Delo vedno obrodi sadove

10 januarja, 2023
0
0

»Kmečki glas je bral že moj stari ata, nato moj oče, njuno tradicijo pa nadaljujem tudi sam. Pri hiši je časopis zato že od leta 1946, zanimiv pa je podatek, da vsa ta leta k nam prihaja na ime Janez. Stari ata je bil Janez, prav tako oče in tudi s sinom ponosno nosiva to ime,« je Janez Stele uvodoma pojasnil prenašanje lastnega imena iz roda v rod. Ime pa ni edino, kar se prenaša v Steletovi družini. Njihova kmetija živi že več rodov, njegova družina pa tradicijo nadaljuje in aktivno kmetuje. Redijo do največ 30 glav, Janez, ki je zdaj že upokojen, pa se v tem času v hlev vrača še z večjim veseljem in bolj sproščeno kot nekdaj, ko je poleg kmetije opravljal še redno zaposlitev.

Janezov 20-letni sin je zaposlen kot avtoservisni tehnik, hčerka, ki jih ima 23, pa še študira in zaključuje zadnji letnik pedagoške fakultete. Janez pove, da je delo avtoservisnega tehnika opravljal tudi sam do pred dobrih dveh let, ko je napolnil 40 let delovne dobe. Takrat niti za trenutek ni pomislil, da bi podaljševal aktivno dobo zaposlitve, saj je poleg redne zaposlitve skupaj z ženo Darjo ves čas delal in vodil še domačo kmetijo. Janez je bil specializiran za vzdrževanje in popravila sistemov vbrizgavanja pri dizel motorjih na kamionih. Pojasnil je, da se še nedolgo nazaj nihče ni spraševal o negativnem vplivu dizla na okolje, sam pa meni, da danes ni tolikšna težava v kakovosti goriva, ampak v njegovi čistoči.

»V zdajšnjih sistemih pri novejših traktorjih v gorivu ne sme biti vode ali nečistoč. V domači 1000-litrski cisterni, ki je napolnjena le do polovice, se v zgornjem delu nabira kondenz ali vodne kapljice, ki se stekajo v gorivo, kar je že lahko težava,« nam pojasni Janez in nadaljuje, da žena še ni v pokoju, vendar aktivno dela na kmetiji že vsa leta od izgube službe v propadlem podjetju, kjer je bila nekoč zaposlena. »Kmetija je zato napredovala in se razvijala v skladu z našimi možnostmi,« je priznal.

DNEVI SO SE ZAČENJALI ZGODAJ

Njihova domačija z domačim imenom Pr’ Frač je manjša in obsega 12 hektarjev obdelovalne zemlje ter pet hektarjev gozda, kar je ravno prav za domače potrebe. V hlevu je trenutno deset krav molznic, imajo pa tudi nekaj bikov. Vse živine skupaj je do 30 glav. »S kmetijstvom vztrajamo, ker kljub vsemu prinese dodaten zaslužek, poleg tega pa je zdaj, ko sem v pokoju, delo lažje ali vsaj bolj umirjeno. Ko sta bila živa še moja starša, smo delali vsi skupaj, nato pa sva z ženo ostala sama z majhnima otrokoma in dnevi so se zato za naju začenjali zelo zgodaj, da sem bil ob sedmih zjutraj lahko na delovnem mestu v Ljubljani. Namolzeno mleko je bilo nato treba peljati do sosednjega večjega kmeta v tri kilometre oddaljeno Komendo, kamor odkupovalec pride po mleko. To je v času mojega službovanja počela Darja, zdaj pa sem prevoz ponovno prevzel jaz. Za tako majhno količino mleka, kot je 200 do 300 litrov mleka na dva dni, je to namreč edina rešitev. Mleka mora biti namreč vsaj 550 litrov na dva dni, da ponj pride odkupovalec.«

Obdelujejo tri hektarje njiv, drugo so travniki. Okoli doma imajo z gozdom vred šest hektarjev v kosu, kar je praktično, druge parcele pa so v Komendi, vendar na srečo ležijo pred glavno prometnico Mengeš-Kranj in je ni potrebno prečkati. Na njivah prevladuje silažna koruza, ječmen in nekaj pšenice, pridelajo pa tudi nekaj krompirja. Lanski pridelek je bil malo manjši, vendar pa suša zaradi bolj težke ilovnate zemlje ni bila tako izrazita. V hlevu imajo lisasto pasmo krav, nobene živine pa ne kupijo niti ne prodajo. Včasih pride leto, ko imajo krave več bikcev, lani pa so bile v glavnem same teličke. V hlevu imajo betonske jasli, krave pa so na privezih.

Urejeno gospodarsko poslopje na kmetiji. Janez pove, da so ena redkih kmetij s takšnim terenom, da v vse tri etaže gospodarskega poslopja pridejo s traktorjem. S spodnje strani se lahko pripeljejo v klet, z dvorišča v hlev in garažo ter nekoliko višje pri starem poslopju v senik.

Kot pove Janez, bike prodajo v KZ Medvode, mleko pa v KZ Cerklje.« S ceno mleka v tem času je zelo zadovoljen, sploh zato, ker ima mleko zaradi manjše količine boljšo vsebnost. Zadnja cena za liter mleka je znašala več kot 60 centov,« pove.

NEKOČ MANJ, DANES VEČ ŽIVINE V HLEVU

Kakšna prihodnost čaka kmetijo, Janez težko napove. Dokler bosta z Darjo pri močeh, bosta vztrajala z molznicami, potem pa upata, da bosta otroka nadaljevala. »Verjetno se s prirejo mleka ne bosta ukvarjala, mogoče pa bodo molznice zamenjali pitanci,« razmišlja. »Zemlje je dovolj, osnovnih kmetijskih strojev pa tudi ne manjka.« Nov hlev so gradili pred 23 leti, ker je stari postal premajhen, vendar takrat niso razmišljali v smeri reje prostih krav. Simentalke so v njem že od nekdaj, vmes pa so se našli tudi kakšna krava ali bik rjave pasme, s katerimi so bili zelo zadovoljni.

»Nekoč je bilo v hlevu precej manj živine. Ata in mama sta bila doma, pa smo se brez pomanjkanja in normalno preživljali. Zdaj so drugi časi, stroški ves čas naraščajo, število živine pa nikoli ni zadosti veliko. Zato sem ves čas vztrajal v službi, ker kmetija ni tako velika, da bi lahko nudila dve delovni mesti.«

Njihova kmetija je združena s še eno iz iste vasi, in sicer tisto, s katere je izhajala njegova mama in jo je Janez podedoval. Zdaj sta dve združeni v eno, navedena velikost kmetije pa je posledica njune združitve.

KMETIJSTVO JE DEJAVNOST NA DOLGI ROK

Janez razmišlja, da je tak način kmetovanja poleg službe, kot ga je opravljal on, danes težje izvedljiv. »Službe trajajo predolgo, včasih tudi več kot 12 ur, mladi precej manj časa preživijo doma in zato je težko rediti krave molznice.«

Ko se pogovarjamo o časopisu Kmečki glas, Janez pove, da je z njim povezan že vse življenje in da ga zelo rad prebira kljub vsej poplavi informacij o kmetijstvu, ki se jih lahko najde in prebere na svetovnem spletu. »V njem je raznolika tematika, ki jo vsi člani družine radi prebiramo.«

O kmetijstvu pove, da je problematično posebno zato, ker ima kmet »delavnico« na prostem. »Spomladi posadiš krompir in do jeseni čakaš, če bo kaj zraslo. Pa še v zemljo ga skriješ, da ne vidiš, kako raste,« se pošali, prepričan, da je treba vztrajati, saj se v kmetijstvu nobena stvar ne zgodi čez noč. »Kakšno leto je boljše, drugo slabše, če pogledaš povprečje, pa si vendarle nekaj ustvaril. Delo namreč vedno obrodi sadove. Zato sam nisem nikoli razmišljal, da ne bi kmetoval, ob ženini podpori pa sem prepričan, da sem voljo in vnemo ter veselje do kmečkega dela prenesel tudi na svoja otroka,« je zanimiv pogovor sklenil naš zvesti naročnik.