V zadnjem desetletju se je število ekoloških kmetij s prirejo mleka v Evropi več kot podvojilo. Kljub naraščanju ekološke prireje mleka ta še vedno predstavlja sorazmerno majhen delež celotne prireje. Za dosego cilja, da bi do leta 2030 kar četrtina evropskih kmetijskih površin prešla na ekološko obdelavo, pa so potrebni dodatni ukrepi in okrepljena podpora kmetom, ki razmišljajo o preusmeritvi ali pa se z ekološko rejo krav molznic že ukvarjajo.

Slednja prinaša številne izzive, saj temelji na paši. Uporaba lahkotopnih mineralnih gnojil, kemično sintetiziranih fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov), gensko spremenjenih organizmov in iz njih pridobljenih proizvodov ter različnih regulatorjev rasti pa je prepovedana. Namesto zdravljenja bolezni je poudarek na njihovem preprečevanju, prehrana pa je pretežno voluminozna. Ključno vlogo pri uspehu reje imajo tudi pasme krav, ki so dobro prilagojene ekološkim razmeram.

V okviru Skupne kmetijske politike je zato v ekološki živinoreji pomembno izpostaviti intervencijo IRP42, ki podpira uporabo lokalnih pasem in s tem varuje ter ohranja njihove izvorne lastnosti.

Vsekakor sta smiselni tudi IRP28 Dobrobit živali in IRP29 Naložbe v prilagoditev kmetijskih gospodarstev, saj določata obvezne standarde, ki neposredno vplivajo na počutje živali, njihovo izvajanje pa podpirata s finančnimi in tehničnimi spodbudami.

Rejci lahko prejmejo plačila za ekološko prirejo, premije za višji standard dobrobiti, svetovalno podporo in pomoč pri prehodu iz konvencionalne v ekološko pridelavo.

Primerjava ekološke in konvencionalne prireje mleka na podlagi trajnostnih indeksov razkriva ključne razlike v prednostih in omejitvah obeh sistemov. Ekološka prireja mleka običajno izkazuje večjo okoljsko trajnost in lahko tudi boljšo gospodarsko uspešnost. Medtem ko je konvencionalna učinkovitejša v tehničnem smislu. Študije kažejo, da ekološka reja ob višji prebavljivosti krme povzroča manj izpustov toplogrednih plinov. Konvencionalna reja pa dosega boljše rezultate pri proizvodni učinkovitosti in izrabi virov.

Po definiciji zdravja in dobrobiti živali Svetovne organizacije za zdravje živali je počutje živali v ekološki živinoreji na splošno dobro. V skladu z rezultati v nekaterih študijah imajo krave v ekoloških rejah manj presnovnih težav zaradi manjše uporabe koncentrirane krme. Bolezni nog so pogosteje prisotne pri kravah v konvencionalni reji. Količina dnevno namolzenega mleka pa je pri kravah, vzrejenih v ekoloških pogojih, precej nižja.

V ekološki reji ugotavljajo večjo verjetnost za slabšo produktivnost. To nakazuje, da nekatera področja v ekološki živinoreji še vedno potrebujejo izboljšave. Ni namreč prepričljivih dokazov, da sta zdravje in počutje živali v ekološki reji nujno boljša ali slabša kot v konvencionalni. Pomembni zdravstveni izzivi vključujejo mastitis, težave z zajedavci ter tudi različna obolenja nog in parkljev. Sami ekološki standardi zato niso dovolj za zagotavljanje višjega zdravstvenega stanja v primerjavi s konvencionalno rejo. Vendarle pa se

številni ukrepi ekološke reje, kot so več prostora v hlevu in dostop do pašnikov, pogosto izvajajo tudi na konvencionalnih kmetijah. Paša je namreč precej smiselna z vidika gospodarske koristi, saj je za prežvekovalce najcenejša oblika krmljenja. Ali bolje izraženo po citatu francoskega kmeta Andréa Pochona: »Intenzivnost reje je nam kmetom vzela neodvisnost in nas obremenila z dolgovi. Ekološka reja na pašnikih je zato pot nazaj k svobodi.«

Rast prireje ekološkega mleka v Evropi tako še vedno razkriva razvojni potencial, ki ga krepijo tudi usmerjene subvencije. Prireja mleka na ekološki način prispeva k premišljeni rabi naravnih virov in varovanju biotske raznovrstnosti. In četudi dnevni izplen mleka ni tako visok, pa nekatere temelje ekološke reje vse pogosteje uvajajo tudi v konvencionalnih sistemih.