Na robu Polhograjskih dolomitov, v vasici Žlebe pri Medvodah, leži Kmetija Malenšek. Njene korenine segajo daleč v preteklost, ko je na tem mestu deloval mlin, od tod izvira tudi staro hišno ime Pr’ Malenšek. Pred tridesetimi leti sta Mirko in Andreja Bizant prevzela kmetijo, ki je bila takrat majhna, s komaj sedmimi kravami in skupno petnajstimi živalmi. »Razmišljala sva, kako bi kmetijo razvila tako, da bi lahko od nje živela oba. To je bil takrat velik izziv,« pripoveduje Mirko. Preizkusila sta marsikaj, a prava smer se je pokazala šele, ko sta spoznala zakonca Pustotnik iz Poljanske doline, ki sta ju navdušila za prirejo in predelavo mleka.

Tako sta se Mirko in Andreja usmerila v rejo krav molznic ter postopoma razvila lastno predelavo. Že več kot dvajset let na njuni kmetiji pridelujejo mleko in izdelke, ki so postali temelj družinskega življenja in ponos domačije. »Od tega živimo in s tem smo res zadovoljni,« z nasmehom pravita. Kmetija s takšnim obsegom predelave mleka danes zagotavlja dve stalni delovni mesti.

»Naša kmetija je hribovska, veliko sicer lahko opravimo s traktorjem, precej dela pa je še vedno ročnega,« pripoveduje Mirko. »Kosimo okoli 30 hektarjev površin, od tega je 10 hektarjev lastnih, ostalo imamo v najemu.« Tam raste predvsem trajno travinje, njive pa so zasejane z bogatimi travno-deteljnimi mešanicami. Vso pokošeno krmo skrbno sušijo, saj ne krmijo silaže.

Pridobili so tudi certifikat Zajamčena tradicionalna posebnost, ki potrjuje kakovost njihovega senenega mleka. »Pri nas ni tako, da bi pogled segal daleč po ravnini, tu se pogled ustavi v bregovih. Zato je delo težje in zamudnejše, dražja je tudi prireja. Prav zato nama je bilo z Andrejo pomembno, da temu že tako zahtevnemu delu dodava neko dodano vrednost in to je bila predelava mleka,« se spominja.

ZNAČILNOSTI HLEVA:

Hlev: 570m2

Ležalni boksi: guma, nastilj na slami za telice

Prostor ob krmilni mizi: gladek beton, blatilni hodnik z rešetkami

Redno vzdrževanje: dodajanje slame, čiščenje rešetk, nov vodovod

Redijo 50 glav, molzejo 35 krav

Uhlevitev teličkov: 0 do 1 mesec individualno, nato skupinski boks

Telice poleti na paši, vrnitev v hlev ob prvi slani

Krave dvakrat na dan na paši za izravnavo obrokov

INOVACIJE IN NADGRADNJE:

Ležalni boksi povečani, krmilna miza zožana, več prostora v hlevu

Robot za krmljenje: avtomatizirano krmljenje, manj ročnega dela, do 14 obhodov/dan, 20kg hrane/hod, ves čas sveža krma

Načrti: postavitev senika količine mleka

AVTOMATSKI KRMNI SISTEM IZBOLJŠAL IZKORISTEK SENA

A pri tem se nista ustavila. Povezala sta se s skupino 25 somišljenikov in ustanovili so Zavod Seneno, z namenom čim širše promocije senene prireje mleka. »To morda ni prava pot za vsakogar, zagotovo pa je primerna za našo kmetijo, pa tudi za nekatere druge v Sloveniji,« poudarja Mirko. Ko so na kmetiji začeli rediti krave molznice, so se hitro pokazali prvi izzivi tako pri izbiri pasme kot tudi pri prehrani. »Ugotovili smo, da črno-bela pasma ne ustreza več našemu načinu reje, zato smo se odločili za izbiro krav rjave pasme,« pripoveduje Mirko.

»Tudi polaganje krme je predstavljalo velik izziv, zato smo uvedli jutranjo in večerno pašo krav, da je bila krma v vampu čim bolj izenačena.« Sčasoma so spoznali, da je seno, ki ga pridelajo s toliko truda, premalo izkoriščeno. »Začeli smo iskati načine, kako bi ga kravam čim bolj približali. Najprej smo uvedli mešalni voz in že s tem korakom dosegli 15-odstotno izboljšanje. Samo s tem, da smo seno dobro zrezali, zmešali in mu dodali močno krmo, smo pridobili na izkoristku in mlečnosti,« pojasnjuje.

»Kmalu smo ugotovili, da tudi to ni dovolj, saj so krave seno pogosto premetavale, ko so se krmila usedla.« Zato so se odločili za projekt in sodelovali z Janezom Benedičičem, doktorjem strojništva, ki skrbi tudi za domačo kmetijo v Martinj Vrhu, pri razvoju avtomatskega krmnega sistema. »Pri nas se je izkazal kot zelo učinkovita rešitev,« dodaja Mirko. »V zalogovnik lahko naložimo krmo za deset dni ali več, krave vedno dobijo svež obrok, ne prebrskavajo ga in vse pojedo. Robot potuje do 14-krat na dan, približno vsaki dve uri, pri vsakem obhodu pusti okoli 20 kilogramov hrane, tako da imajo krave vedno dovolj krme.«

KORAKI DO BOLJŠIH POGOJEV ZA ŽIVALI

Ko sta se Mirko in Andreja odločila, da se resno usmerita v prirejo mleka, sta se zavedala, da potrebujeta nov hlev. »To je bil takrat precejšen zalogaj,« se spominja Mirko. »Takrat se je še vedno postavljalo vprašanje, ali preiti na prosto rejo ali ne. Večina kmetov, s katerimi sva govorila, nama je prosto rejo odsvetovala. To dovolj pove o tem, v kakšnih časih sva začenjala.«

Kljub dvomom sta vztrajala pri svoji viziji. »Imela sva srečo in si ogledala nekaj hlevov po Avstriji. Res lahko rečem, da sva najboljše zamisli našla tam. Žal mi je le, da sva vsaj leto dni prepozno začela obiskovati tiste kraje, saj sva doma medtem že gradila,« pove Mirko, ki je pri gradnji stremel k uporabi domačega lesa. Odločitev pa je bila vendarle jasna: graditi hlev za prosto rejo. »Dobila sva tipske načrte, ki sva jih skupaj s strokovnjaki nato malo prilagodila. Hlev je po velikosti ustrezal številu krav, mere ležalnih boksov in krmilnih mest so veljale po takratnih standardih. Ljudje takrat nismo imeli toliko izkušenj, midva pa sva upoštevala izkušnje drugih in iz tega je nastal ta hlev.«

Leta 1992 je tako stal nov hlev na kmetiji. »Bila sva zelo vesela, da sva ga uspela zgraditi, nato pa sva ga postopoma začela nadgrajevati,« pripoveduje. Prirejeno mleko sta sprva oddajala, osem let kasneje, leta 2000, pa sta se odločila za pomemben korak – začetek lastne predelave mleka. »Počasi smo tudi hlev začeli predelavati in tako korak za korakom gradili vse boljše pogoje za živali,« dodaja.

»Najprej smo povečali ležalni prostor, kolikor nam je dopuščal hodnik. Z montažo avtomatskega krmnega sistema smo krmilno mizo zelo zožali, zdaj jo uporabljamo le še za hojo čez hlev,« razlaga Mirko. »S tem so krave pridobile veliko več prostora, med seboj se ne prerivajo več. Ker imajo ves čas na voljo svežo krmo, do tega pravzaprav sploh ne prihaja več.«

OD IZKUŠENJ DO IZBOLJŠAV

Sledile so postopne izboljšave, kot je nova napeljava vode in druge manjše prilagoditve v obstoječem hlevu. »Ampak še enkrat poudarjam, mi smo z gradnjo začeli leta 1992, ko so naju skoraj vsi prepričevali, naj ne delava hleva na prosto rejo. Takrat so bile razmere drugačne. Hlev smo gradili sami, s pomočjo vaških zidarjev, in ga končali v dveh letih. Da bi z Andrejo takrat vzela kakšen večji kredit, si nisva upala, ker nisva imela dovolj potenciala za odplačevanje in premalo izkušenj. Če bi takrat imela današnje izkušnje, bi bilo marsikaj drugače,« pove iskreno. Mirko poudarja, da je ena največjih prednosti hleva avtomatizirano krmljenje, kar je velika razbremenitev.

Z izboljšavami se je povečala tudi mlečnost, bistveno povečanje pa bo mogoče šele po postavitvi senika za sušenje sena. Povečanje prireje sicer ni njihov glavni cilj: »Mleka imamo dovolj za predelavo in prodajo, vse obvladujemo znotraj družine. Prostora za nadgradnjo je še veliko, te odločitve pa bo sprejel sin Jakob, bodoči prevzemnik. Za zdaj sem izjemno zadovoljen, prodaja je odlična, kar je ključno za nadaljnji razvoj kmetije.«

»Zakaj je naš hlev lahko naj hlev?« se ob vprašanju nasmehne Mirko. »V prvi vrsti zato, ker sem zadovoljen z njim. Vanj je vloženega ogromno najinega dela in na to sva konec koncev ponosna, še posebej, ko pogledam rezultate. Imava tudi izjemno srečo, da bosta najin 28-letni sin Jakob in njegova žena Klara kmetijo v dveh letih prevzela. To danes ni samoumevno in mislim, da je k temu nekaj prispeval tudi hlev, pa čeprav je star že več kot 30 let.«

HLEV, V KATEREM SE KRAVE DOBRO POČUTIJO

»Ne upam si trditi, da imamo naj hlev v primerjavi z drugimi,« nadaljuje, »a občutek, ko pridem zjutraj vanj, je neprecenljiv. Krave me z veseljem čakajo. Rade gredo na pašo in rade se vrnejo nazaj v hlev. V njem delam z veseljem in imam občutek, da se v njem vsi dobro počutimo.«

»Nedvomno pa je dober občutek zavedanje, da bo šla kmetija naprej. Po vseh teh letih dela je izjemno zadoščenje vedeti, da vse to, kar sva z ženo ustvarila, nadaljuje nekdo od tvojih najbližjih. Danes redimo 50 glav in molzemo 35 krav. Obremenitev je 1,3 GVŽ na hektar, mlečnost pa 7500 litrov. S tem sem zelo zadovoljen, imamo pa še možnosti za izboljšave. V Avstriji senene kmetije običajno dosegajo višjo mlečnost.«

Seno torej pri njih igra ključno vlogo: »Je zelo ugodno za vamp, spodbuja prebavo, vzdržuje primeren pH, zato tudi krmljenje močne krme ne predstavlja težave.«

Krave dobijo seno prve, druge in tretje košnje, za energijo koruzo v zrnu in ječmen, beljakovinsko sojo ali bučne pogače ter vitamine. To so glavne sestavine obroka.

»Večino močne krme kupimo, imamo pa tudi nekaj travnikov v Vižmarjah, kjer kolobarimo, sejemo koruzo in ječmen ter imamo zrnje za lastne potrebe,« pojasnjuje. »Beljakovine kupujemo glede na ceno, pri tem pa soja ne sme biti gensko spremenjena.

NEPOSREDEN STIK S KUPCI

Senena prireja je pri nas ključna za predelavo mleka v sir. Največja prednost je dodana vrednost izdelkov ter nežen vonj in okus, ki ju siru dajejo suhe cvetlice in paša, kar se močno odraža v kakovosti. Zaradi neposredne prodaje imamo na voljo veliko svežih mlečnih izdelkov. S predelavo sira je veliko dela, zorenje traja, medtem ko sveže izdelke hitro prodamo.« Svoje izdelke ponujajo na kmetiji, medvoški tržnici, prodajnih avtomatih in v KZ Medvode. Tako zagotavljajo svežino, kakovost in neposreden stik s kupci. Na dan namolzejo 300 litrov mleka, večino ga predelajo, četrtino prodajo v mlekarno, nekaj svežega pa tudi vrtcem in šolam.

»Sirarno z znanjem, pridobljenim v tujini, vodi Andreja, jaz ji pomagam pri sirih, pomagata pa tudi Jakobova žena in ena od hčera. Ob ponedeljkih začnemo ob petih zjutraj, do osmih je polovica dela že opravljena. Naslednji dan nas čaka pakiranje, označevanje, vakuumiranje, veliko je tudi pomivanja; pomivalni stroj je skoraj tako dragocen kot molzni,« prizna Mirko z nasmehom. »Resnično največ ur – tudi v primerjavi s traktorjem – opravi prav pomivalec.«

Krave molzejo v molzišču tandem s tremi molznimi enotami, kar se sicer odlično obnese. »Ne morem zanikati, da si želimo molže z robotom, saj bi nam prihranila veliko dela. Tak sistem ima svoje pomanjkljivosti, a razbremeni točno določene jutranje in večerne ure. Zdaj, ko sva z Andrejo starejša, vidiva, da je treba temu posvečati več pozornosti.«

PRIHODNOST KMETIJE V JAKOBOVIH ROKAH

»Hlev ni le prostor za krave, ampak tudi prostor, kjer opazujemo njihovo vedenje, izboljšujemo pogoje in zagotavljamo, da so živali zadovoljne. To je nagrada za ves vloženi trud.«

Telice so čez sezono na paši, ob prvi slani pa se vrnejo v hlev. Ob krmilni mizi imajo rešetke, naprej pa nastlana ležišča. »Prej so ležale kar na rešetkah, kar je po našem mnenju neprimerno. Zato smo vzporedno dogradili še en hlev in jim omogočili počivanje na slami. Nastiljamo vsak dan, gnoj čistimo sproti. Rešetke resnično niso primerne za ležanje; življenje na betonu je za živali velika obremenitev.«

Hlev je velik 570 m2. »Gnojna jama je sicer premajhna, skladiščenje zdrži komaj dobre tri mesece, zato imamo v načrtu gradnjo dodatne. Teličke po rojstvu do starosti enega meseca individualno uhlevimo, nato jih damo v skupinske bokse med tiste, ki jih še napajamo z mlekom. Črno-bele krave večinoma semenimo s semenom bikov mesnih pasem, potomce pa prodamo. Edino eno bomo obdržali – tisto, ki jo je Jakob prejel kot nagrado za delo na eni od nemških kmetij. Prej smo kupili precej rjavih telic, zdaj pa jih imamo dovolj in se posvečamo prihodnji selekciji.«

Jakob pravi, da je vedno rad delal s kravami in stroji. »Zato sem že kot otrok dobil občutek, da bi lahko postal naslednik kmetije. Zmeraj sem govoril, da bi rad kmetoval.« Prakso je nadgrajeval tudi v tujini: »Nekaj časa sem preživel na planini v Avstriji in dve leti v Nemčiji na kmetijah, kjer sem se učil jezika in njihovega načina dela.«

Danes z navdušenjem gleda naprej in se veseli prevzema kmetije, kjer bo lahko nadaljeval družinsko tradicijo, nadgrajeval znanje in skrbel za dobrobit krav ter kakovost mlečnih izdelkov.