Pred manj kot desetletjem je Uroš Malerič zaključil študij lesarstva. Po diplomi je vpisal magisterij, leta 2015 pa se je soočil z odločitvijo: služba ali kmetija. Po nekaj poslanih prošnjah in dejstvu, da ni našel primerne zaposlitve, je kmalu zatem padla odločitev za kmetovanje. Kmetija, na kateri je odraščal, je bila namenjena zgolj lastnim potrebam, z eno kravo, dvema bikoma, konjem in nekaj prašiči. »Vendar sem v njej videl potencial. Leta 2016 sem se odločil postati kmet. Na začetku smo obdelovali 10 hektarjev, nato pa sem podedoval kmetijo po stricu in postopoma začel razvijati dejavnost. Pridružila se mi je partnerka Anja, s katero sva skupaj uresničevala nove zamisli. Po diplomi sem sam sebe nagradil in si kupil mlin, saj obožujem kruh in testenine. Prav ljubezen do ogljikovih hidratov ter hčerina alergija na pšenico pa sta naju spodbudili k izdelavi pirinih testenin brez jajc. Tako sva začela tržiti moko, testenine in goveje meso.«

Danes obdelujejo 35 hektarjev zemlje in redijo 40 glav živine. »Vse, kar pridelamo na kmetiji, prodamo – bodisi kot sveže meso, moko ali testenine. Redimo krave dojilje s teleti, čreda pa združuje križanke, ki izhajajo od začetne krave in dveh telic. Trenutno šteje 15 krav in tri telice, drugo so teleta ter plemenski bik pasme limuzin. Menim, da reja v čisti pasmi prinaša več težav, zato imamo raje križanke, ki so bolj odporne in zdrave.«

Njihova kmetija ima precej razdrobljene parcele, čeprav so jih veliko že združili. Trenutno obdelujejo približno 80 GERK-ov. »Ko sem začel s kmetovanjem, je povprečna velikost GERK-a znašala le 20 arov, zdaj pa smo to povečali na skoraj pol hektarja. Približno polovico zemljišč imamo v lasti, polovico pa v najemu. Nekaj smo jih dokupili od sosedov, sicer pa večjih nakupov ne načrtujemo.«

Hlev je podedoval skupaj s kmetijo in ga temeljito prenovil. Zdaj deluje na sistem globokega nastilja, z možnostjo proste reje in izpusta. Polovica hleva je povsem obnovljena, druga pa še čaka korenitejšo prenovo. Pomembno je, da nobena žival ni privezana in da jim je udobno na globokem nastilju.

SENO KOT OSNOVA ZA VRHUNSKO KAKOVOST MESA

»Prodaja govejega mesa poteka predvsem med stalnimi kupci, ki cenijo kakovost naših izdelkov. Na srečo je povpraševanje veliko, kar je rezultat dobrega glasu, ki se širi od ust do ust, še posebej po bazi kupcev, ki sva jo ustvarila v času koronakrize. Povpraševanje zdaj celo presega ponudbo, vendar živali ne dokupujeva, saj je pomembno, da so vse živali na kmetiji od rojstva do zakola.«

Živali v sezoni paseta na sedmih hektarjih, pozimi pa so v hlevu z možnostjo izpusta na prosto. Krma za živali temelji izključno na senu, le za mlado živino in krave po telitvi uporabljata nekaj travne silaže ali raje senaže, z večjo vsebnostjo sušine. Tudi pitanci v zadnji tretjini pitanja dobivajo le seno. Krmila so izključno domača, predvsem ostanki mlina (otrobi), dobijo pa tudi ječmen in oves. Koruzni šrot uporabljata le za mladino do enega leta starosti, medtem ko koruzne silaže ne uporabljata.

»Klavne teže naših živali so zaradi manj intenzivnega krmljenja nižje, a to prinaša vrhunsko kakovost mesa, ki ga cenijo kupci. Za stranke pripraviva pakete različnih velikosti, odvisno od naročil. Redne stranke so lokalne, nekaj pa jih je tudi od drugod. Enkrat na mesec dostavljava meso na dom v Novo mesto, sicer pa dostavo prilagodiva dogovorom.«

Širitev reje govedi načrtujeta do največ 50 glav, kar je za njiju zgornja meja. »Povečanje obsega ni najin cilj, saj želiva ohraniti kakovost dela in pridelkov ter vse opraviti sama.«

VIZIJA IN RAZMIŠLJANJA O PRIHODNOSTI

Trenutno je na kmetiji zaposlen Uroš, Anja je zaposlena drugje, trenutno pa je na porodniškem dopustu. »Kljub temu razmišljava, da bi se mi Anja za določen čas pridružila pri delu na kmetiji. Skupno delo bi nama omogočilo, da razširiva ponudbo in ohraniva pristen odnos s kupci, kar bom sam težko dosegel.« Pri delu jima pogosto pomagajo Uroševi starši in teta, kar je neprecenljivo, še posebej pri varstvu njunih dveh hčerkic. »Prav zaradi njihove pomoči se lažje odpravimo na dopust, saj doma ostane nekdo, ki lahko poskrbi za živali in preveri, da je z njimi vse v redu.«

Njun cilj je ljudem ponuditi kakovostno in hranljivo hrano, ki kupcem prinaša zadovoljstvo. Trgovinico na kmetiji pri mlinu imata za zdaj odprto po dogovoru. »Želja je, da bi bila redno odprta ob sobotah in še kakšen dan med tednom, vendar nama to do sedaj še ni uspelo realizirati.«

Glavnino izdelkov s kmetije Malerič po vsej Sloveniji dostavljata v sodelovanju z Martino ali Mami Hobotnico, ki združuje slovenske kmete in njihove izdelke dostavlja po vsej državi. »Sodelovanje z njo je izjemno, saj nam ne določa cen izdelkov. Te si postavimo sami, kar pomeni, da skupaj z Martino oblikujemo prijazno ceno za potrošnike in za nas. Ta pristop omogoča razvoj majhnih kmetij in butične pridelave, hkrati pa ohranja trajnostni način kmetovanja. To sodelovanje zato zelo ceniva in sva zanj zelo hvaležna.«

PRIDELAVA IN PONUDBA

Njive se nenehno širijo, saj povečujeta obseg obdelovalne zemlje. »Na leto sejemo približno 10 hektarjev žit: ječmen, oves, piro, pšenico, rž, ajdo in tritikalo. Setev rži in tritikale postopoma zmanjšujeva, razmišljava pa o ponovni setvi lana, ki je zgodovinsko povezan z Belo krajino, ter o sončnicah in drugih avtohtonih belokranjskih sortah. Na 0,5 hektarja pridelujeva koruzo za zrnje. Za kolobarjenje sejemo deteljo, ki bogati zemljo z dušikom.«

Iz ovsa pridelujeta kosmiče, iz ostalih žit pa moko in testenine, ki so brez jajc zaradi alergenov. Med izdelki izstopajo tudi testenine z dodatkom spiruline, ki jo ekološko pridelujejo na Gorenjskem (Eko Janez). Poleg tega ponujata zdrobe, ajdovo kašo in nov produkt – domačo granolo Belokranjski trio: Lepa Anka: mešanica z liofiliziranim jagodičevjem, brez dodanih sladil, Zeleni Jurij: kombinacija spiruline in temne čokolade, ter Hruške, jabuke, slive: mešanica s cimetom in medom. »Vsaka vrečka granol pripoveduje zgodbo Bele krajine in povezuje tradicijo z inovativnostjo,« pove Anja.

Na 0,5 hektarja imata tudi sadovnjak s starimi sortami sadja. Ob letinah, ko je sadja veliko, ga del posušita v krušni peči ali sušilnici. Vse granole izdelujeta izključno s sestavinami slovenskih kmetov, ki jim zaupata.

CENJENA TRUD IN DELO

Profil kupcev imata zelo raznolik – od upokojencev in mladih družin do posameznikov z različnimi dohodki.

»Zanimivo je, da ljudje z nižjimi prihodki pogosto bolj cenijo kakovostno domačo hrano kot tisti z višjimi. Ena od strank nama je pred kratkim dejala: Res imam nizko pokojnino, a raje plačam več za kakovostne domače dobrote, kot da kasneje zapravljam za zdravljenje zaradi uživanja poceni hrane.«

Največ prodaje opravita lokalno v Beli krajini, kjer ljudje sicer nimajo visokih prihodkov, vendar znajo ceniti trud in kakovost domačih izdelkov. »Ta povezava z lokalnim okoljem naju navdihuje, da nadaljujeva svojo zgodbo o trajnostni in kakovostni pridelavi hrane.«

Njuna kmetija je od lanskega leta v postopku ekološke preusmeritve. Čeprav nikoli nismo intenzivno kmetovali, nas je v ekološko usmeritev pripeljala kombinacija vrednot in tudi povsem pragmatičnih razlogov, kot so subvencije in razpisi. Preusmeritev nam omogoča dostop do plačil v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike do leta 2027 (SN SKP 2023–2027), ki podpira ekološko kmetijstvo.

ZAHTEVNI POGOJI IN MOTIVACIJA ZA EKOLOŠKO KMETOVANJE

Odločitev za preusmeritev je bila na nek način logična, saj so pogoji za kmetovanje v Beli krajini zahtevni. Zaradi znižanja plačil OMD (območja z omejenimi dejavniki) je kmetija s prejšnjih 487 točk padla na zdajšnjih 180 točk. »Zemlja je težka in ilovnata, polna kamenja, kar podraži obdelavo zaradi počasnejšega dela in večje porabe goriva. Če ne bi šli v ekološko kmetovanje, bi ostali brez podpore EU, kar bi bila precej nesmiselna poteza.«

»V predelavi sicer nimamo ekološkega certifikata, saj verjamemo, da ljudje naše izdelke kupujejo zaradi zaupanja v naš način dela in ne zaradi formalne oznake – certifikata. Preprosto, naši kupci cenijo to, da vedo, od koga in kaj kupujejo.«

Ekološko kmetovanje ima širši pomen: prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti, virov pitne vode, rodovitnosti tal in kulturne kmetijske krajine ter k varovanju okolja. »Vse to je res, vendar pa pri predelavi takšna kmetija ne prejme podpore – tam je vse odvisno od kupcev. Ti pa bi morali plačati 20 % višjo ceno, da bi pokrili stroške certificiranja. Večina ne bi bila za to, zato za zdaj ostajamo pri obstoječem načinu dela.«

SUBVENCIJE IN PRIHODNOST KMETIJSTVA

»Subvencije kmetom vsekakor pomagajo, vendar bi bilo še bolje, če bi bile vezane na pridelano količino hrane in zgolj na površine. Trenutni sistem omogoča, da nekateri le uveljavljajo subvencije, ne da bi kaj pridelali za trg, kar sam prepoznam kot precejšno težavo,« pravi Uroš.

»V Sloveniji ni tako majhne kmetije, da si ne bi mogla najti tržnega deleža. Kmetijstvo je perspektivno, le najti moraš svojo pot in tržno nišo. Uspeh pride, če verjameš vase, v svoje delo in svoj cilj. Treba je gledati širše in se prilagajati novim razmeram.«

Njihova kmetija se ves čas razvija in išče nove priložnosti. »Razmišljamo tudi o pridelavi stročnic, saj je povpraševanje po njih veliko, ter o vzpostavitvi rastlinjaka, kjer bi preizkusili pridelavo zelenjave. Ali bomo nadaljevali le z žiti ali pa razširili pridelavo še na zelenjavo, bo pokazal čas.«

Pri predelavi žit se zanašata na tradicijo in kakovost. Moke meljeta v sto let starem mlinu, ki sta ga predelala s pomočjo očeta in strica, žene pa ga elektromotor. Meljejo sproti, kar zagotavlja vedno svežo moko.

»Ljudje imajo danes težave s pšenico zaradi preveč intenzivne pridelave in predelave. Zaradi vse te intenzivnosti bela moka izgublja kakovost in je povsem brez vlaknin. Včasih je bil bel kruh razkošje ob praznikih, danes pa je postal osnova prehrane, kar je nedvomno pripomoglo k porastu sladkorne bolezni,« pravi Uroš. Zato in zaradi hčerine alergije sami pečejo kruh iz pirine in mešane moke, ki je bolj zdrav in hranilen.

POMEMBNOST LOKALNE HRANE IN OZAVEŠČANJE

Vizija njune kmetije temelji na zavedanju, kako pomembno je, kaj ljudje jemo. »Slogan naše kmetije Ko vem, kaj jem odraža ta pristop. Veseli smo, da ozaveščanje o tem narašča, tudi s pomočjo pobud, kot so tradicionalni slovenski zajtrk in teden slovenske hrane, ki so izjemno pomembne za širjenje zavedanja o kakovosti lokalne pridelave,« je prepričana Anja. »Kljub temu da večina še vedno ne ceni dovolj lokalno pridelane hrane, se ta trend izboljšuje. Pomembno je, da kmetje in občine delujemo skupaj ter gradimo zaupanje in povezanost z ljudmi, ki cenijo naš trud in predanost.«

»Vsako oviro obrneva v svojo korist. Hčerkina alergija bi lahko pomenila težavo, vendar sva se odločila, da na podlagi tega razvijeva nekaj dobrega. Tako sva začela izdelovati lastne pirine testenine, ajdovo moko, mešano s piro, ter goveje hrenovke brez alergenov,« pojasni Anja.

Strinjata se, da je podpora slovenskemu kmetu in razvoju ključna za napredek. S pozitivno promocijo in sodelovanjem se namreč vsi premikamo naprej. »Najin cilj zato ni zgolj privabiti kupce k nama, ampak jih navaditi na vrednost domače hrane. Pomembno je, da ljudje z nakupom podprejo tistega, ki prideluje in predeluje – pri nas ali pri drugih kmetih.«

POTREBA PO POVEZOVANJU

Nekdaj v Beli krajini ni bilo veliko medsebojnega sodelovanja med kmeti. Opažata, da se je to začelo spreminjati komaj v zadnjem desetletju, tudi s pomočjo uvedbe kolektivne blagovne znamke Belokranjsko. »Tako smo se kmetje začeli povezovati in spoznavati. Združevanje kmetov je ključno, saj vsak izmed nas prideluje kakovostno in hranljivo hrano, ki je še vedno boljša od uvožene. Slovenija nima velikih industrijskih farm, ki bi obremenjevale okolje, zato je vsakršna primerjava s tujimi uvozi nesmiselna. Prepričan sem, da ena ladja, ki v Koper pripelje živino iz Južne Amerike, onesnaži več kot pa vsi slovenski kmetje skupaj.«

Uroš poudarja, da nevoščljivost in miselnost, da so si slovenski kmetje konkurenca, nimata mesta v slovenskem kmetijstvu. »Vsak kmet ima svojo pot, svoj cilj, in nihče nikomur ni konkurenca. Slovenija ima nizko samooskrbo, zato je prostora za rast še ogromno. Najpomembnejše pa je, da prepričamo ljudi, naj zaupajo lokalnim kmetom in jih podpirajo. To mora biti cilj tako kmetijske politike kot nas kmetov.«

Uroš verjame, da bi moral vsak kmet vsaj enkrat v življenju navdušiti nekoga, da se odloči za kmetijstvo. »Meni je to že uspelo, saj sem prepričal svojega prijatelja s fakultete – Miho Kobala, ki danes prideluje krompir za Ano Roš. To vidim kot svoje poslanstvo in upam, da bom še koga navdušil za to pot.«

»Nobena kmetija v Sloveniji ni tako majhna, da od nje ne bi bilo mogoče živeti. Ključ je najti pravo zamisel in vanjo verjeti.