Kmetje s protesti po Evropi ne popuščajo. Z njimi opozarjajo na nepremostljive razlike med dejanskimi kmeti in velikimi kmetijskimi podjetji. Borijo se za kmetijska zemljišča, zahtevajo boljše pogoje za kmetovanje in pošteno plačilo za svoje delo. Tudi slovenski kmetje imajo dovolj brezbrižnosti, podcenjevanja in praznih obljub.

Razen nekaterih zastojev v prometu, ki so jih v zadnjih tednih povzročali s traktorji, so vse proteste mirno izpeljali. Kljub temu so bili poleg dvignjenega palca mimoidočih v znak odobravanja vse prevečkrat deležni tudi visoko dvignjenega sredinca kot znamenje nedvoumne žaljivke.

V evropskem parlamentu so sprejeli zakon o uvedbi novih genomskih tehnik, kar je le novo ime za standardni genski inženiring. Ruši se EU kot dosedanja trdnjava brez GSO, družba pa se raje kot s tem obremenjuje z voznim parkom kmetov. Še več, bolj moteča so jim celo izravnalna plačila namesto raznoraznih startupov za proizvodnjo laboratorijskega mesa. Podjetja za razvoj in proizvodnjo mesa iz izvornih celic rastejo kot gobe po dežju. Eno je zaživelo celo v slovenski Ajdovščini.

Čeprav za zdaj na evropskem trgu tega mesa še ni, ga Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) v skladu z določili t. i. uredbe o novih živilih lahko hitro odobri. Po sprejeti uredbi EU, ki v prosti prodaji dovoljuje žuželke in ličinke mokarjev, smo le še streljaj od tega, da svoje mesto na policah dobi še laboratorijsko meso in nekoč nadomesti pravega.

Čeprav se sliši absurdno, gre za prihajajočo realnost, ki uvaja laboratorije namesto kmetij.

Stisnjeni med nelojalno konkurenco ter mešanico nacionalnih kmetijskih predpisov in predpisov EU kmetje načrtno hitro izginjajo. V slovenskih trgovinah prevladuje cenena hrana iz uvoza. Zaradi razprodaje domače trgovske verige je oskrba zaskrbljujoče nizka. Javnost pa se namesto s prehransko suverenostjo obremenjuje s kmetovimi delovnimi stroji.

Ker prevladujoči sistem očitno želi prihodnost pridelave hrane peljati brez kmetov in kmetij, je upor za njihov obstanek povsem upravičen. Namesto da bi politični odločevalci sprejeli ukrepe za izboljšanje pogojev kmetovanja in varovanja okolja, so skupaj z velikimi kmetijskimi lobističnimi podjetji, kmete označili za povzročitelja vseh podnebnih in okoljskih težav.

Skupna kmetijska politika, ki bi morala kmete varovati in jih ohranjati, pa je postala eden od temeljnih vzrokov za propadanje majhnih in srednje velikih družinskih kmetij. Politične odločitve vedno sprejemajo velike države, veliki kmetje in sindikati. Danes se zato soočamo z intenzivnim, netrajnostnim, tržno vodenim in trgovinsko usmerjenim kmetijskim modelom. Kmetje so v njegovem primežu pod velikim pritiskom, saj želijo povečati donos in ostati konkurenčni za vsako ceno. Ker cena hrane ne odraža resničnih stroškov njene pridelave, je jeza kmetov upravičena.

Samo v zadnjih letih je EU izgubila skoraj 40 % svojih kmetov, skoraj izključno majhnih in srednjih, ki so ali propadli ali pa so jih kupili njihovi vse večji tekmeci. Z nemilostjo jih požirajo velike korporacije v prehranjevalni verigi, jim vsiljujejo nizke cene pridelkov ter hkrati višajo cene vložkov, zato se upravičeno počutijo izdane.

Izdale so jih lastne vlade, ki namerno preusmerjajo pozornost stran od temeljnih vzrokov za težave, s katerimi se srečujejo. Kmetje in narava so bili vedno medsebojni zavezniki. Trgi, subvencije in pomanjkanje ustreznih predpisov pa so jih z napačno kmetijsko politiko prisilile v obupano izbiro napačnega kmetijskega modela.

Namesto spodbud za pridelavo hrane na sonaraven način, z mislijo na prihodnje generacije, kmetijskim lobističnim podjetjem ni bilo nikoli mar za blaginjo kmetov. Njihova edina prioriteta je bil in bo zaslužek, ki ga lahko ustvarijo na kmetovih plečih. Zato sedanji čas ni primeren čas za delitve in razdor v lastnih vrstah. V njem ni prostora za lastne interese, saj gre za višji cilj – za obstoj, brez zavzemanja stališč, ki branijo interese manjšine.

Brez zdravih tal, čiste vode in opraševalcev kmetijstvo nima prihodnosti. Zato je treba vse sile upreti v njihovo zaščito in prilagajanje. Preživetje kmetov je in bo odvisno od narave in ne od sistema. In zato bi bil zanje največji uspeh, če bi mu lahko ubežali in ga zapustili. Na preteklem protestu v Celju mi je kmet zaupal popolno rešitev. »V enem tednu bi lahko zrušili sistem, vendar to zahteva pogum in povezanost. Za začetek bi morali vsi vrniti prejete odločbe za intervencijo OMD. Se odpovedati subvencijam, ignorirati vse razpise ter prodajalcem vrniti vso mehanizacijo, ki ni v celoti plačana.«

Rešitev, ki bi bila skupaj z vzpostavitvijo vzporednega lokalnega prehranskega sistema zmagovita kombinacija. Pa je izvedljiva?