»Kaj se bo v prihodnje dogajalo na kmetijskih trgih, ki so zaradi vajenosti pretresov v rahli prednosti, je povsem odvisno od razvoja pandemije,« uvodoma začne svoj kritičen in razmišljujoč pogovor prof. dr. Aleš Kuhar z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Na trenutno dogajanje ima širši pogled, v prihodnje pričakuje rast cen živil in kmetijskih surovin, hkrati pa brez težav tudi prizna, da je bil pred petimi leti tudi sam zmotno prepričan, da bomo imeli v Sloveniji vedno dostop do hrane.

»Če se prekinejo oskrbni tokovi razpošiljanja surovin in prehranskih izdelkov, od katerih je Slovenija precej uvozno odvisna, bomo v težavah,« pravi. Najmanj, kar se lahko zgodi, je, da se bodo te surovine podražile, v hujšem scenariju pa teh surovin sploh ne bo. Slovenci bomo zato bolj kot večje države, ki imajo boljši oskrbni potencial za hrano, izpostavljeni težavam na področju prehrane. Vezani smo na uvoz živil iz Italije, Nemčije, Avstrije in Hrvaške, med njimi pa Italija trenutno sodi v sam vrh intenzivnosti pandemije.

»Za zdaj še ni večjih izpadov, vendar italijanski epidemiologi vrh pandemije napovedujejo komaj za konec marca, zato nas mogoče kaj takega še čaka. Zaenkrat logistika deluje, ni še občutnejših izpadov v dobavi zelenjadnic, distribucijski sistem je namreč profesionalno organiziran.«

Kuhar pravi, da smo prvi val uspeli premagati, če se bo dogajanje zaostrovalo, pa lahko pričakujemo motnje v dobavi. Italija je namreč logistični center za številne druge države, saj preko nje, njenih veletržnic in distribucijskih središč,dobavljajo sadje in zelenjavo tudi iz drugih evropskih držav (Španije, Francije, Portugalske itd.).

»Začenja se sezona zelenjadnic in kmalu bo večja tudi slovenska ponudba, vendar na področju solat ne presegamo več kot 10-odstotne samooskrbe. Pri radiču in endiviji se pogovarjamo o nekaj odstotni samooskrbi, če gledamo tržno pridelavo, torej zelenjavo na tržnicah ali v trgovinskih verigah.

»Pri solatnicah dosegamo sedemodstotno samooskrbo, pri plodovkah in zelju pa je stanje nekoliko boljše. Ob tako nizki samooskrbi je naša odvisnost od uvoza solatnic iz Italije 90-odstotna.«

Sladek izvozni šok

Trenutno dogajanje na izvoznem trgu z mlekom dr. Kuhar imenuje kar »sladek« izvozni šok. Spomni namreč na čas pred desetletjem, ko so nekateri v želji po doseganju pozitivnih rezultatov začeli mleko izvažati, saj jim slovenske mlekarne, med njimi nekatere objektivno v slabi kondiciji, takrat niso ponudile konkurenčnih cen. »Z izvozom mleka so se odrekli slovenskemu odkupnemu trgu, kar z ekonomskega vidika sicer lahko razumemo, čeprav gre za popoln nesmisel. Obseg prireje mleka se je nato prilagodil povpraševanju domačih mlekarn, povečal pa se je uvoz, česar pa naša samooskrba ne zaznava. Skoraj polovico sirov uvozimo, delež slovenskih sirov pa stalno pada.

»Na slovenskem trgu sta dve tretjini mleka in mlečnih izdelkov slovenskega porekla, vse drugo pa je uvoženo iz držav, ki so specializirane za predelavo mleka v cenene izdelke slabše kakovosti. In vse to kljub naši stoodstotni samooskrbi z mlekom.«

Ko se zatakne pri izvozu sto tisoč litrov mleka, to postane nacionalna težava. »Prav je, da politika tem subjektom pomaga, vendar pa to ne more biti prva novica te dni. Pogovarjamo se o 50 tisoč evrih, po drugi strani pa se nihče ne ukvarja s tem, da mogoče nimamo strateških zalog pšenice.« Morebitni zapleti z izvozom mleka so po mnenju dr. Kuharja lahko hitro rešljivi, če bo slovenskim mlekarnam to v interesu. Dejstvo pa je, da obstajajo neke objektivne zamere in da mlekarne mogoče nimajo interesa reševati subjektov, ki so jih pred desetletjem postavili pred izziv. Mogoče bo kdo zaradi te situacije v prihodnje bolj razmislil o smiselnosti špekuliranja na tujem trgu z izvozom surovine brez dodane vrednosti,« razmišlja agrarni ekonomist.

Bela laž

»Kmetijska politika se pri nas ukvarja s »pravljičnimi« temami, namesto da bi se posvetila proizvodnim potencialom Slovenije. Znanstveniki opozarjamo na stanje in zmožnosti slovenske države za oskrbo s hrano v kriznih razmerah, saj je sistem močno podhranjen. Družba se v dvajsetih letih ni dovolj resno ukvarjala niti z vprašanjem vojaške obrambe, kaj šele z oskrbo s hrano v kriznih razmerah, kjer je stanje podobno ali pa celo slabše kot pripravljenost države na vojaško obrambo.

Politiki se trudijo, da v tem času ne ustvarjajo panike, vendar lažejo, ko govorijo, da imamo zaloge hrane za tri mesece. To je bela laž, saj strateške rezerve na papirju res obstajajo, a gre za pšenico, za katero je treba preveriti, ali je dejansko tudi v silosu, koruzo, moko, sladkor, sol, vodo, mleko in žive živali, potem se pa seznam verjetno že konča. Slovenska živilska podjetja s koncesijami za hranjenje strateških rezerv imajo namreč dogovor o upravljanju, kar pa ne pomeni, da so surovine tam tudi fizično prisotne.«

Prof. dr. Aleš Kuhar: »Mi nimamo zalog hrane, imamo le zaloge nekaterih kritičnih surovin. S tem ne zganjam nepotrebne panike, menim le, da oblast na področju kmetijstva ne želi ali pa ne zmore razumeti ekonomike prehranskih trgov, smo pa v obdobju, v katerem je to razumevanje kritično pomembno.«

»Ključni izziv, ki ga ima slovenska politika, je vzpostaviti povezavo med pridelavo surovin in predelavo kmetijskih pridelkov v hrano.«

Sveži zelenjavi bo cena rasla

»Zelo resno in sistematizirano bi morali pripraviti strateški načrt oziroma priporočila za živilska podjetja. Ta že v osnovi sodijo med gospodarske subjekte z zelo visoko stopnjo higiene, delati pa je treba predvsem na tem, da v teh podjetjih ne bi bilo prevelikega izpada delovne sile.« Aleš Kuhar priporoča še sodelovanje in strateško navezo v oskrbnih verigah s kmetijskimi zadrugami, živilskimi in dobaviteljskimi podjetji ter preverjanje zalog repromateriala. Živilska podjetja in oskrbne verige s hrano ne bi smele imeti oteženega dostopa do kapitala za nabave večjih zalog ključnih surovin pšenice, mesa in drugega.

Preveriti je treba tudi zaloge krme za živino, kot so soja, močna krma, koruza, zaloge gnojil, škropiv, repromaterala, in omogočiti povečanje zalog, da ne bodo kmetje brez njih, ko jih bodo potrebovale.

»Moramo se znajti in zavarovati, da se bomo lahko v krizi oskrbeli in da se nihče ne bo znašel v kritičnem stanju.«

Po naravi je agrarni ekonomist optimist, vendar dvomi, da se bomo izognili dobaviteljskim šokom pri zelenjavi. »Sveži zelenjavi bo cena rasla. Ob pomanjkanju ponudbe bodo sicer cene rasle vsem živilom in kmetijskim surovinam. Osnovni gonili pri oblikovanju cen bosta ponudba in povpraševanje.«

»Ob nedavnem kopičenju zalog hrane sem spremljal, kaj ljudje kupujejo. Prazne so bile predvsem police z artikli iz cenovnega dna, blagovne znamke slovenskih proizvajalcev pa so ostajale. Ker sam kupujem slovensko, nisem bil popolnoma nič ogrožen, saj je bilo vsega dovolj. Kar je na nek način zaskrbljujoče.«