France in Bernarda Kandare iz gručaste vasi Dane sredi Loškega polja sta bila med prvimi pri nas, ki sta svojo kmetijo preusmerila v ekološko. Menila sta, da je to prava pot, saj se trudita delati čim bolj sonaravno in s poudarkom na tradiciji. Ekološko kmetovanje z usmeritvijo v rejo krav dojilj, pridelavo in predelavo ter prodajo presežnih kmetijskih pridelkov se tako že desetletja spogleduje tudi s turizmom. Z vzponi in padci, ki jih povzročajo predvsem vse težje vremenske razmere, več čas improvizirata in iščeta nove dejavnosti.

S pletarstvom, ki ga uvajata na kmetiji, in njunimi čudovitimi rokodelskimi izdelki že postajata prepoznava med ljudmi. Domačini in okoličani Franceta že dolgo poznajo kot enega redkih prebivalcev Loške doline, ki je vešč izdelave ostrnic. Danes imajo ostrnice le simbolni pomen, saj z njimi ohranjajo tradicijo in kulturno krajino, nekdaj pa so bile nujne za preživetje mnogih kmečkih rodov v tej dolini.

»Zdevanje« ostrnic – zaščitnega znaka Loške doline

Za Notranjsko so značilne dolge in mrzle zime, poplave, zgodnje spomladanske in pozne jesenske slane, veliko divjih zveri in srnjadi ter jelenjadi, kar pomeni, da narava ne dovoli velikih in količinskih pridelkov, po drugi strani pa se tam razprostira lepa in raznovrstna narava.

Kandaretova pojasnita, da je kmetija skozi leta doživela več stopenj razvoja – od tradicionalne živinorejske kmetije na Notranjskem z desetimi glavami goveje živine do doživljajskega turizma s konji. »Z bratom Janezom sva uvajala turizem na Notranjskem. Leta 1989 sva na kmetijo ponovno pripeljala konja, dobrih deset let po tem, ko je oče prodal zadnjega in kupil traktor,« pripoveduje France. »Število konj na kmetiji sva postopoma večala in leta 2000, ko se je na kmetijo priselila moja žena Bernarda, sva jih imela že petnajst. Turistom in gostom sva nudila turistično ježo, vožnjo z lojtrnim vozom in predstavljala kmečka opravila s konji,« pojasni France in doda, da imajo trenutno na domačiji le še tri mlade konje, saj so vmes, zaradi različnih vzrokov, njihovo število precej zmanjšali.

SREČANJA OB POLNI LUNI

V obdobju med osamosvojitvijo do leta 2000 so na kmetiji začeli s promocijo ekoloških kmetij. Na vrtu domačije so gostili družine, ki so gostovale v šotorih, sočasno pa so sprejemali tudi šolske skupine in zanje pripravljali dvodnevne programe s spanjem na seniku.

»Vse se je odvijalo okoli spoznavanja življenja in dela na kmetiji, z živalmi in naravo. Poleg tega pa smo organizirali ogromno srečanj ob polni luni, na katerih smo prisluhnili potopisnim predavanjem najrazličnejših zanimivih gostov.« Po poroki sta France in Bernarda začasno prekinila z organizacijo teh dogodkov, ki se po vnovičnem poskusu čez nekaj let niso več obnesla, priznava France. »Sledila je organizacija enodnevnih dogodkov za šolske skupine, ki je uspešno potekala vse do finančne krize 2008, ko so šole zaradi varčevanja izločile vse obšolske dejavnosti. Bernarda je zato začela hoditi v službo, sprva za polovični čas, pozneje za osem ur, njuni trije otroci so med tem rasli, France pa je še naprej kmetoval, le s turistično dejavnostjo sta prenehala. Kljub temu pa na tem področju očitno še nista rekla zadnje besede, ker na kmetiji gradita manjšo hiško z dvema apartmajema. Do končne realizacije njunega načrta pa novozgrajeni prostori služijo kot pletarska delavnica.

UVAJANJE PLETARSTVA NA KMETIJI

Kmetijstvo ostaja osnovna dejavnost, trenutno sta število živine na kmetiji nekoliko povečala in redita 20 krav dojilj. Živina je med sezono na paši, čez zimo pa je uhlevljena, a ima dnevni dostop na prosto. France se spomni leta 2014, ko je Notranjsko hudo prizadela prva močna naravna katastrofa z žledolomom, vsako sezono pa se soočajo tudi s poplavami, težavami z lubadarjem ali s hudo sušo. »Posledice žledoloma so občutne še danes, saj moramo sočasno s košnjo na primer vmes poskrbeti tudi za nego gozda. Naše kmetijstvo tako ves čas zahteva neka prilagajanja in z Bernardo zato še danes razmišljava, kako naprej.«

Kandaretova sta naklonjena tradiciji, zato veliko napora vlagata v njeno ohranitev. Tudi družinsko bivalno hišo sta obnovila tako, da je ohranila prvotni videz in velik poudarek namenila uporabi lesenih detajlov, hkrati pa sta jo prilagodila tako, da je življenje v njej udobnejše. Domačijo krasijo številni kmečki predmeti, zanimivo pa je, da prav vse še vedno uporabljajo. »Najin prvotni cilj je bil, da ti izdelki niso samo razstavljeni, ampak tudi uporabljeni,« pove France, ki za vsak predmet natanko ve, od kod je prišel in kakšno zgodbo prinaša s seboj.

Na domačiji sta začela tudi z novo dejavnostjo – pletarstvom, ki sta se je tri leta učila v Rokodelskem centru Ribnica. Letos sta šolanje končala, zdaj pa nameravata opraviti še nacionalno poklicno kvalifikacijo mojster pletarstva. »Pletarstvo je stara obrt, ki so jo poznali tudi naši predniki, zato Ribnica ni center pletarstva, je pa to kraj, ki je to dejavnost ohranil.« Opletata in pleteta med oktobrom in aprilom, ki je tudi najprimernejši čas za to delo. Še pomembnejši pa je čas, ki ga ob tem delu skupaj preživita Bernarda in France.

 »Največ nama pomeni, da imava “živo” in urejeno kmetijo, kar pa je velikokrat zelo velik izziv.«

Ostrnice so simbolni in zaščitni znak Loške doline, France pa je eden redkih mojstrov, ki jih pripravlja vsako leto in strni podobo njihove domačije v celoto. S tem praktičnim znanjem France aktivno sodeluje tudi V deželi ostrnic, sklopu kulturnih, etnoloških in zabavnih dogodkov v okolici gradu Snežnik.

»Po Sloveniji so za sušenje sena značilni kozolci, v Loški dolini pa temu služijo ostrnice, na njih pri nas dosušimo seno. V njih je veliko simbolike in spoštovanja do dela naših prednikov, ki so z njimi preživeli na kmetijah. Žal mladih, ki bi jih znali postavljati, ni, zelo redki smo tisti, ki jih še znamo narediti. Včasih je treba iti skozi določeno obdobje z neverjetno količino energije, vztrajnosti in potrpežljivosti, da pozneje mogoče navdušiš enega ali dva, da tradicijo prenese naprej,« sklene France, ki je skupaj z Bernardo pravi izvir zamisli za pristno doživljanje neokrnjene narave v njihovi okolici.