Aškerčevi iz damaščanske vrtnice pripravljajo dobrote za edinstvene in posebne gurmanske užitke.

Rimske Toplice niso znane le po zdravilni vodi, temveč tudi po največjem slovenskem epskem pesniku Antonu Aškercu, ki je otroštvo preživel na Senožetah. Hiša, v kateri je živel s svojo družino, je daneskulturni spomenik, ki si ga lahko ogleda vsak obiskovalec domačije. Na njej prebivajo in zanjo skrbijo njegovi sorodniki. Kmetija se ponaša z bogato literarno-etnološko zbirko, prijaznimi in srčnimi lastniki, na kmetiji pa lahko kupite tudi odlične sire. Več kot 500 let stara domačija se ponaša s kaščo, kozolcem toplarjem, črno kuhinjo, krušno pečjo, avtentičnim pohištvom ter nekaterimi kosi pesnikove osebne zapuščine. Ob obisku kmetije sta nam doživet ogled literarno-etnološke zbirke in celotne domačije zagotovila Avgust Aškerc in njegov sin Matjaž, ki je prihodnji prevzemnik kmetije.

»Na naši domačiji se odvijajo številne prireditve, med njimi so nekatere že tradicionalne, npr. pohod po Aškerčevi poti, literarni večer, večer pevskih zborov in še mnoge druge,« pojasni Avgust, ki je z družino vedno pripravljen sodelovati z lokalnimi društvi in posamezniki. Avgust in Matjaž rada pripovedujeta o pesniku, pojasnita številne zanimivosti iz njegovega življenja, predvsem tudi takšne, ki jih ni mogoče najti v zapisih in knjigah.

Voden ogled domačije spremlja tudi degustacija domačih sirov iz mešanice ovčjega, kravjega in kozjega mleka. V poletnem času pa jih lahko kupite kot specialiteto za domače gurmanske užitke ali izvirno darilo. Kmetujejo na sonaraven način, redijo drobnico in govedo ter se ukvarjajo s čebelarstvom in zeliščarstvom.

Zgodovina in sodobnost z roko v roki

Kmetija obsega deset hektarjev, skupaj z gozdom. Površine so v celku in se v enem samem kosu razprostirajo okoli domačije, kar je posebnost v naši državi, kjer je večina površin zelo razdrobljenih.

»Na kmetiji se ukvarjamo z živinorejo, predelavo mleka, nabiranjem zelišč in predelavo sadja v marmelade. Smo učna kmetija ter prirejamo številne literarne večere, srečanja pevskih zborov … Vsakega 9. januarja imamo dan odprtih vrat na kmetiji, 10. junija imamo pohod po Aškerčevih poteh – letos se nas je zbralo prav zavidljivo število, okoli 400 ljudi ali celo nekaj več. Z veseljem gostimo tudi šolarje, ki skupaj z nami mleko predelajo v sir. Včasih pa željo po sirjenju izpolnimo tudi posameznikom. Nedavno smo gostili gospo, ki si je za 50. rojstni dan zaželela obisk naše kmetije in učenje sirjenja. Skratka, pri nas se vedno dogajajo zanimivi dogodki, tudi doživetje o Aškerčevi damaščanski vrtnici,« pojasnjuje gospodar kmetije Avgust.

Kmetija Aškerc je letos prejela certifikat kakovosti Okusiti Laško, za vodeno doživetje Natura in kultura z roko v roki, Čaša nesmrtnosti. Prejemnik tega certifikata je še izjemen žele iz Aškerčeve damaščanske vrtnice. So pa tudi nosilci državnega priznanja za ohranjanje slovenske kmečke arhitekture.

Kraj povezovanja in izobraževanja

Na kmetiji delajo Avgust z ženo Jožico ter sin Matjaž, velikokrat pa na pomoč priskoči tudi hči z družino. »Za predstavitev muzeja in voden ogled po Aškerčevi hiši pa se je v zadnjem času že ojunačil celo moj sedemletni vnuk,« ponosno pove Avgust. Z obiski domačije se srečujejo vsak dan, tudi nenapovedanimi, saj je v bližini zdravilišče. Zaradi organizacije dela na kmetiji je seveda lažje, če imajo opravka z napovedanimi gosti, posebno če gre za večje skupine. »Trikrat na teden imamo animacijski program z zdraviliščem Rimske terme, dobro pa sodelujemo tudi s turistično agencijo iz Sicilije, ki k nam redno vozi italijanske goste. Zelo se trudimo in na kmetijo želimo privabiti čim več ljudi, saj prodaja naših izdelkov poteka na domačem dvorišču.«

Ob tem se oče in sin spominjata časov koronakrize, ki je porušila njihove ustaljene prodajne poti. Na kmetiji niso imeli obiskov, muzej je moral ostati zaprt, sir pa so vozili na tržnico in ga tam prodajali. »Na kmetiji je bilo zato precej samotno, česar pa nikoli nismo bili vajeni. Na srečo se je življenje dodobra vrnilo v ustaljene tire, vračajo se obiski šolarjev, domačih gostov in predvsem tudi tujcev, zato je na kmetiji dogajanje spet živahno. Šole veliko kombinirajo medpredmetno sodelovanje, na primer slovenščino in športno vzgojo.

Tako šolarji k nam pridejo peš po Aškerčevi poti, kjer jim predstavimo pesnika in njegovo delo. Da se še dodatno razbremenijo, jih čakajo še igre z žogo in prijetno druženje, s katerim sklenejo lepo dopoldne. Spet drugim šolarjem v sirarni pripravimo sir do stopnje zasirjenosti, otroci pa ga nato dokončajo in naredijo vsak svojega. Vmes si ogledamo še ribnik – naš vodni habitat – ter na travnikih spoznavamo in nabiramo zelišča: materino dušico, rman, šentjanževko … Običajno nato združimo še likovni pouk s poezijo. Povemo jim Aškerčevo pesem Anka iz zbirke Balade in romance, na osnovi njene obnove pa otroci narišejo risbo,« podrobneje pove Avgust.

Preplet tradicije in inovativnosti v sirarstvu

Imajo 26 oplemenjenih bovških ovc, 5 koz križank med srnasto in toggenburško pasmo ter 3 krave cikaste pasme. Toggenburška pasma koz je znana po tem, da mleko nima značilnega vonja. Najpogosteje so koze te pasme rjave z belimi lisami, ki označujejo ušesa, noge in glavo živali. Nedolgo nazaj so čredi dodali še anglo-nubijskega kozla, ki naj bi še bolj zaviralno vplival na razvoj tega vonja.

»Veliko ljudi si želi piti kozje mleko, vendar ne prenesejo njegovega vonja, zato se trudimo zajeti tudi to skupino. Trenutno sirimo mešanico, ki jo sestavlja 80 % ovčjega, 15 % kravjega in 5 % kozjega mleka. Siri so mladi in starejši, z zelišči in najrazličnejšimi dodatki, po naročilu pa mleko predelamo tudi v mehke sire. V ponudbi imamo še albuminsko skuto, sirotko, kisavo in marmelado – najbolj priljubljena je bezgova z jabolki ali bananami. Maslo in kisla smetana sta sicer stranska produkta, vendar zelo iskana izdelka.«

Manjšo sirarno, v kateri nastajajo njihovi prepoznavni siri, pa so si uredili kar v stanovanjski hiši, ki je nadomestna gradnja zidane kašče.

Med njihovimi izdelki je treba izpostaviti žele iz Aškerčeve damaščanske vrtnice. Vsebuje 50 % venčnih listov te vrtnice, ekološki sladkor, domači cvetlični med, za želirno sredstvo pa uporabijo pektin iz domačih jabolk (sorte bobovec) in kutin iz visokodebelnega sadovnjaka. Žele se uporablja za dodatek k sladicam kot marmelada, verjamejo pa tudi v njegove zdravilne učinke. »Z njim smo prepoznavni predvsem v tujini, saj ni samo izrednega okusa, ampak izboljšuje počutje, saj izvlečki vrtnice pripomorejo k lažjemu premagovanju stresa.«

130 let skrbi in delitve damaščanske vrtnice

»Aškerc je s svojih potovanj prinesel številne predmete, ki so razstavljeni v muzejskem delu domačije. S potovanja na Bližji vzhod, ki je bilo navdih za nastanek potopisne knjige Izlet v Carigrad, je prinesel tudi sadiko vrtnice damaščanke (neznane sorte). Kupil si je rožno vodo, parfum, sadiko te vrtnice pa je prejel v dar. Tu jo imamo že 130 let in zelo skrbimo za ta grm, veliko sadik pa smo tudi razdelili. Ob tem moram poudariti, da se damaščanska vrtnica ne sme prodajati,. Lahko se le podarja, kar je bila želja Antona Aškerca, in to željo smo vedno upoštevali.«

Avgust pove, da je letos izdelkov iz damaščanske vrtnice manj, saj zaradi spomladanske pozebe in deževja ni bilo veliko cvetov. Načrtujejo še nekaj manjših nasadov za izdelavo rožne vode, destilata in sirupa, ki so del prihodnjega načrta.

Aškerčevi iz damaščanske vrtnice pripravljajo dobrote za edinstvene in posebne gurmanske užitke.

»Nad različnimi izdelki iz vrtnic se navdušuje predvsem sin Matjaž, ki želi nadaljevati s kmetijstvom in delom na naši kmetiji. Tako da bodo obiski pri nas mogoči še zelo dolgo,« ponosno pove oče Avgust.

Žele Aškerčeve damaščanske vrtnice pripravljajo in polnijo na Aškerčevi domačiji. Vrtnica zacveti in zadiši vsako leto v prvi polovici junija. Njen opojni vonj ob lepem vremenu preplavlja vso okolico domačije.