V času vedno večjih izzivov na področju prehranske varnosti je naloga skupne kmetijske politike (SKP) 2023-2027 zagotoviti ravnovesje med pridelavo hrane, varovanjem narave in ohranjanjem kulturne dediščine podeželja. Pomemben del tega je tudi ukrep IRP42 Lokalne pasme in sorte, ki je tesno povezan z ukrepom IRP19 Ekološko kmetijstvo.

Lokalne pasme živali in sorte rastlin so namreč del naše identitete in dragocen genski vir. Bolj so odporne na bolezni, prilagojene lokalnim razmeram in imajo v ekološkem kmetijstvu poseben pomen. S tem, ko lokalne pasme in sorte vključujemo v ekološko pridelavo, vplivamo na bolj odporno kmetijstvo.

Kaj prinaša ukrep?

Ukrep IRP42 Lokalne pasme in sorte spodbuja kmetijska gospodarstva k reji ogroženih lokalnih pasem (npr. cikasto govedo, lipicanca, krškopoljskega prašiča, jezersko-solčavsko ovco, drežniško kozo …) in pridelavi lokalnih sort rastlin, kot so avtohtone sorte žit, krompirja, sadja, vinske trte in zelenjave.

Tako lahko ohranijo biotsko raznovrstnost, znanje in tudi tradicijo, ki ju prenašamo na prihodnje generacije.

Na nacionalni ravni ta intervencija zagotavlja, da slovenske avtohtone pasme in sorte rastlin ne izginejo, temveč ostanejo del naše krajine, prehrane in identitete. Povezava z ekološkim kmetijstvom (IRP19) dodatno krepi vrednost pridelkov, saj potrošnikom ponuja zdravo, kakovostno in okolju prijazno hrano.

Podpora kmetom

Vstop v ukrep IRP42 je prostovoljen in prinaša pomembno finančno podporo. Ta pa kmetom pomaga pokriti dodatne stroške ali morebitno izgubo dohodka. Tako država spodbuja kmete, da se odločijo za ohranjanje in razvoj teh genskih virov. Podpora jim s tem daje varnost pri reji redkih pasem živali ali pridelavi avtohtonih rastlin. Te so namreč pogosto zahtevnejše in manj donosne od komercialnih. Hkrati pa kmetom omogoča, da dediščino svojih prednikov povežejo z modernimi, trajnostnimi praksami. Za številne kmetije to pomeni novo razvojno priložnost, višjo dodano vrednost pridelkov in večjo prepoznavnost na trgu.

Tudi za državo je ukrep IRP42 zelo pomemben. Ohranjanje lokalnih pasem in rastlinskih sort krepi biotsko raznovrstnost, varuje kulturno krajino in povečuje odpornost kmetijstva na podnebne spremembe. S tem, ko Slovenija skrbi za svoje avtohtone vire, od cikastega goveda in krškopoljskega prašiča do jezersko-solčavske ovce in starih sort fižola in žit, ohranja del prepoznavnosti in gradi prehransko varnost prihodnjih generacij.