Temple Grandin, ena izmed najboljših strokovnjakinj za vedenje živali na farmah in v klavnicah v knjigi Živali v prevodu omenja tudi življenje žrebcev. Še vedno jih ima namreč veliko rejcev zaprte in izolirane v boksih, ki jim pravi strogo varovani zapori. Tam se jim dobesedno meša od dolgčasa in socialne izolacije.

Konji so namreč socialna bitja, ki nujno potrebujejo družbo za dobro mentalno zdravje. Bokse v katerih so žrebci v socialni izolacija Grandinova imenuje kar strogo varovani zapori, ki ne samo da načenjajo njihovo mentalno zdravje, temveč vplivajo tudi na parjenje, ki je po njenem vse prevečkrat povsem izkrivljeno.
Žrebci v čredah sami poiščejo samice, ki so pripravljene na paritev, če niso, žrebec pač z njimi ne bo prišel nikamor in bo moral v sodelovanje kobile vložiti nekaj časa ali pa bo preprosto našel drugo kobilo, kar je v čredi precej enostavno.

Žrebec, ki je ves čas zaprt v boksu pa postane agresiven, kar je skupaj z postopkom pripusta pri nekaterih rejcih povsem neprimerna. Kobilo privežejo, da ne more pobegniti ter ji zvežejo noge, tako, da žrebca ne more brcniti. Potem nanjo spustijo podivjanega žrebca pred katerim nima najmanjše možnosti umika. “Razumem, da so rejci v skrbeh za žrebca in ga s tem želijo zavarovati pred brcami in morebitnimi poškodbami. Vendar tega početja ne odobravam, sploh, ker je povsem nenaravno, da so žrebci socialno izolirani. Konji ne potrebujejo privatnih boksov, ampak družbo drugih konj,” opisuje Grandinova.

Žrebci niso agresivni po naravi

Žrebci niso agresivni in neobladljivi po naravi, takšni postanejo zaradi oskrbnikov in napačnega načina reje. “Spominjam se, ko sem nekega dne vstopila v zavetišče, ki je last ameriškega Bureau of Land Management (BLM), kjer je v skupinski ogradi bivalo okoli 50 žrebcev. Bili so povsem mirni in tihi, z zelo malo vidne agresije med njimi. BLM namreč zaradi prevelike populacije divjih konj vsako leto zajame določeno število divjih konj in jih odda v posvojitev. Ljudje, ki obiščejo te živali se ne morejo načuditi, da 50 žrebcev na kupu lahko tako dobro shaja. Jaz pa pravim, da je to povsem normalno, saj v naravi stalna agresija ni normalna.”

Osamitev je nevarna

Na prostranih pašnikih podrejeni žrebci živijo v skupinah. Vodilni žrebec ima zase vse kobile – haremska skupina. Drugi žrebci oblikujejo svojo skupino in ta njihova skupina samcev ves čas mirno sledi haremski skupini. Vse dokler ne pride čas za zamenjavo vodilnega žrebca, ki je bodisi oslabel zaradi bolezni ali starosti. “Le v tem primeru bo mlajši žrebec izzval starejšega, nikakor prej. Logično je, da mladi žrebci med seboj sodelujejo, ker so v naravi plen, je zanje bistveno življenje v skupini, ki predstavlja preživetje. Divji konji na primer izmenično spijo, kar pomeni, da skupina lahko ves čas opreza za plenilci. Najnovejši in najmodernejši hlevi pa so za žrebce strogo varovani “zapori”. Če žrebca vzrejate v osamitvi, nikoli ne razvije normalnega socialnega vedenja in je zato drugim žrebcem nevaren.”

Hierarhija za vzdrževanje reda

Med odraščanjem se žrebeta učijo socialnih interakcij ter kako vzpostaviti in obdržati prevlado v hierarhiji. Vse živali, ki živijo v skupinah – kar vključuje skoraj vse sesalce – oblikujejo hierarhijo prevladujočega položaja. Nekateri znanstveniki so prepričani, da se je le-ta razvila zaradi vzdrževanja reda. Dejstvo je, da je stanje v čredi stabilno, ko je vzpostavljena hierarhija. Pogostost bojev med živalmi pade in ostane nizka, dokler nova žival ne izziva starega in oslabelega vodje. Udomačeni konji se ne obnašajo dosti drugače. Žrebe kmalu spozna, da žrebec, ki je osvojil določeno mesto v hierarhiji ne rabi več brcati in gristi drugih konj. Prav tako ne izziva glavnega in vodilnega žrebca v čredi, razen, če ima res dobre možnosti za zmago. Podrejeni konji namreč ne izzivajo vodilnega žrebca dan za dnem, dokler se enemu pač posreči. In to je njihovo pravilo.

Agresija zaradi izolacije

Ampak konj se ne rodi s temi pravili, ampak se tega nauči prek drugih konj. Zato reja žrebcev v osami in izolaciji ni normalna, posledično ni normalno tudi njihovo vedenje, ki je vedno povezano s povečano agresijo, za kar je možen še en razlog. Ker so konji izrazito socialne živali je možno, da žrebec rejen v osami postane agresiven zaradi čustvenih ran, ki so nastale v času njegove izolacije. Mogoče zato lažje aktivira bližnjice besa in strahu v možganih.

“Ko sem obiskovala srednjo šolo se je mit o tem, da žrebec ne gre skupaj z drugimi žrebci, zdel realen, saj smo imeli v šolskem hlevu velikega žrebca Rustyja, ki je v hlev vnesel pravi pekel. Prej so namreč kobile in kastrati skupaj shajali povsem brez težav. Bili so na velikem pašniku, kjer so imeli vsi dovolj prostora za umik drug pred drugim, vendar jih je Rusty veš čas podil, brcal in grizel. Kmalu je postalo jasno, da Rusty pač ne more shajati z drugimi konji. Zaprli so ga v individualni boks, stran od drugih konj. Pristal je med hlevom za druge konje in hlevom za molznice. Ugotovila sem, da Rusty kot žrebe ni rasel skupaj s sovrstniki in je zato razvil nenormalno agresivno vedenje.”

“Vzreja mladih žrebet na pašnikih med starejšimi kastrati, jih nauči konjskih manir in pripomore k oblikovanju osebnosti dobrega žrebca, ki ga lahko jezdite, kot vsakega drugega “normalnega” konja. Menim, da tisti ljudje, ki pretiravajo z oskrbo pri konjih, le-te pravzaprav izkoriščajo in pozabljajo, da morajo mladi konji le ven med druge konje.”