Ko so rejci krav molznic obračali svoje koledarje od leta 2021 na leto 2022, je bilo na obzorju upanje na višje cene mleka. Ko so v začetku leta obračuni za mleko začeli prihajati v poštne nabiralnike, so rejci vsaj za kratek čas občutili olajšanje, čeprav so po drugi strani že čutili pritisk na stroške vhodnih surovin. Doslej so cene mleka že dosegle najvišje vrednosti v zadnjem desetletju, vendar pa so se stroški prireje globoko zažrli v dohodek rejcev krav molznic. Kmetijstvo kot gospodarska panoga resda še vedno ostaja donosno, primanjkuje pa zavedanja, da v tem realnem času kmetje s trdim delom ne zmorejo več dostojno preživeti. Še huje pa je, da širša javnost kmetov ne prepozna kot bistvene za svoje preživetje ter se ne zaveda tveganosti in težavnosti njihovega dela. Še manj pa razume, da je zagotavljanje kakovosti njihovega življenja nujno potrebno za obstoj kmetijstva v naši državi in za ohranitev prehranske varnosti. Sistem se po pričevanju s terena podira, javno mnenje kmetom večinoma ni naklonjeno, politični odločevalci ostajajo gluhi za težave povprečnega slovenskega kmeta. Na družinskih kmetijah se varčuje, optimizira in, kot je v navadi, potrpi. Ob morebitnih izvedenih in potrebnih naložbah za razvoj pa so kmetje nemalokrat obtoževani kot veliki izkoriščevalci in porabniki evropskih in davkoplačevalskih sredstev. Posebno rada se splošna javnost obregne ob novogradnje hlevov in traktorje, ki so novi, veliki in dragi, ob čemer ne pomisli, da kmetom predstavljajo nujen delovni pripomoček. Okolica se tega ne zaveda in se ne bo, dokler tega sama ne bo izkusila, pravijo kmetje, s katerimi smo dnevno v stiku. To niso pravljice, ki jih običajno obljubljajo in pripovedujejo naši odločevalci, ampak realno stanje, ki ga živijo kmetje. Kdo od njih in koliko časa še bo želel zgodaj zjutraj vstajati iz postelje in pomolsti krave ter prirediti mleko za ljudi, ki tako vztrajno zaničujejo njihovo delo?   NEPLAČANO DELO SE NADALJUJE Ne kupci in ne odločevalci se ne zavedajo obsega kmetovega dela. Ne prepoznajo najmanj tristo (300!) oddelanih delovnih ur na mesec, obračunanih – če sploh – po minimalni urni postavki, ki se jih ne sme upoštevati v računici. Ne sme pa zato, ker se računica sicer podre, saj na družinski kmetiji običajno ne dela le eden, ampak več družinskih članov. Do urne postavke lahko kmet pelje marsikatero računico, ko pa se odloči, da bo delo računal in si ga plačal, pa se vse sesuje. »Na kmetih si dela ne smeš računati, sicer boš prenehal z dejavnostjo,« so že od nekdaj pravili. Očitno so imeli prav, saj bodo kmetje v nekem trenutku prenehali, ker tradicija, povezanost z zemljo in življenje na podeželju ne bodo več dovolj za vztrajanje. Plače kmečkih delavcev so blizu minimalne plače v večini držav EU, v Grčiji in pri nas pa so kmetje v letu 2018 zaslužili celo manj od minimalne plače. Pregled evropske kmetijske ekonomike je že leta 2018 razkril, da je povprečna urna postavka evropskih kmetov leta 2015 znašala 7,90 evra, leta 2018 8,70 evra, pri nas pa dobrih 8,00 evra na uro. Danes stanje ni dosti boljše, je pa res, da podatki še vedno niso posodobljeni. Kmetije se zaradi nerentabilnosti množično zapirajo, seznam v zadnjih dveh letih izbrisanih kmetijskih gospodarstev pri nas pa se razprostira na več straneh. Na MKGP pravijo, da so leta 2020 začeli ažurirati register in da posredovani podatki niso povsem realni pokazatelj aktivnosti kmetij po naših občinah. Seštevek izbrisanih gospodarstev pa vendarle razkriva kar 1284 izbrisanih KMG v letu 2021 ali kar neverjetnih 5366 v letošnjem letu, z največ izbrisanimi v Beltincih (204), Slovenski Bistrici (201), Lendavi (149) in Črnomlju (138).   Slovenske kmetije umirajo na obroke in se zapirajo, zaposleni v inštitucijah, ki bi jih morali zaščititi, pa dajejo prednost svojim plačam in ugodnostim na položajih.   Po zadnjih podatkih se je število kmetij v EU-27 med letoma 2003 in 2016 zmanjšalo s približno 15 na 10 milijonov (–32 %), pri čemer je upad največji med majhnimi kmetijami (< 5 ha; –38 %) in zmeren med srednje velikimi kmetijami (5–19 ha, 20–49 ha, 17 % oz. 12 %), medtem ko se je število velikih kmetij (> 50 ha) povečalo za 7 %. Študija predvideva se, da bo v prihodnje velika večina evropskih regij izpostavljena zmernemu tveganju upada števila kmetij, medtem ko jih 16 % ostaja pod visokim ali zelo visokim (8 %) tveganjem. Do leta 2040 bi lahko Evropa izgubila dodatnih 6,4 milijona kmetij, ostalo pa bi vsega skupaj še približno 3,9 milijona kmetij, kar bi pomenilo zmanjšanje za kar neverjetnih 62 % od leta 2016. Kam torej vodi skupna kmetijska politika, ki se zdi vse bolj zgrešena?   PREPUŠČENI SAMI SEBI Evropski kmetje v povprečju zaslužijo 20.000 evrov letno, 3/4 vseh kmetij pa predstavljajo družinske kmetije, ki imajo še nižji povprečni dohodek. Glavni razlog za nizke dohodke kmetij je predvsem nizka tržna cena kmetijskih proizvodov, skupek vsega pa pojasnjuje opuščanje kmetij v zadnjem desetletju. Mleko je plačano po prenizki ceni in nemogoče se je izogniti občutku izdaje in izkoriščenosti, medtem ko prav vsi drugi členi verige kujejo dobičke. Zgodbe kmetov so seveda različne, nekateri imajo več, drugi manj lastnih zemljišč in s tem drugačne pogoje dela ter druge vire zaslužka, s katerimi vzdržujejo dejavnost. Kljub povečanju prireje, v katero so bili kmetje v zadnjem desetletju prisiljeni, in že omenjeni rekordni ceni mleka, je danes situacija izjemno težka. Cena mleka bi morala nemudoma slediti podražitvam in že pred dvema mesecema doseči 0,45 evra po litru, danes pa bi morala biti vsaj na 0,50 evra (glede na to, da je italijanska spot cena že na 60 centih). Stroški vhodnih surovin so namreč enormni in za splošno javnost nepredstavljivi, vsak nakup se šteje v tisoče evrih, pa naj gre za krmo, nafto, gnojila … Rezerv ni, in četudi kmet vse leto računa, da se bo ekonomika konec leta nekako izšla, se lahko zgodi višja sila, neurja s točo pa vzamejo pridelek koruze ali žita. To je realnost vsake kmetije, ki ima svojo kalkulacijo, ki se sproti spreminja in prilagaja razmeram. Enkrat bolj, drugič manj uspešno.   KAJ SE TOREJ DOGAJA? Kmetje že zmanjšujejo črede krav molznic, določeni zaključujejo s prirejo mleka, saj v tem nevzdržnem stanju ne želijo več vztrajati. Odločevalcev to ne gane in zdi se, da se pri reševanju slovenskega kmetijstva ne bodo zganili. »Mi lahko kričimo, vendar je to stvar zavedanja in odgovornih ravnanj. Kmetje smo prepuščeni sami sebi, globalnemu trgu in borzni ceni, z našim poštenim in premalo plačanim delom pa služijo vsi: mlekarne, zadruge, zbornica, proizvajalci krmil in seznam se nadaljuje,« v pogovorih večkrat izpostavijo kmetje. Tudi mladi kmetje se soočajo s težavami. V težavah so predvsem tisti, ki so pred kratkim zaključili z naložbami. Kot »ujetniki sistema« morajo z delom nadaljevati, njegov obseg pa še povečevati, da lahko odplačujejo kredit(e). To jih pravzaprav postavlja v položaj brez možnosti, razen ene, ki je nadaljnje delo. Čeprav se bo trenutna situacija na neki točki preloma najbrž umirila in izravnala, pa se to vendarle ne bi smelo dogajati v kmetijstvu, ki je tako pomemben del gospodarstva in prehranske varnosti države. Analiza iz leta 2019 po KMG MID-ih za upravičence iz ukrepa 112 (PRP 2007–2013), ki so jim potekle petletne obveznosti, je razkrila, da je 1,5 % mladih prevzemnikov vrnilo nosilstvo staršu (novi nosilec je najmanj 20 let starejši), 2,4 % jih je preneslo nosilstvo na sorojenca ali partnerja (drugo ime, starost +/–7 let), 37,8 % jih je zmanjšalo površine. Skupno so zmanjšali površine za 222,52 hektarja primerljivih kmetijskih površin (PKP), povprečno za 1,7 hektarja PKP. Največje zmanjšanje je bilo za 26 hektarjev. 62,2 % jih je povečalo površine – skupno za 924,52 hektarja PKP, povprečno za 4,38 hektarja PKP, največ pa za 38 hektarjev PKP. Pri tem naj spomnimo, da gre za podatke iz starega programskega obdobja, kar pomeni, da se trenutne številke verjetno še bolj razlikujejo. Kmetovanje je eden najtežjih poklicev na svetu. Zaradi nepoznavanja panoge in nerazumevanja javnosti, načrtnega uničevanja in neukrepanja odločevalcev ter podnebnih sprememb pa bo postalo še težje. Kako dolgo bo še trajalo životarjenje na eni strani ter kovanje dobičkov na drugi? In če je kmet vir skoraj celotne strategije pri šahovski igri, ste zdaj na potezi vi! Zanašati se namreč na kogar koli, razen na vas same – združene in enotne, je utopija. Znanje imate, strategijo pa tudi! Potrebna je le prava poteza!        

Zapiranje kmetij spremljajo žalostne zgodbe, rejci pa se poskušajo v najboljši meri soočiti z izzivi na trgu. In ko kmetovanje na družinskih kmetijah postane ekonomsko neizvedljivo in nedonosno, sledi zaprtje, kar je velika izguba. Vsaka kmetijska dejavnost je posel, vendar je tudi mnogo več od tega, je sestavni del skupnosti in v prvi vrsti zgodba ljudi in živali. Danes je večinoma bistvena le cena, ne glede na to, kje in kako je izdelek pridelan ali prirejen, kar le potrjuje razširjeno miselnost, osredotočeno predvsem na produktivnost in dobiček. Tudi na kmetijah, kar je logično. Seveda bi bila idealna družba tista, ki bi bolj kot količino cenila kakovost in pri tem upoštevala tudi kulturne, okoljske in družbene vidike. Ker se to vse premalokrat dogaja, kmetije postajajo ranljivejše in se pogosto znajdejo v težavah. Tovrstne težave obstajajo tudi med našimi kmeti in teh zgodb ni malo, zato nas je zanimalo, če so na našem kmetijskem ministrstvu seznanjeni s trenutnim stanjem na terenu. Na to, da obupujejo tudi večji rejci krav molznic in da v zadnjem času ne izgubljamo več le majhnih in srednje velikih kmetij, usmerjenih v prirejo mleka, so na kmetijskem ministrstvu odgovorili le, da ne vodijo teh podatkov. Kdo pa potem jih? Njihov odgovor na obstoječo problematiko je zaskrbljujoč, saj odločevalci očitno ne prepoznajo aktualnih težav in menijo, da bodo v tem »krasnem novem svetu« preživeli le najmočnejši, ki se bodo prilagoditi tako, da postanejo vedno bolj učinkoviti, večji in intenzivnejši. S tem bi utegnili pokriti stroške, vendar pa pri tem ne gre zgolj za pokritje, temveč tudi za prihodek, in, ker je ta premajhen, je prireja velikokrat nerentabilna, rezultat pa so opuščene kmetije. VISOKI STROŠKI BREMENIJO KMETE Hitrejše naraščanje potrošniških cen mlečnih izdelkov upočasnjuje prodajo na drobno po vsem svetu, pri čemer Slovenija ni izjema. Poleg tega obstajajo velike in stalne težave v dobavni verigi. Med drugim tudi zaradi restriktivnih protikoronskih omejitev Kitajske, največje uvoznice mleka. To vpliva na svetovne cene mleka, hkrati pa je tudi ponudba surovega mleka in mlečnih izdelkov po vsem svetu manjša – predvsem v treh največjih izvoznicah – Novi Zelandiji, Evropi in ZDA. V Nemčiji se je cena mleka maja zvišala na več kot 50 centov za kilogram. Mlekarna FrieslandCampina pa že poroča o 56,5 centa za kilogram mleka za junij. Za Slovenijo kaj takega ne moremo zapisati. Cena je namreč maja segla preko 42 centov za liter, kar je bilo pravzaprav še do nedavnega nepredstavljivo, pa čeprav je ta cena še vedno daleč za nemško ali avstrijsko (47,50 centa na kilogram). Odkupna cena mleka bo še naprej rasla, hkrati pa bo rasla potrošniška cena za mlečne izdelke. Naraščajoči vhodni stroški so veliko breme za rejce, kljub visokim cenam surovega mleka pa lahko pričakujemo, da bo oskrba z mlekom (po svetu in v EU) ostala »na tesnem« oz. upadala, saj negotovosti na svetovnih trgih mleka ne manjka. Že pred rusko-ukrajinskim konfliktom so svetovne cene mleka strmo naraščale zaradi težav v dobavi. Ker primanjkljaji v bližnji prihodnosti verjetno še ne bodo izginili, Rabobank pričakuje, da se bo dobava mleka v prvem polletju 2022 v sedmih velikih izvoznih regijah (Argentina, Brazilija, Urugvaj, EU, Združeno kraljestvo, Nova Zelandija in Avstralija) še naprej zmanjševala. Šele od druge polovice leta in nato v prvi polovici leta 2023 bi lahko prišlo do rahlega povečanja ponudbe mleka. Ampak tudi to so zgolj predvidevanja. GLOBALNI DOGODKI IN INFLACIJSKI PRITISKI Cene surovega mleka torej rastejo, naraščajoči stroški, neugodno vreme in visoke cene krme pa omejujejo prirejo. Rast izvoza iz lanskega leta se letos ne bo ponovila, visoke cene mlečnih izdelkov pa bi lahko dodatno omejile apetite uvoznikov, klju temu analitiki predvidevajo, da bi povečano tveganje glede oskrbe s hrano lahko vodilo v večje strateške nakupe. Globalni inflacijski pritiski so zelo veliki, obeti pa se slabšajo, kar sproža številne pomisleke. Kljub temu bodo cene mlečnih izdelkov zaradi omejene ponudbe letos ostale visoke. Dolgoročni obeti pa so odvisni od vedenja potrošnikov in normalizacije tržnih razmer, ki sta nepredvidljiva, makroekonomski vpliv na dejavnost prireje mleka pa bo letos veliko večji kot v prejšnji sezoni. Manjša ponudba surovega mleka dviguje cene mleka. Svetovna prireja naj bi se do konca junija prvič v desetih letih zmanjševala že 12. mesec zapored. Analitiki sicer napovedujejo, da si bo prireja v prihodnjih mesecih skromno opomogla. V drugi polovici leta pričakujejo pozitivno medletno rast, ki bo po ocenah povzročila 0,5-odstotno skupno izgubo v tem letu. Preliminarne napovedi za leto 2023 nakazujejo 0,5-odstotno rast. TEŽKI POGOJI Andrés Padilla, analitik pri Rabobank, je dejal: »Trenutna upočasnitev svetovne prireje mleka je neposredno povezana z višjimi stroški in vremenskimi dogodki. V preteklosti si je prireja precej hitro opomogla in presegla prejšnje vrhove, zdaj pa obstajajo številne strukturne težave, ki bi lahko omejile oživitev prireje mleka celo v ključnih izvoznih regijah.« Rejci krav molznic v Novi Zelandiji in Evropi imajo omejen prostor za širitev čred, zato je veliko bolj verjetno, da se bodo te krčile v skladu s trenutnimi in predlaganimi predpisi ter okoljskimi pritiski. V Južni Ameriki se močno krepi pridelava žit in oljnic ter omejuje širitev prireje in predelave mleka. Rejci se po vsem svetu soočajo z višjimi cenami koruze in soje, vremenske motnje pa močno vplivajo na nekatere regije, zlasti Oceanijo in Južno Ameriko. Tudi skupni inflacijski pritiski na področju energije, goriva in plač znižujejo dobičkonosnost dejavnosti. Pričakovano je tudi manjše povpraševanje v večini regij, saj potrošniki občutijo pomemben vpliv inflacije na njihovo kupno moč, kar nekateri še vedno vztrajno pripisujejo učinkom vojne v Ukrajini. Kitajska znižuje svoj uvoz zaradi močne domače prireje mleka in manjšega povpraševanja kupcev, kar lahko povežemo s protikoronskimi ukrepi in velikimi zalogami.  Najnovejše poročilo Evropske komisije o cenah mleka za države članice (maj) navaja odkupne cene preko 50 centov za kilogram mleka v Belgiji, na Danskem, Irskem, Cipru, Malti in na Nizozemskem. Odkupna cena je presegla 45 centov v Nemčiji, Grčiji, Franciji, Italiji, Latviji, Litvi, Avstriji, na Poljskem, Finskem in Švedskem. Samo v Bolgariji, na Madžarskem, Portugalskem in Slovaškem je bila majska cena mleka pod 40 centi. V Sloveniji se je povprečna cena iz 40,62 centa za kilogram aprila zvišala na 42,44 centa za maj. Povprečna evropska odkupna cena mleka je maja znašala 47,36 centa za kilogram.

Andrej Podkubovšek je po izobrazbi inženir kmetijstva, podpredsednik Zveze društev rejcev govedi lisaste pasme Slovenije in predsednik Komisije za odbiro in ocenjevanje bikov lisaste pasme. S tem znanjem in s pomočjo bogatih izkušenj lahko prepoznava najnovejše smernice v selekciji govedi lisaste pasme ter odbira najboljše plemenjake za zagotavljanje napredka v slovenski populaciji krav lisaste pasme. Tradicija kmetovanja je na njihovi kmetiji že dolga, intenzivneje pa so se z rejo visoko produktivnih krav molznic začeli ukvarjati leta 1999. Sledila so leta intenzivne selekcije in prvih nakupov krav lisaste pasme avstrijskega porekla, pred petimi leti pa je padla še odločitev za gradnjo novega hleva na nadomestni lokaciji, saj na trenutni hlev ni dopuščal širitve. Tik pred prelomom tisočletja, ko so začenjali z intenzivnejšo rejo, pasemska usmeritev na kmetiji še ni bila prioriteta, pomembno je bilo le, da so bile krave usmerjene v prirejo mleka. Ker so jim nekateri strokovnjaki odsvetovali rejo črno-belih krav molznic, so se odločili za lisasto in ker pri nas niso našli dovolj kakovostnih živali, so se ponje odpravili v Avstrijo in iz tega tudi izhajali. Od tam so pripeljali že več kot 30 živali, sprva breje telice, ki so jih kupili na licitacijah, kasneje pa še prvesnice iz najboljših avstrijskih kmetij in v te nakupe vložili velike vsote denarja. »Lani jeseni je bila povprečna cena za prvesnice v Avstriji 2000 evrov, trenutno pa je že višja in znaša 2300 evrov,« pojasni Andrej. »Leta 2018 smo se prijavili in uspešno tudi dobili razpis za gradnjo hleva, ter leto kasneje, sredi avgusta, začeli z gradnjo. Naslednje leto aprila pa smo vanj že vselili prve živali.« Notranjost hleva Ni trga za prvesnice in breje telice Trenutno v 40 odstotkih uporabljajo seksirano seme genomskih in testiranih bikov iz tujine, s katerim osemenjujejo telice in boljše krave, za osemenjevanje drugih pa poleg tujega pogosteje uporabljajo tudi seme slovenskih plemenjakov, ki je povsem primerljiv in cenovno ugodnejši od uvoženega. »Uvožena doza klasičnega semena zanaša 16 do 17 evrov, cena za slovensko je med 5 in 6 evrov, za seksirano pa odštejemo med 39 do 45 evrov. Seme jemljemo pri dveh ponudnikih (OC pri KGZ Ptuj in GPZ).« Ker že dve leti intenzivno uporabljajo seksirano seme imajo med podmladkom večinoma le telice. V načrtu so imeli namreč tudi prodajo telic, vendar glede na trenutno ceno mesa pri kravah, raje izločijo kakšno starejšo kravo. Realno stanje je namreč tako, da z izločeno kravo rejec v tem trenutku lahko bolje zasluži, kot pa s prodajo plemenske telice. »Krave imajo že več kot tri mesece dobro ceno, pri simentalkah je to še dodatna prednost, saj imajo več mesa v primerjavi z drugimi pasmami. Trenutna odkupna cena konec maja je bila 4,15 evra za kg mesa (plus DDV). Če ima krava 450 kg mesa in zraven prišteješ še davek, je cena že 2000 evrov, telico pa na našem trgu težko prodaš za takšen znesek. Za prvesnice nimamo trga niti povpraševanja, saj vsaj rejec pričakuje, da jih prodajaš z neko napako ali zdravstveno težavo. Pri brejih telicah pa so rejci na splošno mnenja, da se prodajajo le slabše.« Najboljša molznica v hlevu molze 60 litrov mleka na dan. Preverjanje eksterierja kljub genotizaciji Vse živali v hlevu so genotipizirane, vključno s prvesnicami. »Kljub temu pa pri slednjih preverjamo tudi zunanjost (eksterier). Ugotavljamo, da se določene stvari z genotipizacijo ujemajo, določene pa ne, kar pomeni, da vplivi okolja in kombinacije linij med biki in kravami niso znemarljive. Genotipizacija je zanesljiva le v 60 %, vendar kljub temu obstajajo velike razlike med genomskimi in testiranimi biki. Pri biku genomskega očeta je namreč genetski napredek hitrejši, pri testiranem pa gre za zanesljivejšo genetiko,« meni. »Genotipizacija te usmeri, še vedno pa narava naredi svoje«. Pri izbiri bikov upošteva skupno plemensko vrednost in plemensko vrednost za vime in noge ter njihovo linijo. »Plemenjakov je sicer dovolj, vendar se velikokrat zgodi, da so naše najboljše krave v sorodu z najboljšimi plemenjaki, kar potem okrni izbiro. Tako sta trenutno dve naši najboljši molznici v hlevu po očetu Der Beste (iz linije Dax), on pa je hkrati tudi najboljši testiran bik z visokimi genomskimi plemenskimi vrednostmi za mlečnost in dobro vsebnost maščob v mleku pri potomkah ter nakazuje večji okvir in odlične lastnosti vimena.« Andrej ugotavlja, da rejci v Sloveniji pogrešajo intenzivnejše sodelovanje s selekcionerji po vzoru Avstrije, kjer so strokovne službe bolj vpete v delo na kmetijah. »Vsak tamkajšnji selekcioner kmetije obišče večkrat na leto, pozna vsako kravo in spremlja dogajanje v hlevu. In prav tu zelo pogrešamo naše selekcionerje zavodov, ki le redko obiščejo celo naše najnaprednejše kmetije. Kar se tiče genomike so Avstrijci vsaj pet let pred nami, ta časovni zamik pa je viden tudi v praksi. Kljub vsemu pa je pri nas zaznaven napredek pri lisasti pasmi, predvsem na račun uvoženih živali, zarodkov in čedalje bolj vestnega dela rejcev.  Molzišče boumatic 2×10 sistem swing-over Hlev ima dimenzije 47 x 33 metrov in prostora za 60 krav molznic ter 50 glav mlade žival. Je na sistem rešetkastih tal, spodaj je podkleten z greznicami z 2000 m³ prostornine. Rešetke z električnim čistilcem čistijo dvakrat na dan, ko so krave v čakališču. Ležalni boksi pri kravah molznicah so globoki, nastiljajo pa jih z nastiljem iz slame. »Vsake tri tedne nastilj zmešamo iz 300 do 400 kg slame, 500 do 600 l vode in 500 kg apnenca. Nastilj popravljamo vsak dan, dodatno pa nastiljamo z žagovino in apnencem. Na zadnjem delu so boksi globoki 25 cm, kar kravam preprečuje izpodrivanje nastilja.« Krave so zelo čiste, ležalni boksi pa jim nudijo najboljše možno udobje. Pri telicah so ležalni boksi pokriti z gumo. V hlevu je tudi porodnišnica in prostor za krave po telitvi ali bolne krave. Molzejo v molzišču boumatic 2×10 sistem swing-over, podjetja Agrorobomar, kar pomeni, da se vsaka molzna enota uporablja na obeh straneh molznega prostora. Molzna enota se preprosto zasuče z ene strani na drugo z vrtljivim elementom. Molzišče je veliko in ima še možnost razširitve na 2×14, če bo potrebno. V lanskem letu je bilo to molzišče prvo zmontirano v Sloveniji. »O robotu za molžo nismo razmišljali, saj je bilo najpomembnejše, da se s hlevom čim prej preselimo iz strnjenega naselja, njegov nakup pa bi skupne stroške povečal za vsaj 50. do 60.000 evrov.« Z molziščem so zelo zadovoljni, Andrej pa celo pravi, da mu molža predstavlja sprostitev. Večinoma molze on, če je potrebno pa ga zamenja brat Matjaž. »Trenutno molzemo 39 krav, molža traja pol ure, potem pa sledi še čiščenje, zato cel postopek traja eno uro.« Krmni obrok za molznice je sestavljen iz 60 % travne in 40 % koruzne silaže (koritasti sendvič silosi), pol kg slame, dodajajo pa še 4 kg koruznega šrota, 6 kg pivskih tropin ter repične tropine, kar zadošča za mlečnost 29 litrov. Kravam, ki presegajo to mlečnost pa zdaj še ročno na jaslih dodajajo močna krmila. »V čredi imamo 50 % prvesnic, ki so se proti koncu laktacije začele preveč rediti, zato smo močno krmo najboljšim kravam začeli raje ročno polagati. Jeseni, ko bodo prvesnice v presušitvi ali novi laktaciji pa bo krmni obrok enoten za vse. Osnovni obrok pridelamo sami, dokupimo pa vitamine, močno krmo ter pivske tropine. Vsa krma je brez GSO, saj mleko preko KGZ Slovenske konjice oddajajo v Mlekarno Celeia. 13 potencialnih in potrjenih bikovskih mater Dnevno namolzejo 1200 litrov mleka, od tega napojijo še 11 teličkov, približno 1000 litrov, z vsebnostmi okoli 4,20 % maščobe in 3,50 % beljakovin, pa ga oddajo v mlekarno. »Z odkupno ceno mleka nismo najbolj zadovoljni. Pred letom dni, ko je bilo mleko plačano po 33 centov za liter, nam je ostalo več, kot danes pri več kot 40 centih neto.« Lani so dosegli povprečno mlečnost 9300 litrov, tudi letos pa glede na delež prvesnic v čredi, pričakujejo mlečnost nad 9.000. Dolgoročni cilj je okoli 10.000 litrov, z dobrimi vsebnostmi in plodnostjo. Telice osemenjujejo mesec ali dva kasneje, da ustvarijo večji okvir, dosežejo večjo konzumacijo in so ob prodaji težje. Andrej je zagovornik napajanja teličkov s kravjim mlekom in ne mlečnim nadomestkom. »Pri odbiri bikov vidimo, da enoletni bikci, ki so pili mleko v prahu zaostajajo v rasti vsaj za en do dva meseca, glede na vrstnike napajane s kravjim mlekom.« V čredi je 13 potencialnih in potrjenih bikovskih mater, vsi njihovi potomci pa so genotipizirani in prodani v osemenjevalni center Murska Sobota. Zaradi uporabe seksiranega semena imajo bikcev sicer manj, z njihove kmetije pa izhajajo štirje dobro uveljavljeni plemenski biki: Mansi, ki je bil med prvimi genomsko testiran, Daksi, Motvoz in Veter. »Mansijeve hčere so trenutno že v tretji laktaciji in zelo dobro molzejo, težava pa je, da je bik hitro izgubil seme. Podobno se je zgodilo z Daksijem in Motvozem, za Vetra pa nimam podatka.« Bikci namenjeni za osemenjevalni center predstavljajo določeno dodano vrednost. Tri do štiri mesece stare tja običajno prodajo za 800 do 1000 evrov, glede višje cene pa se trenutno še pogajajo. Glede na to, da bo bikec najverjetneje plemenjak, trenutna odkupna cena namreč ni prav visoka.   »Pred leti smo v genetiko vlagali velike vsote denarja, ta naložba pa se danes že obrestuje.« Kmetje opuščajo ali zmanjšujejo prirejo Pri uhlevitvi so imeli nekaj težav s parklji, z uvozom živali iz tujine pa so si v hlev pripeljali digitalni dermatitis, ki so ga danes tudi s pomočjo avstrijskega strokovnjaka, že pozdravili, znebili pa so se tudi trihotofije, ki se je kasneje pojavila.  Ker ima hlev izredno vetrovno lego, za zdaj zadošča naravna ventilacija. Veter je celo tako močan, da jim suši krmo in rešetke, kar pomeni, da jih morajo večkrat polivati, da jih sploh lahko očistijo. »Če bo naravna ventilacija dovolj tudi za letošnje poletje, pa se bodo še prepričali, saj imajo letos v hlevu več živine kot lani. Andrej pojasni, da je na njihovem območju letos veliko kmetij prenehalo ali vsaj zmanjšalo prirejo mleka, zato so pridobili 10 hektarov kmetijskih površin, trenutno obdelujejo 39 ha zemlje in 7 ha gozda. Od tega je 7 ha lastne zemlje, ostalo najemajo, tudi letos pa računajo na prodajo presežka koruze za silažo, ki jo pridelujejo na 15 hektarov, zanjo pa je med rejci veliko zanimanje. Širitve kmetije ne načrtujejo, na morebitnih dodatnih zemljiščih pa nameravajo pridelovali beljakovinsko krmo. »Intenzivneje se bomo morali posvetiti analizi tal, tudi tisti, ki jo imamo v najemu in povsem optimizirati pridelavo ter zmanjšati stroške,« razmišlja in doda, da so v začetni fazi pogovorov za sončno elektrarno, ki bo služila vsaj za samooskrbo z elektriko. Naložba v hlev z vso dokumentacijo je znašala nekaj čez 650.000 evrov (plus davek), od tega je bila polovica nepovratnih evropskih sredstev, nekaj lastnega denarja in dolgoročni kredit. »Čaka nas če naložba v dvorišče in nadstrešek za igluje za teličke ter manjše skladišče.« »Naš rejski cilj je 50 krav molznic, s hlevskim povprečjem okoli 10.000 litrov mleka. Želimo si dolgožive živali, z dobro plodnostjo ter visokimi genomskimi vrednostmi.« Andrej sklene, da je razvoj kmetije, normalen pojav. V to vlagajo veliko energije, stremijo k doseganju rejskih ciljev ter svoje živali, ki so velikega okvirja, korektnih nog ter odličnega vimena, uspešno predstavljajo na razstavah.

Med posameznimi pasmami pri nas ima sicer najmanjši delež, a je trend rasti v zadnjem desetletnem obdobju zelo velik. »Letno se nam na novo pridruži tudi po 30 in več rejcev,« pove Anton Jamnik, predsednik Rejskega Društva CIKA, in doda, da je v društvu trenutno povezanih več kot 400 članov. Med njimi je resda veliko starejših rejcev, vendar pa ne manjkajo niti mladi, ki jih zanima reja te nezahtevne in naše edine avtohtone pasme goveda. V rejskem programu te pasme je zapisano, da je kombinirana s poudarkom na mlečnosti. Danes večina rejcev cikasto govedo redi kot dojilje za prirejo telet za zakol, so pa tudi uspešne kmetije z molznicami cikaste pasme, ki se ukvarjajo s predelavo tega mleka v mlečne izdelke. Namen pridobivanja znanja o ocenjevanju živali je predvsem ta, da se bodo rejci pred nakupom živali lažje osredotočili na napake in kupili žival brez nezaželenih barvnih znakov. Cike z nezaželenimi barvnimi znaki se namreč avtomatično uvrstijo v nižji del rodovniške knjige, poleg tega pa tudi biki takih mater niso primerni za pleme, saj lahko te neželene lastnosti prenašajo na svoje potomstvo. Osvojeno znanje na delavnici za rejce cik zato lahko služi pri kupovanju in izbiri živali na razstavah, poleg tega pa je žival brez nezaželenih napak lahko prodana za višjo ceno. Matjaž Hribar, strokovni vodja in tajnik Društva CIKA je predstavil sklope ocenjevanj določenih lastnosti, ki pogojujejo avtohtonost in telesne oblike, ki se nekoliko razlikujejo glede na druge pasme, ocene vimena ter oceno omišičenosti in kondicije živali po novem rejskem programu.   PRILAGOJENA SKROMNOSTI Ocenjevanje in odbira čistopasemskih plemenskih živali cikaste pasme sta potekali na živalih lastnika Vida Pirša, ki svojo čredo cik pase na planini Lipovec. Matjaž Hribar je sprva teoretično pojasnil vrednosti in opisovane lastnosti v rejskem cilju za plemenske krave in bike cikaste pasme. Preden pa so se zbrani rejci tudi praktično lotili ocenjevanja živali, je strokovni tajnik nekaj besed namenil tudi merjenju in opisovanju živali, kjer ima vsaka posamezna lastnost točno določeno najbolj zaželeno vrednost. Tako je rejce podučil o opisovanju plemenitosti glave, izraženosti oči, debeline in dolžine rogov, dolžini in nagubanosti ter debelini kože na vratu, izraženosti podgrline, pigmentaciji plašča, izraženosti hrbtne lise in izraženosti pasu na stegnih. Po zabeležki napak barvnih znakov je opisal še telesne oblike, ki pomembno vplivajo na življenje živali v naravi. Med njimi so hrbet, ki mora biti raven, nagib križa, kot in izraženost skočnega sklepa, biclji in parklji (višina pete). Vse odkrite napake pri telesnih oblikah negativno vplivajo na dolgoživost, prirejo in uporabnost živali.   Osnovni rejski cilj ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali je njihovo ohranjanje v izvornem tipu. Pri opisovanju vimena se vključujejo le lastnosti, ki v največji meri vplivajo na njegovo funkcionalnost (vime pod trebuhom, pripetost gobina, globina centralne vezi, debelina in dolžina seskov ter čistost vimena), živali pa se ne izločujejo zaradi prisotnosti paseskov ali medsedkov na vimenu. Pri ocenjevanju omišičenosti se ocenjujejo zunanja linija stegna pri pregledu od zadaj, pri kondiciji pa živali ocenjujejo s strani v predelu podaljškov ledvenih vretenc, križa in kolka ter zadaj v predelu sedničnih kosti. »Kondicija živali je nova ocena in se ocenjuje samo pri kravah, s čimer testiramo, kako je obremenjena s stanjem v svoji laktaciji. Kondicija je namreč trenutno stanje živeli. V presušeni dobi je debelejša, v dobi mlečnosti pa običajno shujša. Ker je cika skromna, tudi, če nima dovolj krme, počasneje izgublja kondicijo kot druge intenzivnejše pasme,« je pojasnil Hribar. Ustrezna kondicija povzroča dobro plodnost živali in normalen potek telitve, idealna ocena je pet. Hribar poudari, da so strokovnjaki po genotipizaciji slovenskih plemenskih bikov odkrili, da se je pri ciki pojavila genska napaka, izbuljenost oči, ki je vključena v nov rejski program in jo po novem tudi spremljajo. Deduje se zgolj po materini liniji (z matere na hčere).   CIKA Z VEČJIM OBSEGOM PRSI OD LISASTE PASME Pri merjenju in ocenjevanju je mora biti žival sproščena. Če živali niso umirjene, so namreč mere lahko zelo različne. Cikasta pasma je znana po tem, da so živali precej dolge – dolžina se meri od vihra do konca sedne kosti. Obseg prsi pa lahko nakazuje tudi težo živali. Zanimivost pri cikasti pasmi je, da ima glede na svojo višino velikokrat večji obseg prsi od lisaste pasme. Ta pojav je najbolj zaznaven na srednjem koroškem območju. Cika je torej nižja, visoka 130 ali 125 centimetrov, njen prsni obseg pa lahko meri tudi krepko čez 190 centimetrov, kar je odraz obilnega krmljenja. Njena lastnost je sicer prilagojenost na skromno krmo, vendar kondicijsko zaradi tega ne izgublja, če pa je izdatnejše krmljena, pa lahko postane zelo »polna«, seveda tudi s težnjo k zamaščenosti. Lepo izražene oči, kratka in plemenita glava, dolg vrat brez podgrline, tanki in kratki rogovi, lahka in nižja žival – vse to so avtohtone lastnosti, ki ciki omogočajo življenje na visokogorskih pašnikih. Za cikasto govedo je značilna relativno velika mlečnost (glede na telesno maso), velika konzumacijska sposobnost, zelo dobra konverzija, odlične pašne lastnosti in odlična konstitucija. Pri plemenskih bikih cikaste pasme bodo v prihodnje še intenzivneje iskali tiste z BB kapa kazeinom in A2A2 beta kazeinom. »Od 60 bikov vsako leto izberemo deset najboljših, jih genotiziramo in namenimo za osemenjevalne centre. Po genotipizaciji ostane mogoče šest primernih, vmes so še vedno kakšni sami s sabo v sorodu (inbridirani) ali pa vsebujejo primesi druge pasme, zato so nato dva ali trije primerni oz. najboljši za osemenjevalne centre,« pojasnjuje odbiro plemenjakov cikaste pasme strokovni tajnik. Z genotipizacijo potrdijo, da biki nimajo primesi drugih pasem. Teoretičnim vsebinam je sledilo praktično ocenjevanje krav, prvesnic in plemenskega bika, sodelujoči pa so pozneje s strokovnim tajnikom ocene tudi skupaj preverili.    

Pristni, mladi in inovativni par, ki ju preveva pozitivna energija, odlikujejo pa delavnost, skromnost in prizadevnost, se nedvomno lahko pohvali z odličnimi mlečnimi izdelki. Med njimi izstopata na Dobrotah slovenskih kmetij z zlatim priznanjem že trikrat nagrajena Domača mocarela in njuna najbolj prodajana sadna skutka, imenovana Frutka. Eva in Matevž dokazujeta, da z butično prodajo vrhunskih mlečnih izdelkov lahko dosežeš veliko dodano vrednost na kmetiji, usmerjeni v prirejo mleka. Uspeha in napredka pa ni brez sodelovanja in dopolnjevanja tako v hlevu in v sirarni, kot tudi v prostem času, priznata Eva in Matevž, ki sta medsebojno tako usklajena, da si v pogovoru večkrat dopolnjujeta celo stavke. Matevž odlično sodeluje tudi s svojima staršema Pavletom in Meto. »Matevžu povsem zaupata in mu puščata proste roke, saj sta ga že zdavnaj prepoznala kot resnega in marljivega,« pove Eva in doda, da je Matevž že pri 18 letih zaradi družinskih dogodkov začel trdo delati na domači kmetiji. »Jaz nisem s kmetije in nisem ravno ‘ta pridna’,« nas nasmeje Eva. »Vsega me je naučil in navadil Matevž, za kar sem mu izredno hvaležna,« pove Eva, ki je praktično že tik pred tem, da postane zdravnica – pediatrinja. ZAČETKI Z MOCARELO Za predelavo sta se opogumila pred tremi leti, po intenzivnejši usmeritvi v prirejo mleka in opustitvi poljedelstva, natančneje pridelave krompirja. »Z Evo sva se predelave mleka lotila predvsem zaradi dodane vrednosti,« pove Matevž, Eva pa ga dopolni, da sta s prvim korakom odlašala dobrega pol leta in zbirala pravi pogum. »Začela pa sva kar z mocarelo, za katero sva na Dobrotah slovenskih kmetij že trikrat zapored prejela zlato priznanje, je pa res, da sva se z njo dolgo mučila,« priznata. Eva namreč stremi k popolnosti pri enih zadevah, Matevž pa pri drugih, tako da je preteklo kar nekaj časa, preden sta ocenila, da je mocarela zrela za pokušino. Ker v Sloveniji ni veliko ljudi, ki mleko predelujejo v mocarelo, nista imela veliko možnosti za učenje, še manj pa za primerjavo. »Da sva osvojila to znanje, sva šla nekajkrat v tujino, prebrala veliko literature, brskala po internetu in na spletu gledala Italijane, od katerih sva se učila tudi gibov pri oblikovanju kroglic, zraven pa sva z izdelavo sama poskušala v sirarni,« se spominjata začetkov. »Velikokrat so se najini poskusi ponesrečili, nekajkrat sva se vmes tudi sporekla, a že kmalu prišla do odličnega končnega rezultata,« se spominjata. »Kadar sva skupaj pri predelavi, je tako zabavno. Malo se skregava, hitro pobotava in načrtujeva najine prihodnje korake,« dodaja Eva. Nastajanje mocarele In zakaj ravno mocarela? »Pri nas doma smo v solato vedno dodajali mocarelo, zato je Matevža zanimalo, če jo lahko kupi na kakšni slovenski kmetiji, pa je hitro ugotovil, da ne,« strni Eva. »Zato sva šla v predelavo mleka v drugačen izdelek – takšen, s katerim trg ni preplavljen, že na začetku pa sva uvedla stekleno in povratno embalažo. Vedno namreč stremiva k predelavi mleka v izdelke, ki so drugačni in od drugih odstopajo v največji možni meri.«   USPEŠNA PRODAJA NA DOMU »Že od samega začetka najine poti pa se zavedava, da ne želiva veleprodaje v trgovskih centrih, če to ne bo potrebno,« pove Matevž. »Trenutno nama je uspelo prav z butično prodajo, pomembno pa se mi zdi, da se zraven predstavlja cela kmetija,« dodaja Eva, ki opaža, da je ljudem to zelo všeč. »Posebno jim je všeč prav Matevž, on je vsem simpatičen,« z nasmehom pojasnjuje, »ker je tako pristen, odkrit in ne igra nekoga, ki to ni.« Kot odlična zamisel se je izkazala tudi domača trgovinica, ki je odprta od ponedeljka do sobote od 9. do 18. ure, če pa v trenutku obiska v trgovinici ni nikogar, pa stranka le pozvoni ali pokliče, pa se v njej hitro pojavi kdo od domačih. »Nisem si mislil, da bomo imeli doma tako dobro prodajo,« priznava Matevž. Mlečne izdelke sicer prodajata še v drugih butičnih trgovinah, kot je na primer Zlata ptička v Kamniku, in lokalnih zadrugah. »Kmetijska zadruga Medvode in Loška zadruga – trgovina Trata sta bili prvi zadrugi, ki sta začeli sodelovati z nama in v katerih so se najini izdelki dobro ‘prijeli’, posebno uspešna je prodaja v Trati,« pove Eva, ki ima zelo rada opravka s strankami na kmetiji. »Tisti, ki pridejo, pa običajno postanejo tudi naše stalne stranke.« Na začetku ju je zaradi steklene povratne embalaže malo skrbelo, saj nista bila prepričana, kako bo zadeva delovala. »Bova dobila nazaj kakšen kozarček in v kakšnem stanju bo?« Matevž pravi, da je s povratno embalažo sicer precej več dela, pa tudi stroška zaradi pranja. »Vendar pa gre za dolgoročno naložbo, strankam je všeč, pa tudi okolju je prijazno. Vedno bolj pa ljudje ugotavljajo, da je okus izdelkov iz steklene embalaže drugačen – boljši.« Povesta, da se več kot 80 % embalaže vrne, kar dokazuje, da so stranke stalne, skrbijo pa tudi za čistočo kozarčkov in razen redkih izjem vračajo čiste kozarčke. Matevž v sirarni MOCARELA IN FRUTKA NAJBOLJ PREPOZNAVNA IZDELKA Simpatična Eva obiskovalcem kmetije rada razkaže dogajanje in delo na kmetiji, Matevž pa z veseljem koga še kaj dodatno nauči. Frutka – sadna skutka je produkt Evine sladkosnednosti, nam razkrije. »Frutka, mocarela in sir Rihtar so prav gotovo naši najbolj prepoznavni izdelki in se zelo dobro prodajajo,« priznata. Na kmetiji v mlečne izdelke predelajo le10 % od dobrih 2000 litrov namolzenega mleka na dan, ostalo količino pa prodajo preko Loške zadruge v mlekarno. »Tako, da rezerva še obstaja, čeprav v sirarni že zdaj kombiniramo z delovno silo.« V osnovi je v predelavi Matevževa mama, ki vedno vskoči in pomaga, Eva je bolj »leteča«, kot pravi zase, imajo pa še pomoč dveh deklet, saj je predelava delovno zelo intenzivna. »Eva ima zraven še službo, jaz in oče pa tudi ne smeva pustiti, da v hlevu stvari uidejo iz rok. Trenutno nam vse uspeva prav zaradi dobre pomoči, ki jo je dandanes težko najti,« pojasnjuje Matevž in doda, da delo pri njih zahteva veliko prilagajanja, saj se njegov obseg ves čas spreminja. »Če si na neki točki ne najdeš pomoči, začneta padati kakovost in produktivnost. Če pa tega ni, potem nič nima smisla.« V hlevu mora vse delovati, sicer mleko ne bo kakovostno, s tem pa ne bodo dobri niti izdelki. »Pri mocareli se še posebno pozna, saj mora biti mleko kakovostno z veliko maščobe, da uspe.« V RANEM JUTRU NA DELU V SIRARNI V hlevu je čreda črno-bele pasme, nekaj križank z lisasto pasmo in ena Evina jerseyka. Matevž pa veliko pozornost namenja ustrezni izbiti plemenskih bikov in prehrani molznic. Posveča se dolgoživosti, dobri vsebnosti v mleku, funkcionalnosti in prehrani ter zmerni količini mleka. »Sam sem ubral srednjo pot, hlevsko povprečje črede zato znaša 10.000 litrov mleka. Polovica krav tako molze po 30 litrov na dan, so pa tudi odstopanja navzgor pri kravah, ki imajo po 50 do 60 litrov na dan, in navzdol pri tistih z 20 litri. Z mlečnostjo torej ne pretiravamo.« Mleko trenutno vsebuje 4,3 % maščob in 3,6 % beljakovin, glede na letni čas pa vsebnosti že rahlo padajo. »Črno-bela pasma res ne velja za najbolj optimalno izbiro pasme pri predelavi mleka, vendar smo že pred desetletjem lisasto pasmo zamenjali za črno-belo, saj smo se usmerili v intenzivno prirejo mleka. Zdaj, ko smo v predelavi, pa skrbno izbiramo plemenske bike za posamezne krave, uporabljamo pa tako klasično kot seksirano seme in vztrajamo pri čisti pasmi,« pojasni Matevž. Molzejo 60 krav, vse živine skupaj pa imajo v hlevu 120 glav. Krave molzejo več kot dve uri v molzišču 2×3 avtotandem. Molze Meta, zjutraj ji pomaga tudi mož Pavle, saj je Matevž ob pol štirih običajno že v predelavi ali pa pri mladi živini in gre pozneje v hlev k molznicam.   KO DELO IN REZULTATI OSREČUJEJO Čreda je dovolj velika, zato je ne bodo več širili, raje bodo čredo zmanjšali in še več mleka predelali. »Povečanje ne pelje nikamor in nima velikega smisla, vsaj jaz ga ne vidim,« razmišlja Matevž. Komponente za krmni obrok pridelajo sami, vsako leto pa dokupijo še kakšen hektar koruze in beljakovinska in izravnalna krmila za v krmilni avtomat. »Trave in žita imamo svoje, sejemo pa tudi lucerno. Brez dokupa ne gre, vendar bomo, če bodo podražitve vztrajale, čredo raje zmanjšali in jim s tem dali več prostora ter še izboljšali njihovo počutje. S tem bo manj težav in obiskov veterinarja, skratka manj slabih situacij.« Hlev, v katerem so krave proste, je zračen in svetel ter vhlevljen dobrih deset let. Mlada živina je v predelanem starem hlevu, ves čas pa se trudijo obnavljati in prenavljati ter delo čim bolj poenostaviti. »Želim si namreč, da bi delo v hlevu lahko enostavneje obvladovala dva človeka v čim krajšem času. Zato razmišljamo tudi o robotu za molžo, saj je hlev dovolj prostoren. Vendar vse ob svojem času, saj dogodkov ne želimo prehitevati. Ko se bodo razmere na trgu umirile, pa bomo to naložbo verjetno izpeljali tudi zaradi načina življenja in razbremenitve.« »Včasih avtomatizacija določenega delavnega procesa prispeva veliko časa, ki ga lahko koristneje porabiš kje drugje,« je prepričana Eva. Letos so še ujeli pravi trenutek in na hlev namestili sončne celice ter tako postali samooskrbni z elektriko. »To je prav gotovo ena od boljših odločitev, saj je na kmetiji porabimo ogromno,« pove Eva in omeni, da gredo tudi pri predelavi v smer sklenjenega kroga. »S sončno energijo pokrijemo elektriko, s pečjo na sekance pa nameravava dogrevati sirarske kotle. Nov kotel, ki je v načrtu, bo imel sklenjen sistem za hlajenje, da bomo ustvarili čim manj odpadne vode,« pojasnjujeta z nasmehom na obrazu, ki razkrije njuno srečo. Srečna sta, ker se zavedata, kaj vse sta uspela narediti v kratkem času, predvsem pa tudi zato, ker skupaj ustvarjata prepoznavno zgodbo in sta del nečesa dobrega in pristnega. »V dvoje je vse lepše,« rada reče Eva, zadovoljna s tem, kar sta ustvarila in kar še bosta. Prav kmalu pa bo sreča še večja, saj ju bo razveselil njun prvi otrok, ki ga prav vsi že z nestrpnostjo in velikim veseljem pričakujejo.

Na cvetočem travniku polnem rož, se sprehaja podmladek naše edine avtohtone pasme goveda. Majhni raziskovalci cikaste pasme na planini Lipovec.