Trgi gnojil so se v zadnjih tednih znašli v središču pozornosti, saj geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu dodajajo nov sloj negotovosti že tako problematični svetovni oskrbi. Med glavnimi izvozniki dušikovih gnojil (urea) so Iran, Katar in Saudska Arabija, ki so zaradi zaprtja Hormuške ožine trenutno praktično onemogočeni pri izvozih, kar močno vpliva na svetovno trgovino.

Mednarodni trg dušikovih gnojil je izjemno centraliziran: le nekaj držav nadzoruje večino izvoza. Josh Lynville, strokovnjak za gnojila pri StoneX, opozarja, da »šest od desetih največjih svetovnih izvoznikov uree trenutno doživlja ali bi lahko doživelo motnje v izvozu, kar predstavlja resno globalno tveganje.« Čeprav so države, kot sta Rusija in Kitajska, še vedno sposobne proizvajati, je njihov izvoz ali omejen ali pa bi bil lahko ogrožen zaradi geopolitičnih ali logističnih razlogov. Indija je močno odvisna od uvoza plina iz Perzijskega zaliva za proizvodnjo gnojil. Lynville pojasnjuje: »Če se transportni kanali zaprejo, njihova domača proizvodnja trpi,« kar bi lahko sprožilo nenaden porast povpraševanja po uvozu.

Kitajska in omejitve izvoza

Kitajska je napovedala, da do avgusta ne bo izvažala uree. Čeprav država proizvaja več milijonov ton letno, bo zdaj velik del proizvodnje ostal doma za zadovoljitev domačih potreb. Če se bo globalna situacija poslabša, bi lahko Kitajska dodatno omejila izvoz, kar bi še povečalo pritisk na mednarodni trg. Tudi trg fosfornih gnojil ni imun na krizo. Glavni proizvajalci, kot sta Saudska Arabija in Maroko, se soočajo z logističnimi izzivi in naraščajočimi stroški, kar močno vpliva na oskrbo.

Posledice za evropsko kmetijstvo

Evropsko kmetijstvo je v veliki meri odvisno od uvoženih mineralnih gnojil, zato je ranljivo za motnje na globalnem trgu. Gnojila, ki vsebujejo dušik, fosfor in kalij so ključna za rast poljščin, žit, koruze, oljnic in številnih vrtnin, saj zanje zagotavljajo potrebna hranila.

Po podatkih Evropske komisije EU uvozi približno 30 % dušikovih gnojil (urea), okoli 68 % fosfornih gnojil in kar okoli 85 % kalijevih gnojil. Domača proizvodnja ni dovolj, da bi nadomestila to povpraševanje. Poleg tega je okoli četrtina fosfornih gnojil, ki jih EU uvozi iz Rusije. EU pa ima samo eno aktivno fosfatno rudo, ki pokriva okoli 5 do 10 % potreb evropskih kmetov.

Ker so cene gnojil na svetovnem trgu narasle zaradi geopolitičnih napetosti, višjih cen energentov in ekonomskih ukrepov, se stroški pridelave za evropske kmete znatno povečujejo. Stroški nakupa gnojil lahko za nekatere kmete znašajo do 10 do 12 % vseh stroškov pridelave, še posebej za poljščine, ki potrebujejo dušik in fosfor. Če globalne dobavne verige postanejo še bolj napete, lahko to privede do višjih cen gnojil, zmanjšane dostopnosti in posledično manjših pridelkov v EU.

Politični ukrepi in prihodnost

Evropska unija je v prizadevanju za zmanjšanje odvisnosti od uvoza uvedla vrsto ukrepov, med drugim tudi povišane carine na uvoz gnojil iz Rusije in Belorusije. Uradno naj bi ti ukrepi spodbudili diverzifikacijo dobavnih virov in okrepili domačo proizvodnjo. Vendar pa številni analitiki in predstavniki kmetijskega sektorja opozarjajo, da gre za zgrešeno potezo v napačnem trenutku. V razmerah, ko je svetovni trg gnojil že tako nestabilen zaradi geopolitičnih napetosti in omejene ponudbe, dodatno omejevanje uvoza pomeni predvsem višje stroške za evropske kmete.

Namesto večje stabilnosti bo takšna politika privedla do nasprotnega učinka: dražja gnojila, manjša dostopnost in posledično večji pritisk na pridelavo hrane v EU. Kritiki poudarjajo, da EU s tem tvega zmanjšanje konkurenčnosti lastnega kmetijstva, saj morajo evropski kmetje plačevati več kot njihovi konkurenti na svetovnem trgu.

V praksi to pomeni, da se breme političnih odločitev prenaša neposredno na kmete in to v času, ko bi ti potrebovali predvsem stabilnost in dostopne vhodne stroške.

Trenutna situacija jasno kaže, kako ranljiv je svetovni trg gnojil. Hormuška ožina, centraliziran izvoz in geopolitične napetosti ustvarjajo težavne razmere. Za kmete, proizvajalce in trgovce je zdaj prioriteta zagotavljanje oskrbe, saj lahko vsaka motnja vpliva na celotno sezono pridelave hrane v Evropi.

Foto: shutterstock