Življenje Gregorja Slavca je že vse življenje povezano z živalmi in čeprav je v letih odraščanja živel v bloku v Ilirski Bistrici, ga to ni odvrnilo od tega, da v stanovanju ne bi sobival z mačko, želvo, hrčkom, kokošjo in piščancem. Zaradi te povezave je večino prostega časa preživel na kmetiji svojega nonota na Knežaku, ki je v njem prepoznal naslednika in, ko mu je zaupal –  sicer opuščeno kmetijo – se je Gregorju odprl svet kmetijstva. Ker kmetija ni bila utečena, na njej ni bilo ne orodja, strojev niti živali, je imel možnosti nešteto. Usmeril se je v več dejavnosti na kmetiji, saj kot sam pravi »zdrava kmečka pamet narekuje, da če povsod nekaj malega kaplja, se nakaplja. Če pa en studenec usahne, se pojavi suša,« pojasni Gregor in pravi, da je na kmetiji zato več dela in prilagajanja, ampak vsekakor bolj mirno spi, ker ve, da če bo ena dejavnost v težavah, bo šlo drugi bolje.

»Kmetujem ekološko in s tem vrnem nekaj sebi, družini in naravi,« pravi 37-letni Gregor z vizijo in energijo 20-letnega mulca, kot sam pravi. 

»Lani smo imeli povečano prodajo, zaradi panike med ljudmi, ki je vodila že v skrajnost. Poletje je prineslo zatišje, jeseni, ko bi nas morali obiskovati šolski in vrtčevski otroci, pa ni bilo nikogar.

Otroški delovni pripomočki žal še vedno samevajo

Trenutno je prodaja ponovno v krču, kupci pa povedo, da jih je veliko na čakanju, nekateri med njimi so ostali brez zaposlitve. Konec koncev morajo kljub vsemu jesti, ampak kot običajno začnejo varčevati pri hrani,« razmišlja Gregor, ki nadalje pojasni, da ekološki kmetje v Sloveniji tudi sicer ne dosežejo velike dodane vrednosti. »Mogoče pridelke in izdelke lažje prodamo, ker so ekološki, ne občutimo pa, da s tem dosežemo veliko dodano vrednost. Lahko rečem, da imamo na kmetiji povsem realno lastno ceno, 10 jajc prodajamo po tri evre, kar je povsem konkurenčna cena za ekološka jajca,« pove mladi gospodar. »Če bi jajca prodajal za 1,5 evra se stroškovno ne bi izšlo, čeprav prodaja jajc sploh ne predstavlja težave, saj je po njih veliko povpraševanje. Pravzaprav bom jato nesnic v kratkem še povečal,« prizna.

Kupci imajo pomisleke pri nakupu belih jajc

Mešana kmetija, ki je že od vsega začetka ekološka, je pod Gregorjevim vodstvom, v desetih letih, z majhne zrasla na srednjo, danes po obsegu veliko 20 hektarjev, ki pa glede na kmetijska zemljišča še vedno ostaja precej razpršena. »Površine so bolj ali manj travniki in pašniki ter nekaj malega njiv.

Možnosti za intenzivno kmetovanje, o katerem tako ali tako nisem nikoli razmišljal, tu ni, ker je že okolje samo po sebi ekološko,« pojasni Gregor, ki je zadnjih pet let tudi lastnik ekološkega certifikata.«

»Ker imamo na kmetiji več dejavnosti, vedno ena vleče drugo naprej. Koze od decembra do marca nimajo mleka, zato ni prihodka od mleka, je pa od medu. Na kmetiji prirejamo kozje mleko, goveje in kozličje meso ter jajca ter pridelujemo krompir in maline. Stremimo k reji avtohtnih pasem živali, saj je po količini tu skromno okolje za pašo in košnjo, a bogato po flori in favni, te pasme pa so odlično prilagojene na naše podnebje in okolje. Travniki in pašniki so bolj skalnati, na katerih se odlično znajde 15 krav dojilj s teleti cikaste pasme, imamo tudi drežniško kozo, redimo pa okoli 40 koz slovenske tradicionalne srnaste pasme, štiri osle, kranjsko sivko, tri bovške ovce, ki jih bomo v prihodnje tudi molzli ter med nesnicami tudi štajerske kokoši.«

Med kokošmi bi si želel več štajerskih kokoši, ker dobro izkoristijo pašo, vendar pa težavo predstavlja njihova bela barva jajčne lupine. »Kupci imajo pomisleke pri nakupu belih jajc, saj so vajeni rjavih. Pa čeprav je razlika le v barvi lupine. Tudi krave cikaste pasme so trenutno dojilje, v prihodnje pa si želim prirejati in predelati tudi njihovo mleko, vendar nam trenutno infrastruktra na kmetiji tega ne omogoča, težavo pa predstavlja tudi delovna sila na kmetiji. Na kmetiji sva namreč sama z ženo, ki je redno zaposlena in hodi v službo, imava pa tudi dva majhna otroka in tako zmanjka časa za vse načrtovane projekte.« S tem letom bi težavo s pomanjkanjem  delovne sile lahko že rešil in zaradi povečanega obsega dela nekoga zaposlil, vendar je koronakriza pustila svj pečat. Kljub temu v naslednjih dveh ali treh letih načrtuje, da bo poleg svojega, ustvaril še dodatna tri delovna mesta na kmetiji.

Živeti moramo naprej in graditi prihodnost

Gregor je prepričan, da koronakriza ne bo večno trajala. »Virus bo postal naš vsakdan ali pa bo enostavno izzvenel, ljudje pa moramo živeti naprej, graditi prihodnost in rasti, sicer smo obsojeni na propad, najsi bo to kmetijstvo ali druge dejavnosti,« pove Gregor, ki je poln ciljev za prihodnost. »Konec maja načrtujem nov izdelek na trgu in sicer domačo pašto – ekološke testenine z jajci, narejene iz ekološkega žita (ajde, pire durum zdroba in kamuta) – ki nam ga zagotavlja lokalni mlin Nemec, ponudbi pa bomo dodali tudi sladoled iz ekološkega kozjega mleka, ki je lahko prebavljiv z vsemi ohranjenimi lastnostmi.« Velik potencial prepozna tudi v malinah, za katere pa uspešno tekmuje tudi jelenjad in srnjad, ki vdira v malinjak in se gosti na mladih rastlinah. »Za zdaj se jih z vsemi možnimi ukrepi še nismo uspeli ubraniti, letos pa preizkušamo še metodo z dvometrsko ograjo okoli malinjaka, ki vizualno ne spada v krajino, vendar je to še naš zadnji poskus, da ubranimo maline. Po njih je veliko povpraševanje, tržimo pa jih celo poletje. Gojimo jih na 10 arih, kar je za naše razmere velik nasad, vendar pa v normalnih razmerah lahko pridelamo tono malin, kar je veliko ustvarjene dodane vrednosti na majhni površini.«

Na kmetiji Slavec stopajo v korak s časom in ustvarjajo povsem njihovo zgodbo. »Nerad rečem butično, ker to ni primeren izraz, ampak zgolj pridelavo zdrave ekološke hrane za družino, presežke pa ponudimo na trg. Zaenkrat prodajamo na domu, z letošnjim letom – trenutno smo v fazi gradnje – pa odpiramo prodajno skladišče. Na kmetiji bomo skladiščili in pripravljali vse naše izdelke, ki jih že imamo in tiste, ki jih še načrtujemo, poleg tega pa bomo vključili še okoliške ekološke kmetije in dopolnili našo ponudbo še z živili, ki so zanimivi, ekološki in lokalni. To bo trgovinica v kateri bo kupec lahko dobil kar največ. Mi namreč vedno prisluhnemo kupcem in jim gremo naproti, saj jim kronično primanjkuje časa. Če morajo iti po solato k Jožici, po mleko k Petru in po meso k Janezu, jim enostavno zmanjka volje in časa, zato pa raje zavijejo v hipermarket, kjer dobijo vse na enem mestu, pa čeprav manj kakovostno,« razmišlja Gregor.

Kupci spreminjajo kupne navade

Kot pravi ima njihova kmetija vedno na stežaj odprta vrata, s čimer si ustvarjajo zaupanje kupcev, ki se lahko sami prepričajo od kod prihaja hrana. Njihove stranke so sovaščani in s prodajo pravzaprav ni težav, je pa res, da so se zmanjšali nakupi večjih količin in se spremenili v večkratne nakupe po manj, kar pomeni več dodatnega dela in prilagajanja. Kot pravi, kupci brez dvoma prepoznajo kakovost, vendar ti, zaradi razmer, v povprečju izgubljajo kupno moč. »Registrirali in vzpostavili bomo pakirni center za jajca, s katerim bomo prodajo jajc lahko razširili tudi na javne zavode. Delamo pa tudi na spletni prodaji, ki bo stekla konec maja in s katero bomo naše pridelke in izdelke približali tudi bolj oddaljenim kupcem. Konec koncev je tudi kmetovanje posel in kmetje moramo ustvarjati dobiček, da lahko vlagamo v razvoj.

»Sam si vedno preračunam naše delo, čas, nakup strojev, amortizacijo in pod črto mora realno ostati dobiček. Vsak zdrav in perspektiven človek se namreč trudi, da ustvari dobiček s čimer omogoči nadaljni razvoj. Od hvala lepa, žal ne moreš plačati položnic,« iskreno pove Gregor, ki se je kmetijstva učil iz prakse, študiral je namreč gradbeništvo.

»Sem odprti tip človeka in če nečesa ne vem, vprašam. Vse me zanima in ves čas se nekaj učim, da sem v koraku s časom.«

Prostor za sprejem obiskovalcev

Nedolgo tega so naredili nov prostor za sprejem obiskovalcev, gradijo pa tudi prostor za predelavo mleka oz. prostor za izvajanje več dejavnosti po posameznih dnevih. »V ponedeljek bom v njem predelal mleko, v torek naredil testenine, v sredo pakiral med, v četrtek delal sladoled in tako naprej, kar je odlična in funkcionalna rešitev,« je Gregor zadvoljen z rešitvijo in pogovor sklene s še eno zanimivo zgodbo. »Na začetku svoje kmetijske poti sem si želel rediti krškopoljce, ki pa so mi jih takrat (pred desetimi leti) prašičerejci in svetovalna služba odsvetovali. Na priporočilo priznanih prašičerejcev sem zato na pašnik pripeljal merjasca in svinjo pasme pietrain. Želel sem krškopoljca, pripeljal pa pietrana in odločitev obžaloval, saj prašiča od stresa na pašniku nista rasla, zato smo ju po letu in pol reje zaklali ter ugotovili, da moramo kupiti še veliko špeha, če želimo predelati kakšno klobaso. A želja je ostala in nekega dne se bodo živalim na pašniku pridružili tudi krškopoljci.«

»Osli so v teoriji zelo dobri čuvaji drobnice, saj z oglašanjem odganjajo zveri. V praksi, pa so nam volki napadli in ubili že tri osle. Majhne kozličke nam napadajo krokarji, večje pa odnese šakal. Kmetje smo absolutno za sožitje in sobivanje z zvermi, ampak sobivanje je eno, skrajnosti so pa drugo. In zdaj smo pri drugem,« o težavah z zvermi pove Gregor.

Senzor avtomatsko zjutraj odpira in zvečer zapira vrata kurnika. Pašnik je ograjen z dvema mrežama, ki sta pod električno napetostjo. Na oknih kurnika so nameščene mreže, da vanj ne zaide kakšna lisica.