Andrej Hribar je gospodar na kmetiji Žabje z Brda pri Domžalah, kjer se ukvarjajo s prirejo mleka. Andrej daje vtis resnega in nekoliko zadržanega kmeta, vendar je v resnici pravo nasprotje tega. Je zgovoren, pozitivno razpoložen, delaven in aktiven na več področjih, z umirjenim in zelo realnim pogledom na svet.

Čuti se svobodnega, saj kmetija ni odvisna od nikogar drugega, razen od njih samih – družine Hribar. »Na kmetiji živimo svoje življenje in hodimo po svoji poti.« Tudi zato si ne omejuje svobode govora, čeprav ga je nekoč že utegnila spraviti v težave. »Včasih so besede morda neprimerne ali pa je resnica za določene boleča. Vedno poskušam biti korekten sogovornik in brez žalitev razkriti svoje mnenje.«

TRADICIONALIST IN OČE PETIH OTROK

Andrej je tradicionalist in oče petih otrok ter na prvo mesto postavlja družino. Vse, kar si v kmetijstvu želi oz. zahteva, pa je pravica do kmetovanja. In če ste ga lani srečali na vseslovenskem protestu kmetov, ga boste letos ponovno.

Vseslovenski protest kmetov je napovedan za torek 19. marec 2024

»Kmetje z našega konca smo se lani množično aktivirali in se udeležili protesta v Ljubljani. Doživljal sem ga predvsem s ponosom, ker nas je kmete med seboj tako povezal. Ljudje, ki smo jih srečevali na poti, so nam ali mahali ali pa nam kazali srednji prst. Sam sem jim mahal nazaj, saj takšne nečimrneže tako najbolj razorožiš,« se spominja in izpostavi gospoda, ki se mu je še posebno vtisnil v spomin.

»Ta mestni gospod me je vprašal: Poglejte vaš velik traktor, le koliko je vreden? Pa sem mu odgovoril: Ko sem odhajal s kmetije proti Ljubljani, je bil traktor vreden okoli 30.000 evrov. Ampak poglejte, ko se bom čez nekaj trenutkov peljal mimo parlamenta, predvidevam, da se bo njegova vrednost dvignila na 150.000 evrov in več. In prav ponosno se bom zapeljal mimo s tako dragim traktorjem.«

»Gospod mi je polepšal tisti dan in z veseljem se ga spominjam, čeprav protest hkrati zaznamuje tudi tragedija. Naslednji dan sem namreč izgubil najboljšega prijatelja, ki je bil prav tako z nami na protestih,« se z žalostjo spominja.

DOSEŽENA MEJA

Andreja zaznamuje dolgoročen pogled na svet. »Če bi gledal kratkoročno, bi lahko rekel, da je čudež, da sploh še živimo. Vendar nam nekako uspeva, saj nimamo širokopoteznih projektov. Si pa želim razvoja in mi ni vseeno za prirejo, vendar črede ne želim povečevati. Svojo mejo sem dosegel, več ne gre,« pove Andrej. Pred desetimi leti je zmanjšal čredo tudi zaradi bolezni, ki ga je doletela. Poleg tega pa dopoldan na kmetiji dela sam. Žena Branka hodi v službo, popoldan pa se mu ob delu pridruži vsa družina. »Otroci mi pomagajo zvečer in resnično upam, da s tem sooblikujem njihove delovne navade. Če bodo otroci: srednješolka Neža, Matevž, ki obiskuje deveti razred, Ana, ki je v petem razredu, Klara, ki obiskuje prvi razred, ali štiriletni Martin, nadaljevali delo, ki sem ga prevzel od svojih staršev, bom zelo vesel. Sprejel pa bom vsakršno njihovo odločitev.«

KMETIJA S TRADICIJO

Kmetija Žabje ima dolgo tradicijo. Od leta 1773 naprej se tam pišejo Hribar, prej je bil priimek Žabar, iz njega pa izvira ime kmetije – Žabje. »Vsa ta stoletja so se predniki trudili za preživetje. Zato trenutnih razmer, kjer se za obstoj borimo tudi sami, ne dojemamo posebno tragično.«

Kmetija obsega nekaj več kot 40 hektarjev lastne zemlje, pri čemer je manj kot 20 hektarjev pretežno borovega in mešanega gozda, drugo je obdelovalna zemlja. Najemajo še okoli 16 hektarjev, skupaj imajo tako 36 hektarjev obdelovalne zemlje, večinoma travnike in 17 hektarjev njiv. Prireja mleka na kmetiji ni intenzivna. Povprečna mlečnost po kravi v standardni laktaciji je lani znašala 7600 litrov. Pred sušo so namolzli 8500 litrov, zaradi pomanjkanja krme pa so morali zmanjšati stalež krav in dokupiti krmo.

GOZD JE NJIHOVA BANKA

»Pred dvajsetimi leti smo imeli v hlevu več kot 50 krav molznic. Danes jih je okoli 40, tudi količina prirejenega mleka je bila večja. Dokler sta mi pri delu pomagala starša, je bilo lažje. Zdaj delam sam, oče zaradi starosti in zdravstvenih težav ne zmore več, otroci pa so še premajhni. Saj veliko pomagajo, ampak od njih ne morem pričakovati, da bodo delali kot odrasli.«

V odprtem in zračnem hlevu, kjer so živali proste, je okoli 40 molznic. Skupaj z mlado živino jih je več kot 70. Glavna dejavnost in vir preživetja je prireja mleka, ki ga odkupuje Sloga Kranj, gozd pa izkoriščajo v nujnih primerih. »Namesto kredita na banki raje posežemo v gozd. Čeprav to ni vedno pravilo, saj so bile letos odkupne cene lesa tako nizke, da sem vzel manjši kredit, da sem kupil nekaj kmetijske zemlje. Drevesa pa je raje pustil rasti.«

Krave molze v molzišču ribja kost 2 × 4, v prihodnosti pa ni izključen niti robot. Krave so zdrave, veterinar kmetijo malokrat obišče, statistika pa razkriva zdravljenje enega akutnega mastitisa na leto in nekaj posredovanj pri porodu ali retenciji (zaostajanju trebila), saj se posvečajo preventivi.

»BOMO V PRIHODNJE ŠE KMETOVALI IN KAKO?«

Andrej je v 53. letu in prizna, da nima več tolikšne vneme kot pred dvema desetletjema, ko so na kmetiji veliko gradili. Še vedno se razvija, vendar precej počasneje, saj ne želi vnašati velikih sprememb. »To je na otrocih, če bodo želeli.« Andrej je na trenutke precej pragmatičen in pravi, da je njihova kmetija lahko precej prilagodljiva, če bi bilo to potrebno. »Kmetija je naš vir preživetja, prirejo mleka pa lahko brez težav zamenjamo in se usmerimo v druge dejavnosti, če bi trendi to nakazali. Brez težav lahko izselimo krave in kosimo travo ter jo pakiramo v vrečke, če bi jo imeli ljudje raje kot mleko. Lahko se preusmerim v pridelavo zelenjave ali pa v gospodarske objekte naselimo črve. Smo fleksibilna in prilagodljiva kmetija in za vsako ceno ne bomo vztrajali pri reji krav molznic,« z očitnim sarkazmom, a vendar tudi z zaznavno resnobnostjo pove Andrej.

Prireja mleka je glavna dejavnost na kmetiji zadnjih trideset let, do osamosvojitve pa sta njegova starša na kmetiji opravljala več različnih dejavnosti. Danes živinorejska kmetija je bila nekoč poljedelska z več kot 50 tonami pridelanega krompirja, 100 tonami zelja, živino in rejo plemenskih svinj. »Takrat so precej več garali in delali. Tudi sedaj kmetje delamo in se trudimo, ampak s to razliko, da se naše realne zmožnosti kmetovanja precej zmanjšujejo. Postavljeni smo pred dejstvo, če bomo v prihodnje še kmetovali in kako.

MOTEČI TRAKTORJI IN NESTRPNA DRUŽBA

»Naša kmetija leži v osrednjeslovenski regiji, ki velja za bolj razvito.« Glede na vse ovire, s katerimi se sooča na svoji poti, ima Andrej občutek, da je v tej tako imenovani razviti regiji več težav kot nekje v zaledju države. »Ovire ne predstavlja bližina Ljubljane, ampak oddaljene obdelovalne parcele, ki zahtevajo pot skozi Domžale z veliko prometa, nestrpnost ljudi in razpisi, ki izključujejo razvito osrednjeslovensko regijo. Okoli kmetije imamo v kosu 37 hektarjev (gozda in obdelovalne zemlje), druge parcele pa najemamo v bližnjih in bolj oddaljenih vaseh.

Domžale so zelo prometne in na srečo se v njih še ne srečujemo s tablami, ki prepovedujejo vožnjo s traktorjem, kot je praksa ponekod na Gorenjskem. Sistem nam je vpeljal te ogromne traktorje, s katerimi smo res postali moteči na cestah. Tega se zavedam, saj imamo precej velike stroje. Je pa večina starih in rabljenih, ker novih takšnih strojev naša kmetija ne more financirati.« Andrej tako zadnje leto opaža več nestrpnosti med ljudmi, na srečo pa do resnejših nesoglasij (še) ni prišlo. »Običajno se voznikom umaknem, vendar to predstavlja velik izziv. Kam naj se z vso mehanizacijo umaknem sredi Domžal? V Trzinu, kjer obdelujemo njive z žitom in koruzo, po 14. uri nimam kaj iskati, in zato ne hodim namerno jeziti ljudi, ki se vračajo iz služb. Zato včasih za žetev in siliranje izberemo nedeljo, ko so ceste najmanj obremenjene.«

Leta 2006 je kandidiral za mladega gospodarja, takrat je prejel okoli 8000 evrov. Kasneje je na razpisu za nakup strojev prejel še 12.000 evrov nepovratnih evropskih sredstev in to je vse, kar je prejel v času njegovega vodenja kmetije, poleg neposrednih plačil, ki za njihovo kmetijo znašajo 6500 evrov.

»Spoštujem vse kmete, ne glede na regijo, v kateri živijo. Vsak se po svoje trudi, mi pa tudi.«

VSI KMETJE SMO V ZAPLETENEM POLOŽAJU

Andrej prizna, da se bolj osredotoča na stvari, ki so pomembnejše za njegovo družino, in se vsakodnevno ne pritožuje čez stvari, ki ga omejujejo. »Izpostavim jih, vendar zaradi njih ne tarnam vsak dan, se pa v zadnjem času aktivneje vključujem v pogovore s kmeti, obiskujem sestanke Kmečke iniciative in občne zbore Sindikata kmetov Slovenije (SKS). Naši sestanki so obetajoči, zbrani kmetje se dopolnjujemo, iščemo rešitve in se usklajujemo. Med seboj smo si sicer zelo različni, nekateri bolj srboriti člani bi želeli ustanavljati nove kmetijske organizacije, spet drugi opominjamo, da jih že imamo in jih tudi plačujemo. Kar pomeni, da od njih pričakujemo rezultate.

Naši predstavniki naj zato ne bodo prepričani, da bo brez njih slovenska kmetijska politika propadla. Sistem bo namreč mlel naprej in vedno bomo imeli opravka s težkimi časi. Če jim niso kos, pa je prav, da brez užaljenosti stopijo nazaj in prepustijo mesto sposobnejšim. Sistema se ne da obrniti, lahko se le prevetri, in jeseni, ko bodo volitve, se mogoče tudi bo,« pravi Andrej, ki je že davno spoznal, da en posameznik v tem sistemu težko kaj spremeni.

»Mi vsi smo kmetje, skupaj smo v enako zapletenem položaju, in prepiri med nami so popolna norost. Bolj kot bomo sprti med seboj in delali po svoje, bolj se nam bodo politični odločevalci smejali.«

Vendar kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. »Naši zadnji sestanki so bili zelo konstruktivni, našli smo skupne rešitve, združili protestne zahteve in se dogovarjali glede protesta. Skratka, stvari smo dorekli združeni, skupaj z našimi kmetijskimi organizacijami, vidno razočaranimi nad pogajanji z novo ministrico in njeno ekipo. Prevel me je občutek, da se vsi skupaj zavedamo, da med nami ni razlik. Majhni, veliki, srednje veliki kmetje, vsi skupaj smo v težkem položaju. Smo pa s tem samoiniciativnim združevanjem vendarle dokazali, da se lahko povežemo tudi brez občasno zelo oholih kmetijskih organizacij.«

V nadaljevanju Andrej pove, da bodo kmetje nekje izgubili, drugje pa pridobili. »Ne moremo vedno imeti vsega, lahko pa izkoristimo tisto, kar lahko dobimo.«

SOGLASNO SPREJETE PROTESTNE ZAHTEVE

Drži se prepričanja, da ni smiselno očitati kmetijskim podjetjem za pobrane milijone, saj jim to omogoča zakon. Tega je treba spremeniti. Obdelujejo 4 % zemlje, poberejo pa 33 % sredstev na razpisih, in to legalno. »Pravičnejšo porazdelitev denarja bi nam morale izboriti naše organizacije, vendar so v tem primeru popolnoma pogorele. Kljub nekaterim dosežkom jim na določenih področjih resnično ni uspelo.«

Omeni še plačila OMD. Njihova kmetija po novem točkovanju ne dosega niti najnižjega možnega plačila, ki znaša 25 evrov na hektar. Do plačil OMD torej niso več upravičeni, čeprav nakloni ostajajo. Nekatere travnike pa zato še vedno kosijo s kosilnico BCS ali pa jih popasejo.

»Tisti, ki so spremenili točkovanje, so to storili z dobrim namenom, vendar so iz slabega sistema ponovno naredili slabega.«

POVEZANI KMETJE

Andrej Hribar je prepričan, da so kmetje v tej fazi tako dobro povezani, da lahko svoje predstavnike, če ne bodo delali v dobro vseh kmetov, dobesedno pometejo s položajev. »Sedaj jih nismo, ker se očitno zavedajo svojega poslanstva. Poleg tega pa so še vedno precej objektivni.

30 združenih protestnih zahtev smo tako kmetje skupaj z organizacijami sprejeli soglasno in v veselje mi je sodelovati z vsemi. Predvsem tudi z mladimi in izobraženimi kmeti iz ZSPM, ki so vedno za akcijo. Zato velikokrat omenim, da nihče od nas ne bi propadel, če bi na račun KGZS ali SKS nakazali po 100 ali 200 evrov na leto, kar bi nato lahko kmetje črpali v nujnih primerih. Bodisi v primeru naravnih katastrof, nesreč ali celo za plačevanje kazni na protestih. Če bi imel SKS na računu neko resno vsoto, potem ne bi bilo nobenih težav s pokritjem stroškov za čiščenje gnojevke na Dunajski cesti v Ljubljani, na primer. Ker pa nič nimamo, si nihče ne upa za nič odgovarjati, in zato naš protest izpade le še ena vožnja s traktorji.«

Protestne zahteve lahko preberete tukaj

Glavna zahteva kmetov torej ostaja pravica do kmetovanja, saj imajo dovolj nesmiselnih omejevanj, degresija ter prerazporeditev denarja pa ostajata nujni zahtevi, četudi se velika kmetijska podjetja in Gospodarska zbornica Slovenije temu upirajo.

»Prepričan sem, da vsaka kmetija šteje, in dokler je še vedno več kot 50.000 oddanih subvencijskih vlog, bomo kmetje ostali močni, zato ne smemo dopustiti, da to število še naprej vztrajno pada.«