Duška Knežević Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU in doktorica zgodovinske antropologije. Je »kvalitativka«, ki je vedno odprta za nove in nepričakovane podatke s terena, ki jo navdušujejo. V zadnjih letih raziskuje predvsem sodobno družinsko kmetovanje, medgeneracijske odnose v družini in vse večje osebne stiske kmetov, ki se morajo neprestano spopadati z nepredvidljivimi spremembami evropske in nacionalne kmetijske politike.

Prostovoljno je delala na kmetiji, kjer je spoznala življenje kmečke družine, zato zdaj bolje razume občutke, s katerimi se soočajo kmetje. V pogovorih z njimi pa je razbrala občutenja in strahove, ki izvirajo iz negotovosti in tveganja v stalno spreminjajočem se kmetijstvu.

Kmetje izgubljajo nadzor nad kmetovanjem ter velikokrat zanikajo, ignorirajo in prikrivajo poškodbe ali slabo zdravje. Načenja jih dolgotrajen stres, ki ga povzročajo vreme, delo, razmere na trgu ter odkupne cene in negativna podoba kmetov kot »onesnaževalcev okolja« oz. »tistih, ki živijo na račun subvencij«. Stanje še poslabšujeta nepovezanost in nesodelovalna kultura med kmeti samimi ter pomanjkanje razprav o njihovem zdravju in varnosti.

Čas je denar in vrednota

Naša sogovornica najbolje pozna in razume kmete iz pomurske regije, kjer je kmetovanje tudi najintenzivnejše, ter z njimi še vedno ohranja stike. Spominja se začetkov svojih raziskav ob uvajanju ukrepov skupne kmetijske politike, ki so kmetom odvzeli določeno mero svobode. Nadaljevalo se je z neugodnim prevajanjem evropske zakonodaje v toge in velikokrat neživljenjske nacionalne ukrepe, danes pa temu lahko dodamo še stalna nihanja cen na kmetijskih trgih in globalne spremembe, ki vplivajo na življenja kmetov.

Kompleksno življenje in delo na kmetijah ste osebno izkusili z delom na kmetiji ter spoznavali življenjske zgodbe kmečkih družin.

Da sem spoznala, kaj se z njimi in pri njih dogaja, ter se seznanila z njihovimi stiskami, sem se prepustila terenu in delala z njimi. V nekaj dneh sem jih hitro začutila, pa sem verjetno opravila le tretjino njihovega dela. Pri pakiranju moke v mlinu so se mi vneli prsti in naredili žulji, čeprav je to »lepo« delo. Utrujena sem bila, bilo je vroče, po dolgem delovnem urniku pa sem morala opraviti še administrativni del. Takrat sem spoznala, česa uradniki ne razumejo, če sami tega niso nikoli delali. In sicer, kako zelo je človek utrujen po celodnevnem delu, potem pa se mora ukvarjati še z zamudno, a nujno administracijo.

Kmetje sicer nimajo težav z vodenjem evidenc, težava je postopek, ki je dolgotrajen in zamuden. Čas pa je denar in vrednota, zato bi jim nekdo moral priti naproti – s poenostavljenimi administrativnimi postopki.

Opazila sem tudi, da so kmetje čedalje bolj zaposleni, saj imajo vse redkeje čas za pogovor, tudi pozimi. Zelo so namreč zaposleni z dodatnimi dejavnostmi na kmetiji, saj samo s prirejo ali pridelavo več ne preživijo, ampak zgolj životarijo.

Več dela pa s seboj prinaša tudi več skrbi, kar negativno vpliva na zdravje kmetov.

Stiske kmetov in s stresom povezana obolenja nastanejo prav zaradi vseh nakopičenih skrbi. Zaradi njih kmetje ne spijo in ne dihajo s polnimi pljuči. Dolgotrajen stres pa se po mnenju zdravnikov lahko prelevi v huda obolenja. Kakšen smisel ima kmetovanje, če kmet posluje z izgubo? Da sem to doumela, sem morala razumeti celotno dejavnost, hkrati pa sem jih spraševala tudi o psihosocialni pomoči, kot jo imajo, na primer, v ZDA (SOS telefon), pa so se mi le nasmehnili in rekli: »To je le gašenje požara. Mi bomo bolje spali, ko bo odkupna cena boljša, ne, ko bomo imeli podporo psihoterapevta.«

Kar je res, po drugi strani pa se sprašujem, ali naj kar ignoriramo vsa obolenja in težave, ki se lahko končajo tragično, ko kmet ne najde več notranje moči in izgori. To je lahko zanj pogubno, sploh, če nima nikogar, ki bi ga lahko poklical in se z njim pogovoril o svojih stiskah. Včasih lahko en klic povsem spremeni trenutno stanje človeka.

Zato je treba kmete vključevat v vse programe pomoči in jim prisluhniti – naj oni povedo, kaj potrebujejo. Da ob tem ne omenjam celotnega spektra negativnih čustev, ki jih spremljajo – od nevoščljivosti, ponosa, ugleda oz. kako bo to sprejela okolica, ki imajo veliko vlogo, saj se kmetje med sabo radi primerjajo.

Vedno nastradajo kmetje

V svojem raziskovanju ste se osredotočili predvsem na težave kmetov, ki se preživljajo izključno s kmetovanjem.

Tudi stiske polkmetov niso zanemarljive, saj ti doživljajo dvojno obremenitev (služba in kmetija), vendar so me pri raziskovanju res zanimale težave kmetov, ki se preživljajo izključno s kmetovanjem. Ugotovila sem, da so bili ne glede na velikost kmetije vsi v skrbeh zaradi nepredvidljivosti glede odkupa, čeprav so se večinoma ukvarjali še z dodatnimi dejavnostmi, s katerimi so kompenzirali nizke odkupne cene. Spomnim se kmeta in njegove žene, ki sem ju obiskala leta 2013 in sta kmetovala z neverjetnim žarom v očeh, polna optimizma in poguma. Bila sta uspešna, delavna, odprta za novosti, prilagodljiva. Ko sem ju po nekaj letih ponovno obiskala, pa sem opazila, da je tisti žar v njunih očeh zamrl, bila sta razočarana, saj je delo postalo pretirano. Kmetijo sedaj vodi že njun sin, ki je prav tako pod velikim pritiskom, saj je njegovo kmetovanje odvisno od toliko dejavnikov, na katere sam kot posameznik nima vpliva. V kmetijo je ogromno vloženega, obremenjuje pa ga še zaveza, da ne bo kot naslednik uničil vsega, kar sta prigarala starša. »Bom jaz generacija, ki bo izgubila kmetijo? Kaj če mi spodleti?«

Realnost kmetov je usklajevanje dela, bremen in dejavnikov tveganja. Kmetovanje ob sedanjih neizprosnih pogojih si zato zasluži veliko spoštovanje.

To je tisto spoznanje, ki ga povprečen slovenski potrošnik o kmetu nima in ga raje označuje kot »tistega, ki živi na račun subvencij«?

Tako je. Kupci ne povežejo kmetovega dela s tistim, kar kupijo v trgovini. Ne razumejo niti, da trikrat višja cena v trgovini ni zaradi kmeta, ampak zaradi vseh vmesnih členov.

Povprečen potrošnik ne pozna kmetijstva – to je dejstvo. In iz tega bi morali izhajati.

Kmet je vedno oškodovan zaradi nizke odkupne cene, pa čeprav se tudi sam spopada z višjimi stroški. Logično, da svoj pridelek proda najboljšemu ponudniku, tudi čez mejo, pa čeprav si kmetje želijo, da bi slovenski potrošnik dobil slovensko hrano. Tudi sama bi si to želela. Vendar je globalni trg neizprosen, kmetje pa so prepuščeni lastni iznajdljivosti in sreči.

Stres verjetno povzročajo tudi odnosi v družini. Delajo namreč tam, kjer živijo, in živijo tam, kjer delajo.

Dejstvo je, da je na kmetijah še vedno izredno močan patriarhat. Ženske so morda v nekoliko slabšem položaju, saj ne opravljajo le skrbstvenih del, kot so pranje, kuhanje, skrb za otroke ali ostarele. One delajo oboje, nič manj zunaj (drva, silaža, hlev, molža … ) kot znotraj hiše. In zato se prej omenjeni žar z leti dela izgublja, saj se kakovost življenja na kmetijah na splošno slabša. Ob tem pa raziskave kažejo, da sta delo žensk zunaj kmetije in njihova podjetna dejavnost na kmetijah ter radikalna preobrazba globalnega kmetovanja spremenila tudi doživljanje moškosti. To pomeni, da tradicionalni kmetje niso opremljeni za spoprijemanje s temi posledicami. Iz tega naslova izhaja veliko ponotranjenega nasilja ali pa celo izvajanega, samopoškodb, samomorov, osamljenosti in duševnih obolenj.

Prave pomoči po vzoru drugih držav kmetje nimajo na voljo, čeprav ob tem hkrati izpostavljate etično dilemo: Ali pomoč za kmete po drugih državah obstaja zato, da sistem ostane takšen, kot je?

Potrebovali bi sistematično podporo za kmete in dostojne pokojnine kmečkih zavarovancev, ki nikakor ne bi smele biti nižje od minimalnega dohodka. Naj navedem primer 80 let stare gospe, ki je ostala sama na kmetiji. Tisti dan je imela rojstni dan, v hiši je imela vse pospravljeno in na svojem mestu, našli pa so jo obešeno. Delo kot vrednota je bilo opravljeno, njen akt pa je sporočal njeno stisko.

Moški praviloma ne iščejo pomoči zaradi duševnih težav, zato dosegajo štirikrat višjo stopnjo samomorilnosti v primerjavi z ženskami. Podatek NIJZ iz leta 2016 razkrije 57 samomorov na 100.000 delovno aktivnih ljudi iz skupine kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci. Za primerjavo pa je povprečen samomorilni količnik 20,14 na 100.000. Za marsikoga je pomoč v smislu pogovora neumnost, vendar bi z njim mogoče lahko koga rešili. Na srečo se mladi kmetje tega zavedajo, treba jim je le ponuditi mobilne in brezplačne možnosti svetovanja.

Zanič sodelovalna kultura

S pravim političnim interesom bi določene stvari verjetno lahko izboljšali, ni tako?

Na kmetijskem ministrstvu so verjetno zaposleni ljudje, ki ne razumejo kmetovanja. Uradniki bi morali hoditi na teren in upoštevati mnenja kmetov ter ukrepe prilagoditi razmeram na terenu. Ker med njimi ni ustrezne komunikacije, ni niti izmenjave znanja, zato je treba popraviti sodelovalno kulturo z uradniki.

Poleg tega pa so tudi kmetje med sabo premalo povezani. Čustva, pretekle zamere, nevoščljivost, vse to so teme, ki jih je treba še naprej raziskovati, saj ljudje velikokrat ne sodelujejo prav zaradi omenjenih stvari.

Nevoščljivost je prisotna povsod, tudi med kmeti v tujini, vendar se za razliko od naših tuji na neki točki uspejo povezati in kot skupina »pritisniti« v pogajanjih z odločevalci. Po svetu se dogajajo boleče prilagoditve kmetijstva, kjer bo očitno vedno nekdo izključen.

Naši kmetje so prepuščeni sami sebi, še bolj zaskrbljujoče pa je, da se tudi sami ne vedejo povezovalno. Sodelovanje med kmeti je nujno, brez njega ne morejo izvajati pritiska na politiko in se spopadati z radikalnimi družbenimi spremembami v kmetijstvu.