Žiga Jenšterle, nepopustljiv, predan in povezovalen ekološki kmet iz Šentjurja

»V Sloveniji smo tik pred tem, da ostanemo brez ekološkega govejega mesa. Kar sem mislil, da nas čaka čez deset let, se dogaja že danes. Kmetijstvo se pospešeno opušča,« uvodoma pove Žiga Jenšterle. Ekološki rejec krav dojilj iz Šentjurja ima jasno vizijo ter močan občutek za pravičnost in se ne boji postaviti po robu nesmiselnim vladnim ukrepom, ki ogrožajo prihodnost slovenskega kmetijstva. Njegova prizadevanja so usmerjena v povezovanje, sodelovanje in vztrajno zavzemanje za dostojno življenje in preživetje vsakega slovenskega kmeta.

Svojo pot v kmetijstvu je začel skromno: s tremi hektarji zemlje in manj kot desetimi glavami goveda. Z veliko mero odločnosti in predanosti je svojo kmetijo postopoma širil in razvijal. Danes redi več kot 150 glav govedi, ukvarja se s predelavo ter neposrednim trženjem ekološkega mesa.

»Po naravi sem upornik in takšen bom ostal do konca. Za spremembe namreč ne potrebuješ veliko, v kmetijski politiki bi samo malo več volje že lahko pomenilo ogromno razliko.«

SLOVENSKO GOVEJE MESO IZGINJA Z JEDILNIKOV

»V javnih zavodih je večina mesa iz tujine,« nadaljuje začeto temo. Slovenskega konvencionalno prirejenega mesa je vse manj, saj močan cenovni pritisk sili zavode, da posegajo po najcenejših možnostih. Pri ekološkem mesu pa je težava še večja, saj primanjkuje živali, zato ni dovolj mesa. »Povpraševanje je veliko, klici prihajajo z vseh strani, količine imamo pa omejene. Tudi če bi imeli več mesa, jim ga fizično ne moremo zagotoviti.« Žiga se je dolga leta trudil, da bi javnim zavodom zagotovil čim več kakovostnega ekološkega govejega mesa. Sedaj pa slovenskega ekološkega mesa preprosto ni.

Lanskega maja so štiri združenja, ki zastopajo ravnatelje vrtcev, osnovnih šol in socialnovarstvenih zavodov, podala pobudo za začasno znižanje obveznega deleža ekoloških živil v javnih zavodih – s 15 % na 8 %. Kot razloge so navedli pomanjkanje slovenskih ekoloških živil, visoke cene ter logistične težave, zlasti pri dobavi v oddaljene kraje. »To jasno kaže, kako se stvari obračajo, kljub želji in sredstvom ni več mogoče zagotoviti niti osnovnih količin.«

Kot pravi, smo se znašli v pat poziciji, ki je posledica 25-letne napačne kmetijske politike, svoje pa je naredil tudi trg. Slovenskega govejega mesa v trgovinah skoraj ni, kar je kakovostnega, gre v izvoz, ostanki pa so namenjeni domačemu trgu. »Uvažamo poceni meso vprašljive kakovosti, kupci pa pogosto sploh ne vedo, kaj jedo. Poraba govedine močno upada, ljudje pa zaradi visoke cene govedine raje posegajo po perutnini.«

SI SESUTO KMETIJSTVO ŠE LAHKO OPOMORE?

»Prodaja govejega mesa zastaja, zaloge se kopičijo, govedo pa je drago in redko, kar ustvarja absurdno situacijo. Trgovci vzdržujejo visoke cene, kupci pa zato vse manj posegajo po govedini. Tudi med našimi strankami opažam ta trend, čeprav v manjši meri.«

Žiga pojasni, da je razlika med prodajo mesa in žive živali skoraj izničena. »Cene telet so skoraj podvojene, povpraševanje po njih narašča, stroški pa so preveliki celo z dodano vrednostjo, zato je lažje prodati živo žival. A ker s tem tvegamo izgubo trga, si nas večina tega ne more privoščiti. Če bi meso dražili z enakim tempom, bi trg nedvomno izginil, je pa vendarle spodbudno, da so živali končno cenjene, a jih na žalost preprosto ni več dovolj.«

»Kmetijstvo je uničeno in verjetno smo točko brez vrnitve že presegli. V zadnjem času sem dobil jasen vpogled v kmetijsko politiko in dvomim, da bomo v prihodnje znova uspeli ustvariti okolje, ki bi pritegnilo mlade.«

»Kmetje, ki se še borimo za svoj obstoj, smo zadnji ostanki zdrave pameti v svetu brez vizije in logike. Za politične odločevalce prihodnost sega le do jutri, pojutrišnjem nikogar ne zanima. Mi kmetje pa s trezno kmečko modrostjo ves čas premišljujemo o prihodnosti.«

»Kako obdržati upanje, če te nihče ne sliši? Ne vem, ampak jaz ga imam. Mi skupaj ga imamo. Kmetijstvo je namreč neprestana borba s težavami. A kljub temu ostajamo trmasti in vztrajamo.«

PASIVNOST UNIČUJE, AKTIVNOST PA VRAČA MOČ

Žiga na kmetijstvo gleda z druge perspektive. Zaveda se svojih sposobnosti in ve, da bi s svojim znanjem lahko uspel kjerkoli drugje. »A ostal sem tu – v kmetijstvu, ker sem z njim čustveno povezan. To ni matematika, je nekaj, česar sploh ne znam opisati. To pač kmetje nosimo v sebi, čeprav je hkrati tudi borba na vseh frontah: z vremenom, boleznimi, skratka izzivi, ki jih v drugih poklicih ni. Na koncu pa sploh ni pomembno, ali naše kmetije delajo plus. Tega besede enostavno ne morejo opisati. Danes v naše kmetije vlagamo bistveno manj, vendar ne zaradi pomanjkanja denarja, temveč zaradi negotovosti. Ne vemo, ali bomo jutri sploh še lahko delali in kaj bodo politiki znova omejili, kje bo tekla nova cesta ali kje bodo spet pozidali njivo.«

Med pogovorom pokaže proti dolini. »Tam spodaj, na 50 hektarjih najlepših njiv, je občina Šentjur načrtovala suhi zadrževalnik. Če se takrat ne bi tako aktiviral, bi ga danes verjetno že gradili. A vedno je potreben nekdo, ki poveže ljudi. Takrat sem vsakega posebej prosil, naj ne podpiše dokumentacije, in uspelo nam je ustvariti kolektivni upor. Morda nismo povsem preprečili gradnje, a smo jo vsaj ustavili. Razkrili smo številne napake in korupcijo pri načrtovanju in zadeva se je ustavila. Vse, kar potrebuješ, je le iskra, pa zanetiš ogenj.

Iz tega upora je nastalo Združenje slovenske kmečke iniciative in želim si, da bi ga kmetje vzeli za svojega in se še bolj aktivirali. Preveč je namreč pasivnosti; vsi bi le čakali in jamrali, premaknili pa nič. Če bi kmetje res hoteli, bi lahko dosegli vse,« pravi in se spominja sestanka na občini.

»Prišli smo samozavestni, odločni in oboroženi s protiargumenti, da so se nas sogovorniki dobesedno zbali. Takrat sem zares doumel, kakšno moč imamo lahko kmetje. Zato mi je žal, da se bolj ne upiramo.«

»Tisti, ki se borimo, imamo premalo časa, ker smo preveč obremenjeni z vsakodnevnim delom. Zakone pa na vladi sprejemajo hitro in brez upoštevanja naših odzivov. Kmetijske organizacije, ki bi nas morale zastopati, pa še vedno delujejo premalo odločno.«

POVEZANI ŠE LAHKO OBRNEMO SMER

Žiga največjo težavo prepozna v pomanjkanju enotnosti med kmeti. »Vsak naš poskus povezovanja v kmečki iniciativi so nam na neki točki podrli.« Spomni se zborničnih volitev: »Nanje smo se pripravljali vso pomlad in verjeli v skupno listo, a so šli nekateri po svoje. Kar naenkrat smo imeli dve listi – Slovenski kmet in Kmečka iniciativa, sledil je šok in razočaranje. Vedeli smo namreč, da imamo le eno priložnost, pa smo jo zapravili.«

Sprašuje se, zakaj ne zmorejo stopiti skupaj, če pa se vendar vsi borijo za slovensko kmetijstvo. »V Združenju slovenske kmečke iniciative se borimo za vse kmetije, tudi za tiste najmanjše, ki tiho in vztrajno ugašajo, čeprav so ključne. Če ostanejo samo velike živinorejske kmetije, bo konec s slovenskim podeželjem. Sploh, ker je danes, v teh pogojih, težko najti mlade, ki bi prevzeli kmetijo. Če jih je bilo prej deset na sto ljudi, sta danes morda ostala dva, ki se zanimata za kmetovanje. To pa pomeni, da kmetje ne bodo mogli nahraniti državljanov.

Kmetijstvo je zahtevno, mladi pa iščejo več prostega časa, saj denar ni več glavna motivacija. Ob vseh ovirah jih bo težko navdušiti za to dejavnost. Nekaj entuziastov bo, a premalo. Politični odločevalci in potrošniki morajo končno že spoznati, kako pomembno je kmetijstvo.«

»Ko bo zmanjkalo kmetov, bo prepozno. Pokrajina se bo spremenila, trpel bo turizem, Slovenija ne bo več ista.«

»To že čutijo prodajalci kmetijske mehanizacije, prodaja pada, panika narašča. Kmetijstvo je namreč povezana veriga, ko pade en člen, pade vse. Tudi potrošniki bodo hitro občutili posledice. Brez slovenske hrane bodo trgovci kljub uvozu zvišali cene. Hrana bo dražja in kmalu ne bo več vprašanje denarja, temveč dostopnosti. Takrat bo potrošnik začel razmišljati drugače.«

»Ali kmetijstvo še lahko povrnemo v prejšnje stanje? Ne vem. Mogoče? Mogoče pa je dno že doseženo.«

KMETIJSTVO NE SME POSTATI PRETEKLOST, AMPAK NAŠA PRIHODNOST

»Ko enkrat izkusiš življenje brez kmetije, brez zgodnjih vstajanj in nedelj v hlevu, razumeš, zakaj mnogi odnehajo in tega ne obžalujejo. Najbolj boli, da vse odrekanje na koncu ostane spregledano. Ker družba ne razume našega dela. Odnos do kmeta in kmetijstva je treba nujno izboljšati, saj bo le to vplivalo na odločitev mladih, ali ostati na kmetiji ali ne.

Kmetijska politika vsekakor potrebuje radikalen obrat. Če trenutni vladni zakonodajni paket stopi v veljavo, bo konec s slovenskim kmetijstvom. Namesto da bi odločevalci podprli domače pridelovalce, z novimi predlogi dajejo prednost trgovskim lobijem, nas pa dodatno omejujejo. Slovenska hrana bo izginila, nadomestile jo bodo dražje, manj kakovostne uvožene alternative. In ko enkrat izgine, je ne bo več nazaj! Žalostno pa je, da nas je le peščica, ki se borimo za prihodnost, medtem ko drugi le preračunavajo in računajo na rešitve drugih. Vendar ostajam optimist, saj se zavedam, da en posameznik lahko sproži spremembo.

Država bi lahko kmetijstvu močno pomagala, tudi z davčno politiko, ki bi zaščitila kmetijska zemljišča pred pozidavo. A danes ohranitev zemlje, kmetov in skupnega dobrega nikogar ne zanima – prevladujejo zgolj osebni interesi. In pravi čas je, da nekdo končno reče: Dovolj! In začne delati prav – za vse, ne le zase.«

»Če bi stopili skupaj, bi lahko marsikaj spremenili, a največja ovira smo pogosto mi sami. Enotnost ni le beseda, je moč, ki lahko premakne stvari. Imamo znanje, izkušnje, imamo srce, manjka le nekaj poguma, da spregovorimo naglas. Zdrava kmečka pamet je naš zadnji branik, zato se moramo poenotiti.«

»Ne le zase, temveč za vse: za naše otroke in vse zanamce. Borimo se drug za drugega in za skupno prihodnost, ker brez nas tudi drugih ne bo. In ko bomo enotni, našega glasu nihče več ne bo mogel preslišati,« sklene srčen borec za pravičnost, ki se kot predan ekološki kmet z zdravo kmečko pametjo in ljubeznijo do zemlje odločno bori za preživetje slovenskega kmetijstva. Ob tem pa verjame, da v tej bitki ne sme in ne bo ostal sam.