Odgovornost politike in povezovanje kmetov sta ključ do prihodnosti kmetijstva

Erik Remic prihaja iz Zgornje Savinjske doline, kjer kot predan kmet vsak dan skrbi za svojo kmetijo. Ukvarja se s prirejo mleka in kljub majhni čredi krav molznic rjave pasme dosega izjemne rezultate. Kot pravnik se je kalil v odvetniški pisarni, tudi v New Yorku, kasneje pa so ga vsrkale podjetniške vode, kjer se ukvarja z marketingom, pravnim svetovanjem in obnovljivimi viri energije, zato ima veliko izkušenj s sedanjimi izzivi.

Erik, vi dokazujete, da lahko tudi kmetje z manjšimi čredami dosegate vrhunske rezultate.

»Danes, ko se vse meri skozi denar, je pomembno razumeti, da dobra mlečnost ni zgolj številka, temveč posledica znanja, predanosti in truda, vloženega v preteklosti. Ključ do uspeha leži v vrhunski genetiki črede, ki jo lahko s pravilno prehrano, ustrezno oskrbo in dobrim zdravstvenim stanjem živali še dodatno nadgradimo. Moja čreda je prilagojena specifičnim razmeram naše regije. V Zgornji Savinjski dolini nimamo mnogocvetnih ljuljk z visokim volumenskim doprinosom in koruznih njiv, temveč se zanašamo na pašništvo. Ponosno lahko povem, da sem imel nedolgo nazaj v svojem hlevu najboljšo kravo molznico rjave pasme po genomiki v Sloveniji.«

Je prireja mleka rentabilna?

»Cena mleka je okoli 50 centov za liter, kar je nekoliko več kot pred leti, vendar so se za še večji odstotek podražili traktorji, zavarovanja, kritine, avtomobili, gradbeništvo in druge oskrbne storitve. Če vse te podražitve preračunamo, cena mleka niti ni tako zelo narasla. Ko bodo kmetje vse te dejavnike med seboj sešteli in prišli do realnih številk, bo kmetij še manj.«

»Prireja mleka zahteva popolno predanost, 24 ur na dan, vse dni v letu, brez praznikov in dopustov. Dokler bomo v družini lahko sodelovali in si pomagali, bo ta dejavnost pri nas obstala. Ko pa delovne sile ne bo več, bomo morali sprejeti spremembe. Kmet, ki sam skrbi za takšno kmetijo, je v bistvu zapornik lastnega dela. To je način življenja, ki terja ogromno odrekanja, a hkrati lahko prinaša tudi neizmerno zadovoljstvo.«

KMETIJSTVO, KI ZAGOTAVLJA PRIHODNOST

Kakšno kmetijstvo zagovarjate?

»Vsaka država potrebuje kmetijstvo, ki zagotavlja prehransko varnost svojega prebivalstva. To ne pomeni, da moramo imeti na voljo vse, od eksotičnega sadja do argentinske govedine. Temveč da znamo pridelati zadostno količino kakovostne hrane, ki bo hranila naš narod. Ključ do tega je trajnostno kmetovanje. Posledica takšnega premišljenega pristopa bo kakovostna, lokalno pridelana hrana, ki bi jo moral podpirati predvsem domači potrošnik.

Vendar pa globalizacija, odprte meje, kapitalizem in pravila prostega trga v EU prinašajo nove izzive. Potrebujemo uravnotežen pristop, osredotočiti se moramo na tisto, v čemer smo najboljši. Če smo močni v prireji mleka in mesa, moramo to razvijati in ohranjati na visoki ravni. Presežke pa usmeriti na svoj in zunanje trge. Danes se govori o samooskrbi, ko pa rečemo, da smo s perutnino 130 % samooskrbni, pa je to prikazano kot negativno.

Navsezadnje tudi Nemci ne proizvajajo avtomobilov zgolj zase, temveč jih izvažajo po vsem svetu. Po drugi strani pa je smiselno uvoziti tisto, česar v Sloveniji ne pridelamo dovolj, na primer določene vrste zelenjave ali mesa. Pri tem bi morala svojo vlogo odigrati tudi država. Ministrstvo bi moralo aktivno pomagati pri iskanju trgov za slovenske viške. Vedno bomo del globalnega gospodarstva, kar pomeni, da bo kakovostna domača hrana odhajala v izvoz, predvsem v bogatejše države. Neizogiben pa bo intenziven uvoz slabe in poceni hrane.«

Kako ocenjujete strategijo razvoja slovenskega kmetijstva oz. ali jo sploh imamo?

»Slovenija nujno potrebuje jasno in dolgoročno strategijo razvoja kmetijstva. Vendar se zdi, da je ta pri nas le redko več kot skupek kratkoročnih ukrepov. Vsaki dve leti zamenjamo ministra za kmetijstvo. To pomeni, da vsak novoimenovani minister najprej usmerja svoje napore v vodenje podrejenih, usklajevanje z lastno stranko, prilagajanje širšemu evropskemu kontekstu in ugajanje medijem. V takšnih okoliščinah preprosto ni prostora za oblikovanje in uresničevanje dolgoročnih ciljev. Dodatno kompleksnost prinaša tudi vpliv Bruslja, ki pogosto narekuje smernice brez pravega razumevanja specifičnosti slovenskega kmetijstva. Ali razumevanja naše majhnosti, razdrobljene strukture in kulturne navezanosti na zemljo. Ko k temu dodamo še nenehne politične spremembe, je jasno, zakaj Slovenija nima resnične in stabilne strategije razvoja kmetijstva. Tako je težko graditi trajnostno prihodnost za slovenske kmete in podeželje.«

ZMEDENA VLADNA POLITIKA MED KMETI USTVARJA NEGOTOVOST

Kakšna je vaša ocena dela sedanje ministrice za kmetijstvo?

»Nerad kritiziram posameznike, zato bom ministrico najprej pohvalil za njeno energijo, jasno izražanje in prizadevanje za dialog. A kljub temu bi ji svetoval več odločnosti. Minister za kmetijstvo bi moral imeti pogum, da pove tudi neprijetne resnice. Zavzame jasno stališče in ga brani, tudi proti lastni stranki, če je treba. Ljudje bodo sledili voditelju, ki verjame v to, kar dela. In to ne glede na to, ali se kasneje izkaže, da je stališče pravilno ali ne.

Pomanjkanje odločnosti namreč pomeni, da se dopušča prevelik vpliv lobijev. Ti pa s kapitalskimi interesi hitreje vplivajo na spremembe zakonodaje, kot jih lahko kmetijske organizacije zaščitijo. To vodi v slabše pogoje za kmete. Posledično v njihov propad, kar na koncu ne bo prizadelo le njih, ampak bo ogrozilo prehransko varnost celotne države.«

»Družinske kmetije niso zgolj gospodarske enote, temveč način življenja, ki ohranja tradicijo, znanje in povezanost z zemljo. So neprecenljiva vrednota, ki jo moramo zaščititi in krepiti, če želimo dolgoročno ohraniti vitalno, konkurenčno in trajnostno slovensko kmetijstvo.«

Katere so največje težave slovenskega kmeta?

»Osnovna težava slovenskega kmetijstva je njegova majhnost. Na globalni ravni ni pomembno, ali Slovenija prideluje mleko ali ne, ključno je, da smo samozadostni v lastni državi. Zaradi razgibanega reliefa, različnih klimatskih pasov, majhnih parcel, različne strukture tal in stalne težnje po pozidavi kmetijskih zemljišč ne moremo tekmovati z velikimi kmetijskimi silami, kot so EU, Rusija ali ZDA. Naša priložnost je v specializaciji in nišnih proizvodih, podobno kot v Švici in Avstriji. Težavo pa predstavlja tudi velik razkorak med kmeti in potrošniki.«

»Zmedena vladna politika ustvarja negotovost, mediji večinoma predstavljajo samo negativne kmetijske prakse, zato potrošniki ne vedo več, ali so kmetje njihovi »prijatelji« ali »sovražniki«.

»Nakupne odločitve potrošnikov pogosto narekujejo mediji in marketing, saj smo bolj podvrženi lepi embalaži kot kakovostni vsebini. Poleg tega so medsebojni odnosi med kmeti pogosto napeti – majhne parcele, zavist in nesoglasja otežujejo sodelovanje. Paradoksalno je, da se pogosto lažje povežeta dva kmeta z različnih koncev Slovenije kot pa dva soseda.

»Če ne bo sprememb, ekonomsko gledano vztrajanje pri obdelavi zemlje in vzdrževanju krajine kmalu ne bo več smiselno. Najnujnejša je jasna in dolgoročna kmetijska strategija, ki upošteva posebnosti različnih delov Slovenije, povezovanje kmetov, ozaveščanje potrošnikov o pomenu lokalno pridelane hrane brez kilometrov ter poenostavitev birokracije, da se kmetje lahko posvetijo svojemu delu in ne le izpolnjevanju papirjev. Brez teh sprememb bo slovensko kmetijstvo vse težje preživelo v globalnem okolju«.

PRAZNENJE PODEŽELJA KOT NARAVNI PROCES

Kako dojemate trenutne zakonodajne predloge MKGP brez upoštevanja glasu kmetijskih deležnikov?

»Živimo v prelepi in majhni državi, kjer bi si želeli, da vsaka sprememba kmetijske zakonodaje prinaša izboljšave. Takšne, ki bi jih kmetje z veseljem sprejeli in v njih videli priložnost za boljšo prihodnost. Žal pa se zdi, da spremembe prinašajo predvsem več birokracije, dodatne obveznosti in občutno višje kazni. Kmetje tako upravičeno čutijo, da jih njihovo lastno ministrstvo ni podprlo, temveč pustilo na cedilu. Kljub zagotovilom ministrice, da so vse leto 2024 pripravljali zakonodajo in se posvetovali z deležniki, se zdi, da ni bilo dovolj jasne in odprte komunikacije. Manjkalo je transparentno obveščanje o zbiranju ključnih informacije in oblikovanju sprememb najpomembnejših kmetijskih zakonov. Prehranska varnost je ključna tema, ki zahteva široko javno razpravo. Pomembno je, da so vsi deležniki pravočasno seznanjeni s spremembami in njihovimi posledicami ter da se upoštevajo argumentirani predlogi. Le tako lahko sprejmemo odločitve v dobro celotne družbe in prihodnosti kmetijstva.«

Ali menite, da bo trend opuščanja kmetij še naprej naraščal?

»Praznjenje podeželja je naravni proces razvitih držav. V teh je manj novorojenih otrok, potekajo selitve v mesta, pomembno je tudi staranje prebivalstva. Kmetijstvo pa še dodatno zavira nestabilna politika. Kako naj se mladi kmet odloči za nov hlev ali rastlinjak, če ne ve, ali bo jutri sploh prodal svoje pridelke ali pa bo trgovec raje uvozil cenejše iz tujine? Primanjkuje nam delovne sile, kmetija ni delo enega človeka, ampak družine. Družinskim kmetijam pa dajemo premalo podpore, čeprav so temelj kmetijstva. Te so srce slovenskega podeželja in temelj naše kmetijske pridelave. V teoriji jim vsi priznavajo pomen, a ko gre za konkretno podporo, finančno pomoč, izobraževanje, usmerjanje, razvoj infrastrukture in socialno varnost, pogosto ostanejo na stranskem tiru.

Kmetovanje bi moral biti dostojen poklic, ki omogoča normalen dohodek. Ta je potreben za vzgojo otrok, razvoj doma in vsaj osnovno kakovost življenja, kar pa največkrat ni. Poleg vsega se kmetje dan za dnem borijo z birokracijo. Nič ni poenostavljeno, vse je postalo celo bolj zapleteno, kar mnoge kmetovalce žene v druge poklice. Včasih so kmetijske svetovalne službe dejansko poučevale kmete o kmetijski dejavnosti in jim pomagale.

Danes pa so bolj vnašalci podatkov v razne aplikacije. In to kljub tehnološkemu napredku, računalništvu, umetni inteligenci in sopotniku. Tako je birokratskega aparata okoli kmeta vsak dan več. Kar okrog 2700 ljudi, obvezno kmečko zavarovanih pa je le še okoli 3600. Ali drugače povedano. V Sloveniji tri kmetije na dan zaprejo vrata, javni sektor pa se vsak dan poveča za 10 ljudi. Tega trenda ni uspelo zaustaviti še nobenemu ministru. Zato si res želim, da bi čim prej spoznali, da administracije ne moremo jesti.«

Kako spremeniti negativno javnomnenjsko podobo kmeta?

V devetdesetih letih je beseda kmet postala žaljivka, s katero si bil takoj označen za manjvrednega, v osnovnih šolah se otroci obmetavajo s to besedo. Kmetovalce so začeli stigmatizirati in tudi s tem odvrnili mlade od tega poklica. Le 5 do 10 % ljudi spoštuje kmete, medtem ko jih množice dojemajo negativno, češ da so »bogataši s traktorji«. In kdo ustvarja to slabo podobo? Mediji, ki nenehno servirajo negativne zgodbe o umazanih kmetijah in težavah ter o subvencijah, ki jih prejemajo kmetje, namesto da bi prikazali tiste, ki uspešno pridelujejo odlično hrano.«

»Negativne informacije oblikujejo splošno mnenje, da so slovenski kmetje slabi, čeprav uvoženi izdelki največkrat prihajajo iz zelo slabih razmer.«

SUBVENCIJE NE PRINAŠAJO TRAJNE REŠITVE

Kako mlade privabiti v kmetijstvo?

»Če bi bila podpora kmetom resnično koristna in izvedljiva, bi jo mladi zagotovo sprejeli. Denar za začetek dejavnosti bi morali omogočiti tudi kot pomoč za prispevke v naslednjih desetih letih, da bi imeli vsaj ta del življenja pokrit. Vendar ga ne in danes subvencije pogosto pomenijo zgolj materialne naložbe, ki zahtevajo vzdrževanje. To pa je le še dodaten strošek za kmete. Zasledovati moramo strategijo, ki bo podprla dolgoročno preživetje, ne pa zgolj začasno pomoč. In kmetije ne predstavljajo samo materialne naložbe, pozablja se na odnose, socialno varnost, izobraževanje …«

Bi se strinjali z ukinitvijo subvencij?

»Subvencije so bile sprva namenjene, da kmetje pridelajo poceni hrano za trg, za narodov blagor. Danes se je njihov prvotni namen spremenil, zato sem načeloma za njihovo ukinitev. Če bi jih ukinili za eno ali dve leti, bi hitro videli, kateri kmetje so tržno naravnani. Kateri pa so zgolj živeli na račun subvencij. Seveda bi to prizadelo mnoge kmetije. Vendar bi posledično zmanjšanje birokratskega aparata mogoče kmetom omogočilo, da delajo, kar je njihovo osnovno poslanstvo.

Seveda pa bi v takem hipotetičnem primeru morali ukiniti subvencije znotraj enotnega trga EU, kar pa ocenjujem, da je nemogoče. Tudi gospodarske družbe, gostinstvo in turizem ter drugi prav tako dobivajo subvencije od države, pa nimajo tako negativnega prizvoka kot kmetijske. Mogoče bi bilo dovolj, da bi mediji potrošnikom povedali, da zaradi subvencij pijejo mleko po en evro za liter, jedo jabolka za en evro za kilogram in čevapčiče po osem evrov za kilogram. Brez subvencij bi cene poskočile v nebo.«

Kako komentirate, da velika agroživilska podjetja izkazujejo visoke dobičke, kljub temu pa prejemajo visoke subvencije?

»Pri nas prevladuje strategija, da je treba podpirati velike, ker naj bi bili glavni nosilci oskrbe. A menim, da bi morale subvencije z večanjem velikosti kmetije upadati, saj večja podjetja znižujejo stroške na enoto dela. Veliki kombinati, ki so jih prevzeli tujci, kot so Panvita ali Perutnina Ptuj, tu obratujejo zaradi ekonomskih koristi, ne zaradi ljubezni do slovenske zemlje. Država bi morala bolj podpirati srednje velike in manjše kmetije, ki so temelj kulturne krajine in življenja na podeželju. Menim sicer, da si vsak, ki obdeluje zemljo, zasluži pomoč države, razen “kavč kmetov”. A ta pomoč bi morala padati sorazmerno z velikostjo parcel oz. velikostjo kmetije.«

Pa vendar so skoraj vsa slovenska živilska podjetja v tujih rokah …

»Podjetja, kot so Fructal, Ljubljanske mlekarne, Eta, Radenska, Perutnina Ptuj, Žito, Celjske mesnine in Panvita, niso več v slovenskih rokah. Menedžerji so imeli od tega koristi, narod pa ne, saj smo prodali svoje strateške vire. Zdaj imamo le enega večjega slovenskega trgovca, Jagra, ki bije težke konkurenčne bitke z večjimi trgovci. Kmetje pa imajo težave pri prodaji svojih pridelkov in izdelkov, saj jih veliki trgovci stiskajo s cenami. Kmetje nimajo dovolj veščin za pogajanja in povezovanja, zato je pomembno, da se na tem področju izobražujejo, kar se pogosto zanemarja.«

VPOGLED V MERCOSUR

Kaj bo pomenil dogovor EU z Mercosurjem za evropske kmete?

»Majhni kmetje se težko kosajo z velikimi, zato moramo poiskati svojo specifičnost in jo znati prodati. V masovni pridelavi nas bo Mercosur povozil. V Južni Ameriki so številke za nas nepredstavljive – na eni kmetiji imajo tudi 8000 ali več glav govedi. Zaradi nizkih pridelovalnih standardov so tam stroški pridelave hrane veliko nižji. Dogovor EU z Mercosurjem izhaja iz bilateralnih dogovorov, kjer EU išče nove trge za svoje industrije, hkrati pa zanemarja okoljske in etične posledice. Tja bodo uvozili avtomobilska industrija, farmacija in visoka tehnologija, mi pa bomo dobili poceni hrano, ki ni pridelana in prirejena po evropskih standardih. Obljube, da bo morala hrana izpolnjevati enake pogoje, so samo floskula, dejansko pa je uradni podatek, da je pregledan manj kot 1 % hrane, ki se uvozi.

Nizkocenovna hrana bo našla pot na trg, vendar bomo na dolgi rok ljudje plačali višjo ceno, ceno zdravja. Slovenija z Luko Koper omogoča velik uvoz, vendar večina hrane, ki prihaja v EU, ni pregledana. Zaskrbljujoče je tudi to, da prevzemamo zakonodajo EU in jo za domače kmete še dodatno zaostrujemo. Namesto da bi počakali, kaj bodo naredili večji narodi in se učili na njihovih napakah. Zakaj Kitajska tako hitro raste? Ker zna prepoznati in prevzeti že uveljavljene razvojne rešitve. Tudi mi bi lahko sledili temu zgledu. Posnemali dobre prakse in se iz slabih učili, namesto da skušamo biti bolj papeški od papeža. Bojim se, da imajo francoski kmetje več vpogleda v Mercosur kot mi. Njihovi protesti niso le izraz upora, temveč odsev upravičenega strahu za lastno eksistenco.«

Kje je prihodnost slovenskega kmetijstva?

»Slovensko kmetijstvo se bo moralo še bolj prilagajati. Za pridelavo zelenjave moramo najti regije z dovolj primernimi površinami in vode, ker je ni mogoče pridelovati povsod. Saj se tudi visoko proizvodne črno-bele molznice ne morejo pasti na strmih visokogorskih pašnikih. Pomembno je, da prepoznamo specifične regije za določeno pridelavo in prirejo, kot so drobnica, govedo, perutnina, sadje, orehi ali zelenjava. S tem bomo zmanjšali potrebe po velikih subvencijah, saj bo pridelava bolj prilagojena vremenskim in geološkim razmeram. Nesmiselno je tiščati rastlinjake v mrzle in senčne regije, kot je npr. Logarska dolina, je pa smotrno imeti tam pašništvo. Vsekakor pa veliki rastlinjaki bolj sodijo na Primorsko ali v Prekmurje, če se bo zagotovil tudi vir vode. Subvencije pa usmerjajo ta razvoj drugam, vendar bo ta pot dražja, kot če bi se prilagodili danim razmeram.

Na dolgi rok se bodo kmetije povečevale zaradi ekonomije obsega, manjše pa bodo stagnirale in umirale, tudi zaradi starostne strukture. Kljub številnim izzivom sem optimističen glede prihodnosti slovenskih kmetov, saj so zelo prilagodljivi in iznajdljivi. Želim pa si več spodbude za mlade kmete, da bi jih privabili v kmetijstvo. Ampak ne s promocijo in oddajami, kako je poklic kmeta lep, ampak z dejanskimi ukrepi in strateško podporo. Če država ne bo sprejela resnih ukrepov za podporo mladim prevzemnikom, se njihov delež ne bo povečal. Kljub vsem težavam pa so slovenski kmetje že preživeli vse vojne, požige, vremenske ujme ter politične spremembe in prepričan sem, da bodo preživeli tudi ta čas.

Zato sem izjemno ponosen na slovenskega kmeta. Ko boste naslednjič obiskali podeželje, ne pozabite tistemu lokalnemu kmetu stisniti žuljave roke v znak spoštovanja!«