Pri De Heusu (De Heus Animal Nutrition) – mednarodnemu proizvajalcu krmih mešanic, premiksov in koncentratov, zato za svoje svoje stranke – kmete, ki se ukvarjajo s prirejo mleka, jajc, mesa in vzrejo rib, iščejo bolj trajnostne prakse. Med spletnim seminarjem sta zato Michiel Peters in Karst Mulder z De Heusa, pojasnila več o njihovi zasnovi trajnosti v dejavnosti prireje mleka.

»Do leta 2050 bo globalna populacija zrasla na 9,8 miljarde ljudi, večina od njih pa se ne bo rodila v zahodni Evropi ali Ameriki. Rodili se bodo v jugovzhodni Aziji, Afriki in južni Ameriki, v katerih število prebivalcev najhitreje narašča, hkrati pa so to tudi države, v katerih je kmetijstvo manj razvito,« uvodoma pojasni Michiel Peters. Z naraščanjem števila prebivalcev se bo povpraševanje po hrani najverjetneje povečalo za kar 56 odstotkov. Strokovnjaki celo predpostavljajo, da se bo povpraševanje po hrani živalskega izvora povečalo za kar 70 odstotkov. »To pa vsekakor ni malo, pravzaprav je to veliko več od količine hrane, ki jo pridelamo v današnjem času. V nekaterih državah po svetu je še vedno veliko lakote med prebivalstvom, kljub temu, da kmetijstvo za pridelavo hrane uporablja velike površine obdelovalne zemlje. Zagotoviti dovolj hrane bo velik okoljski izziv ob stremenju k izboljšanju počutja živali v rejah, od dejstvu, da kmetijstvo danes ustvarja četrtino letnih izpustov toplogrednih plinov.«

Zavržemo kar 1/3 od vse pridelane hrane v svetu

Peters meni, da se trajnostno prehransko prihodnost lahko doseže le z nadaljnim izogibanjem krčenja gozdov in pogozdovanjem neproduktivnih ter zapuščenih zemljišč. »Hkrati pa moramo kmetovati tako, da stabiliziramo podnebje in spodbujamo gospodarski razvoj kmetov, predvsem tam, kjer bo populacija najhitreje naraščala ter s tem zmanjšali revščino.« Med naslednjimi izzivi je izpostavil tri ključne. »Pomanjkanje hrane oziroma količino hrane, ki jo bo treba pridelati. Ko pogledamo ocene potrebnih količin, se vprašamo kako bo to izvedljivo, da ne bomo porabili več zemlje, ki jo potrebujemo za naše druge dejavnosti. To pripelje do drugega izziva, da bomo morali zemljo, ki jo uporabljamo še učinkoviteje uporabiti in jo maksimalno izkoristiti.

Tretji izziv pa je zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.« Michiel Peters zato predstavi nekaj rešitev in poudari zmanjšanje količine zavržene hrane, trenutno namreč zavržemo kar 1/3 od vse pridelane hrane v svetu. »Zato je treba najti rešitve, kako to hrano ponovno uporabiti, kar bi bilo izvedljivo predvsem pri reji prašičev,« razmišlja. »Treba bo povečati učinkovitost pridelave brez (pre)velikega širjenja kmetijskih zemljišč in zaščititi ter obnovnajvljati naravno ekosisteme.« Zato spomni, da je prav, da kot kupci poizvemo od kje prihajajo določene surovine v naš dom, da z njihovim nakupom ne podpiramo onesnaževanja ali množičnega uničevanja določenega ekosistema. »Treba bo tudi povečati vzrejo rib in zmanjšati izpuste toplogrednih plinov.«

Vzrejo rib bo treba povečati

Tudi če zmanjšamo količino zavržene hrane, jo bo primanjkovalo

Michiel Peters pravi, da gre pri prehranitvi sveta za združevanje logistike – prerazporejanja pridelane hrane in za njeno večjo pridelavo. V Afriki se večina hrane zavrže, še preden doseže končne kupce.

»Zavrže se med njivo in tovarno, zato pa je delno kriva tudi logistika. V nekaterih delih sveta namreč ne morejo zagotoviti niti hlajenja mleka, kar je osnovni pogoj za izboljšanje kakovosti hrane, ki jo tam zaužijejo ljudje. Vendar tudi če zmanjšamo vse svetovne odpadke hrane, jo bo v prihodnosti še vedno primanjkovalo.«

Na Nizozemskem je veliko rej s kravami, ki večino leta preživijo na paši in kupci načeloma to rejo podpirajo, saj jo dojemajo kot trajno. »Če pa vprašamo deset ljudi kako si razlagajo trajnost, bomo dobili deset različnih odgovorov. Za prvega je najbolj trajna reja piščancev tista, v kateri piščanec preživi najmanj časa preden gre v zakol, ker zato porabi najmanj krme. Nekdo drug bo mnenja, da je najbolj trajno prirejeno mleko krav, ki se prehranjujejo le s travo in ne uživajo krmnih mešanic, ker je tako najbolj naravno. Tretji pa bo morda prepričan, da morajo biti jajca iz reje prostih kokoši, saj je to najbolj trajno za kokoši. In težava pri trajnosti je ravno v tem, da ima zanjo vsak posameznik drugačno definicijo,« pojasni Peters in nadaljuje, da ne bo oporekal kaj je trajno in kaj ni, meni pa, da bo kmalu več držav kmetovalo po nizozemskem modelu, ki je zelo učinkovit in z vedno manj negativnimi vplivi na okolje.

Za živalske beljakovine potrebne manj zemlje

Karst Mulder menedžer pri De Heusu pa se je osredotočil na gospodarno in odgovorno krmljenje krav molznic. »Ko govorimo o odgovornem krmljenju imamo v mislih več stvari; prehranitev sveta, ogljični odtis, dušik, fosfor, zmanjševanje uporabe antibiotikov, počutje živali in biotsko raznovrstnost.« Natančneje pa se je osredotočil na prvi dve točki, ki sta globalno najzanimivejši.

»V naslednjih tridesetih letih bomo morali pridelati več hrane, kot smo jo v preteklih 6000 letih,« pravi Karst.

Še vedno pa se postavlja vprašanje, zakaj uporabljati živalske beljakovine za prehranitev svetovnega prebivalstva, saj obdelovalno zemljo raje kot za pridelavo krme, potrebujemo za pridelavo žit za prehrano ljudi. »Na univerzi v Wageningu so na podlagi raziskav pojasnili, da ljudje v povprečju potrebujemo le 50-60 gramov beljakovin na dan. Povprečen vnos beljakovin na človeka v tem času pa znaša okoli 69 gramov na dan, kar pomeni, da v povprečju pojemo preveč beljakovin. Od 50-60 gramov beljakovin na dan, je 1/3 živalskih beljakovin lahko prirejenih brez tekmovanja za zemljo med krmo in hrano, kar pomeni, da lahko še naprej jemo meso in pijemo mleko.«

Če torej 1/3 dnevnega vnosa beljakovin predstavljajo beljakovine živalskega izvora, potem za njihovo pridelavo potrebujemo 25 odstotkov manj zemlje, kot če bi zauživali dnevno priporočeno količino beljakovin le rastlinskega izvora. Ali z drugimi besedami, če bi bili vsi vegetarijanci ali vegani, bi potrebovali 25 odstotkov več zemlje za pridelavo beljakovin.

Pri prehranitvi sveta ima mlekarstvo pomembno vlogo

Prežvekovalci spremenijo za ljudi neužitno hrano v užitne beljakovine. »Kar 86 odstotkov krme za živino, predstavlja ljudem neužitno hrano. Od tega je 46 odstotkov travinja. Seveda bi ta travinja lahko uporabili za njive, na katerih bi pridelovali žita, vendar moramo upoštevati dejstvo, da je po svetu 60 odstotkov teh travnikov polnih kamenja, prestrmih ali pa presuhih za obdelavo, kar pomeni neuporabnih za obdelavo.« Mulderja zanima kako pomembno vlogo ima v svetu dejavnost prireje mleka. Ugotavlja, da več kot 80 odstotkov svetovne populacije redno uživa mleko in mlečne izdelke, kar je relativno velik odstotek in potrjuje pomembnost mlekarskega sektorja. Poleg tega pa Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo trdi, da je mleko pomemben člen pri premagovanju lakote v svetu. Mulder nadalje pojasni, da je pri kravah molznicah prireja človeku užitnih beljakovin večja od vnosa človešku užitnih beljakovin – kar pomeni, da molznice za človeka hrano, ki je ne more prebaviti, pretvorijo v zelo kakovostne beljakovine, ki jih človek lahko zaužije. »Poleg tega ima mleko nizek ogljični odtis in ustvari najmanj CO2 na kilogram v primerjavi z drugimi pridelki oziroma živalmi. Rekel bi, da potrebujemo beljakovine živalskega izvora, da prehranimo svet, pri čemer mlekarstvo lahko igra veliko vlogo – da zagotovi visokokakovostne beljakovine na trajnosten način.«

Kaj pa ogljični odtis?

Mnogi menijo, da so zanj krive tudi krave molznice, ampak kaj je pravzaprav res? »Dejstvo je da se ozračje segreva, vprašanje pa je, koliko k temu pripomore živinoreja? Toplogredni plini, ki so CO2, metan, ki nastaja med fermentacijo v vampu in dušikov oksid. Za metan lahko rečemo, da je potencialni toplogredni plin, ki kar 25-krat več pripomore k segrevanju ozračja kot CO2. Vendarle pa metan skupno prispeva 32 odstotkov k toplogrednim plinom, CO2 pa 55 odstotkov.« Med leti 2003 in 2018 so se izpusti metana v svetu povečali za 6 odstotkov. Trenutna raven metana je pa za 1,5-krat večja, kot je bila leta 1750. Govedo pa vsekakor ni edino, ki prozvaja metan. Ta nastaja pri proizvodnji naftnega plina, pridelavi riža, v močvirjih in šoti ter pri odlaganju odpadkov.

»V nekaterih državah se izpusti metana zmanjšujejo. Izpusti metana, ki ga prispevajo krave so ocenjeni na 18 odstotkov od vsega metana, ki ga proizvede človek, zato bi bil pri obtoževanju krav za globalno segrevanje previdnejši – s tem mislim, da ga krave sicer proizvajajo, vsekakor pa niso pa glavni razlog za segrevanje ozračja. Če pogledamo širše, krave prispevajo 9,4 odstotkov k skupnim toplogrednih plinom, ostali prežvekovalci 2,2  odstotka in druga živina 2,9 odstotka. Drugih 85,5 % pa prisevajo transport in industrija.«

Kot pravi Mulder se je število krav v svetu med leti 1960 do danes povečalo z ene milijarde na 1,5 milijarde, kar je precej. »Zanimivo pa je, da se je število krav v EU precej zmanjšalo, v Afriki pa povečalo za skorajda dvakrat. Število krav narašča tudi v Braziliji, ZDA in v Etiopiji. »Na vseh kontinetih moramo prevzeti svoj del ogovornosti za izpuste toplogrednih plinov in jih zmanjšati za 30 odstotkov do leta 2030, v primerjavi z letom 2005.

Kaj lahko kmetje naredite za zmanjšanje izpustov na vaši kmetiji?

»Mogoče povečate prirejo mleka, zmajšate število mlade živine v hlevu, izboljšate učinkovitost reje, izboljšate plodnost, zmanjšate izločitve na račun boljše oskrbe krav v dobi presušenosti, izboljšate upravljanje travinja in zmanjšate stres zaradi vročine,« sklene Karst Mulder.