Obiskali smo rejko Sonjo Cencelj iz Jeronima nad Vranskim, kjer na družinski kmetiji od leta 2000 redijo cike. Gorsko-višinska kmetija Cencelj je posebno zanimiva prav zato, ker cike redijo za prirejo mleka. V čredi je 33 glav, pri čemer je 26 cik s teleti, druge so sivke in križanke. Ponašajo se z izjemno dolgoživostjo, praktično nepredstavljivo za povprečnega slovenskega živinorejca. Najstarejša krava je napolnila neverjetnih devetnajst let in pol ter dala osemnajst telet, trenutno najstarejša krava v hlevu pa jih šteje sedemnajst in pol, telila pa je že šestnajst telet. Soočajo se s težkimi pogoji za pridelavo krme, zato se osredotočajo na izkoriščanje paše.

Da je delo še bolj oteženo, pa poskrbijo divji prašiči, jelenjad in zveri. Mlečnost krav je glede na pogoje primerna in zadovoljiva. Znaša okoli 3000 litrov v standardni laktaciji, mleko pa je kakovostno, z veliko maščobe in beljakovin ter majhnim številom somatskih celic. »Cike so tako ljubeznive, da bi se vedno znova odločila zanje,« pravi Sonja, bodoča naslednica kmetije, kjer je uradna nosilka še vedno njena mati Anica.

»Prevzem kmetije niti ni v prednostnem načrtu, pri nas namreč že od nekdaj delamo vsi skupaj. Delujemo povezano, vsak s svojo zadolžitvijo,« pojasni Sonja, ki je sicer edinka. Moški del ekipe delovne na kmetiji predstavljata Sonjin partner Simon Jesenšek, s katerim imata simpatična desetletna dvojčka Saro in Jaka, ki obiskujeta četrti razred, ter njen oče Tone. »Po očetu imamo v družini dvojčke, saj je moj oče eden od dvojčkov.« Simon in Sonja sta zaposlena na kmetiji, njena starša ter babica Štefka pa so upokojeni, kar so vsi dočakali na kmetiji.

»Vsak član družine ima svoje delo na kmetiji, ki ga pri čredi 33 glav govedi ne zmanjka. Imamo še štiri prašiče in nekaj kokoši, mačk ter psa čuvaja šarplaninca, ki s svojim glasom in stasom odganja velike zveri in druge divje živali. Pred leti smo doživeli napad medveda in od takrat naprej se je pes izkazal kot zelo primeren za vlogo odganjanja zveri in divjadi.« Kot pravi Sonja, so prašiči in jelenjad postali njihove domače živali, vmes so se soočili z medvedom, šakal in lisice so stalni obiskovalci, pričakujejo pa tudi volka, ki se že nahaja v Kamniško-Savinjskem lovnem območju. »Mi, kot prva kmetija za gozdom, pa smo na udaru.«

Molznice cikaste pasme so odporne, dobre plodnosti, lahkih telitev, zdravih vimen in čvrstih parkljev.

MEDVEDOV NAPAD NA KRAVO

Spominja se, da so pred časom prve znake prisotnosti medveda povezali s strganimi balami travne silaže v jeseni. Do pomladi se ni zgodilo nič, nato pa so zaznali neobičajno vedenje krav, ki ga takrat niso razumeli. »Krave so trgale žičnato ograjo in bežale v hlev, nekega popoldneva, ko smo balirali travo, pa so začele glasno mukati – drugače, kot to počnejo običajno. Pa smo sprva mislili, da je šel mimo kdo od pohodnikov, zato temu nismo posvečali večje pozornosti. Ko smo jih šli kasneje na pašnik iskat za večerno molžo, pa smo uzrli poškodovano kravo. Predvidevamo, da je medved napadel teleta, krave vodnice pa so jih želele zaščititi in medveda nagnale. Pri tem je ena utrpela poškodbe. Verjetno je bil medved manjši, a vsekakor je bil, kar so potrdili tudi na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS). Kravo smo morali zdraviti, saj so se rane nemudoma zagnojile, bila je tudi breja, a zelo odporna, kot je, je breja tudi ostala. Po uspešnem zdravljenju in predvsem telitvi pa je povsem spremenila karakter. Iz povsem ljubeznive in mirne kravice je zaradi hude travme, ki jo je povzročil napad, postala izredno agresivna. Komaj sedaj, po treh telitvah, se je končno nekoliko umirila.«

Medved je bil zatem še nekaj časa prisoten na tem območju, a so ga nato očitno pregnali, ker ga po tistem ni bilo več blizu pašnikov. Na Menini planini so medvedje stalno prisotni, njihova kmetija pa se nahaja le pet ur hoda stran – v območju medveda, zato njihovi obiski ne bi bili neobičajni. »To dejstvo ni pomirjujoče, ravno obratno. Vse bale imamo ograjene, živino pa ponoči zapiramo v hlev. Če smo nekdaj še razmišljali, da bi živino prenočevali na prostem, smo po napadu to misel opustili. Pes čuvaj s svojim močnim glasom pazi na celoten teritorij okoli kmetije ter odganja nepovabljene goste. Me pa še danes pretrese zavedanje, da sta bila otroka ne dolgo pred napadom na pašniku in preverjala čredo. Ob tem pač ne morem imeti dobrega občutka, zato trdim, da medved ne sodi na območje ljudi in rejne živine.«

BOJ Z DIVJADJO

S problematiko divjadi in zveri se Sonja aktivno ukvarja že petnajst let. »Leta 2006 smo imeli prvo večjo škodo po divjih prašičih, čeprav smo imeli že takrat ograjene površine. Danes je ograjenih 12 hektarjev s tremi žicami. Število prašičev je bilo res neverjetno, na površine so namreč hodili v tropih po 50 in naslednje leto smo imeli od maja do oktobra preritih 2,5 hektarja domačih površin. Povzročena škoda je bila velika, a se je uničevanje zmanjšalo, ko so lovci dvignili odstrel in divje prašiče začeli malo preganjati. Mi smo prilagodili ograje, z zmanjševanjem obsega njiv kot posledice opustitve kmetovanja na nekaterih hribovskih kmetijah pa so se prašiči preselili nižje v dolino. Mislim, da se ne motim, če trdim, da sedaj tam povzročajo večjo škodo kot v hribih.«

Na kmetiji ograje redno vzdržujejo že zaradi krav, vendarle pa je nemogoče vse ograditi in tako povsem preprečitve škode po divjadi. »Leta 2008 si težko opazil enega jelena na našem območju, sedaj se pasejo v tropih po 10. Naša kmetija se nahaja v t. i. gojitvenem območju jelenjadi, zato je odstrel okrnjen. Veliko škodo delajo tudi v gozdovih. Pred dvema letoma smo zabeležili 115 obgrizenih smrek različnih debelin. Morali smo dokazati, da škodo povzroča jelenjad. Prek ukrepa de minimis smo pridobili sredstva za premaz, gozdarji so označili potencialno ogrožena drevesa, LD Vransko pa je za odškodnino ogrožena drevesa premazala s premazom, ki vsebuje kremenčev pesek in druge snovi, ki so jelenjadi neprijetne, lani pa smo se morali soočiti še z lubadarjem. Objedanje namreč povzroča veliko škodo, zmanjša odpornost dreves in prirast, takšna drevesa pa velikokrat tudi propadejo. Na ZGS so svetovali ograditev, vendar je enostavno nemogoče vse ograditi. Ograje so predrage, določeni tereni nedostopni, vprašljiva je učinkovitost.«

GORSKO KMETOVANJE: IZZIVI IN PRILAGODITVE

Glede na soočanje političnih odločevalcev s problematiko zveri in divjadi, Sonja še ne vidi primernih smernic ali rešitev. »Vse je odvisno od nas samih in s tem moramo živeti. Od napada medveda pa sem razvila večje strahospoštovanje do gozda in njegovih prebivalcev – ko bi le ostali tam, daleč stran od naše kmetije.«

Sonja je že tri mandate predsednica odbora za kmetijstvo na občini Vransko, kjer vztrajno opozarja na visok stalež divjadi. Veliko časa posveča razpravam na aktualno problematiko zveri in ugotavlja, da kljub intenzivnim udejstvovanjem politični odločevalci velikokrat krenejo svojo pot, čeprav večina predlaga drugače.

Kmetija Cencelj leži v gorskem območju z omejenimi dejavniki za kmetovanje, na 600 metrih nadmorske višine. Lega je izrazito senčna, kar otežuje obdelavo, posebno če pade preveč dežja. »Zato tudi kasneje kosimo in zaradi razmočenih ter posledično nevarnih površin težje razvozimo gnoj. Ko je suša, pa je prav tako suho kot drugje in nas lega nič ne rešuje. Preteklo sušo smo preživeli tudi zaradi zajetne zaloge krme, zato je ni bilo treba dokupiti. Od krme dokupimo le koruzo v zrnju in krmilo K-19 za molznice. Koruzne silaže ne krmimo, le travno z veliko vsebnostjo sušine. Mehanizacijo imamo svojo, saj je težko najemati strojne usluge za delo na strminah. Včasih je bolje malo počakati in tako pridelati malenkost slabšo kakovost krme, kot pa hiteti in tvegati nesrečo. Vemo namreč, da nesreča nikoli ne počiva.« Oče Tone pa k temu dodaja: »Delo na hribovski kmetiji se po težavnosti ne more primerjati z delom na ravninskih kmetijah.«

Kmetijstvo zaradi vse pogostejšega obilnega deževja in moče terja veliko prilagajanja. »To pomeni, da moramo v obdobju suhega vremena sedaj v enem tednu narediti toliko, kot smo včasih naredili v dveh.«

Obdelujejo 20 hektarjev. Njiva s krompirjem in zelenjavo je velika pol hektarja, drugo so travniki. »Nismo intenzivni rejci, ampak izrazito ekstenzivni, zato smo se že pred več kot 20 leti odločili za cike.« Zanimivo je Sonjino pričevanje, da so imeli pred tem v hlevu ciko, vendar temu niso posvečali pozornosti, saj pasemska struktura črede včasih ni bila pomembna. Potem pa jim je nekega dne veterinar rekel: »V hlevu imate vendar ciko!«

»Ob tem spoznanju je tista cika postala izvorna krava, iz katere izhaja vsa naša sedanja čreda, saj nikoli nismo nobene kupili. Vse cike so z rodovnikom, njihov izvor je znan. Je pa res, da cikam nekje do leta 2000 nihče ni posvečal posebne pozornosti, danes pa so vse natančno pregledane s strani Matjaža Hribarja, strokovnega tajnika Združenja rejcev avtohtonega cikastega goveda v Sloveniji. Zaradi pomanjkanja primernih plemenjakov izvornega tipa je bilo v preteklosti med njimi veliko takih z večjim deležem pincgavske pasme. Ta delež se še vedno pojavlja, vendar je že precej manjši (10–15 %). Vsaka linija namreč nosi svoj dedni zapis, zato se zelo trudimo, da slučajno ne pride do parjenja v sorodstvu.«

Plodnost cik je dobra, imajo pa le osemenitve, saj želijo testirati čim več plemenjakov. »Jaz naročim seme izbranega plemenjaka, veterinar pa izvaja osemenitve. Običajno naredim načrt in zelo pazim na sorodstvo, saj populacija ni velika. Pride včasih telica z zelo ozkim izborom in takrat je raje ne osemenimo, če veterinar slučajno nima primernega semena, ali pa mogoče izberemo plemenjaka druge pasme, čeprav se križanju načeloma izogibamo. V tem primeru raje izpustimo eno pojatev in jo osemenimo kasneje. Vsekakor je treba mlečnost pasme še izboljšati, vendar je za zdaj še vedno težava pri izbiri plemenjaka, ki bi izboljšal to lastnost.«

LJUBEZEN DO CIK

V čredi imajo sedaj več kot 2/3 cik, pri odbiri pa še vedno ostajajo malo nostalgični, prizna Sonja. »Če je krava lepa, ubogljiva, ljubezniva in zdrava, si želimo njenih potomk. Vsaka naša cika ima svoje ime in je z nami vsaj desetletje, če ne več, v povprečju pa krave izločamo po dopolnjenem desetem letu.«

Cika je kot kombinirana pasma s poudarkom na mlečnosti po svojem izvoru bolj mlečni tip. Čeprav jih rejci večinoma redijo kot krave dojilje in se jih manj molze, na kmetiji Cencelj vztrajajo pri ohranjanju prvinskosti pasme. »Cike niso selekcionirane na visoko mlečnost. Sama mlečnost je odvisna tudi od ujemanja s plemenjakom. Na željo Združenja rejcev avtohtonega cikastega goveda smo z lanskim letom vstopili v A-kontrolo. Potrebujejo namreč podatke o mlečnosti, saj smo bili še ne dolgo nazaj edina kmetija, ki je cike molzla. Število cikastih krav molznic sicer narašča, vendar je rejcev, ki imajo dojilje, veliko več.«

Povprečna mlečnost je okoli 3000 litrov v standardni laktaciji. Cike imajo manj mleka, a boljšo vsebnost maščob in beljakovin. Čez zimo molzejo mleko s 4,5 % maščobe in 3,7 % beljakovin. Spomladi so beljakovine padle na 3,3 %, še vedno pa je v mleku 4,2 % maščobe.

»Zdravljenj praktično nimamo, je pa res, da se lahko zgodi kakšen mastitis, a na srečo z njim nismo imeli opravka že več kot leto in pol.«

Pozimi kravam krmijo suho krmo, travno silažo, ki je zelo presušena, zjutraj malo koruznega šrota in mineralno-vitaminske dodatke, zvečer krmilo. »Več dodatkov ni smiselnih, ker je treba vse kupiti. Poletni obrok sestavlja suha mrva, paša in prav tako koruzni šrot, mineralno- vitaminski dodatek ter krmilo. Pašniki so različne kakovosti, predvsem zaradi plazovitega terena. Zato jih včasih malo prisilimo, da jih bolje popasejo in pojedo, kar pa se seveda takoj pozna na količini mleka.«

»Osredotočeni smo na izkoriščanje razpoložljivih površin, in ne na potenciranje prireje mleka.«

Molzejo 22 krav na vrč – vsako posebej, kar je časovno naporno. Zato sedaj hlev preurejajo, vanj pa bodo namestili mlekovod in si olajšali molžo. »Molža traja 1,5 ure, več ko nas je v hlevu, hitreje gre, če kdo manjka, pa počasneje,« pove Sonja. Cike so ves dan na paši, v hlev se vračajo na večerno molžo in v njem prenočujejo. Krave so sicer privezane od novembra do marca in tega sistema ne bodo spreminjali, ker ga v drugi polovici leta kombinirajo s pašo. Poleg tega pa o novogradnji na tem plazovitem terenu zaradi prevelikega finančnega vložka ne razmišljajo. Mleko s prevoznim bazenom vsak drugi dan peljejo dva kilometra nižje, kjer ga pobere cisterna mlekarne Celeia, s katero sodelujejo že 35 let. Tam se zbere mleko še dveh kmetij, ki so še ostale na njihovem koncu.

»Vsa teleta prodamo stara okoli deset dni, razen tista za obnovo črede. Starejših ne prodajamo, je pa povpraševanje dobro, običajno imamo prav vse teličke rezervirane. Bikce prodamo naključno oz. stalnim odjemalcem, ki jih imajo za pitanje, in tudi zanje je povpraševanje dobro.«

PREUDARNE NALOŽBE

Odbira je osredotočena na mlečnost, vendar je rej s prirejo mleka malo, kar otežuje odbiro ekstremno kakovostnih plemenjakov. Obstajajo predvidevanja, praksa pa potem pokaže svoje. »Prihaja sicer manjši in bolj koščen tip cike, vendar še ne kaže visoke mlečnosti, vsaj pri nas ne. V osnovi so naše cike malo večje, saj so zaradi večjega deleža pincgavske pasme prevzele večji okvir. Je pa res, da zaradi izredno dolgoživih krav napredek glede znižanja vihra ni tako očiten. Viher bi moral biti okoli 125 centimetrov, naše starejše krave pa imajo tudi višjega od 130 centimetrov. Mlajše cike so že nižje, manjšega okvirja in bolj finih kosti.«

»So pa cike večinoma zelo ljubeznive,« vskoči Anica in nadaljuje: »znajo se prikupiti, zato imamo vsi težave, ko jih moramo izločiti.«

»Če želimo izkoristiti tisto, kar imamo, potrebujemo pasmo, ki je tega sposobna, in to so cike. Visoko produktivne krave se na naših terenih ne bi obnesle.«

»Prihajajo časi, ko moramo rejci dobro preračunati, kaj se splača. S Simonom prirejo mleka kombinirava še z gozdarstvom, je pa mleko še vedno glavni vir dohodka. Razmišljala sva tudi o prireji senenega mleka, vendar nimamo sušilnice za seno. Ker posodabljanje temelji na sedanjih financah, ta naložba še ni na vrsti. Na kmetiji smo namreč že marsikaj naredili – kupili potrebno in prilagojeno mehanizacijo, posodabljali poslopja, a pri tem nikoli prehitevali. Ker večinoma izhajamo iz lastnih financ, gre vse bolj počasi, a odločno. Vse naložbe pa so odvisne predvsem od našega zdravja, zato nisem navdušena nad velikimi naložbami in obvezami, ki sovpadajo z njimi. Naše finance namreč ne kažejo v smer velikega kreditiranja in posodabljanja, zato hitimo počasi. Načrtujemo še obnovo hleva, namestitev naprave za kidanje gnoja in ureditev mlekovoda.«

OHRANJANJE AVTOHTONE CIKASTE PASME

Izvajajo ukrep KOPOP, operacijo GEN_PAS, ki je namenjena ohranjanju genskih virov lokalnih pasem ter izboljšanju stanja biotske in genske raznovrstnosti. Do plačila so upravičene avtohtone in tradicionalne pasme. Prejemajo tudi plačila za OMD, vendar Sonja dodaja, da se odločevalci ne zavedajo, kako težka je obdelava takšnih površin. »Kosimo z ročno koso, s kosilnico na nitko, s traktorjem SIP gams, s kosilnico BCS, z rotacijsko kosilnico, skratka s čimerkoli lahko dostopamo do terena. Nekaj grabimo na roke, drugo z zgrabljalnikom in obračalnikom, skratka, lahko si mislite, da nam dela v strminah ne zmanjka.«

Košnja jih čaka vse do oktobra. Velikokrat celo 1., 2. in včasih tudi 3. košnjo kosijo naenkrat. Ker določenih travnikov zaradi strmine in izrazite senčne lege sedaj še ne morejo kositi, jih bodo takrat, ko bodo v dolini mnogi kosili že tretjo košnjo.

Prejemajo osnovna plačila in premijo za rejo avtohtone pasme. »Lahko rečem, da so plačila dobrodošla, saj brez njih ne bi šlo. Upam, da nam bo zdravje služilo in da bo kmetijska politika več pozornosti posvetila hribovskim in gorskim kmetijam, jim namenila več sredstev ter s tem zmanjšala razliko za izpad dohodka zaradi težjih obdelovalnih pogojev. Za zdaj še vztrajamo, ampak sama pravim, da bo tudi takšnih norcev nekoč zmanjkalo. In ko se bodo ti predeli zarastli, bo konec s kmetijstvom v hribih.«

To, da je Sonja prevzela vajeti domače kmetije, je bilo edino logično. »S tem sem zrasla in vmes spoznala, da kombiniranje s službo ne bo šlo.«

Sonja je uspešno končala študij zootehnike ter nekaj časa opravljala kontrolo upravičenosti vlog in zahtevkov za subvencije, a je kar hitro poprijela za delo na kmetiji, pustila službo in ostala doma. »Živali te potrebujejo, moraš jih opazovati in spremljati, je pa res, da to delo obožujem, zato mi nikoli ni bilo žal, da sem izbrala kmetijstvo.«

Tudi Simon je dokončal študij zootehnike in tudi on je pred časom zaključil z delom na Biotehniški fakulteti, saj je doma enostavno preveč dela.

Sara in Jaka imata neverjetno voljo do dela na kmetiji. Zelo sta zavzeta, Sara zamesi in peče kruh, obdeluje pa tudi povsem svoj vrt. Jaka kosi travo s svojo kosilnico na nitko, oba pa obvladata tudi košnjo s koso. Jaka nam pokaže tudi svojo teličko ciko, ki jo bo prodal kupcu za nadaljnjo rejo, z zasluženim denarjem pa si bo najverjetneje kupil kakšen nov pripomoček za delo na kmetiji. Jaka je zaslužen za prekopavanje Sarinega vrta, ona pa na njem vzgoji vso potrebno zelenjavo.