Kmetje utelešajo vse tisto, kar sodobna tehnokratska država ne more prenašati – neodvisnost, samozadostnost in globoko povezanost z zemljo ter živalmi, ki presega zgolj ekonomsko računico. V času, ko vlade vse bolj posegajo v vsakdanje življenje, od tega, kaj lahko govorimo, do tega, kaj smemo jesti, postaja kmetova neodvisnost moteč element, ki ga je treba omejiti. V očeh birokratov so pogrešljivi. Ni pomembno, da pridelujejo hrano, ki polni naše krožnike. Ni pomembno, da že generacije skrbijo za lokalne skupnosti in predstavljajo temelj samozadostnega naroda. Za tehnokratski aparat so le ostanek preteklosti, ki je neprijeten, a vztrajno odporen.

Želja po nadzoru je lastna poguba

Ironično pa je, da si vlade s poskusi ukinitve neodvisnosti kmetov same kopljejo jamo. Zgodovina je namreč že večkrat dokazala: ko ljudstvo strada, se ne rodi le obup, temveč tudi odpor. Traktorji, ki so se in se ponovno valijo po evropskih ulicah, tako niso zgolj izraz protesta, temveč jasno opozorilo.

Skriti načrti pod krinko “trajnosti”

Morda se kdo vpraša: “Ali ni ta politika, skupaj z vso novo zakonodajo le nerodni poskus izboljšanja razmer?” Mogoče. A če pogledamo širšo sliko, se izriše vzorec. “Napadi” na kmete niso zgolj vprašanje varovanja okolja ali uravnoteženja proračuna. Gre za nadzor.

Z ukinitvijo tradicionalnih subvencij in njihovim nadomeščanjem s spodbudami, ki so vezane na okoljske cilje, EU kmete postavljata v kot. Hočete subvencije? Prilagodite se novim pravilom. Bi se radi izognili visokim davkom? Raje “pozabite” na kmetovanje in pustite zemljišče v “naravno obnovo”pa čeprav to pomeni manj hrane na trgu.

Ta model centraliziranega nadzora nad kmetijstvom močno spominja na taktike totalitarnih režimov. Kitajski “Veliki preskok” je pod Mao Zedongom kmete prisilil v komune in jim naložil nedosegljive proizvodne kvote. Rezultat? Ena največjih lakot v zgodovini, ki je milijone Kitajcev stala življenja. Danes sicer ne vidimo več vladarjev z železno pestjo, temveč uglajene birokrate v oblekah.

A cilj ostaja enak- (z)lomiti neodvisnost tistih, ki bi se lahko uprli.

Dokler bodo obstajali kmetje, ki so pripravljeni braniti svojo zemljo, način življenja in svobodo, obstaja upanje. Kajti zemlja ni le vir za upravljanje, temveč temelj obstoja. In tisti, ki jo želijo nadzorovati, se lahko nekoč znajdejo brez hrane—prepuščeni lastnim praznim obljubam.

Dobre zgodbe osrednjih medijev ne zanimajo

Negativne zgodbe in senzacionalizem pogosto vzbujajo večjo pozornost in zanimanje javnosti, zato se mediji pogosto osredotočajo na poročanje o dramatičnih dogodkih, vojnah in tragedijah. Ob njihovi poplavi je prav, da poskušamo uravnotežiti svojo pozornost. Osredotočanje na pozitivne zgodbe in izkušnje nam lahko pomaga izboljšati splošno duševno počutje ter hkrati oblikuje pozitivno javno mnenje. Zato več pozitivnih zgodb, tudi takšnih kot je Tomaževa.

Kmetija Kuštrin se nahaja v vasi Pečine na Šentviški planoti, na nadmorski višini 600 metrov. Na kmetiji se ukvarjajo z rejo krav molznic in vzrejo plemenskih telic. Tomaž, 32-letni gospodar, je na Biotehniški fakulteti zaključil triletni študij živinoreje in leta 2019 prevzel domačo kmetijo, kjer so takrat redili 22 krav in nekaj telic. Danes molze v povprečju 34 krav rjave in črno-bele pasme, mleko pa prodaja preko Kmetijske zadruge Tolmin v Mlekarno Planika Kobarid, ki ima ključno vlogo pri ohranjanju reje v Posočju.

Pred odločitvijo o prevzemu kmetije je temeljito premislil, ali nadaljevati družinsko tradicijo ali se zaposliti drugje. Na koncu je prevladala ljubezen do kmetovanja. Istega leta je postal mlad prevzemnik in se lotil obsežne prenove hleva za krave molznice, ki je hkrati ohranila funkcionalnost obstoječe stavbe. Star hlev je bil tehnološko zastarel, z le 12 privezi, prostorsko omejen in zahteven za čiščenje, kar je vplivalo na higieno in udobje tako za živali kot za ljudi.

Prenova je bila nujna, saj je obstoječi hlev terjal veliko ročnega dela. Osnovno idejno zasnovo novega hleva je Tomaž razvil že med študijem in jo podrobno predstavil v svoji diplomski nalogi. Glavni cilj je bil izboljšati bivalne razmere za živali ter olajšati delo družinskim članom. Današnji rezultat pa je sodoben in funkcionalen hlev, ki podpira tako dobrobit živali kot učinkovitost kmetovanja. Več o njegovi zgodbi in prenovi kmetije pa si preberite v naslednji številki Kmečkega glasa!