Klara in Miha Curk sta se poročila še pred koncem študija – Klara je študirala ekonomijo in menedžment, Miha pa agronomijo. Takrat o kmetijstvu še nista resno razmišljala. Zdelo se jima je naporno, brez prave prihodnosti, s preveč zgodnjimi jutri in premalo prostora za oddih. A z rojstvom otrok se je v njiju začela prebujati želja po lastni pridelavi hrane. Selitev na podeželje je ponudila priložnost, da to željo uresničita. Tako se je začela zgodba njune kmetije na Griču pri Trebnjem.

Osnovna zamisel njune kmetije je način pridelave, ki ponuja kakovostno hrano, polnejšega okusa, manj obremenjuje okolje in spodbuja naravno vedenje živali.

Njihove živali večino časa preživijo na pašnikih, kjer se lahko prosto gibljejo na površinah, ki so pri piščancih kar dvakrat večje od predpisanih za ekološko rejo. S premičnimi ogradami skrbijo, da imajo vedno dostop do sveže trave in uravnoteženega obroka. Piščance in kunce prestavljajo vsak dan, ovce in nesnice na dva dni. Tak način reje ne koristi le živalim, temveč tudi pašnikom: travna ruša ima dovolj časa za obnovo, tla se ne izčrpavajo in ne prekomerno teptajo, rastline pa razvijejo večjo odpornost proti suši.

Njuna zgodba

Klara in Miha prihajata iz Ljubljane, odraščala sta le dve ulici oddaljena drug od drugega. Kmetijstvo jima sprva ni bilo blizu – čeprav sta oba imela stare starše s kmetij, si nikoli nista predstavljala, da bosta nekoč tudi sama kmetovala. Njuna pot do kmetovanja ni bila klasična. Ko sta si ustvarjala družino, sta začela razmišljati o tem, kako bi lahko sama pridelala čim več kakovostne hrane. Med Mihovo raziskovalno izmenjavo na Danskem sta odkrila regenerativno kmetijstvo – koncept, ki ju je povsem prevzel. Klara, ki si nekoč ni želela imeti niti vrta, je v njem našla smisel, saj združuje skrb za okolje in je ekonomično vzdržen model kmetovanja.

Po vrnitvi domov sta se to odločila preizkusiti v praksi – začela sta s pašnimi piščanci, saj ju je pritegnil sistem reje, ki posnema naravne procese in ne zahteva velikih začetnih vložkov v infrastrukturo. »Naš hlev je pravzaprav le dobro organiziran zunanji prostor – naraven, prilagodljiv in učinkovit.« Kmetija, na kateri danes delata, je nekoč pripadala Mihovemu dedku, ki je redil krave molznice in kasneje dojilje. Ko je pred letom dni preminil, sta prevzela njegovo posestvo in ga preoblikovala v regenerativno kmetijo.

Regenerativno kmetijstvo je več kot le pridelava hrane

Temelji na trajnostnih sistemih, kjer so ključni trije stebri: narava, ekonomika in kakovost življenja. Pogosto se mu očita t.i. »zeleno zavajanje«, a v osnovi gre za obnavljanje ne le tal in ekosistemov, temveč tudi odnosov: med kmeti, kupci in znotraj prehranske verige.

Miha pravi, da Klaro regenerativno kmetijstvo navdušuje tudi zato, ker je ekonomsko vzdržno. Zanjo kmetovanje ni le fizično delo, temveč podjetniški izziv, kjer se narava in ekonomika dopolnjujeta. Pri svojem delu izkoriščata oz. posnemata naravne procese – živali se pasejo na prostem, pašniki se obnavljajo, stroški pa ostajajo nizki.

Kako deluje njuna kmetija?

Obsega 5 hektarjev površin, od tega pol hektarja jagodičja in pol hektarja orehov, kjer pasejo pitovne piščance in kunce. Slednje trenutno redita še »testno«, kot temu pravita. Pozimi se pasejo pod jagodičevjem, kjer delujejo kot naravne »kosilnice«. Dokler trava raste, se torej pasejo, lani so zunaj preživeli če cel december in tudi letošnji januar.

Na preostalih površinah se pasejo ovce. Piščanci rastejo dva meseca in so večino časa na pašniku, kar izboljšuje kakovost mesa. Kokoši nesnice se pasejo v premičnih ogradah, njihovo število pa postopoma povečujeta – trenutno jih imata 50, kmalu jih bo 150. Jajca prodajata po sistemu zakupov in jih strankam na dom dostavljata enkrat tedensko. Kokoši po pašnikih  prestavljajo na tri dni, da preprečijo uničenje ruše. Odlično se znajdejo tudi na strmih terenih, kjer pomagajo pri obnovi travišč. Ovce jagnjijo spomladi, ko je na voljo sveža paša, jeseni pa jagnjeta prodata. Jagodičevje raste skoraj brez stroškov – poleti ga le občasno zalivata, obiranje pa prepustita kupcem, ki pridejo na kmetijo, naberejo pridelek in ga nato poravnajo po tržni ceni.

Ključ do uspeha njune kmetije je v nizkih vhodnih stroških in sodelovanju z drugimi kmeti. Pri nakupu krme, piščancev in kokoši združujeta moči z drugimi, saj nakup večjih količin pomeni ugodnejšo ceno.

Naravno uravnotežen pašni sistem

»Na kmetiji redimo ovce jezersko-solčavske pasme, oplemenjene z romanovsko. Trenutno jih imamo 35, skupaj z jagnjeti, v tropu pa je tudi oven. Trudimo se, da čim bolje izkoristimo pašo, zato so živali na paši od konca marca ali začetka aprila pa vse do decembra, če vreme to dopušča. Pašnike premično ograjujemo, da damo travi možnost regeneracije,« pojasnjuje Miha in doda: »Razlika med klasično in obročno pašo je očitna. Pri nepremični paši se izkoristi le 40 % rastlin, s premičnim sistemom pa že do 60 %. Če pašnik premikamo dnevno ali na vsaka dva dni, pa lahko izkoristek doseže tudi 80 %. Ta obročna paša ima še druge prednosti. Ovce zaužijejo dovolj krme, pašnik ostane zdrav, živali pa niso izpostavljene zajedavcem, saj se ne vračajo na popasene površine, dokler se trava popolnoma ne obnovi. Čeprav premikanje pašnikov zahteva več dela, ga jemljemo kot del zdravega življenjskega sloga ali rekreacijo na svežem zraku.«

S tem načinom ne potrebujejo čistilne paše, saj ovce sproti popasejo celotno površino. Seno za zimo kupita, saj trenutno ne moreta zagotoviti lastne pridelave, ker nimata dovolj površin. V pogovoru se Klara in Miha dopolnjujeta in pojasnita, da je v kmetijstvu ključno razmišljati širše. Onadva stremita k temu, da na eni, manjši površini lahko pridelata veliko in raznoliko. Zato na pašniku najprej paseta ovce, nato kokoši nesnice, letos pa se jim utegne pridružiti še govedo s partnerske ekološke kmetije. »Mešana paša ima številne pozitivne učinke na travnike, saj vsaka živalska vrsta prispeva k boljši kakovosti tal in rastlin.«

Prilagodljivost in razvoj

»Razmišljava tudi o menjavi piščancev z gosmi ali racami, ki saj potrebujejo manj krmil in se lažje preživljajo s pašo,« pravi Klara. »Ker imava majhno kmetijo, morava premišljeno načrtovati vse naložbe in stroške. Letos bova preizkusila sistem zastiranja v nasadu z jagodičevjem ter izboljšala habitat za naravne sovražnike škodljivcev. Stalno namreč iščeva načine, kako izboljšati pridelke s čim manjšim vložkom.«

Miha doda, da jima včasih kdo očita njegovo službo. »Vendar pa bi Miha zlahka lahko ostal doma, le, da bi se morala podvoji število živali. Ta stabilnost, v obliki Mihove službe nama res omogoča, da lahko eksperimentirava in preizkušava nove pristope. Vendar pa je kmetovanje zaveza, saj morava imeti vedno načrt, in vedno mora nekdo skrbeti za živali. Ko smo lani odšli na morje, so naju že drugi dan poklicali, da so ovce pobegnile s pašnika,« smeje razlaga Klara. Na srečo imata podporo, saj njuni starši ali prijatelji vedno priskočijo na pomoč, kadar jo potrebujeta.

Za njune tri otroke Emo, Tineta in Naceta, kmalu pa se jim bo pridružil še četrti član, je kmetija najlepše igrišče. »Skupaj raziskujemo in vsak dan doživljamo majhne radosti narave. Čeprav imajo na kmetiji svoje obveznosti, paziva, da jim delo ni v breme, ampak v veselje. Kljub delu si vedno vzamemo čas za skupne trenutke. Ta način kmetovanja je prijazen do družine, saj omogoča prilagodljivost.«

Pot prihodnosti

»Regenerativno kmetijstvo ni nova ideja – je le vrnitev k naravi, k sistemu, po katerem so delovali že naši predniki, preden se je kmetijstvo intenziviralo. Danes imamo dostop do neštetih virov znanja in praktičnih izkušenj, zato so možnosti za drugačno kmetijstvo neskončne. Kljub temu se zavedava pomena tradicije. Naši predniki so imeli globoko povezavo z naravo in ogromno praktične modrosti. In to znanje moramo sedaj le združiti s sodobnimi pristopi. Smo v obdobju, ko se miselnost spreminja, a Slovenija še ni povsem pripravljena na tovrstne spremembe. V našem Združenju za celostno regenerativno kmetijstvo Slovenije, ki smo ga ustanovili pred kratkim, je že 60 članov. Večina od nas živi izključno od kmetijstva, čeprav imamo zelo raznolike izobrazbene poti. Samo dva člana med njimi sva agronoma, ostali pa prihajajo iz različnih strok, skupaj pa v tem načinu kmetovanja prepoznavamo rešitev za prihodnost.«

Prihodnji načrti

Klara vodi dopolnilno dejavnost – predelavo mesa in izobraževanje na kmetiji, Miha pa skrbi za osnovno kmetijsko dejavnost. Dolgoročno si želita kmetijo razviti v izobraževalni center, nekakšen raziskovalni in demonstracijski prostor, kjer bi ljudem prikazovala prednosti regenerativnega kmetovanja. »Po šestih letih dela že vidiva prve rezultate, a zaradi širitve družine, tudi kmetijo širiva s počasnejšim tempom. K nama pa radi prihajajo ljudje, saj tu vladata dobra energija in optimizem. Vedno iščeva rešitve in se ne bojiva izzivov.«

Njuna zgodba je dokaz, da je kmetijstvo lahko uspešno tudi na manjših površinah, če temelji na premišljenem načrtovanju in regenerativnih principih. Dolgoročno si želita na kmetijo pripeljati še govedo, a vedno z mislijo na to, da bo sistem ostal vzdržen – tako za njuno družino kot za naravo. Kmetija Zeleni pašnik pa ni le prostor pridelave hrane, temveč tudi učni center, kjer izobražujeta o regenerativnem kmetijstvu in načrtovani paši, saj želita znanje deliti tudi z drugimi.

Fotografije: družinski arhiv