Ali so obtožbe na račun živinoreje resnične?
Dr. Jože Verbič o prispevku slovenske živinoreje k podnebnim spremembam
Dr. Jože Verbič je raziskovalec na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS). Njegovo delo se osredotoča na prehrano živali, kakovost krme ter kmetijstvo in okolje. Spregovorila sva o tem, kolikšen je resnični vpliv živinoreje na podnebne spremembe in podrobneje razpravljala o številnih trditvah proti kmetijstvu in živinoreji.
»Živinoreja se je znašla na zatožni klopi tudi zato, ker je poročanje o prispevku živinoreje k podnebnim spremembam pogosto tendenciozno in velikokrat zavajajoče. Težava so predvsem številna posploševanja dejstev glede svetovne živinoreje, ki se projicirajo na slovensko,« je pojasnil Verbič. Slovenska živinoreja prispeva le približno 2,4 % izpustov vseh toplogrednih plinov, kar pomeni, da je v primerjavi z drugimi sektorji preveč negativno izpostavljena.
Večkrat navajate, da so v Sloveniji izpusti metana iz živinoreje že vrsto let dokaj stabilni. Zakaj potem živinoreja še kar vztraja na zatožni klopi kot glavni krivec podnebnih sprememb? Vztrajanje živinoreje na zatožni klopi je posledica posploševanja pa tudi nepravilnega obračunavanja toplogrednega učinka metana. Načini reje se med regijami pa tudi med kmetijami zelo razlikujejo. Informacija o povprečnem svetovnem podnebnem odtisu živinoreje nam ne pove prav veliko, saj v Sloveniji ne redimo povprečnih krav. Razprave o prispevku živinoreje k podnebnim spremembam so se množično razširile po objavi poročila Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) – Dolga senca živinoreje, v letu 2006. Poročilo je sicer korektno, vendar v njem zmoti stavek, da svetovna živinoreja prispeva 18 % izpustov vseh toplogrednih plinov, kar je več kot promet. To je najpogosteje citiran stavek poročila, ki pa ni pravilno interpretiran. V svetovnem merilu imamo res veliko živinoreje in malo prometa, v Evropi pa so razmere drugačne. Tu porabimo veliko fosilnih goriv, a imamo manj razvito živinorejo. Prikrito ostaja dejstvo, da je na afriški celini približno toliko goved kot v Evropi in Severni Ameriki skupaj. Evropa je pravzaprav edina celina, kjer se izpusti metana zmanjšujejo. K temu prispevajo načini reje. Podobne ali celo večje količine mesa in mleka kot nekoč danes priredimo z manjšim številom živali. S tem smo naš vpliv na podnebje zmanjšali.
Od leta 1960 smo v Evropi zmanjšali število govedi za približno 35 %. V Afriki se je čreda goved povečala za 2,8-krat, v Južni Ameriki pa za 2,5-krat.
Koliko odstotkov vseh toplogrednih plinov prispeva kmetijstvo v Sloveniji, koliko pa promet, energetika in drugi industrijski procesi, odpadki in drugo?
Po uradnih podatkih v Sloveniji kmetijstvo prispeva 10 %, živinoreja pa dobrih 8 %, s tem da pri teh izračunih ni upoštevana kratka obstojnost metana v ozračju. V zadnjem času je precej pomislekov na to uradno poročanje, saj v znanstveni skupnosti potekajo intenzivne razprave glede metodologije za izračun izpustov različnih toplogrednih plinov k segrevanju ozračja. V poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe je omenjeno, da pretekli način prikazovanja ne odraža dejanskega vpliva panoge na dvig temperatur. Če torej po uradnih izračunih slovenska živinoreja prispeva dobrih 8 % izpustov toplogrednih plinov, je po novejših izračunih, kjer upoštevamo kratko obstojnost metana v zraku, ta prispevek le še približno 2,4 %. Metan je v ozračju obstojen približno deset let, ogljikov dioksid pa več stoletij. Ogljikov dioksid se akumulira. K ogljikovemu dioksidu, ki ga v ozračje pospešeno spuščamo že od začetka industrijske revolucije, vsako leto dodamo nekaj novega. Pri metanu je drugače. Vzporedno z izpusti novega metana poteka oksidacija metana, ki smo ga izpustili v bližnji preteklosti. To pomeni, da se v atmosferi vzpostavi novo ravnovesje. Če letnih izpustov ne povečujemo, se tudi koncentracije metana v ozračju ne povečujejo.
Trendi v Sloveniji nakazujejo, da je slovenska živinoreja z zmanjšanjem izpustov metana v zadnjih 30 letih prispevala k ohlajanju ozračja, saj se je več preteklega metana oksidiralo, kot pa izpustilo na novo. To ne pomeni, da je bila živinoreja podnebno nevtralna, saj se iz živinoreje sprosti tudi nekaj didušikovega oksida, posredno pa so z živinorejo povezani tudi izpusti ogljikovega dioksida.
S katerimi praktičnimi rešitvami so naši rejci na kmetijah že prispevali k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in kje imajo še rezerve?
Najboljši ukrep za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je izboljšanje učinkovitosti reje. Kar je v energetiki učinkovita raba energije, je v živinoreji učinkovita raba krme. S povečanjem dnevnih prirastov in mlečnosti kmetje lahko izrazito zmanjšajo izpuste na enoto prirejenega mleka ali mesa. Dober primer je prireja mleka, kjer smo od leta 1986 zmanjšali izpuste metana za približno 45 %. Ob tem pa se prireja mleka ni zmanjšala, in v tem je razlika med slovensko in svetovno živinorejo. Kljub temu da se prireja mleka in mesa vzdržujeta ali povečujeta, se izpusti toplogrednih plinov ne povečujejo. V Sloveniji pri prireji mleka sicer nimamo več veliko rezerv, saj ima povečevanje mlečnosti tudi negativne vidike. Med njimi je predvsem večja poraba žit, ki bi jih lahko namenili neposredni prehrani ljudi. Več rezerve imamo pri prireji govejega mesa, saj se prirasti niso tako povečali in v povprečju zaostajajo za realno dosegljivimi.
Hrana za ljudi ali krma za živali
V kolikšni meri se strinjate s pogosto uporabljeno trditvijo, da kmetje uporabljajo kmetijska zemljišča za prehrano živali, namesto da bi jih uporabljali za prehrano ljudi, kar bi bilo učinkoviteje?
Pri odločanju, katera zemljišča nameniti pridelovanju hrane za ljudi in katera za krmo živali, se moramo zavedati, da pridelamo na en kilogram rastlinske hrane praviloma štiri kilograme biomase, ki je ni mogoče neposredno nameniti prehrani ljudi. Koliko virov, ki bi jih lahko namenili prehrani ljudi, porablja živinoreja, pa je odvisno od načina reje. Če je živinoreja dobro načrtovana, potem zagotovo prispeva k izboljšanju prehranske varnosti in je ne ogroža. Če porabi preveč žit, pa se situacija obrne. Vedeti moramo, da proizvedemo ob krmi s travinja še velike količine biomase, kot so pridelki raznih dosevkov in ozelenitev, slama, stranski proizvodi živilske industrije in drugi. Del tega bi lahko postal odpadek, če ga ne bi porabili za krmo živali. Prav zaradi rabe te biomase imamo večje izpuste metana, kot bi jih imeli sicer. Najmanj metana na količino pridelanih beljakovin proizvedemo pri reji perutnine, vendar pa je prav ta dejavnost praktično v celoti odvisna od krme, ki bi lahko bila tudi hrana ljudem.
Kaj menite o načrtnem zmanjševanju števila goved po Evropi? Posledično se povečuje uvoz mesa in drugih mesnih izdelkov iz tretjih držav, kar pa ne pripomore k zmanjševanju izpustov?
Ukinjanje neke panoge doma in uvažanje ukinjenega vsekakor ni rešitev. Podnebne spremembe so globalni problem, zato niti ni pomembno, kje izpusti nastajajo, pomembno je, koliko jih je. Pogosto slišimo, da Slovenci pojemo (pre)več mesa, kar je lahko tudi res, vendar ne jemo povprečnega svetovnega mesa, ampak slovensko. To pa prihaja iz precej optimizirane reje. Pri vzorcih potrošnje in njenih prispevkih k podnebnim spremembam smo Slovenci s prehranskim sistemom med najboljšimi v EU. Smo v družbi treh držav z najnižjim odtisom na podnebje. Zaostajamo pa na drugih področjih potrošnje, kot so mobilnost, bivanjske navade in potrošnja drugih gospodinjskih dobrin. Po podnebnem odtisu prehrane smo kar 35 % pod evropskim povprečjem, kar je vzpodbudno.
EU preučuje sistem, v katerem bi kmete obdavčili za kmetijske izpuste. Kaj menite o tem, da Danska za dosego podnebnih ciljev načrtuje prvi davek na kmetijske izpuste?
Ne verjamem, da bodo emisijske obdavčitve rešile problem. Kmetje so iznajdljivi in bodo nedvomno našli rešitve za vsako situacijo. Se pa bojim, da bi zaradi takšne obdavčitve zašli v težave kmetje, ki jih najbolj cenimo in imajo veliko vlogo pri ohranjanju prostora in ekosistemov. Intenzivne živinorejske kmetije se bodo temu prilagodile, če bo treba, in dokazale, da zmanjšujejo izpuste. Menim, da vseh izpustov, povezanih z živinorejo, ne smemo pripisovati prehranskemu sistemu, saj imajo nekateri načini reje, npr. visokogorska paša, veliko večjo vlogo, kot je le prireja mleka in mesa.
Kako zmanjšati izpuste metana?
Po izkušnjah s terena se slovenski kmetje dobro zavedajo problematike izpustov toplogrednih plinov. Radi bi jih čim več zajeli in čim manj izločili v okolje, vendar je ta tehnologija za zdaj še precej draga. Koliko jim pri tem pomaga kmetijska politika?
Nekaj teh rešitev kmetijska politika ponuja, treba jih je le primerno umestiti na kmetije, saj na nekaterih ti ukrepi niso izvedljivi. Strateški načrt ima ukrep, ki kmetom pomaga pri načrtovanju krmnih obrokov s plačili za analizo krme in izračune obrokov. Ena od možnosti je sofinanciranje uporabe krmnega dodatka, ki zmanjšuje izpuste metana iz vampa. Za zmanjševanje izpustov metana pa tudi didušikovega oksida je ključno znanje. Zmanjševanje izpustov v živinoreji je praviloma tudi ekonomsko zanimivo, saj z metanom izgubljamo energijo, ki bi jo bilo bolje preusmeriti v mleko in meso.
Na kakšen način bi lahko še zmanjšali izpuste metana?
Predvsem z optimizacijo krmnih obrokov in ustreznim zdravstvenim varstvom rejnih živali. Če žival ni zdrava, slabo prirašča in priredi malo mleka, torej prireja mleka potroši veliko energije za majhen izplen. Če nam žival v reji pogine, so vsi toplogredni plini, ki jih je ustvarila v času življenja, zaman. Rešitve torej so, vendar pa njihovo obvladovanje na kmetijah ni enostavno. So pa naši kmetje zelo ozaveščeni, tematika jih zanima, saj veliko sprašujejo in iščejo znanje.
Stabilizacija izpustov kratkoobstojnih plinov, kot je metan, pomeni, da zaradi živinoreje ne prihaja do dodatnega segrevanja, kar lahko pomeni, da je njen prispevek k segrevanju ozračja precenjen.
Novejša spoznanja o vplivu izpustov metana na segrevanje podnebja in njegovem obračunavanju precej spreminjajo preteklo sliko. Podnebni cilji so določeni z omejevanjem nadaljnjega segrevanja, to pa je bolj kot od količine izpustov metana odvisno od trenda izpustov. Novosti nikakor ne pomenijo, da prizadevanja za zmanjšanje izpustov metana niso pomembna. Če metan zmerno zmanjšujemo za 0,3 % na leto, bi bila živinorejska panoga iz naslova izpustov metana lahko podnebno nevtralna. To pomeni, da ne prispeva k dodatnemu segrevanju, saj se več izpustov iz preteklosti oksidira, kot se jih izpušča na novo. So pa možnosti na tem področju precej omejene. Svetovna živinoreja prispeva v ozračje 15 % vsega metana, evropska pa 1,5 %. Če bi ukinili vso evropsko živinorejo, bi se koncentracija metana v ozračju v nekaj letih zmanjšala le za 1,5 %.
Rešitve na globalni ravni je treba iskati v smeri učinkovitejše reje in zagotavljanja potrebnih količin mleka in mesa brez nadaljnjega povečevanja izpustov. Pri tem bi lahko bile v pomoč rešitve, ki smo jih v preteklosti uveljavili v Evropi, s tem da bi jih morali prilagoditi lokalnim razmeram. Pristop k uvajanju teh rešitev bi moral biti celovit, saj podnebne spremembe niso edina težava, s katero se sooča svetovni prehranski sistem.