V naši državi se očitno vsak ambicioznejši govedorejec v nekem trenutku sreča s težavo pri gradnji hleva, saj Gams vsekakor ni edini, ujet v zanko prostorskega načrtovanja v občini. Obnavljanje starih objektov pri lokalni skupnosti običajno ne predstavlja težav, pri gradnji novih pa se velikokrat zapleta. Ker so zadeve urejanja prostora, kamor sodi tudi občinski podroben prostorski načrt (OPPN), določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor ter načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena, v celoti v pristojnosti občin, je usoda gradnje hleva pri Gamsu, v rokah slovenjgraškega župana oziroma občinskega sveta, ki pa očitno ni naklonjen razvoju kmetijstva v občini, čeprav z njihovega Oddelka za prostor na MOSG trdijo nasprotno. »MOSG v celoti podpira kmetijstvo, vendar na območju podeželja in na odprtem prostoru. V mestnem in obmestnem prostoru, oziroma v neposredni bližini stanovanjskih naselij, pa občina ne more načrtovati ali se strinjati z izgradnjo novih stavb za kmetijsko rejo živali, dopušča pa seveda ohranjanje, sanacijo ali rekonstrukcijo obstoječih objektov, morebitno širitev ali novogradnjo pa le za pridelavo rastlin,« so pojasnili na občini in nadaljevali, da so po preverjanju podatkov pri izdelovalcu OPN MO Slovenj Gradec ugotovili, da že v leta 2017 sprejetem OPN na obravnavanem območju (kmetija Gams), ki je v neposredni bližini stanovanjskih hiš oz. naselja, ni bilo mogoče izvajati novogradenj stavb za rejo živali na novih stavbnih površinah v območju IK (površine z objekti za kmetijsko proizvodnjo). Nadalje na občini trdijo, da »sta tako lokalna skupnost kot tudi tedanji izdelovalec OPN MO Slovenj Gradec dolžna upoštevati strategijo prostorskega razvoja Slovenije, ki ne predvideva novih objektov za rejo živali v neposredni bližini stanovanjskih hiš podeželskih naselij zaradi preprečevanja emisijskih vplivov (v konkretnem primeru za Slovenj Gradec). Priprava novega OPN je sicer upoštevala predlog stranke (Matjaža Gamsa) za širitev stavbnega zemljišča za kmetijsko proizvodnjo, a smo glede gradnje hlevov, zaradi lege predmetnega območja SG-74 (neposreden stik z območji stanovanj in območji centralnih dejavnosti), žal omejeni v območju IP (industrijsko območje), znotraj območja površin podeželskega naselja (SK) pa mu je omogočena rekonstrukcija obstoječe stavbe za rejo živali.« Torej tudi v novem OPN Gams ni bil uspešen, vemo pa, da rekonstrukcija starega objekta za krave molznice v tem primeru ni niti smotrna niti izvedljiva. Kmetija ne leži v mestnem območju Vsebinam dopolnjenega osnutka sprememb in dopolnitvi OPN (SD OPN 1) rejec nasprotuje, saj na splošno omejujejo pogoje kmetovanja in razvoj kmetijske panoge v MOSG, predvsem na zemljiščih z najboljšim pridelovalnim potencialom. Predvsem pa tudi v njegovem primeru, saj kmetija Gams leži v SK območju, ne pa v mestnem, kot napačno trdijo na MO. Kmetija je obkrožena s kmetijskimi zemljišči, z območjem CU, ki je po dejanski rabi kmetijsko, s cesto, z novim stanovanjskim objektom na drugi strani ceste, ki ni v bližini in na severni strani z območjem IK, ki je namenjeno izključno stavbam za primarno kmetijsko proizvodnjo. Iz Priloge 1 k SD OPN 1 pa je celo razvidno, da so na IK območjih dovoljeni objekti za rejo živali. Iz odgovora slovenjgraške občine tudi ni razvidno na kateri člen odloka se nanizane omejitve nanašajo. MOSG se sicer sklicuje na Strategijo prostorskega razvoja RS, ta pa v poglavju 1.1.4. Podeželska naselja, vasi in zaselki poudarja vlogo kmetijstva kot osnovne dejavnosti v takšnih naseljih ter omogoča gradnjo novih in nadomestnih kmetij v sklopu obstoječih gradbenih parcel, če tam ni možno pa na robu naselja, .... In nadalje v 3. odstavku: » … poskrbi se za primerno oddaljenost stanovanjskih objektov od kmetijskih objektov«. To pomeni, da se morajo stanovanjski objekti umeščati na primerno oddaljenost, ne pa kmetije in katera oddaljenost je pravzaprav primerna? Je to 100 m ali 1 km, sprašujemo MOSG. V naši državi se nič ne da V primeru Gams je kmetija, kot že omenjeno, obkrožena s kmetijskimi zemljišči in cesto in območjem IK na eni strani. Mestno naselje pa je več sto metrov oddaljeno od kmetije, najbližje kmetiji pa je industrijsko območje Adient z nedvomno neprimerljivo večjimi okoljskimi vplivi kot kmetija. Območje na jugu kmetije je po dejanski rabi kmetijsko in tam ni nobenih stanovanjskih objektov v bližini. Kmetija je v območju SK – podeželsko naselje in ni v mestu, kakor MOSG navaja v odgovoru (lokacija kmetije je razvidna tudi na spodnji fotografiji). Najbližje je industrijsko območje IP (Adient), po naših podatkih pa območje stavbnih zemljišč kmetije na severnem delu spada v območje proizvodnih dejavnosti, s podrobno namensko rabo IK, kjer ni omejitev za gradnjo hlevov (Uredba o državnem prostorskem redu). Oddelek za prostor na MOSG je na zgornje očitke odgovoril po pričakovanjih in povsem birokratsko ter splošni javnosti dokaj nerazumljivo: »Navedbe, ki smo ji podali držijo. Kmetija leži na območju mesta, kar je razvidno tudi iz grafične priloge št. 3 strateškega dela OPN z naslovom Okvirna območja naselij. Iz 33. člena OPN MOSG pa je tudi jasno razvidno, da se nova kmetijska dejavnost večjega obsega usmerja v občinski center intenzivnega kmetijstva, lahko pa se organizira v okviru obstoječih kmetijskih gospodarstev na površinah vseh nemestnih naselij ali temu namenjenih površinah v odprtem prostoru.« Mladi prevzemnik se je zato nemudoma odzval in do predpisanega roka oddal argumentirane pripombe na sprejet SD OPN 1, v želji po odpravi vseh omejitev za razvoj svoje kmetije. O gradnji odločajo vsi, razen rejca investitorja Matjaž Gams se je za obrazložitev potrebnosti gradnje novega hleva (in s tem ustrezne vsebine OPN) obrnil na lokalnega kmetijskega svetovalca, ki mu lahko pripravi tudi poslovni načrt, v katerem bo še z natančnimi številkami, grafi in objektivno preverljivimi informacijami poskušal še dodatno prepričati občino, zakaj je gradnja hleva nujno potrebna. Glede na konkreten primer so tudi na kmetijskem ministrstvu predlagali le, da MO Slovenj Gradec in mladi kmetovalec najdeta skupno rešitev, v skladu z veljavnimi prostorskimi predpisi. Pomoč in podpora bosta dobrodošla, saj tovrstni postopki terjajo veliko vztrajnosti, iznajdljivosti, potrpežljivosti in časa, ki pa ga rejec nima. Na poti pa se vedno lahko pojavi še težava na MOP, pri presoji vplivov na okolje, v smislu ropota in smradu. Izvedeli smo namreč, da se lahko velikokrat, tudi če gre občina kmetu nasproti, zaplete pri presoji vplivov na okolje, še posebej v primeru močno odločenih sosedov, ki se lahko z vsemi napori borijo proti gradnji hleva. Obnovi starih objektov na splošno ne oporekajo, ker tam stojijo že desetletja, pri novogradnji pa imajo to besedo in zdi se, da o gradnji odločajo vsi, razen rejca investitorja, ki na svoji zemlji ne sme graditi hleva, lahko pa se pozidajo prvovrstna kmetijska zemljišča za gradnjo cest, obvoznic, nakupovalnih centrov in drugih nekmetijskih objektov. Kako torej prepričati odgovorne, da je gradnja nujna za razvoj in posledično preživetje rejca? Toliko je namreč slišati o spodbujanju kmetijstva in podpori mladim in perspektivnim kmetom, žalostno pa je predvsem dejstvo, da zgodba Matjaža Gamsa še zdaleč ni osamljen primer. VSTOPITE V SVET KMETIJSTVA KORAK PRED DRUGIMI. BERITE KMEČKI GLAS.  

Redko se zgodi, da zgodbo z enake kmetije zapišemo dvakrat, vendar obstajajo izjeme, pri katerih je vsebina lahko vsakokrat drugačna in še zanimivejša. Bernard in Janja Mlakar s Posestva Bajer pri Starem trgu pri Ložu sta na posestvo pripeljala govedo dahomey, najmanjše govedo na svetu. Simpatični »palčki«, ki pa to niso, saj ne nosijo posebnega gena za rastno pritlikavost, imajo – najverjetneje zaradi svoje majhnosti – razvit močan občutek čredne pripadnosti in zaščitniški nagon. To je na svoji koži že občutil Bernard, ki je imel ob spoznavanju črede bližje srečanje s plemenskim bikom. Čeprav z zlomljenim prstom na roki sta danes v odnosu že precej napredovala, čreda dahomeyjev pa se je ob intenzivnem delu Mlakarjevih že privadila na novo okolje. Kot umni živinorejci so na posestvo pripeljali dve liniji bikov te pasme (Kurza in Alberta), in sicer črnega ter sivega, čreda pa med seboj ni v sorodu, saj živali izhajajo iz treh različnih rej v Avstriji. »V Evropo je govedo dahomey prišlo čisto po naključju. Leta 1902 so jih v Afriki naložili na ladjo, skupaj z velikimi zvermi, saj so bili dahomeyji namenjeni hrani tem zverem. Nekaj srečno preživelih je tako našlo dom v živalskem vrtu, v belgijskem Antwerpnu, od tam pa so se nato razširili po Evropi,« uvodoma pove Bernard, navdušen nad novimi prebivalci posestva. Obstajajo tudi druge pasme, ki so po velikosti primerljive z dahomeyji, in sicer pasmi dexter in mini dexter V Evropi je namreč le okoli 2000 predstavnikov pasme in le 10 % jih je v sivi barvi, drugi so pretežno črni. Zato je Bernard ponosen lastnik dogovorjeno šestih, realno pa sedmih predstavnikov pasme, z dvema v sivi barvi. Sedmih pa zato, ker ga je na mestu prevzema namesto breje telice pričakala že kravica z novorojenim teličkom. »Avstrijci so rekli: "Alles zusammen", pa sem ga vzel in ga, času primerno, poimenoval Corona.« Preden pa jih je pripeljal, je Bernard oddal pri nas vlogo za šifrant nove pasme. Dahomey (DAH) je zato uradno v šifrantu pasem na državnem nivoju, kar je tudi prav, saj gre za pasemsko govedo. Skozi stoletja naravne selekcije v suhih savanah Zahodne Afrike (država Benin, bivša kraljevina Dahomey, ki je bila belgijska kolonija) je prav majhna rast temu govedu zagotovila preživetje. »V Afriki originalni genom skoraj ne obstaja več, ker so pasmo križali z večjimi pasmami, izvorni genom je torej samo še v EU,« pojasni Bernard. MESO Z RAHLO DIVJAČINSKIM OKUSOM Kljub afriškemu poreklu je govedo dahomey robustno in prilagodljivo tako vročini kot mrazu. »Sprva je nenavadno nizka rast vzbujala zanimanje živalskih vrtov in zasebnih rejcev ali zbirateljev, danes pa je pasma vse bolj priljubljena na manjših kmetijah in pri starejših živinorejcih po Evropi,« pripoveduje gospodar posestva Bajer, na katerem so, kot prvem v Sloveniji, dahomeyji našli svoj dom. Ne glede na to, ali gre za majhna območja ali malo večje pašnike, so dahomeyji idealni za vzdrževanje krajine, saj zaradi majhnosti in posledično majhne teže (odrasle živali tehtajo od 150 do 300 kilogramov) skorajda ne povzročajo škode na ruši. »Kljub majhnosti ali pa morda prav zaradi tega pa to govedo daje ekskluzivno, lepo strukturirano, temno meso z zelo finim, plemenitim in rahlo divjačinskim okusom in veliko vsebnostjo zdravih omega maščob. Dajejo seveda tudi odlično mleko v manjših količinah z veliko vsebnostjo maščob in beljakovin,« pojasni Bernard o lastnostih mleka in mesa, ki ga je pri odrasli živali te pasme, ki se mimogrede pita tri leta, le okoli sto kilogramov. »Meso je bolj "afriško" ali prvobitno, zato bo ob dobri spremljajoči zgodbi lahko prodajna uspešnica.« Tržna zamisel pa je tudi prodaja teh živali za pleme, saj je človek z njimi lahko samooskrben. Bajerci so sicer prepoznavni predvsem po prodaji mesa wangusov (križancev med pasmama angus in wagyu) gostincem oz. boljšim restavracijam, ki cenijo to edinstveno kakovostno in marmorirano meso, kar še vedno ostaja tržna niša posestva, vendar z neko manjšo spremembo. »Tako kot vse gospodarstvo nas je tudi kmete doletela korona. Z Janjo sva bila namreč januarja že povsem na meji, da pustiva vse skupaj in prenehava z rejo. Moj optimizem je bil na srečo močnejši, zato nismo obupali, ampak smo šli celo v nakup nove pasme. Je pa res, da smo še pred tem za seboj pustili matično čredo dojilj pasme angus in plemenskega bika wagyjuja, kar pa nikomur od zakoncev Mlakar ni bilo lahko storiti.«   wangus USMERJENI LE V REJO GOVEJIH PITANCEV – WANGUSOV Čredo dojilj in plemenskega bika Nakata Doi so prodali izkušenemu živinorejcu in njihovemu dobremu znancu Marjanu Zupančiču v Sevnico, saj so sklenili, da se z njihovo rejo ne bodo več ukvarjali. S tem so sprostili kapacitete v hlevu in bodo posledično lahko redili več pitancev. Od letošnjega leta naprej se tako ukvarjajo le še s pitanci – wangusi. To pomeni, da bodo teleta, ki se bodo rodila v »njihovi« bivši čredi, odkupili po dogovorjeni ceni, pri okvirni starosti osem mesecev in jih pripeljali v hlev ter spitali po njihovem programu. Bernard je seveda skrbno preračunal, da se bo dobro sodelovanje med kmetoma, ki je v Sloveniji žal še vedno prava redkost, tudi finančno izšlo. »Prodaja bajerske srebrnine, kot pravim čredi angusov, je bila res težka zaradi dolgih let vlaganj v genetiko, a vendarle nekoliko lažja zato, ker smo vedeli, da jih predajamo v dobre in izkušene roke,« pojasni Bernard in poudari, da je to hkrati tudi vzorčen primer specializacije posamezne kmetije v svoje področje; pitanje živali na končno težo s kontrolirano prehrano namreč zahteva svojo mero pravega znanja, reja krav dojilj in telitve pa svojega. Kar se trženja tiče, tako še vedno prodajajo klavne trupe wangusov z večjo dodano vrednostjo. »Temu prilagojena je tudi cena in cena je tista, ki nato pogojuje tržišče.« Po koliko je meso wangusov, Bernard tudi tokrat ne pove, razkrije pa, da obstaja določen krog gostincev, ki prepoznajo kakovost in so za to meso pripravljeni več plačati. Meso wangusa Verjame, da bo prodaja sedaj stekla, močno pa upa, da se jeseni življenje ponovno ne zaustavi, saj nameravajo registrirati dopolnilno dejavnost ter v domači trgovinici prodajati starano meso z dodano vrednostjo, s tem pa ustvariti vsaj eno delovno mesto na kmetiji. Trenutno je v hlevu enajst pitancev wangus, jeseni pa bo številka narasla na okoli 40, kar je tudi običajno število na kmetiji. V Avstriji je cena za goveje meso pasme dahomey 15 evrov za kilogram, v tej ceni pa se dobijo vsi kosi, tudi steak. Bernard namerava zoreti cele kose – vendar mora to še vse poskusiti, govedo dahomey pa bo pital tako kot pitance wangus. Za telice in kravo dahomey je plačal 1500 evrov, za bikca pa 1200 evrov, vsekakor pa jih odlikuje edinstven karakter in niso primerni za vsakega rejca, je pa pasma zelo primerna za hribovite terene in je lahko dobro nadomestilo za drobnico. Enostavne telitve pri kravah do visokih starosti (20 let in več) niso nobena redkost, porodne teže telet pa so okoli 10 kilogramov. »Kar je še zanimivo pri njih, pa je to, da imajo dahomeyji tudi, če so cepljeni proti modremu jeziku, ves čas prirojeno moder jezik,« pojasnjuje Bernard, ki še doda, da je na posestvo pripeljal pasmo, s katero bo primerljiv na stara leta.   V naših zemljepisnih širinah je govedo pasme dahomey najbolj srečno na pašniku ali v odprtih hlevih

Kmetija Podbrežnik leži na nadmorski višini 850 metrov, v hribih Zgornje Savinjske doline ob vznožju Raduhe. Zadnji dve leti se ukvarjajo s čistopasemsko rejo plemenske živine šarole ter nudijo strojne usluge s kmetijsko mehanizacijo. Miha Podbrežnik, ki je bodoči mladi prevzemnik in si je na kmetiji že ustvaril delovno mesto, si s prodajo plemenskih živali pasme šarole in govejih pitancev v prihodnje obeta boljše čase v kmetijstvu, saj je prepričan, da trenutne razmere ne morejo večno trajati. Trenutno na kmetiji redijo enajst krav v čisti pasmi šarole in nekaj križank za prirejo mesa – včasih pa so redili tudi po 40 in več govejih pitancev. Za govedo šarole so se odločili zaradi planinske paše, njihovega mirnega karakterja in velike sposobnosti zauživanja hranilnih snovi ter prirasta. Odlikuje ga namreč velika velika zmogljivost za prirejo mesa ter odlična klavna kakovost. Eden od razlogov za preusmeritev, poleg slabih odkupnih cen mesa pa je bila tudi želja po večji samooskrbi s teleti ter manjšem uvozu telet v našo državo. Mladi, komaj 21-letni rejec krav dojilj pasme šarole pa si želi, da bi država končno že prekinila upadanje števila rejcev krav dojilj, kar pomeni tudi opuščanje kmetovanja na OMD in posledično zaraščanje površin. »V novi SKP zato rejci od države pričakujemo ustrezne podpore za krave dojilje, ki bi bile lahko potrebna dodatna vzpodbuda za oživitev reje. Glede na to, da v tej dejavnosti edini prihodek predstavlja tele, pa bi bilo že skrajni čas, da bi kupci in odkupovalci živine končno spoznali, koliko truda in dela je vloženega v rejo krav dojilj, ter da bi cenili prirejeno meso in se zavedali kaj jedo.« Več pa v prihodnji številki KG.  

Levji delež dodatnega mleka naj bi prišel iz ZDA in EU. Vendar pa bodo, po nekaterih napovedih, naraščajoči stroški krme v obeh regijah najverjetneje pritisnili na marže kmetov in omejili rast ponudbe mleka v drugi polovici leta.Novozelandski pridelovalci mleka naj bi bili v novi sezoni v dobrem položaju, saj napoved donosnih cen in močno povpraševanje po njihovih izdelkih vodi do dobre rasti ponudbe. Poleg slabega vremena bo največje tveganje za trenutno dobro stanje, upočasnitev kitajskega uvoznega povpraševanja. Povpraševanje po mlečnih izdelkih je ostalo močno do leta 2020 in bo še naprej ključno gonilo na trgih mlečnih izdelkov do leta 2021. Gospodarska rast po vsem svetu se izboljšuje, povpraševanje po gostinskih storitvah pa se vrača. Nedavne napovedi Svetovne banke kažejo na 4-odstotno svetovno rast v letu 2021 po 4,3-odstotnem zmanjšanju leta 2020. Gospodarsko okrevanje se bo glede na državo razlikovalo, čeprav naj bi napovedana rast dohodka na Kitajskem še naprej ostala močna in ohranjala močno uvozno povpraševanje. Poleg tega naj bi naraščajoča prodaja živilskih storitev, visoke domače cene mleka in močna vladna propaganda o zdravstvenih koristih mleka ohranile kitajsko uvozno povpraševanje močno do leta 2021.Na trgih ZDA in EU bo vračanje domačega povpraševanja po živilskih storitvah pomembno za ohranjanje cen. Na teh trgih naj bi prodaja začela okrevati že letos, vendar pa do konca leta še ne bo dosegla ravni pred pandemijo. Ocene industrije kažejo, da bo prodaja do četrtletja 2021 v ZDA oziroma EU za 22 % in 27 % nižja od ravni iz leta 2019. Zadnja gibanja cen na svetovnih trgih so pozitivna pri vseh mlečnih izdelkih. V večini primerov so trenutne cene na ravni ali pa nad petletnim povprečjem, z izjemo masla v ZDA. To je pozitivno v smislu podpiranja cen mleka, čeprav je ta odvisna tudi od razpoložljivost izdelkov in povpraševanja. Kratkoročna donostnost trgaZDA imajo razmeroma visoke zaloge masla in sira, medtem ko so zaloge posnetega mleka v prahu le nekoliko večje. Vendarle pa te zaloge ne bodo povzročile pritiska na svetovne cene, medtem ko bodo stroški pošiljanja še vedno visoki, razpoložljivost ladijskih zabojnikov pa omejena. Močno domače povpraševanje po maslu in siru, ki je posledica državnih nakupov in obnove zalog v živilskem sektorju,pa pomaga preprečevati znižanje cen mleka v ZDA. Večje domače povpraševanje in omejena rast ponudbe mleka bosta letos vplivali na izvozne zaloge EU, ki bi morale podpirati cene na svetovnih trgih. Zaloge v EU so dobro uravnotežene za sir ter maslo in nizke za posneto mleko v prahu. Leto močnega izvoza in manjše predelave mleka v izdelke je namreč preprečilo kopičenje zalog. Čeprav ni podatkov o zalogah za Novo Zelandijo, pa močan izvoz na Kitajsko v zadnjih mesecih, kaže na tesne dobave. To pomeni, da je, ob omejeni rasti zalog mleka v pričakovani v sezoni 2021/22, tveganje za prekomerno kopičenje zalog majhno. Na splošno so kazalniki za zdaj pozitivni – vsaj za kratkoročno donosnost trga z mlekom, ki bi morali podpirati odkupne cene mleka. Kasneje v letu sicer obstaja nekaj tveganj; manjše kitajsko uvozno povpraševanje, večja razpoložljivost ameriških izdelkov na svetovnih trgih ali prepozno povpraševanje po živilskih storitvah, ki bi lahko omejili nadaljnja pozitivna gibanja cen. Vprašanje, ki ostaja pa je; ali lahko odkupna cena mleka doseže zadostno zvišanje, da nadomesti naraščajoče operativne stroške?

»Samokolnica, vile in lopata so pri nas glavno orodje, dokler ne bodo na slovenjgraški občini drugače rekli,« brez oklevanja ključno težavo izpostavi mladi prevzemnik kmetije, 39-letni Matjaž Gams. »Nikoli nisem obžaloval, da se ukvarjam z rejo rjavih krav molznic in prirejo mleka, žal mi je le, da se ne morem razvijati. Da me pri tem ovirajo občinski uradniki in da nisem že v gradnji novega hleva za molznice,« pojasni Matjaž, pri katerem zato krave v starem hlevu ostajajo privezane, čeprav bi jim rad nudil več udobja in gibanja. Video s kmetije Gams: Njegova zavzetost in skrb za čredo se kljub težkim razmeram za delo odraža v visokem hlevskem povprečju iz leta 2019, ko je mlečnost rjavih krav znašala več kot 10.000 kilogramov, potem pa v zadnjih dveh letih, zaradi občutne pomladitve črede, padla malo pod 9000 kilogramov. Telice na paši »Krave ostajajo privezane, jaz pa bi rad delal drugače. Preveč je namreč ročnega dela, od kidanja do krmljenja, in tega na občini nihče ne razume. Če bi naše delo dva meseca opravljal kdo izmed občinskih uradnikov, bi hitro ugotovil, da dolgoročno tako ne gre in da je nov hlev resnično nujno potreben,« vidno razočaran pojasnjuje Matjaž in s svojim primerom dokazuje, kako birokracija zavira razvoj kmetij ter mlade kmetovalce oddaljuje od zastavljenih ciljev. Tudi najbolj visoko motiviranim mladim prevzemnikom v silni želji po delu, širitvi in razvoju upanje po letih čakanja na spremembe umira, cilj zbledi in kmetija se zapre. Tega se Matjaž zaveda in si vsekakor ne želi priti med to statistiko, prizna pa, da razvoja dogodkov ne razume. Rad bi gradil, pa ne sme »Že leta 2015, ko še nisem bil mlad prevzemnik, smo podali pobudo za pripravo občinskega prostorskega načrta (OPN), v kateri smo za določena zemljišča navedli gradnjo hleva. Javna razgrnitev leta 2017 je na prvi pogled kazala, da je bila pobuda sprejeta, zato nismo oddali nobenih pripomb ali predlogov. Ko sem se na občino vrnil čez dve leti, da pridobim dodatne informacije okrog gradnje hleva, saj sem nameraval kandidirati na razpisu za naložbe v kmetijska gospodarstva, pa izvem, da gradnja ni mogoča, ker je v postopku prišlo do neke napake.« Kakšne napake, Matjaž še danes ne ve, zaveda pa se, da od sprejetja OPN plačuje davek za površine z objekti za kmetijsko proizvodnjo, na katerih ne more graditi. »Ne morem graditi na površini podeželskega naselja – SK, za starim hlevom, kjer bi moral stati novi, pa so površine z objekti za kmetijsko proizvodnjo – IK, na kateri je gradnja prav tako onemogočena. Pa so rekli na občini, da naj gradim na lokaciji starega hleva, jaz pa jih sprašujem, kako. Kam naj dam krave v času gradnje? Zdaj upamo na sprejetje občinskega podrobnega prostorskega načrta, sicer ne vem, kaj bomo,« pove in pogovor usmeri na prijetnejše teme, čeprav je nameraval biti v tem času že intenzivno v gradnji, saj bi na razpisu najverjetneje lahko dobil 55 % vrednosti naložbe, zdaj pa iz tega, kot kaže, ne bo nič. Plodnost pod drobnogledom V hlevu, na enkrat že podaljšanih stojiščih, ima 20 krav, na pašnikih pa še 30 telic in nekaj presušenih krav. Od lanskega leta krave osemenjuje sam, večinoma uporablja klasično seme, zadnje čase pa tudi seksirano. V čredi z izbranimi plemenskimi biki izboljšuje okvir, vime in količino mleka ter stremi k boljšim rezultatom plodnosti, saj ima s tem trenutno največ težav. »Zaznavam upad plodnosti in iščem vzroke. Med drugim za to sumim tudi vsa cepljenja proti bolezni modrikastega jezika, krmo namreč pripravljam na vrhunskem nivoju, pazim na kakovost, uporabljam sejane trave, ki jih vsako leto dosejem, krmo analiziram in s pomočjo strokovnjaka skrbno izračunam obroke, vendar pa pravega rezultata še ni.« Razmišlja tudi o pedometrih, s katerimi bi meril dnevno aktivnost živali, vendar dvomi, da bi bili smiselni pri kravah, ki so privezane. Pred 100. dnem po telitvi krav ne osemenjuje, telice pa vse osemeni kasneje, po 20. mesecu, ko so že dovolj razvite. »Začeli smo tudi z izvajanjem embriotransferja in do sedaj dobili 18 zarodkov, od tega sta dva še shranjena, telili pa sta se dve telički po biku Bloomingu, kar pomeni, da za zdaj pri tem še nismo bili preveč uspešni. Letos smo dobili 14 zarodkov, vendar so bili žal vsi ali neoplojeni ali pa degradirani,« pojasni Matjaž in hkrati razmišlja, zakaj izvajanje embriotransferja pri nas ni pogostejša praksa glede na to, da v tujini kmetje z njim tržijo. »Na nek način se to prakso zavira, namesto da bi šli z razvojem naprej po vzoru drugih držav. Tako kot v mojem primeru – jaz bi rad delal, občina pa me pri tem zavira.«   Iz manj ustvariti več Po telicah rjave pasme je veliko povpraševanje, vendar s prodajo ne želi hiteti, saj mora imeti doma vedno zamenjavo za vsako kravo. Bikce takoj proda po štiri evre za kilogram žive teže, če pa kakšen ostane doma, ga spita do 200 kilogramov in proda v klavnico. »Teličke so najprej na globoki stelji, potem gredo na pašo, po osemenitvi pa nazaj v boks in kasneje na privez. Prepričan sem, da je za telico velik šok iti iz pašnika na privez. In tega nočem več početi, zato bi rad gradil kompostni hlev in jim nudil udobje, ki si ga zaslužijo in ga potrebujejo. Pa saj reje ne želim preveč širiti, ampak načrtujem iz manj ustvariti več. Ne bom redil sto krav, ampak petdeset in po kravi dosegel večjo mlečnost,« pojasni. Nov hlev lahko brez težav vizualno predstavi: »Bo povsem preprost in odprt, visok in zračen, da kravam tudi poleti ne bo vroče, in čeprav nekateri pravijo, da takšen hlev ni za naše prevlažno podnebje, jaz mislim, da ne bo težav, če ne bom preobremenil ležišča. Po sili razmer hlev obstaja le v moji glavi, zbiram informacije in se odločam ter razmišljam tudi o načinu molže. Molzišče bo verjetno težava zaradi pomanjkanja delovne sile, zato ne izključujem molznega robota.« Vedno je v hlevu kakšna izjemna krava Molznice dobijo enak obrok: travno silažo iz sejanih trav, koruzno silažo, malo sena, zmleto koruzo, repico, bučne tropine in vitamine ter minerale. Kot pravi, je za kakovostno silažo najpomembnejše travo pokositi ob pravem času, jo dobro potlačiti in silos dobro zapreti. »Travna silaža prve košnje zadostuje za celo leto, zato kravam ne krmimo veliko sena. Poleg naštetega pa jim drugega ne krmim, saj so krmila predraga, zato raje skupaj mešam posamezne komponente.« Vendar ne enolončnice, saj nima mešalne prikolice, zato improvizira in vso krmo v hlev zvozi na roke. V hlevu so imeli že tudi 10 let stare krave, zaradi stroge odbire v zadnjem času pa je starostna meja precej padla. Najstarejša krava je v 4. laktaciji, dve sta v tretji, druge pa v drugi in prvi laktaciji. »V hlevu smo imeli že tri krave, ki so namolzle 84.000 kilogramov v življenjski dobi, preko 100.000 kilogramov pa ni namolzla še nobena. Vedno pa se najde kakšna izjemna in trenutno imam privesnico Soboto, ki je v 305 dneh namolzla 12.120 kilogramov (v 464 dnevih pa že 16.323 kilogramov s 4,05 % maščobe in 3,55 % beljakovin). Trenutno je breja, osemenjena pa je bila s seksiranim semenom. Sobota je vrhunska krava in pripravljena na embriotransfer prihodnje leto.« Krava Sobota Pred mesecem dni je genotipiziral vse krave, v čredi ima devet bikovskih mater ter tudi potencialne kandidatke za odbiro za bikovske matere. Kmetija v številkah: - indeks osemenitve 1,55, - 109,13 dni do 1. osemenitve, - 37,1 dneva med osemenitvama, - povprečna mlečnost po kravi je 27,21 kilograma s 4,09 % maščob in 3,48 % beljakovin, - 20 krav, 18 jih molze, - za kilogram mleka jim mlekarna Celeia trenutno plača 33 centov (brez davka), - mlada čreda: v povprečju so krave v 1,8 laktacije, - kmetija obsega 24 hektarjev, pri čemer je sedem hektarjev pašnikov.   Krave krmijo trikrat na dan; zjutraj dobijo koruzo in krmila, opoldne travno silažo, zvečer pa koruzno silažo in močno krmo ter travno silažo. »V treh dneh smo pokosili, spravili, orali in sejali koruzo. S prijatelji smo si pomagali in delali pozno v noč, zjutraj pa nadaljevali s setvijo in koruzo spravili v zemljo do dežja,« o medsebojni pomoči pove Matjaž, ki ima kmetijsko mehanizacijo za oranje in prevoze (prikolico, cisterno za gnojevko), v prihodnje pa razmišlja tudi o nakupu sejalnice in rotobrane. Matjaž je zaključil strojno-kmetijsko šolo v Mariboru, saj ga je vedno zanimala mehanika, šolanje pa je nadaljeval na strojni fakulteti, vendar študija žal ni zaključil. »Bolezen v družini, delo, prijatelji so vmes že diplomirali, jaz pa sem izgubil voljo za študij in si rekel – Matjaž, če znaš delati, ne potrebuješ diplome,« pove mladi prevzemnik, ki je hvaležen staršem, ki mu pri delu toliko pomagajo, že danes pa ga skrbi, kaj bo potem, ko oče in mama tega ne bosta več zmogla. »Takrat bom sam v hlevu delal do nezavesti,« sicer v šali, a realno razmišlja Matjaž, ki si je ustvaril mlado družino z dvema sinovoma, s tem da ima njegova partnerka tudi kmetijo v Mežici z 20 kravami dojiljami in poleg tega hodi še v službo. Koliko dela, požrtvovalnosti in razdvojenosti med kmetijama to terja od obeh, ni treba izpostavljati. Zato si še toliko bolj želi gradnje in poenostavitve dela ter združitve obeh kmetij, saj je, kot pravi, trenutno težko, vendar s trdno voljo uspeva. Krava Sava je na njihovo kmetijo prišla leta 1951. Pri njih je živela 18 let, po treh operacijah telila 16 telet, in sicer le dva bikca, druge pa vse teličke. Vse krave v hlevu do danes izhajajo iz Savine linije in vse imajo imena, ki se začnejo na črko S. Sava

 Mlekarna Celeia je v dobrega pol leta zaključila s prvo fazo prenove največje sirarne v Sloveniji. V njej vsak dan mleko predelajo v največ 15 ton sira, ki nastaja izključno iz najboljšega mleka slovenskih kmetij brez gensko spremenjenih organizmov (GSO). Več kot 2 milijona evrov vredna naložba je v prvem sklopu prenove obsegala posodobitev predelave, kjer potekata sirjenje in priprava sirnega zrna. Nova oprema je energetsko učinkovita in omogoča večjo avtomatizacijo dela, ob tem pa v Mlekarni Celeia že napovedujejo naslednje korake v prenovi. Mlekarna je naredila prvi korak v prenovi svojih proizvodnih zmogljivosti. Njihova sirarna, ki je največja v Sloveniji, je po svoji tehnološki starosti že krepko presegla predvideno življenjsko dobo, zato je bil načrt prenove tega dela proizvodnje nujen. »V prvi fazi prenove naše sirarne smo se lotili prvega, najbolj ključnega dela proizvodnje sirov. Zamenjali smo sirarske kotle, kjer poteka sirjenje mleka in priprava sirnega zrna, ki so osnova za izdelavo sirov. Vgradili smo energetsko učinkovitejšo opremo, ki je v večji meri tudi avtomatizirana, tako bomo še lahko nadgradili kakovost naših izdelkov,« pojasnjuje direktor Mlekarne Celeia Vinko But. Naložbo, ki presega 2 milijona evrov, so financirali z lastnimi sredstvi, bančnim kreditom in nepovratnimi sredstvi ministrstva za kmetijstvo. »Nosimo veliko odgovornost, saj naši siri nastajajo iz najboljšega mleka slovenskih kmetij brez GSO, ki v Mlekarno Celeia prihaja z več kot 900 kmetij iz Savinjske, Šaleške, Koroške, širše Celjske in Kozjanske regije. Šmarski rok, Edamec, Trapist, Gauda, Dolinar, Dimar, Bio sir in Seneni sir so sinonimi za domače, slovenske sire in s tehnološko prenovo bodo le še odličnejši,« pojasnjuje vodja razvoja in produktov v Mlekarni Celeia Aleksandra Zajc. Začetek prenove sirarne pa Mlekarno Celeia, v lasti kmetijskih zadrug, usmerja po poti novih priložnosti za razvoj ponudbe sirov: »Začeli smo pri temeljih in z nadaljevanjem obnove naslednjih faz, ki bo sledila, želimo trgu ponuditi nove sirne okuse, manjše serije, v sire vnesti še več lokalne note in tako dokazati, kaj vse lahko nastane, ko si medsebojno zaupajo kmetje in njihova mlekarna,« napoveduje vodja marketinga in strateškega razvoja Tomaž Arh. V Mlekarni Celeia načrtujejo, da bodo z obnovo nadaljevali tudi v prihodnjih letih, ko bodo posodobili še preostalo opremo za proizvodnjo sira.