K nezavidljivemu stanju v dejavnosti prispevajo tudi naraščajoči vhodni stroški. Visoka cena žit je največji neposreden strošek na ovčerejskih kmetijah – ta vztrajno narašča in ne kaže znakov popuščanja. Likvidnostne težave se pojavljajo predvsem v intenzivnih rejah drobnice, kjer živali dokrmljujejo z žiti, ki so se podražila za skoraj trikrat v primerjavi z lanskim letom.
»Ker odkupne cene ne sledijo podražitvam in ker tudi velike zveri ne povzročajo nič manj, raje več pokolov, se je tudi reja drobnice znašla na robu prepada. In le še korak jo loči, da vanj tudi omahne,« je Roman Savšek, predsednik Zveze društev rejcev drobnice Slovenije, orisal resnost trenutne situacije med stalno zapostavljenimi in od kmetijske politike »pozabljenimi« slovenskimi rejci drobnice.
NEDONOSNA REJA
»Od 35 hektarjev ali desetih kmetij, ki jih imamo v najemu, nam letno običajno ostane okoli 12.000 do 15.000 evrov, letos pa bo ta številka precej nižja, vsaj glede na trenutne vhodne stroške,« pove Savšek, ki pravi, da bodo morali na kmetiji v prihodnje pošteno razmisliti, kako naprej. »Če prenehamo z dokrmljevanjem, večinoma z ječmenom in koruzo, bomo nazadovali in se na področju kakovosti mesa pomaknili za 20 let nazaj. Če z njim nadaljujemo, pa bomo zaslužek, ki bi moral ostati na kmetiji, namenili nakupu žit. Ob tem so ekološko pridelana žita vsaj za 50 odstotkov dražja od konvencionalnih. Zato so vedno pogostejši pomisleki o tem, katero pot sploh ubrati, saj je finančni izplen pri reji drobnice za meso izredno majhen oz. ga sploh ni.«
Savšek pojasni, da je treba intenzivne pasme, kot je na primer oplemenjena jezersko-solčavska ovca, ki večinoma jagnji dvojčke ali trojčke, nujno dokrmljevati z močno krmo, sicer bi se soočali s pogini in slabimi prirasti. »To pomeni, da bi jagnje v 10 do 11 mesecih mogoče doseglo 30 kilogramov, od tega bi bil klavni izplen 10 kilogramov kosti in zelo malo mesa. Rejci moramo stremeti h kakovosti, saj meso drobnice v trgovinah ni poceni.
In če kupec v maloprodaji odšteje 14 €/kg mesa, dobi pa 70 dekagramov kosti in 30 dekagramov mesa, ne bo zadovoljen in tega mesa tudi nikoli več ne bo kupil.«
ZARAŠČENA OBMOČJA IN VEČ PROSTORA ZA ZVERI
Težavo vidi tudi v tem, da predstavniki KGZS in kmetijskega ministrstva ob navajanju dejavnosti v težavah največkrat omenjajo govedorejo, prašičerejo in perutninarstvo, nikoli pa ne izpostavijo reje drobnice. »Očitno smo povsem nepomemben del slovenskega kmetijstva. Tudi klavnice pokupijo zgolj minimalno število jagnjet, nihče se preveč ne trudi, da bi prodal več jagnjetine, s čimer mislim predvsem na trgovine. V redni prodaji po manjših trgovinah v neurbanih območjih mesa jagnjeta ali kozliča praktično ne moreš kupiti,« pojasni Savšek. »Če se bodo tropi intenzivno zmanjševali, se bo povečevala zaraščenost, ker strme površine, ki jih popase drobnica, niso primerne za pašo goveda. In ko se bo drobnica umaknila, bodo ostala zaraščena območja in več prostora za zveri.«
Spomni se lanske pomladi, ko so bili rejci, kljub vsem zdravstvenim težavam, na katere s(m)o redno opozarjali, prisiljeni še zadnjič cepiti živali proti bolezni modrikastega jezika. To je povzročilo, da čez poletje ponovno niso imeli nobenih jagnjitev. Večina jagnjitev je bila zato osredotočena na december in letošnji januar, to pa pomeni, da so trenutno vsa ta jagnjeta na trgu, kar še dodatno otežuje prodajo. »Pred vrati je velika noč, zato upam, da se bo prodaja povečala. Ko jagnjeta enkrat prerastejo, jih je namreč še težje prodati, pa je že zdaj prodaja sorazmerno slaba, tako doma kot preko klavnic v trgovine.«
LAŽJE DO POLŽEV KOT DO JAGNJETINE
»Cene krme dobesedno letijo v nebo in ne vemo, kje se bodo ustavile. Mogoče bi bilo treba ponovno korigirati tudi odkupno ceno, čeprav smo jo nedolgo nazaj nekoliko že popravili – na zdajšnjih 6,35 €/kg mesa + pavšal oz. DDV. Cena se marsikomu zdi visoka, vendar se je treba zavedati, da v tem primeru govorimo o trupih, težkih komaj 10 do 15 kilogramov.«
Savšek razmišlja, da bi se v teh časih trgovci lahko odpovedali delčku svojih marž. »Če želimo uspešno prebroditi to krizo, trgovci ne morejo in ne smejo vztrajati pri 100-odstotnih maržah in dopuščati, da zaslužijo toliko več kot rejci in predelovalci.«
Možnosti Savšek prepozna pri omejitvi razlike med prodajno in nakupno ceno v prehranski verigi na neko zgornjo mejo. Omejitev trgovskih marž je prav gotovo ena od možnosti, veliko pa bi pri reševanju težav v dejavnosti pripomogla večja ponudba mesa drobnice v trgovinah. Kot pove, v to smer že potekajo pogovori, dogovarjajo pa se, da bi trgovci v vsako svojo trgovino z mesnico dodali polovico jagnjeta na teden, kar pomeni šest do sedem kilogramov mesa. »To je pravzaprav smešno malo, vendar bi nam že prodaja te količine veliko pomenila.«
»V Zasavju v trgovini bi za kosilo lažje kupil polža kot pa kilogram jagnjetine, kar je žalostno,« ne ovinkari Roman Savšek.
»Zaraščena krajina ni za nikogar zanimiva, zato je treba končno že prepoznati pomembno vlogo reje drobnice za slovenski prostor,« pravi Savšek, ki je prepričan, da trenutne številke ne govorijo v prid podpore. »V zadnjih letih se je opustilo veliko rej zaradi napadov velikih zveri, dejstvo pa je, da dejavnost predvsem ekonomsko ni vzdržna.«
Prepričan je, da bi morala v teh kriznih časih posredovati država in trgovcem predpisati najvišjo dovoljeno maržo. »Če so to lahko storili pri ceni nafte, ne vidim razloga, da tega ne bi mogli storiti še pri trgovskih maržah. Glede na to, da trgovski centri rastejo kot gobe po dežju, je povsem očitno, kdo obrača dobiček in kdo dela z izgubo.
