Ervin Kovač je 40-letni predan kmet na Goričkem, ki se že desetletja posveča prireji mleka na svoji kmetiji. Družinska kmetija Kovač leži v naselju Kukeč, ki spada v občino Gornji Petrovci in je še ena izmed redkih, ki vztraja v dejavnosti prireje mleka. Mnoge kmetije na Goričkem počasi ugašajo. Ervin pove, da mladi ne kažejo zanimanja za kmetovanje, še manj pa za intenzivno delo s kravami molznicami. To je dejavnost, ki zahteva veliko truda in predanosti, a prinaša tudi svoje izzive. Kljub upadu kmetijske dejavnosti na tem območju, Ervin vztraja in se trudi ohranjati družinsko tradicijo ter z njo nadaljevati. Vstaja sredi noči in je ob treh zjutraj že v hlevu in s tem kaže neverjetno voljo do dela.

Ervin ima na kmetiji, kjer kmetuje skupaj s staršema Jožetom in Marto, 53 krav molznic lisaste pasme, molze jih 42. Ervinova starša sta se nekoč ukvarjala še z rejo plemenskih svinj, kasneje pa so se osredotočili le na eno dejavnost – prirejo mleka. V hlevu so krave privezane, Kovačevi pa se zelo trudijo, da jim zagotavljajo najboljše možne pogoje za njihovo dobro počutje. Ležišča imajo zato vsak dan bogato nastlana s slamo.

Preberite si prispevek: Živinoreja na Goričkem le še v sledovih

Edini v vasi s prirejo mleka

Molzejo s pomočjo mlekovoda, ki obratuje že več kot 30 let. Pri delu pa velikokrat na pomoč priskoči tudi sestrina družina, posebno Ervinovi dve nečakinji. Kljub temu, da Ervin še ni prevzemnik ima v lastništvu ¾ kmetije, ki s seboj prinaša veliko odgovornosti in predanosti.  Obdelujejo 55 hektarjev površin, od tega imajo 37 hektarjev njiv, drugo pa predstavlja trajno travinje. Na njihovem koncu velik izziv predstavljajo divji prašiči, s škodo, ki jo povzroča jelenjad pa se srečujejo predvsem v severnem delu Goričkega.

»V naši vasi smo praktično edini, ki se še ukvarjamo s prirejo mleka in edini, ki vzrejamo prašiče za lastno uporabo,« pove Ervin in s tem potrdi njihovo zavezanost k ohranjanju kmetovanja v tej gričevnati pokrajini.

»Na Goričkem, podobno kot v drugih delih Slovenije, se mladi vedno manj odločajo za kmetijstvo, kar predstavlja resno težavo za prihodnost dejavnosti. Težavo prepoznam v pomanjkanju naslednikov, saj se mladi raje odločajo za druge službe. Ko starejši gospodarji obnemorejo, kmetije zapiraje vrata,« opozarja Ervin. Ta trend pa je v zadnjem času vse hitrejši in za seboj pušča posledice – tako za družbo kot za naravo. » Pokrajina se zarašča z veliko hitrostjo, mi pa to lahko le opazujemo.« 2/3 vasi je že v zaraščanju, zato je ob tem podatku težko ostati ravnodušen.

Ervin je kot predsednik govedorejskega društva Gornji Petrovci zaskrbljen zaradi pomanjkanja mladih, ki bi prevzeli kmetovanje, saj se nihče ne odloči za novo pot in prevzem kmetije, kar lahko resno ogrozi prihodnost kmetijstva na Goričkem

Aleš Horvat s KGZS – izpostava Murska Sobota potrjuje Ervinove domneve. Dodaja, da so med najpomembnejšimi razlogi za opuščanje govedoreje še vedno staranje prebivalstva in posestna struktura ter s tem povezan prehod v druge oblike govedoreje – opuščanje prireje mleka na račun reje krav dojilj ali pa prehod v poljedelsko kmetijsko pridelavo.

Majnjše zanimanje za razvoj kmetij

»Na desnem bregu Mure je ugodnejša starostna struktura, v Prekmurju pa je več kot 75 % kmetov – nosilcev gospodarstva, starejših od 60 let. Neugodna starostna struktura ter odhod mladih v službe, zmanjšuje zanimanje rejcev za nadaljnji razvoj kmetije. Pogosto ne vidijo motivacije za spremembe, naložbe in uvajanje drugačnih pristopov. Ekonomske razmere, cene kmetijskih produktov na eni strani in stroški pridelave na drugi, kmete vedno bolj potiskajo v »prosti trg«. Kmetje v razgovorih s strokovnimi sodelavci ne razmišljajo o izzivih selekcije, prehrani in tehnologiji reje pač pa o tem, kako bo kmetija preživela na kratek rok.«

Omejene možnosti za gradnjo novega hleva

Ko pogovor na Kovačevi kmetiji nanese na naložbe na kmetiji pove, da doma že nekaj časa intenzivno razmišljajo o posodobitvi hleva. Želimo si rejo, kjer bi bile krave proste, vendar sedanji čas ni najbolj naklonjen gradnji.

»Srečujemo se namreč z oteženimi pogoji zaradi zaostritve bančnega poslovanja. Poleg tega nas skrbijo dokaj visoka obrestna mera in dejstvo, da banke zagotavljajo le 60 % financiranja od našega letnega prometa, pa še to le v primeru, da nismo že zadolženi. To omejuje naše možnosti za gradnjo hleva, ki zahteva precejšnje finančne vložke,« pojasni Ervin. Doda, da imajo v lasti gozd in s tem na voljo veliko lesa, zato razmišlja o leseni gradnji, ki bi bila v sedanjih okoliščinah najboljša rešitev.

Ervin meni, da bo nekoč gradnja hleva v lastni režiji cenejša. Poleg tega mu bo omogočila svobodnejše načrtovanje, kot če bi se odločil za prijavo na katerem od razpisov za naložbe v kmetijska gospodarstva. »V kmetijo in nakup potrebne kmetijske mehanizacije smo vedno vlagali le lastna sredstva, brez sodelovanja na razpisih.«

V hlevu več krav

Med pogovorom in ogledom hleva Ervinov oče Jože, ki ostaja ključna delovna sila na kmetiji, pove, da so za njimi že boljši časi. »S tem imam v mislih kmetijsko politiko, ki nas kmete počasi, a vztrajno uničuje. Jože se spominja, da so še nedolgo nazaj povsem dobro shajali s 30 kravami molznicami. Potem pa so bili za preživetje prisiljeni njihovo število povečevati. »Danes jih imamo več kot 50, pa velikokrat komaj preživimo,« opomni Jože. Doda, da so jim po novem točkovanju OMD izplačila oklestili za polovico.

Zadovoljni s ceno mleka

Ervin pojasni nekaj podatkov in izpostavi mlečnost, ki v standardni laktaciji po kravi znaša okoli 8000 litrov. »Selekcionirane so na mlečnost, imajo pa tudi velik izplen mesa,« pravi.  Krave so dolgožive in glede na povprečne slovenske rezultate dokaj dolgo v prireji. Pokažeta na kravo Lučko, ki je že dopolnila 13 let.

Do doseženih 100.000 litrov mleka v življenjski prireji ji le manjka le še 10.000 litrov ali eno laktacijo. »Lučka bi tako postala druga krava z naše kmetije lisaste pasme, ki bi presegla to mejo,« pove Jože, ki pravi, da želijo krave čim dlje obdržati v reji, da razvijejo proizvodni potencial. S ceno mleka so Kovačevi zadovoljni, čeprav ni primerljiva z lansko, ki je bila res visoka. Trenutno za liter mleka dobijo 46 centov. Odkupuje ga Sloga Kranj, prodaja pa v Pomurske mlekarne, ki v tem času dobro poslujejo. »Pomurske mlekarne se razvijajo,« povesta rejca. »Povečali so število zaposlenih in pokrili vse dolgoletne izgube,« pojasni Jože.

Samota ni prijetna

Dnevno namolzejo med 850 do 900 litrov mleka ali na 300.000 litrov na leto. Vse bikce prodajo stare dva tedna. Osnovno krmo za krave pridelajo sami, kupijo pa bučne pogače, vitaminsko mineralne dodatke, repične tropine in pesne rezance. »Zvečer kravam krmim koruzno in travno silažo, zjutraj pa dobijo še mrvo in koruzno silažo.«

Na njivah pridelajo ječmen, pšenico in tritikalo, vso krmo za molznice pa na roke zmeša oče Jože, ki to delo z veseljem opravlja.

Med pogovorom Ervin prizna, da še ni našel sorodne duše, ki bi želela z njim živeti na kmetiji. S tem žal potrjuje splošno znano dejstvo, da interes žensk za življenje in delo na kmetiji ni velik oz. je vse manjši. Je to posledica premalo cenjenega poklica in zaposlitve v nekmetijski dejavnosti ali le nezainteresiranost za življenje na podeželju? »Samota ni prijetna, čeprav iskreno povedano, na kmetiji nisem nikoli sam,« sklene Ervin.