker mi inšpektorica ni želela izdati sklepa za sodelovanje pri odvzemu, sem sodelovanje in strokovno podporo zavrnil.

V javnosti krožijo najrazličnejše informacije o živalih. Ali veste, kje so odvzete živali? Se je za njimi res izgubila vsa sledljivost?

Seveda vemo, kje so živali, in lahko zatrdim, da nobena od njih ni končala v klavnici, kljub številnim govoricam v javnosti. Bil bi zelo presenečen, če bi si to kdo drznil storiti, saj imajo vse živali s strani območnih uradov UVHVVR sklepe za prepoved klanja. Kar se sledljivosti tiče, pa je res problematična, saj je bilo okoli deset živali neoznačenih ali ne dovolj označenih, kar pomeni, da brez sodelovanja dosedanjega lastnika krav med seboj ni mogoče ločiti. Ker veterinarska inšpektorica ni odvzela njihovih potnih listov, čeprav bi jih morala, je dobro premišljena ocena, da se za neoznačenimi kravami lahko izgubi sledljivost.

Dobrobit živali torej pri odvzemu ni bila pretehtana, sploh ker so čredo razvozili po različnih lokacijah brez potrebne dokumentacije. Sami ste namreč že ocenili, da je šlo v postopku vse narobe in prav gotovo ne v korist izvajanja zakona o zaščiti živali.

Če je inšpektorica delala po zakonu, kar ona trdi, da je, je živali možno odvzeti le v primeru življenjske ogroženosti. Te živali pa niso bile življenjsko ogrožene. Izsledkov o najrazličnejših boleznih ni in jih tudi ne bo. Pri lečečih veterinarjih in veterinarjih koncesionarjih na območjih, kamor so bile živali pripeljane – razen v Mokronogu, kjer dela mož inšpektorice –, smo preverili stanje in o boleznih ni nobenih podatkov. Če bi bile zdravljene, bi ostajala sledljivost, vendar je ni (v času pogovora o tem še ni bilo podatkov). Zato najverjetneje niso bile bolne, če pa so slučajno bile in jih niso zdravili, so kršili njihovo dobrobit. Če je inšpektorica postavila diagnozo, bi morala odrediti tudi zdravljenje, s tem pa bi morala obstajati tudi sledljivost. Vendar nič od tega ne obstaja.

Ali ostaja možnost, da te živali vrnejo lastniku?

Obstajajo teoretične postopkovne možnosti, da bi živali dobili nazaj, vendar dosedanja praksa kaže, da se odvzete živali nikoli ne vrnejo. Odvzem je bil namreč trajen in ne začasen. Če špekuliram, jih rejec verjetno ne bo dobil nazaj. S civilno tožbo jih sicer lahko dobi, vendar se bojim, da ob uradnem dokončanju vseh postopkov teh živali ne bo več. Smiselna bi bila samo takojšnja vrnitev živali, če rejec za to izpolni vse pogoje, kar je v teoriji še vedno možno.

Vsekakor se ne moremo izogniti bistveni novosti, ki jo glede financiranja uvaja novi zakon. Do zdaj so sredstva od prodaje prejeli kršitelji, po novem pa društva za zaščito živali, denar pa bo namenjen tudi prehodnim hlevom.

Prehodnega hleva še nimamo in ga verjetno še nekaj časa ne bomo imeli. Predlagateljica zakona sicer govori, da glede financiranja ni tako, ampak 3. alineja 43. člena pravi »Iz kupnine od prodane živali se pokrijejo stroški postopka, morebitna razlika pa se nameni za izvajanje nalog skrbi za živali iz 33. člena tega zakona ali za dejavnost oskrbe trajno odvzetih rejnih živali iz 33.a člena tega zakona …« Torej to razumemo, da ves denar ostane nevladnim organizacijam oz. rejec ne dobi nič, prej pa je dobil preostanek od prodaje odvzetih žival in stroška odvzema. Odvzete živali na kmetiji Možgan so bile po moji oceni vredne več kot 35.000 evrov, vsi stroški, vezani na odvzem, pa so v preteklosti znašali med 5000 in 8000 evri.

Ali kot sporno točko v novem zakonu o zaščiti živali razumete tudi kvalificirane prijavitelje, ki na nek način izražajo nezaupnico stroki oz. vzporedni nadzor?

Saj gre za vzporedni nadzor! In namesto da bi država krepila veterinarsko inšpekcijo in število uradnih veterinarjev, ki stalno pada, raje uvaja vzporedni nadzor ali nadzor nad tistimi, ki so sploh še ostali. Država mora omogočiti zadostno število ustrezno usposobljenih inšpektorjev, nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu, pa tako ali tako – že po prejšnjem zakonu – lahko prijavljajo primere kršitev dobrobiti živali, nad katerimi potem bdijo veterinarski inšpektorji. Novi zakon pa ustvarja nezaupanje in podira še tisti nadzor nad zaščito živali, ki smo ga imeli do sedaj, kar je težko razumeti. V NCDŽ zato spodbujamo uveljavljanje dobre prakse ravnanja z živalmi in se trudimo z izobraževalno vlogo na področju dobrobiti živali.