“Nikoli nisem pomislil, da ne bi kmetije že zelo kmalu predal sinu, saj sem v njem videl prihodnost razvoja naše kmetije,” pove Jure Korošec, oče mladega prevzemnika Andreja iz Spodnje Brežnice pri Poljčanah in jasno poudari, da brez nasledstva in zdravja ni napredka na kmetiji. Ob tem se spomni tragičnega dogodka pred mnogimi leti, ki se je na srečo dobro končal. “Ko je bil Andrej še otrok, sem ga namreč povozil s traktorjem in besede ne morejo opisati moje hvaležnosti, da so ga takrat zdravniki rešili in je sin nesrečo preživel,” iskreno pove.

Andrej Korošec je mladi rejec krav molznic, ki je dopolnil 24 let, kmetijo pa mu je oče s ponosom in veseljem predal v upravljanje takoj, ko je dopolnil 18 let. Poln zanosa je mladi prevzemnik letos končal naložbo v nov hlev za molznice, ki si ga je želel dolga leta. Čeprav je že kazalo, da zaradi neuspehov na razpisih ne bo mogel uresničiti načrtovanega projekta, se mu je lani želja le izpolnila.

Andrej Korošec

“Naložba je bila nujna, brez hleva se namreč ne bi odločil za nadaljevanje dejavnosti prireje mleka na kmetiji,” pove Andrej, ki se je zadnjih pet let na razpisih intenzivno trudil osvojiti zadostno število točk, ki na žalost odločajo o usodi marsikaterega mladega kmeta.

“Točkovanje na razpisih ima nesporno prevelik pomen. Mladim bi morali dati priložnost, ker točke niso toliko vredne kot potencial mladega človeka, ki si želi kmetovati, da bi ohranil našo slovensko zemljo obdelano.”

Andrej ugotavlja, da je enostavno treba igrati igro točkovanja, sicer te iz nje izločijo. “Kupil sem čredo 32 krav dojilj cikastega goveda, ki jih pasem na mamini domačiji, ki leži na drugi lokaciji, ter hlev oblikoval tako, da je projekt prinesel čim več točk in tako prevesil tehtnico za uspešnost na razpisu. Če tega ne bi storil, se danes ne bi pogovarjali v novem hlevu. V bistvu se sploh ne bi pogovarjali, ker se ne bi več ukvarjal z rejo krav,” prizna Andrej.

Andrej in sestra Valentina ter njuna starša Jure in Bernarda. Na fotografiji manjkata še dve Andrejevi sestri Jasmina in Mojca ter njegova stara mama Vera.

GRADNJA V ČASU REKORDNIH PODRAŽITEV

“Po več letih truda sem končno uspel in v enem letu postavil nov hlev za krave molznice in mlado živino v velikosti 25 × 43 metrov in v vrednosti enega milijona evrov. Pred petimi leti bi zanj odštel 600.000 evrov, pa nisem imel možnosti za gradnjo. Zdaj pa je naložba dosegla milijon evrov, kar je pravzaprav nepredstavljiva številka,” pojasni Andrej.

Gradil je v časih rekordnih podražitev, kar je dobro občutil tudi na lastni koži. Predračunska vrednost naložbe je bila sprva 900.000 evrov, vmes pa je cena hleva zrasla za kar 100.000 evrov, ob tem, da bodo evropska nepovratna sredstva pokrila le 35–40 % celotne vrednosti. Naložba je velik zalogaj in preteklo bo še veliko mleka, da jo bo uspel poravnati, vendar Andrej verjame v svoj uspeh.

“Hlev je sicer zasnovan po naših željah in je dovolj velik za 66 krav molznic in mlado živino, skupaj pa lahko v njem biva 120 živali. Če bo to dovolj, bo pokazal čas, večjega hleva pa zaradi različnih omejitev niti nismo mogli zgraditi. Razlika v številu krav, ki smo jih redili v starem in zdaj v novem hlevu, je 30 krav molznic. Stari hlev še vedno ostaja v uporabi, saj imamo v njem teleta.”

REJCI NA PREIZKUŠNJI

Hlev je klasične izvedbe za rejo prostih krav na betonskih rešetkah in z ležalnimi boksi z gumo ter robotoma za molžo in čiščenje rešetk ter avtomatom za napajanje sesnih telet Gea podjetja Feniks iz Slovenj Gradca.

Konstrukcija je lesena, zgrajena v izvedbi podjetja Wolf System, hlev je povsem odprt in zračen.

Pozimi bodo stene zaprli s protivetrnimi mrežami. Krmilna miza je brez samozapiralnih pregrad, kar je bila cenejša izbira. Nekaj so jih sicer namestili le na začetku krmilne mize za potrebe osemenitve ali zdravljenja živali.

“Kmalu bomo dodali še robota za potiskanje krme po krmilni mizi, da bo delo čim bolj avtomatizirano in bo več časa za nadzor črede.” Na ležiščih imajo 18 centimetrov debele gume, nanje pa nastiljajo apnenčevo moko – kalcevito. Pri teletih in kravah ležišča tudi redno čistijo, kar ohranja živali čiste, saj je higiena izredno pomembna. Večina krav v hlevu je črno-bele pasme, vmes pa imajo tudi nekaj lisastih.

“Mleko prodajamo v Kmetijsko zadrugo Slovenska Bistrica, plačujejo pa nam ga po 47 centov (brez davka) pri vsebnosti 4,20 % mlečne maščobe in 3,50 % beljakovin. Cena je seveda prenizka, želim si, da bi zaradi višjih vhodnih stroškov na kmetiji dosegli vsaj 51 centov,” pove Andrej, ki o tem, da bi mleko oddajal kam drugam za višjo ceno, ne razmišlja. Svojo odločitev pa utemelji: “Zadruga Slovenska Bistrica je preverjeno zanesljiv partner, nam pa dolgoročno uspešno sodelovanje pomeni več od kratkotrajne višje odkupne cene mleka.”

“Večkrat premišljujem, ali bi se še odločil za tako obsežno naložbo, če bi vedel, da kmete čakajo tako težki časi. Trenutno smo rejci res na preizkušnji. Če je bila moja odločitev pravilna, pa se bo pokazalo čez dobrih pet ali šest let. Trenutno bolj kaže, da sem se mogoče zmotil, ampak nimam ravno dosti izbire. Kredit že odplačujem, vse stroške tudi še uspem pokriti – če jih ne bi, delo prav gotovo ne bi imelo veliko smisla,” pojasni ekonomiko, ki je zasnovana tako, da mora pokrivati stroške.

“Rezervnega načrta nimam, razen tega, da delam.”

KRME DOVOLJ, VENDAR SLABŠE KAKOVOSTI

Pri krmi ne varčuje, saj se te poteze hitro lahko odrazijo na kakovosti mleka in mlečnosti. “Kakovost krme je letos zaradi vremenskih razmer slabša, zato sem imel že velike težave z mlečnostjo. Mlečnost je bila že 27 litrov po kravi, ko pa sem odprl letošnji silos, je padla na 18 litrov, kar smo na srečo uspeli urediti in jo ponovno dvigniti na trenutnih 24 litrov.”

Pri računanju primernega krmnega obroka mu pomaga svetovalec za prehrano govedi, trenutno pa čreda krav molznic dobi 400 kilogramov travne silaže, eno tono koruzne silaže, 100 kilogramov koruznega šrota, 80 kilogramov krmil, 130 kilogramov repičnih tropin in okoli dva kilograma melase po kravi. V robotu dobijo še krmila, količina pa je odvisna od mlečnosti posamezne krave – v povprečju dobijo okoli tri kilograme na dan. “Količinsko smo letos na 40 hektarjih, kolikor imamo obdelovalne zemlje, pridelali dovolj krme. Čeprav smo se tudi sami soočali s sušo, nas je reševala reka Dravinja. Ob njej imamo namreč večino travnikov, reka pa zagotavlja ravno toliko rose in s tem vlage, da je travna ruša rasla.”

Molža poteka v robotu, s katerim so člani družine Korošec zelo zadovoljni, čeprav opažajo, da je vedno kakšna krava, ki jo je treba nagnat v robota, ker z molžo zamuja.

“Kljub vsej avtomatizaciji in številnim robotom v hlevu je treba krave ves čas nadzorovati in opazovati. V povprečju se krave v robotu za molžo pomolzejo 2,8-krat na dan.”

Hribovska kmetija, na kateri pase cike, se nahaja v Dramljah, tam se čreda krav dojilj s teleti in plemenskim bikom vse leto pase na ograjenih osmih hektarjih. “Bikce redimo za meso, teličke pa ostanejo za nadaljnjo rejo. 70 % strmih površin, ki bi jih morali ročno obdelati, popasejo cike. Na preostalih 30 % površin, ki omogočajo strojno obdelavo, pa pridelamo zanje seno, ki jim ga krmimo v zimskih mesecih.

Andrej se bo v prihodnosti intenzivneje posvetil selekciji. Trenutno z njo izboljšuje lastnosti vimena in mlečnost. Njegov cilj je doseči mlečnost 30 litrov po kravi, več niti ni nujno, saj je pomembno, da krave ostanejo zdrave in čim dlje v prireji.

Starša Jure in Bernarda sta izredno ponosna na svoje otroke, veseli ju tudi, da tako dobro medsebojno sodelujejo in se razumejo. Andrej ima pri delu proste roke in jasno je, da dela z veseljem. “Velikokrat so me ljudje spraševali, zakaj sinu predajam kmetijo v upravljanje pri rosnih 18 letih. Pa sem jim odgovoril: Zakaj pa ne? Mladi so prihodnost, jaz sem svoje že naredil,” pojasni Andrejev oče.