30-letni prevzemnik Nejc Rus obdeluje dve kmetiji in je s kmetijstvom tesno povezan že vse svoje življenje, čeprav poglobljenega znanja o živinoreji sprva ni imel. Nekaj ga je osvojil prek izkušenj v praksi, večino pa pridobil na študiju zootehnike, ki ga žal ni zaključil. »Opravljal sem pogrebne storitve, delal sem na domači in sosedovi kmetiji, pa še odločil se nisem. Če bi se, bi študij nedvomno zaključil. Tako pa sem namesto diplome pridobil nova poznanstva ter veliko uporabnega znanja, ki sem ga nujno potreboval,« prizna Nejc, ki se je ob vsem tem poročil s svojo izbranko Tanjo, učiteljico razrednega pouka in si z njo ustvaril družino.

Mladi prevzemnik Nejc Rus s svojimi tremi majhnimi otroki: Markom v naročju, Zarjo in Izakom.

Usmeril se je v intenzivno pitanje govedi, saj je to dejavnost, ki jo lahko opravlja sam na kmetiji. »Glede na splošno stanje v tej dejavnosti pa menim, da sem med srečnejšimi rejci, saj se s tako nizkimi cenami po katerih so nekateri prodajali svoje bike v tem letu in pol nisem srečal.«

»Naša kmetija nima dolge tradicije kmetovanja, saj je bil še pred 40 leti majhen hlev na kmetiji prazen. Kasneje sta starša začela z gradnjo novih gospodarskih objektov ter usklajevala kmetovanje z očetovim avtoprevozništvom in mamino zahtevno službo. Leta 1992 smo v novozgrajen hlev vselili dve plemenski svinji, deset let kasneje pa poleg postavili še enega in ga napolnili z 20 govedi in 15 konji za vzrejo klavnih žrebet.

Z žrebeti so se čez čas začele pojavljati težave, imeli smo številne pogine in mrtvorojena žrebeta, zato smo se preusmerili v rejo krav dojilj. Leta 2006 smo kupili prve in začeli s pitanjem goveda. S tem smo kmetijo šele pred petimi leti tako razvili, da sem se na njej lahko zaposlil,« pojasni Nejc in doda, da je k tej odločitvi pripomogla tudi sosedova zapuščina, ko mu je pred smrtjo zaupal kmetijo in ga izbral za svojega naslednika. 

Z znanjem do napredka

Nejc je sprva začel s vzrejo in pitanjem telet rojenih doma, hkrati pa je po slovenskih kmetijah kupoval 14 dni stare bikce črno-bele, rjave in lisaste pasme. Te je dal pod krave dojilje, ki so že imela svoja teleta, kar je dolgoročno vodilo do preveč izčrpanih krav. »Ker so teleta prihajala iz različnih rej, sem se soočal se raznimi boleznimi in pogini, kar je pitanje tako podražilo, da še danes le izjemoma kupim komaj 14 dni stara teleta,« pojasni in prizna, da je takrat šepalo tudi znanje o pridelavi kakovostne krme in pitanju bikov. »Važno, da se dela in preživi,« je bila takratna filozofija. Z novim znanjem in izkušnjami je Nejc počasi napredoval in poleg domačih bikov pital še kupljene, ki pa so prihajali le iz ene slovenske reje. »Prirast se je izboljševal, dosegal sem večji klavni izplen, več časa sem preživel v hlevu, posvetil pa sem se tudi optimalni sestavi krmnega obroka.

Uvoz bikov preko posrednikov

Z napredkom pa se je soočil s premajhno količino telet na slovenskem trgu. Ker ni našel reje iz katere bi lahko odpeljal po deset telet naenkrat, se je leta 2016 lotil uvoza telet, saj je želel napolniti nov hlev za bike na globok nastilj, ki ga je postavil na podedovani kmetiji.

»Tako sem začel z uvozom bikov preko posrednikov, ki običajno spitane tudi odkupijo nazaj, ni pa nujno.

Večino pitancev prodam v tujino, saj tam zanje dosežem višjo odkupno ceno.

Teleta uvažam in Češke, Slovaške, Poljske ter tudi iz Estonije, Latvije in Litve. Po mojih izkušnjah iz Češke in Slovaške dobim dobra teleta za primerno ceno, iz Poljske prihajajo najboljši biki, vendar so dragi, pa še pot do Slovenije jih precej izmuči.« Nad teleti iz Estonije, Latvije in Litve ni preveč navdušen, vsekakor pa je imel vedno zdravstvene težave z biki pripeljanimi iz Romunije. »Mogoče smo imeli z njimi težave le mi, menim, da imam še vedno premalo izkušenj, da bi lahko posploševal.«

 »Doma rojeno in vzrejeno tele ne doživlja stresa zaradi prevoza, če je pravi čas in primerno odstavljen tudi nima nobene izgube in samo prirašča,« meni Nejc. »Pri nas je imel lani doma rojen bik pri 14. mesecih 460 kg mesa. Verjamem, da veliko rejcev dosega takšne ali še višje številke tudi pri uvoženih bikih, jaz pa za zdaj še ne.«

Pomembno je, da naenkrat vhlevi čim več bikov, da morebitne bolezni predelajo vsi hkrati, potem pa do prodaje z njimi nima nobenih težav. Uvaža pa pasme kot so limuzin, šarole, blonde d’aquitaine in križance med lisasto pasmo in naštetimi pasmami za prirejo mesa – teh je zadnje čase največ. »Nakup bikov čiste pasme je dražji od nakupa križancev, ki so hkrati zame tudi najzanimivejši, saj dosegajo najboljše priraste. Najdražja je pasma limuzin, šaroleji so nekoliko cenejši  

Križanci so najmanj občutljivi, imajo večji okvir, so dobro omišičeni in dosegajo dobro ceno na klavni liniji. »Križanci z lisasto pasmo imajo vedno vsaj 20 kilogramov več mesa kot čiste pasme.«

Brez težav pri prodaji

Nejc pove, da dosega dobre odkupne cene doglede na splošne razmere. »Lani decembra sem zanje v slovenskih klavnicah dobil 3,40 EUR/kg mesa. Potem sem jih ponovno prodal marca letos in bil hkrati presenečen nad nizko ceno, ki so jo dosegali nekateri drugi rejci. Sam sem prodal 21 bikov, ki sem jih pital leto in mesec dni in jih ob nakupu težke 240 kg spital na 798 kg. Odkupovalci so mi jih plačali po 2,20 EUR/kg na živo težo, kar je bila moja najboljša kupčija na kmetiji doslej,« pojasnjuje Nejc. Meso doma rojenih in vzrejenih bikov običajno proda na domu, na domačem dvorišču pa proda tudi vse prašiče za nadaljnjo rejo.

Od 1400 do 1800 g/dan pripraščajo biki.

Prepričan je, da prodaja govejega mesa na domu ne predstavlja dodane vrednosti, če biki niso primerno spitani. »Poleg tega je treba pri oblikovanju cene, ki je običajno 6 EUR/kg mesa, upoštevati vhodne stroške kot so strošek klavnine, mesarja za razsek mesa, vode, razvoza, hlajenja in druge,« pove Nejc in doda, da je preveč zamaščenega in premalo omišičenega bike bolje prodati klavnici za 3 EUR/kg mesa, kot pa doma. »Brez jasno izdelane kalkulacije lahko pitanje postane povsem nedonosna dejavnost, zato si jo sam izdelam ob vsakem nakupu in prodaji.«

O nadomestilu zaradi izpada dohodka v prireji govejega mesa pove, da bi bila primerna le v primeru, če bi odkupna cena ostala na 3,3 EUR/kg mesa, rejci pa bi dobili dodatnih sto evrov po biku. »Realno pa so mesarji isti trenutek, ko nam je država ponudila pomoč, spustili cene za tisto razliko, ki je šla v korist odkupovalcev in mesno-predelovalne industrije. Letos bomo dobili 67 evrov, od tega pa bo šlo 10 % nazaj v dohodnino. Država nam daje pomoč, uradniki pa javnosti razlagajo koliko kmetje dobimo, ne pa tudi, da večino vrnemo nazaj državi.«

3,40 EUR/kg mesa je za bike dobil decembra 2020 v času koronakrize.

Rojeno, vzrejeno in prodano doma

Bike pita z doma pridelanimi komponentami – koruzno in travno silažo, suhim senom, ječmenom, tritikalo in pšenico – dokupi pa sojo, sončnice, repico ter vitamine. Običajno dokupi tudi suho koruzo, vendar kot kaže s pridelkom mu je letos ne bo treba. »Zaradi visoke cene soje, sem jo letos spomladi posejal na 1,5 hektarja. Glede na njeno rastočo ceno bo pridelek soje na trgu zanimiv za prodajo, kot tudi pšenica, ki dosega viške odkupne cene kot lani.«

V mešalno krmilnem vozu nameša krmni obrok, ki ga bikom poklada zjutraj in zvečer. »Na domači kmetiji imam s krmljenjem več dela, saj imam bike privezane, s čimer pa nisem zadovoljen in si v kratkem želim preureditve hleva na prosto rejo,« pojasni Nejc, ki namerava posodabljati in graditi na obeh lokacijah.

V prihodnje bo na obeh kmetijah nadaljeval z rejo pitancev, delal pa bo na tem, da vzredi čim več domačih telet, njihovo meso pa proda na dvorišču kmetije. Zato namerava povečati število krav dojilj, urediti prostore za razsek in registrirati dopolnilno dejavnost, da bo kupcem lahko ponudil meso z oznako rojeno, vzrejeno in prodano doma.

Delo si želi čim bolj poenostaviti, povečati kmetijo na eni lokaciji, na drugi pa predelati hlev iz vezane v prosto. Rejo bo še povečal za približno 50 bikov, do skupno največ 130 bikov. »Kljub težkim časom in številnim naložbam, se nam specializiranim rejcem govedi, pitanje izplača. Skupno število pitancev se je med koronakrizo sicer res zmanjšalo, vendar ne pri večjih rejcih. Ti so celo vhlevljali več, kot tisti manj intenzivni,« pove Nejc, ki se zaveda, da vedno lahko pride naslednja kriza, hkrati pa ve, da v življenju ne želi početi ničesar drugega in čeprav marsikdo pravi, da se v kmetijstvu nič več ne splača, sam meni drugače in vztraja.

Kmetija v številkah:

 – 85 goved;
 – 70 bikov pitancev, 8 krav dojilj s teleti, 4 telice, 1 plemenski bik (limuzin);
 – 160 do 250 kg težka teleta iz uvoza;
 – 7 konj (1 plemenski žrebec), 2 plemenski svinji in 50 prašičev pitancev na   leto;
 – 23 hektarjev njiv, 17 hektarjev travnikov, 15 hektarjev gozda;
na njivah: 12 ha koruze, 1,5 ha soje, 1 ha pšenice, 1,5 ha tritikale, 6 ha ječmena;
– pri starosti 18 do 21 mesecev dosežena klavna teža 800 kg;
– biki, ki slabše priraščajo imajo okoli 420 kg mesa, večina pa čez 500, nekateri celo okoli 600 kg mesa;
 – po razvrščanju klavnih trupov večinoma dosega U ali zelo dobro mesnatost;