Reja drobnice in goveda se sooča z eno največjih kriz. Virus modrikastega jezika serotipa 8, se je v dobrem mesecu razširil iz posameznih primerov v obsežen izbruh po vsej državi. Po tujih medijih okužba zajema tudi 14 evropskih držav, kjer sicer prevladuje serotip 3. V Nemčiji in na Nizozemskem, pomembnih izvoznicah mleka, beležijo na tisoče primerov predvsem pri govedu. Samo v Nemčiji bo prireja mleka v tem letu zato padla za 1,7 %, kar pomeni več kot pol milijarde litrov manj mleka, podobno se dogaja v Franciji in na Nizozemskem.

Medtem ko drugod snujejo krizne načrte, se pri nas rejci znajdejo sami – z zgibanko v rokah, ob pomanjkanju repelentov, jasnih navodil in podpore. Kmetijsko ministrstvo nadzoruje, predpisuje in omejuje, konkretnih rešitev pa ne ponuja. V hlevih in na pašnikih se pojavljajo apatične, šibke in neješče ovce, številni pogini po večdnevnem trpljenju, prezgodnje telitve krav, mrtvorojena in šibka teleta. Pri okuženih molznicah je mlečnost precej zmanjšana, težave so z obrejitvijo, … Rejci zato opozarjajo: če se bo ta trend nadaljeval v Sloveniji kmalu ne bo več dovolj mleka, zapiranje kmetij pa bo največje v zgodovini.

Naši politiki nadaljujejo z všečno retoriko, polno prihodnjih obljub, hkrati pa ne prevzemajo niti delnega bremena finančnih izgub in ne razmišljajo o posledicah praznih pašnikov ter izginjanju avtohtonih pasem. Rejci ostajajo sami – izčrpani in izdani. Najhujša posledica pa ni le finančna škoda, temveč psihološka obremenitev, izguba zaupanja in občutek, da jih država zavestno ignorira. Medtem naše kmetijsko ministrstvo medijem servira puhlice, išče krivce in se obvladovanja krize uči v realnem času. Z zapoznelimi ukrepi pa ustvarja iluzijo reševanja težave, medtem ko se stanje na terenu ne izboljšuje.

V tem kaosu, kjer vsak po svoje išče izhod, pa se politične in medijske razprave osredotočajo zgolj na cepivo, ki ga dejansko sploh še ni. EU je zato pospešila nujne postopke za njegovo odobritev, ponovno brez dolgoročnih podatkov o njegovi učinkovitosti in varnosti. To pa seveda najbolj koristi velikim farmacevtskim podjetjem, medtem ko rejci in njihove živali ostajajo zgolj testni poligon za hitro sestavljena in slabo preizkušena cepiva.

Politični odločevalci skupaj z vodilnimi mediji že dlje časa iščejo krivca v živinoreji. Kmetje so označeni za onesnaževalce in odgovorne za podnebne spremembe, čeprav so že dosegli prelomne cilje glede zmanjšanja izpustov ter delujejo v okviru najstrožje zakonodaje. Lažje je nanje kazati s prstom, kot pa priznati, da država sploh nima načrta za zaščito pridelave hrane.

Stanje sedaj postaja še bolj kritično, saj se bolezen širi tudi med divjad. Gamsi, mufloni in srnjad že poginjajo, čeprav so na te pogine nekateri rejci lovce opozorili že maja. Država bi verjetno ukrepala takoj, če bi modrikasti jezik ogrožal ljudi. Ker pa zbolevajo le prežvekovalci, rejce prepušča lastni iznajdljivosti.

Vendar pa ovce in krave niso »le« živina in njihova izguba ni le gospodarska škoda. Njihovo izginotje bi pomenilo razpad družbenih in kulturnih vezi, ki oblikujejo našo identiteto.

V Sloveniji pa lastna identiteta pogosto ni na prvem mestu. Namesto tega je lažje preusmerjati pozornost na nepomembne teme in kriviti »problematične« kmete. Enostavneje je tudi le govoriti o samooskrbi kot pa zanjo dejansko nekaj storiti.

Bolezen modrikastega jezika zato še zdaleč ni le zdravstvena težava prežvekovalcev – je opozorilo in napoved nove realnosti. Z vsakim izgubljenim rejcem se zmanjšuje naša prehranska varnost. Kmalu bomo morda opazili višje cene jagnjetine, govedine, sira, mleka ali masla na trgovskih policah, a resnica je še bolj boleča: politični odločevalci zavestno puščajo živinorejce na cedilu in s tem na stežaj odpirajo vrata škodljivim tehnološkim alternativam.

Laboratorijsko meso in insekti se zdijo vse bolj verjetna in eksperimentalna prihodnost našega prehranjevanja. In to ni teorija zarote, ker teh v resnici ni. Obstajajo le resnice, ki nam jih nekateri zavestno (za)tajijo.