Reja krav molznic in mlade živine je do lanskega martinovega na specializirani govedorejski kmetiji pri Podpečanovih v Galiciji, usmerjeni v prirejo mleka in njegovo predelavo, potekala v starem hlevu, ki je postal premajhen. »Potrebnega je bilo veliko ročnega dela, še posebej za molžo, zaradi prenatrpanosti krave niso imele dovolj prostora, mlečnost je upadla, zato smo se odločili za novogradnjo hleva za 85 krav molznic in 53 glav mlade živine z ležalnimi boksi in jamo za gnojevko pod hlevom,« pojasni 22-letni Andraž, ki je že tri leta prevzemnik kmetije.

Prvi rezultati enoletnega bivanja krav v novem hlevu, ki izpolnjuje vse normative najsodobnejših hlevov, pa se že kažejo: krave molzejo več mleka, beležijo manj poškodb, izboljšala se je tudi finančna učinkovitost dejavnosti.

Andraž se spominja, kako zelo je bil stari hlev že dotrajan, nov je bil zato nujen, pa čeprav odločitev za takšno naložbo ni enostavna zaradi nepredvidljivih tržnih razmer. »Stroški gradnje so nepredstavljivo visoki, vendar če ne greš v korak s časom, ostaneš zadaj ali pa te preprosto več ni. Za razvoj je treba ves čas vlagati, druge možnosti ni,« pove Andraž, ki je opravil kmetijsko šolo v Šentjurju in na kmetiji skrbi za molznice, da priredijo čim bolj kakovostno mleko, ki ga nato njegova sestra Martina v domači sirarni predela v že prepoznavne mlečne izdelke.

V veliko pomoč sta jima tudi starša, ki sta sicer že upokojena, vendar še vedno vpeta v delo na kmetiji po najboljših močeh. »Brez podpore družine mi ne bi uspelo. Spodbuda in zaupanje je vse, kar mladi prevzemnik potrebuje, zato me žalosti, ker tega mladi niso povsod deležni. Tam, kjer mladi kmet nič ne sme in nič ne naredi dovolj dobro, ni prihodnosti.

Sam imam proste roke in zaupanje družine, zato tudi delam z veseljem,« je hvaležen Andraž, ki odkrito prizna, da dodana vrednost na njihovi kmetiji, ki jo ustvarijo s sirarstvom in prodajo končnih izdelkov, veliko pripomore k finančni uspešnosti dejavnosti. »Vprašanje je, kako bi bilo in kakšno zgodbo bi razlagal, če bi bili odvisni zgolj od mlekarne in plačila primarne surovine,« razmišlja mladi prevzemnik.

ZA PREDELAVO POTREBNO POLNOVREDNO MLEKO

Povezava z mlekarno vendarle obstaja, minimalna določena količina za oddajo pa je sto litrov na dan. Količina oddanega mleka mlekarni je odvisna od potreb njihove sirarne.

Nov hlev se razprostira na površini v velikosti 60 × 30 metrov, do slemena je 11 metrov za čim večjo zračnost. Na levi strani hleva je mlada živina, na desni pa molznice in presušene krave. Redijo rjavo pasmo, vmes pa se najdejo še ena črno-bela in tri križanke. »V starem hlevu smo imeli približno polovico črno-belih krav, z začetkom s sirarstva pa smo jih zamenjali za rjave, saj dajejo večjo vsebnost beljakovin in maščob v mleku. Čeprav mlečnost ni tako visoka kot pri črno-belih kravah, pa je izplen pri sirjenju večji. Glede na ugotovitve iz prakse lahko trdim, da je izkoristek pri sirjenju mleka rjavih krav za 30 % večji kot pri mleku črno-belih krav,« pojasni Andraž in se spominja prvega obiska francoskega tehnologa in strokovnjaka za predelavo mleka Ivana Larcherja, ki je zasnoval njihovo sirarno.

»Larcher se je sprehodil skozi hlev in pokazal na kravo črno-bele pasme ter rekel: Iz mleka te krave ne boste imeli nikoli dobrega sira. In tako smo v nov hlev naselili sivke.«

V njem je pretežno mlada čreda, več kot polovica je prvesnic, iz Nemčije pa so pripeljali tudi 40 brejih telic, zato je v tem trenutku v hlevu 60 krav. »Dnevna mlečnost je 25 litrov po kravi, imamo pa še kar nekaj rezerve. Pomembna sta vsebnost maščob in beljakovin, saj “praznega” mleka ne moremo predelovati.«

STAREJŠA KOT JE KRAVA, TEŽJE SE PRIVADI

Krave se molzejo na molznem robotu GEA Westfalia, kar Andražu omogoči več fleksibilnosti pri razporejanju časa. Glavna prednost tega molznega robota, ki so ga poleg vse druge hlevske opreme kupili v podjetju Feniks iz Slovenj Gradca, je, da se ves postopek molže in pranja izvaja v sesni gumi.

  »Ko se molža na vseh seskih zaključi, sledi razkuževanje po molži. Vse se vrši v sesni gumi, kar je bolj učinkovito, zniža pa tudi porabo dezinfekcijskega sredstva.« Ker je Andraž želel delo čim bolj poenostaviti, da ga bo v hlevu lahko opravil sam, se v njem nahajajo še trije roboti tehnologije GEA Westfalia. In sicer robot za čiščenje rešetk, za potiskanje krme h krmilni mizi (FRone) ter napajanje telet (DairyFeed J).

Krave robota obiščejo 2,6-krat na dan, v njem pa glede na mlečnost dobijo še 2,5 kilograma mešanice K19. Krave so se na robotsko molžo privadile brez večjih težav, čeprav Andraž priznava, da se vedno najde kakšna, ki vanj noče, pa jo mora zato spodbuditi. »Zapreti jih moram v predprostor – čakališče, nato pa se zvrstijo na molžo. Telice so se na robota privadile brez težav, opažam pa, da starejša kot je krava, težje se privadi.«

PONOVNA UPORABA DELOV OPREME IZ STAREGA HLEVA

Na dan namolzejo 1400 litrov mleka, ki do sirarne prehaja kar po ceveh pod zemljo.

»Do sirarne se črpa neposredno iz cisterne za mleko, kar predstavlja velik prihranek časa in manj čiščenja, izkoristili pa smo kar pralni avtomat in releaser iz molzišča, ki smo ga imeli v starem hlevu. Mleko bi načeloma lahko od hleva do sirarne teklo na prosti pad, vendar sta ključnega pomena prav pranje in čiščenje sistema. Na nek način smo tako reciklirali dele opreme iz starega hleva,« pojasni Andraž.

Hlev so po idejni zasnovi in željah Podpečanovih načrtovali v Svetu projekta ter zanj pripravili projektno dokumentacijo, betonska dela je opravilo lokalno gradbeno podjetje Grobelnik, objekt pa je postavilo podjetje Hörmann. V hlevu imajo pod stropom nameščena dva velika ventilatorja, v praksi pa se je izkazalo, da potrebujejo še enega. »V poletni vročini se krave vidno zadržujejo pod ventilatorjem, pa čeprav je hlev povsem odprt. Krava je pač žival severne in ne južne poloble.«

KAJ BI V NOVEM HLEVU DANES NAREDIL DRUGAČE?

• »Dodal še en ventilator – potrebni so najmanj trije veliki.«

• »Povečal bi porodnišnico. Potreboval bi vsaj dve, ker krava pri telitvi potrebuje svoj mir in prostor.«

• »Dodal bi manjši prostor v hlevu za shranjevanje česar koli.«

• »Montiral bi še en napajalnik, trenutno jih je pet.«

• »Zgradil bi še malo večji hlev.«

FLEKSIBILNI LEŽALNI LOKI IZBOLJŠAJO UDOBJE

Na blatnem hodniku so gumirane rešetke, ki jih čisti robot. Na njih je guma zato, da se ne bodo prehitro obrabile – teoretično naj bi guma zdržala 15 let, potem pa bi jo zamenjali.

Hlev je podkleten z zalogovnikom za gnojevko, pod rešetkami je tako kar 450 metrov kanalov – slalom sistem. Ker betonska dela predstavljajo najdražji del hleva, bi verjetno v primeru, da bi se odločili za polna tla na blatnem hodniku, prihranili nekaj denarja, vendar bi potrebovali zunanje gnojišče. To, da je vse pod hlevom, pa se Andražu zdi precej bolj smotrno in funkcionalno. »Seveda nihče ne ve, kateri sistem je najboljši, vsak se zato odloči po svojih željah, izkušnjah in predpostavkah.«

Na ležiščih je 6-centimetrska guma winflex, pregrajena so s fleksibilnimi ležalnimi pregradami. Te so značilne zelene barve, zaradi njih pa živali v boksih vedno ležijo v pravilnem položaju, brez odrgnin ali poškodb. Udobje je zato neprimerljivo boljše v primerjavi s katerimi koli drugimi pregradami – krava se namreč lahko raztegne in uleže po želji. V hlevu sta tudi nepogrešljivi električni krtači za čiščenje in krtačenje goveda, ki sta ves čas v pogonu. Kljub vsemu udobju pa sta v hlevu dve kravi, ki še vedno raje kot na gumi ležita na rešetkah.

S fleksibilnimi ležalnimi loki, ki so iz mehke plastike, se bistveno izboljša udobje ležanja pri kravah v primerjavi s tradicionalnimi loki.

CELOSTNO KMETIJSKO SVETOVANJE

Tudi v Podpečanovem hlevu imajo nasajenega nekaj zelenja, vendar za zdaj še niso našli prave rastline, ki bi lahko uspešno kljubovala prahu. Ta se prime listov in preprečuje fotosintezo, zato rastline dobesedno vegetirajo. »Trenutno je v hlevu nasajenega nekaj bambusa in širokolistnega bršljana, vendar se prepočasi obrašča. Z očetom se nama zdi zamisel o drevesih v hlevu izredno zanimiva – nekakšen hlev prihodnosti, zato iščeva druge možnosti in odpornejše rastline.«

Molznice enkrat na dan dobijo po 40 % travne in 60 % koruzne silaže, beljakovinsko mešanico soje in repice ter energijsko mešanico iz Emone po vnaprej izračunanem krmnem obroku. »V prihodnje se moramo osredotočiti na kakovost travne ruše, kjer imamo še rezervo. Ker imamo pretežno ilovnata tla, preizkušamo, kaj na njih najbolje uspeva, da bi pridelali čim bolj kakovostno krmo. Boljša kot bo, več bo mleka.«

Krmo dajo v analizo, na podlagi rezultatov pa jim zasebni strokovnjak za prehrano sestavi krmni obrok. »Z njim smo zelo zadovoljni, saj svetuje celostno, tudi glede tehnologije pri teletih in presušenih kravah ter glede izbire krmilno-mešalne prikolice. Kupili smo 12 m³ voz, ki se je izkazal za pravšnjega. Prej smo uporabljali 7 m³, ki je bil premajhen, zato smo morali krmo mešati dvakrat za en obrok. Z njegovo pomočjo smo precej izboljšali tudi mlečnost krav.« Osnovne krme pridelajo dovolj, pove pa, da je bila kakovost trav letos slaba, koruze povprečna, viškov ne bo. Vso krmo shranjujejo v silosih, le zadnja košnja je v balah.

Med gradnjo so morali nekaj krav izločiti zaradi stresa, ko so jih vselili v nov hlev, pa z njimi niso imeli težav. So se pa problemi začeli pri teletih, ki so zbolevali za pljučnicami in driskami, zaradi katerih so še veterinarji razmišljali, kaj jih pravzaprav povzroča. »Izpostavili so, da so težave lahko povezane z novim, sterilnim okoljem, v katerega smo jih preselili – preveč čistoče s premalo mikroflore. Čez čas se je situacija umirila, teleta smo pozdravili in cepili, od takrat naprej pa nismo imeli več zdravstvenih težav z njimi.«

Pri telicah uporablja seksirano seme, spogleduje se tudi z genotipizacijo. »Všeč mi je, da lahko vidim potencial krave, ko je še tele. Strošek genotipizacije je zato zanemarljiv, če veš, kaj s tem lahko pridobiš,« je prepričan Andraž, ki bo v prihodnje več vlagal v genetiko črede.

Bikce proda majhne, nekaj jih kastrira in jih v hlevu na tlačen gnoj redi za meso, saj imajo doma registrirano tudi predelavo mesa.

1,5 milijona evrov je znašala celotna naložba – hlev z vso opremo, dva silosa, urejanje okolice in asfalt.

BREZ SIRARNE BI BIL OPTIMIZEM MANJŠI

»Posebnost našega hleva je, da se skozenj lahko zapelje avtobus. To je “uau efekt” za izletnike ali avtobusne skupine, ki si želijo ogledati kmetijo, sirarno ter v degustacijski sobi sire tudi pokusiti. Gre za posebno doživetje sploh za nekmete, ki sploh ne vedo, kako izgledajo sodobni hlevi. Ker ljudje sploh nimajo predstave o sodobnih hlevih in se niti ne zavedajo, kako zelo je tehnologija v kmetijstvu napredovala. V bistvu jim ne zamerim, saj ne morejo vedeti, poglejte si reklame, v katerih nas kmete največkrat predstavljajo kot neizobražence v karirastih srajcah, ki ob petih zjutraj na roke molzemo krave,« pojasnjuje Andraž.

Kandidiral je na razpisu 4.1 Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2018, kjer je dobil odobrenih 340.000 evrov od celotne vrednosti naložbe. »Verjetno bi lahko dobili še dodatnih 100.000 evrov, pa so svetovalci na zavodu naredili napako pri oddaji vloge in vnesli šifro za laguno poleg hleva namesto za jame pod hlevom. To napako pa je na oddani vlogi nemogoče spremeniti, čeprav smo poskusili vse. Povsem nelogično, vendar v naši državi stvari tako funkcionirajo.

Za ostali znesek naložbe sem vzel kredit pri Skladu za regionalni razvoj Ribnica in banki DBS. Plačeval ga bom do leta 2049, vendar mi drugega ni preostalo.«

Andraž je sicer zadovoljen z naložbo, prepričan pa je, da mora izkoristiti še vse rezerve. »Američani pravijo, da morajo iz enega vloženega dolarja ustvariti pet. Tega mišljenja pri nas v Sloveniji ni. Bolj velja, če bo, bo, če ne, pa ne,« pojasnjuje, ob tem pa se zaveda, kako zelo pomembno vlogo ima sirarna na njihovem dvorišču.

»Brez sirarne bi s prirejo mleka mogoče končali. Zato sem hvaležen, da ne živimo le od odkupne cene mleka po litru in zato še toliko bolj spoštujem tiste, ki so od nje povsem odvisni,« sklene ogled in pogovor mladi prevzemnik Andraž.