Za vključitev v ekološko kontrolo se je leta 1999 kljub očetovemu nasprotovanju, ki je sicer vse življenje nezavedno kmetoval na ekološki način, odločil Marko, ki je skupaj z ženo Tanjo in otroki želel spremenili način razmišljanja in življenja na kmetiji. Kljub težkim začetkom, saj so pred dvema desetletjema veljali za »čudake«, so danes spoštovani kmetje z veliko kupci – med njimi so tudi tisti, ki njunih začetkov niso podpirali.

»Z Markom sva šla po drugi poti, čeprav si je njegov oče želel, da bi delali tako kot drugi. Ampak midva nisva kot drugi,« uvodoma pojasni energična Tanja, ki zgolj s svojo prisotnostjo na kmetijo prinaša neomejeno energijo. »Ljudje se nama čudijo, ko jim pojasnim, da sva kmečko zavarovana na kmetiji. Pričakujejo, da imava zato v hlevu najmanj 30 krav molznic in, ko povem, da jih je le šest, pa še te slovenske avtohtone pasme cika, med katerimi je najstarejša krava stara 16 let in na dan molze do 15 litrov mleka, ostanejo povsem brez besed. Včasih je manj več,« pove Tanja, ki se zaveda velike prednosti njihovega delovanja, neposrednega trženja.

Prepoznavni po odličnem maslu

Tanjo, Marka in njune otroke lahko srečate na tržnici v BTC-ju ob sobotah in na četrtkovi ekološki tržnici na Viču, kupci pa kmetijo poznajo predvsem po odličnem surovem maslu, ki ga Tanja predela iz ekološkega in senenega mleka, z vsebnostjo maščobe in beljakovin krepko nad štirimi odstotki. Mleko predeluje v kislo in sladko smetano, skuto, sir za žar, jogurt, grški jogurt in kislo mleko. Ob dobri letini sadnega drevja pa sadje predela v kis in marmelade različnih vrst.

Na dobrih 2,6 hektarja njiv z Markom pridelata tudi sezonsko zelenjavo, ki je v stalni ponudbi sveža ali pa predelana v kislo zelje, repo in razne zelenjavne omake. »Posebno po zadnjih je veliko povpraševanje,« pove Tanja in nadaljuje: »Na tržnici vidim realno podobo zaposlenih mater v novodobnih službah, ki od njih zahtevajo delo do poznih popoldanskih ur, in opazujem njihovo neskončno hitenje.« Tega jim Tanja vsekakor ne zavida in čeprav z Markom na kmetiji veliko delata, si znata vzeti tudi čas samo zase. »Strankam se podoba naše kmetije zdi precej romantična, jaz pa vedno pojasnim, da je v resnici romantična le toliko, kolikor si sam narediš.«

Seme iz žepov v zemljo leti vse leto

Na Tanjini stojnici vedno zadiši po domačem kruhu z vinskim kamnom iz žit, ki jih pridelajo na kmetiji. »Sejemo piro, tritikalo, ječmen za slamo in zaradi kolobarja, ki bistven del ekološke pridelave zelenjave, deteljo, ajdo in različno zelenjavo. Krompir obvezno potrebuje štiri- do petletni kolobar, čebula petletnega, česen sedemletnega, skratka brez doslednega izvajanja kolobarja ni pridelka,« pojasni Tanja. V manjšem rastlinjaku gojijo paradižnik, redkvico in drugo zelenjavo, saj je Tanja prepričana, da mora za dober pridelek seme iz žepov v zemljo leteti vse leto. Pri kmetovanju ne uporabljajo nobenih ekoloških škropiv za zatiranje škodljivcev, saj zaradi pravilnega izvajanja kolobarja in upoštevanja pravil dobrih in slabih sosedov, z njimi niti nimajo težav.

Njive, ki se razprostirajo ob Gradiškem jezeru, in travnike, ki jih je skupaj okoli šest hektarjev, gnojijo le s hlevskim gnojem, staranim dve leti, saj pod nobenim pogojem na površine ne sme svež gnoj, ki prinaša le plesen in bolezen. »Ko gnoj zapustijo deževniki, pomeni, da je pripravljen. Kar se tiče obdelave tal, se vračamo nekoliko v preteklost in namesto vrtavkaste brane spet uporabljamo kultivator, ki iz zemlje učinkovito potegne razvejane koreninske plevele in zrahlja zemljo pred setvijo,« pojasni Tanja, za katero Marko pravi, da je pravi leksikon na dveh nogah. »Sproti se učiva,« odvrne. »Včasih misliš, da že vse veš, potem pa v praksi spoznaš, da pravzaprav ne veš nič.« Vse njive so ograjene s pocinkano ograjo, visoko 1,6 metra, s katero zavarujeta zelenjavo pred številno divjadjo.

Velika ljubezen do “rdečih” kravic 

Krave cike, ki jih krmijo izključno s senom, čez sezono pa se tudi pasejo, so na njihovi domačiji velika ljubezen, prisotna že od leta 1976, ko jih je redil že Markov oče. Vmes jih je moral zamenjati s simentalkami, vendar ga te nikoli niso tako prepričale kot cike, zato je za »rdečimi kravicami« še dolgo žaloval. Leta 2010 sta jih zato na kmetijo ponovno pripeljala Tanja in Marko. Pridružile so se štajerskim kokošim in krškopoljskim prašičem pitancem, z rejo treh avtohtonih slovenskih pasem pa so postali ark kmetija s posebnih poslanstvom – skrbjo za ohranjanje slovenskih avtohtonih pasem, ki so dokazano tudi tržno zelo zanimive. »Cike so dolgožive in trdožive tako kot kraške sivke, katerih dve predstavnici imamo v hlevu, saj imajo krave teh pasem največji izkoristek iz voluminozne krme.« Teličke obdržijo, bikce pa prodajo, ko dopolnijo 14 dni, včasih pa kakšnega tudi spitajo.

Njihovi krškopoljski prašiči sicer slovijo po izjemno majhni količini maščobe, saj jih krmita z ostanki neprodane zelenjave, deteljo, posnetim mlekom brez maščobe in sirotko. Koruze in krompirja ne dobijo, poleg tega pa se v velikem izpustu veliko gibajo. Spitata jih na 150 kilogramov, poleg prodaje mesa pa tržita še v dimu pretežno iz sadnega drevja ali bukovine prekajene suhomesnate izdelke – šunke in klobase.

Na majhni kmetiji lahko dobro in mirno živiš

»Če nisi preveč pohlepen, lahko na majhni kmetiji dobro in mirno živiš,« pojasni Tanja, ki nadalje pove, da »se čisto vse splača, in dokler bodo vsi v družini zdravi, bodo delali naprej«. Tarnanje pač ni v njihovi navadi, čeprav izpostavi nenaklonjenost politike do ekoloških kmetov. »Če želiva kandidirati na kateremkoli razpisu, je najina kmetija premajhna. Razen za razpis za majhne kmetije, na katerem pa sva bila uspešna in dobila pet tisoč evrov. Žalostno je, da točke dobijo le kmetje v preusmeritvi, mi kot stari ekološki kmetje pa ne,« razmišlja Tanja, z Markom pa zaupata še naslednjo izkušnjo: »Želela sva kandidirati na razpisu za ekološke kmetije za zagon dejavnosti in svetovalka je pojasnila, da bova za preusmeritev prejela deset točk.«

“Ponosno ji poveva, da smo že 17 let ekološki, pa naju razočarano pogleda in reče: »Škoda, potem pa vam pripada le ena točka.« Ostala sva brez besed in razočarana nad pomanjkanjem praktičnega razmišljanja stroke.”

Toliko o podpori ekoloških kmetov, ki ekološko kmetujejo že dalj časa. Dejstvo, da sta na kmetiji zavarovana iz kmetijske dejavnosti, bi moralo namreč vsekakor vplivati na zbiranje števila točk pri razpisih.

Nadaljuje še z zgodbo, ko je pred več leti kupovala kvote za prodajo do največ 30 litrov mleka na dan. »Svetovalke za živinorejo so mi kljub kvotam v rezervi predlagale, naj se znajdem sama. Razočarana sem jih poiskala sama in jih kupila od rejca, ki je prenehal s prirejo mleka in s tem začela. Iz nič.« Tanjina vztrajnost in povezanost družine Cerar pomembno vplivata na kakovost življenja na kmetiji in njihovo tržno uspešnost.

Z delom dokazujejo, da je lahko donosna tudi 12-hektarska kmetija (z vključno šestimi hektarji gozda), z ekstenzivno rejo živali in izključno neposrednim trženjem.

»Kako bomo zanamcem pokazali naše čudovite avtohtone pasme, če jih ne bomo ohranili,« skleneta Tanja in Marko. Njun sin Janez pa nas skupaj s sestrico Ano ponosno odpelje še na ogled etno zbirke številnih kosov starega kmečkega orodja, od katerega večina izvira prav z njihove kmetije, vsak kos pa nosi svojo zgodovino.

»Če je vse le delo, potem na kmetiji ni nobene romantike. Midva z Markom imava svoj jutranji ritual in to je najina »obredna« kava. Takrat imava dve uri v miru zase in vse, kar si želiva, je, da naju takrat nihče ne moti,« z nasmehom pojasni Tanja.

Ne spreglejte tudi videa na YouTube kanalu Kmečki glas predstavlja: EKOLOŠKA KMETIJA PR’ MATET